Monthly Archives: december 2010
Predpraznične prigode
V sredo sem zaključila predbožične nakupe. O.K. manjkale so mi samo še rokavice za veliko lumpo. Kar nekaj stvari sem naročila prek neta in vse je pravočasno prišlo. V četrtek pa sem se v svoji losovski opravi ( ja Alcessa se zgodi), odpravila na pošto, po še zadnji paket. Hmmm, paket je bil na Manimejkerjevo ime, zato sem s seboj vzela tudi njegovo osebno. In glej ga zlomka spet ena hudo inteligentna poštna uslužbenka. Predložim ji listič in moževo osebno, zahteva še mojo osebno in potem pridiga:“ Po novem potrebujete pisno pooblastilo!” Seveda začnem pihat čez nos in ušesa in se razburjat, da naj mi ne serje in naj mi za božjo voljo da tisti paket. No, ne prav s temi besedami, ampak ton je bil pa ravno tak. Ona pa:” Gospodična, tako je to po novem!“” Za vas gospa! ” jo precej nejevoljna popravim. Komplimenti se mi v tem primeru ne zdijo na mestu! Kje je tu logika? Zaprem gobec in oddirjam ven iz pošte. Derem se na telefon nič krivemu Manimejkerju. Kaj takega pa še ne! Medtem, pa me prešine. Seveda bi bila ideja minuto prej, še bolj dobrodošla. Odidem v bližnjo trgovino, eno tistih 300 sit shop, nimam pojma kako se zdaj imenuje in vprašam po belih listih. Prodajalka mi iztrga en list iz svojega bloka. Pred trgovino nakracam pooblastilo. Saj veste tisto:
Spodaj podpisani Manimejker pooblaščam Surfačico Tino za prevzem paketa. Itak da brez Spoštovani in Hvala lepa , ker sem čist preveč razjarjena.
Nato odidem nazaj v vrsto na pošto. Odprta sta dva okenca, vrsta pa je samo ena. V bistvu niti ne vem, če si želim k ta isti uslužbenki saj bi težko držala jezik za zobmi. Na srečo pridem na vrsto pri drugem okencu, kjer mi druga uslužbenka brez težav izroči paket. Ima me, da bi kot moja starejša lumpa pomahala pred drugim okencem v stilu ”Jaz imam pa paket, ti pa ne!”, pa se zadržim. Kupim čokoladko v trafiki in jo nesem prodajalki, ki mi ji prihranila kar dolgo pot.
V znamenju zvezd
Zunaj mrzlo, notri pa vedno bolj toplo
Med oblaki
Že navsezgodaj sem dojela, da sem povsem nezrela oseba po kriteriju FRIŠNE :).
Potem sem nekaj časa prelagala papirje, o katerih trenutno ne želim govorit in zraven resnično razmišljala o zrelosti in nezrelosti sebe.
Hmmmm, ne vem če sem nezrela, vsekakor se kdaj za kaj počutim zrela. Spet drugič še povsem zelena. Navadna tudi nisem. Težko bi rekla, da sem posebna, mogoče le nenavadna, morda sem le malce drugačna, vsekakor se sebi zdim bolj prizemljena od večine iz svoje okolice, kljub temu da veljam za sanjača…
Spet pada sneg in ojojoj naš avto je edini v celi ulici na napačni strani ceste. To ni dober znak. V mestu je navada, da se za gumo takih avtomobilov rada skrije lisička. To lovec brez denarja težko užene.
Ob nedeljah je pri nas nemogoče pravilno parkirat, ker se v Tivoliju zmeraj kaj godi. Manimejker pa je zjutraj pozabil prestaviti avtomobil.
No lisičke ni, prav tako tudi ni pravilnega parkirnega prostora. Zapeljem malo globlje v Šiško, saj moram še na pošto po paket. Navadno se tja odpravim peš. Ampak če se že vozim v krogih, morda vmes še kaj opravim.
