tinasurfazavas


2 komentarja

Nostalgija

V nedeljo zvečer je ponavadi čas za spopad s kupom perila in ker navadno ne gledamo Tv-ja si v ta namen prižgem  TV. Še raje pa si kak film namensko odvrtim. Tokrat je bila na televiziji 15 let stara romantična komedija. Prav hecno je, da se spomnim mnogo odlomkov iz filma in celo to, da sem ga gledala v nedeljo v kino Dvoru. Medtem ko se le težko spomnim, kateri film sem gledala prejšni petek z Manimejkerjem na domačem predvajanju. Pa nisem gledala malo filmov. 15 let nazaj sem bila res redni obiskovalec kinodvoran. Velikokrat sem se v nedeljo zvečer sama odpravila v kino. Nekateri so me imeli za čudno, vključno z mojo mamo. Meni pa se je zdel krasen zaključek tedna in takrat se mi tudi ni zdel velik strošek. Danes pa se mi zdi kar precej drago. Res pa je, da sem takrat plačala eno karto, zdaj pa vsaj tri, pa kokice pa ledeni čaj… 🙂 Bolj kot cene, me skrbi moj spomin, ki je boljši za stvari iz pred 15 let, kot za 14 dni nazaj. Mogoče ima pa Manimejkerjevo staranje vpliv na to :).
Ker je danes za celo leto pametnejši, smo mu dekleta pripravile tortico. Eno za doma in eno za v službo.
Za v službo si je zbral tole. Ki smo jo pekli že med vikendom in je Odlična z veliko začetnico.
Za doma pa bomo pripravile zelo podobno, vendar da bo dobra tudi najmlajaši, smo  za kremo uporabile le smetano in kakav zamenjale s čokolado.

Tele jezne ptičke, pa je za Manimejkerja izdelala zdaj že 6 letnica.

Advertisements


2 komentarja

Na kolo

Ker nam je plezalni izlet  padel v vodo, beri ta velika Lumpa je zjutraj lajala :(. Nimam pojma kaka viroza je to. Po kaki uri lajanja je pa vse o.k., ne kašlja, ne kuha, ima apetit …
V glavnem popoldne me je brat zvabil na kolo. Ker nimam svojega kolesa, sem si ga izposodila od svakinje in hop na Rašico.  Sam to ni tako, kot včasih. Kot prvo je to žensko kolo, jaz sem imela vedno, oziroma tisti dve kolesi v življenju, moška in sem navajena na tisto štango. Ko stopiš dol s kolesa in npr. piješ, gledaš zemljevid… se ti ta nasloni na bedra, žensko kolo pa pač pade po tleh. No to se danes ni zgodilo ;)!. Mi je bilo pa vseeno malo čudno pri spustu. Kot prvo mislim, da mi je kolo malo premalo, in kot drugo, sem se včasih, najverjetneje dobrih 10 let nazaj,  spuščala tako, da praktično nisem sedela na sedežu, ampak stala na nogah in s koleni stiskala okvir kolesa,  da mi ne uide. Kar pa danes ni bilo mogoče. Pa še spustit se nisem upala, ker sem imela vseskozi občutek, da me bo na ovinku odneslo. Sicer sem bila za iPhone vseeno prehitra, ker brat pravi, da je ujel le zadnjo gumo :). A vseeno ne tako hitra, kot je to letelo včasih :).
Uglavnem led je prebit. Morda bom letos na jeklenih menjala disciplino in moram začeti nabirat kolesarske kilometre. Danes jih je bilo nekih 13.

Za zabavo pa sem se kasneje  popeljala še z električnem avtomobilom.Tišji je od kolesa. 🙂


3 komentarji

Drugič, ki to ni

Pred dobrim letom sem prvič dala kri in kaj kmalu so me zopet pozvali (po 4 mesecih). Takrat sem bila ravno bolna. V Januarju in Februarju so imeli kar krizo, neprestano so pozivali k krvodajalskim akcijam. Vendar pa sem sama imela vseskozi neke  zdravstvene težave, da nisem mogla. Zdaj tik pred tekaško sezono, se mi tudi ni zdela ravno najboljša ideja, vendar kot sem že  nekoč  pisala, da ne slovim ravno po sebičnosti. Tako sem se danes pogumno odpravila na Šlajmerjevo 6.
Pa sem prav hitro opravila, kljub temu da so imeli krvodajalsko akcijo (po skupini sodeč).
Prve te piknejo v prst, da ti preverijo železo. Že tu sem dobila rdeč štempelj obisk zdravnika”.
Ma sej, če dobro pomislim, sem velikokrat zadihana že ob manjših naporih, samo da imam pa vrednost železa tako nizko, pa nisem mislila.
Zdravnica je bila prava vedeževalka. Samo listek z letnico in vrednostjo hemoglobina sem ji dala, pa me je prečitala kot  knjigo. Hec! No, kar me je najbolj presenetilo je, da me kot prvo  ni vprašala po načinu prehrane  (vegetarjanka, makrobiotik…) ampak po številu in starosti otrok. Nato mi seveda svetovala naj dodam en rdeče-mesni obrok na teden  in čim več sveže zelenjave in sadja + nek vitaminski dodatek na dan.
Zima je naredila svoje in pomlad je tu, čas je da povrnemo energijo telesu.

                                            Pomlad na mojem balkonu:)


Hand analyser

Doma imam škatlo, kjer so spravljene stvari iz preteklosti. Že precej prebrano, vendar še zelo ne sortirano. Tam se najdejo razni katalogi, lastni zapisi, tudi kaka fotografija in kar malo morje krojev in zapiskov, ki pridno čakajo na predelavo;).
Pred kratkim pa sem naletela na profesorico, pri kateri imam še stare študentske grehe. Sprva sem hotela kar glavo sklonit in iti mimo. Ja, valjada, kdo se me bo spomnil. V resnici pa je na našem (si ga pač po vseh letih lastim;)) faksu malo drugače kot pa na “povprečnem” faksu, kjer si le številka indeksa (tu ne mislim biti žaljiva, prej foušljiva), če se seveda ne potrudiš drugače. Študij je pač malce bolj individualen, že zaradi številke študentov, 30 na leto jih sprejmejo, in v višjih letnikih imaš večinoma individualne korekture s profesorjem. Če si pa še vztrajen študent(beri, vsaj 7 let statusa + še vztrajam), lahko bi dobila kar inventarno številko, pa to samo še podvoji vse skupaj. No in tako sem le zbrala pogum in “prijetno” pokramljala, zraven pa še potipala, kake so moje možnosti in če se lahko kej oglasim na “študentski” obisk. No, Tina, pa si si skopala novo jamo! Če ne gre drugače, tudi prav. Sej zdele si že drugo kopljem, tule na blogu;).
Bistvo zapisa je, da sem ob iskanju ustreznih zapiskov izkopala tale list:

In sicer je to izpisek iz mašine za prerokovanje, natančneje iz Krete leta 2001. Prav nasmejalo me je.
Sej veste, to je ena izmed tistih mašin, kamor položite roko in jo poskenira in pol vrže ven opis, zgleda približno takole:

Na Kreto smo se odpravile punce v lastni režiji, na lastnega “absolventa z vseh vetrov”, vsaj kar se tiče fakultet. Oh, ja, bilo je… pestro.
Več ali manj sem zadovoljna z analizo moje roke. Ja, jaz verjamem, sej je opis pozitiven, no, tista zadnja postavka me dela malce nejevoljno, vendar je kljub negativnemu predznaku resnična. Čeprav, odkar imam Juno je ta zadolžena za daydreamingday pri nas doma;)
Me pa resnično zanima, na kakem principu deluje ta hand analyser. Am, bam, pet podgan, al je kak drug trik.
Bom letos v Grčiji poiskala avtomat, pa da vidimo kje sem pretentala usodo;))).


CUt heRE

Danes sem jo po zelo dolgem času slišala na radiu in me je kar mrzlica stresla.

Robi jo je napisal misleč, da bo to zadnja pesem, ki jo bo bend posnel, naslov pesmi je tudi anagram imena skupine, pesem pa naj bi govorila o samomoru kolega, več pa tule.

Dejansko pa v besedilu marsikdo najde svojo zgodbo…

The Cure
CUT HERE

So we meet again and I offer my hand
All dry and english slow
And you look at me and I understand
Yeah, it’s a look I used to know
Three long years and your favourite man
Is that any way to say hello?
And you hold me
Like you’ll never let me go
Like you’ll never let me go

“Oh, come and have a drink with me
Sit down and talk awhile”
Oh, I wish I could and I will
But now I just don’t have the time
And over my shoulder as I walk away
I see you give that look goodbye
I still see that look in your eye

So dizzy Mr. Busy too much rush to talk to Billy
All the silly frilly things have to first get done
In a minute – sometime soon – maybe next time – make it June
Until later doesn’t always come
Until later doesn’t always come

It’s so hard to think “It ends sometime
And this could be the last
I should really hear you sing again
And I should really watch you dance”
Because it’s hard to think
I’ll never get another chance
To hold you
To hold you

But chilly Mr Dilly too much rush to talk to billy
All the tizzy fizzy idiot things must get done
In a second – just hang on – all in good time – won’t be long
until later

I should’ve stopped to think
I should’ve made the time
I could’ve had that drink
I could’ve talked awhile
I would’ve done it right
I would’ve moved us on
But I didn’t
Now it’s all too late
It’s over and you’re gone

I miss you, I miss you, I miss you,
I miss you, I miss you, I miss you so much

But how many times can I walk away and wish “If only..”
How many times can I talk this way and wish “If only..”
Keep on making the same mistake
Keep on aching the same heartbreak
I wish “If only..”
But “If only..” is a wish too late