Prve skočim v trgovino. Ne vem če veste, vendar v Šiški obstajajo še take lokalne trgovine kot iz časov komunizma, kjer ni da ni in če je, tega nočeš. Trgovine so sicer “sosedove”, roba pa nimam pojma od kod je. Najraje v njih prodajajo skisano mleko, pa čeprav v embalaži kratkotrajnega navadnega mleka. Bela čokolada se skriva v škatli navadne čokolade. Oziroma postane rjava, ko podrajsaš z nje vrhnji beli del, lešniki pa so malo žerki. Žemlje so trde direkt iz pečice in po peti uri je nemogoče dobiti katerikoli nepakiran kruh. Morda imajo kako akcijo pred peto uro za katero jaz ne vem. Navadno zato NE kupujem v teh trgovinah.
Danes pa sem se le odpravila. Sandra mislim, da sem zašla v tvojo lokalno trgovino. Stojim v vrsti in gledam prodajalko, kako trga vrečke za enkratno uporabo. Tko, ene tri na vsako stranko. Pred mano stranka s tremi takimi vrečkami in sadjem v njih in na četrti samo tri nalepke od prejšnjih treh. Kaj takega še nisem videla! Prodajalka ji nabaše še tri dodatne, v katere spravi še cigarete, mleko in sadje. Tista z nalepkami pa roma v smeti. In tko stranka za stranko. Le jaz, lokalni čudak, stojim s svojo blagovno vrečko in pustim tiste tri boge vrečke tam. Verjetno sem tudi edina, ki ni kupila cigaret. Obstaja posebna vrsta od spredaj, torej za prodajalko, ki fehta prodajalko za cigarete mimo vrste in katerim moraš ti, kot naslednja stranka odobrit nakup. Svašta!
Počutim se osveščeno in povsem nemočno:(.
Zdaj pa še na pošto. Če se pa človek kje načaka, je pa to sigurno pošta. Tri okenca, pet delavcev pa sam pri enem, stranka 15 minut stoji. Tud jaz sem bla vsaj 10 minut za en paket in 20 znamk. Prve mi je dala 2 znamki, pa sem ponovila in povdarila 20. Pol mi je dala pa dva kompleta samolepljivih po 12 pa še 4. Med glasnim štetjem ugotovi, da se je zmotila, pa mi da paket 12 pa 4, pa pol 4 nazaj, pa trikrat šteje in jih da na novo 8. Men se je kr smejalo. Preden je vse skupaj popravila na računalniku je trajal vsaj 10, če ne 15 minut. Noro!
Tukaj bi lahko bila zgrožena, pa sem navajena in se mi samo smeji!
Na poti do avtomobila, grem mimo pekarne in stopim notri po slanike in marmeladne rogljičke za lumpe. Prodajalka me prijazno pozdravi in ogovori. Nič jo ne razumem. Povem ji kaj bi in skrbno mi vse zapakira v dve vrečki za enkratno uporabo. Seveda jo skušam pregovoriti, da vrečk ne potrebujem. Vendar je vse zaman, ona velikodušno pakira vrečke. Vprašam jo koliko sem dolžna in odgovora čisto nič ne razumem. Smejim se! Pa kje sem jaz? V blagajno pa tudi ni nič vtipkala. Ponudim ji 5 evrov, kar bi v tej lokalni pekarni moralo zadostovati vsaj za 5 vrečk. V mestu se ti to težko zgodi. Vrnila mi je 3,5 evra. No vsaj občutek za vrednost imam:). Govori sicer slovensko, vendar z zelo močnim naglasom, kar sem ujela pri naslednji stranki:).
Počutim se kot turist.
Torej zrela, nezrela, navadna, posebna, čudna, kakrkoli že, vsekakor se mi včasih dogajajo nenavadne reči in ob takih dneh sem zadovoljna, da sem nezrela in vesela…
You must be logged in to post a comment.