tinasurfazavas


1 komentar

GIN – Madžarska vižla

Tole je en tak mali povzetek popoletnih dogodivščin.

Vse od leta 2004, ko se mi je rodila prva Lumpa sem imela željo po psičku. V otroštvu sem namreč vseskozi imela živali med drugim tudi dva Koker španjela. Mlajšo psičko sem rešila usode in dva dni staro psičko obdržala pri življenju s hranjenjem po steklenički. V knjižnici sem takrat našla le eno knjigo o psih in v lekarni si lahko kupil le mleko v prahu. Samo tako, za približno predstavljivost, kak podvig je bil to v tistih časih. Hodila sem v 7.razred osnovne šole.

Mlajša hči je prav tako ljubiteljica vseh živali in pomoje sva nekje 5 let nazaj začeli kovati plan in izbirali med pasjimi pasmami. Jaz sem imela najrazličnejše želje. Med drugim sem dolgo časa mislila, da bom imela Nemškega boksarja. Tudi Angleški buldogi so mi strašansko všeč. Potem sem se kar naenkrat zaljubila v Weimarskega ptičarja. Tu se je Manimejker prestrašil in rekel, da se mu zdi  pes “preinteligenten”.  😀 V resnici je tudi kar velik. Tako sem se zasmejala in iskala naprej in našla Madžarsko vižlo. Začela sem brati o pasmi, gledala slike in že sem iskala legla. Pri nas jih pred petimi leti res ni bilo veliko. Bolj ko sem se zanimala za pasmo, več sem jih videla. Navdušila sem celo familijo in potem so se začeli vedno večji pritiski. Kdaj bomo imeli psa? Vsako leto sem našla kak izgovor. Kot bivša lastnica sem se zavedala obveznosti. Naj vmes povem, da sem kot otrok živela v hiši, kjer si psa zjutraj le spustil na dvorišče. Nakup sem prestavljala, delno tudi zato ker pasma ni mala in moraš biti tudi fizično dovolj močan za obvladovanje takega psa. Mlajši hčeri sem rekla, da dokler ne bom imela resne ( redne) zaposlitve si psa ne moreva privoščiti. V mislih sem imela predvsem obisk veterine.  Tako me je mala Lumpa začela preganjati k pisanju prošenj. 🙂 Jasno mi je bilo da je čas. Vmes pa sem šla resnično šla v službo.

Začela sem z iskanjem legla in ker doma ( v Sloveniji) nisem naletela na nič pametnega sem se začela obračati na Madžarsko. Našla sem leglo, in se dogovarjati z lastnico. Cena je bila kar visoka in zato sem ji namignila koliko so plačale druga dekleta, ki  so prav tako kupile psičke na Madžarskem. Spustila mi je ceno in ko smo se začeli pogovarjat o rezervaciji sem ji povedla, da bi psičko dvignila 10 tednov staro, ker gremo mi prej še na dopust (mladiče se oddaja po 8 tednu) in pri 7 tednu  ne bo šlo, seveda pa ne bi mladiča vlekla v Grčijo z avtom. Tu pa se je zapletlo. Napisala mi je, da mi za vsak dan po 8. tednu  zaračuna 7€ za oskrbo in dve dodatni cepljenji … nekako 150  evrov več. Pa sva spet bili na višjem, kot je bila začetna cena. Meni se sicer ni zdel tako velik problem, le namignila sem, da v tem primeru plačam pač prvo ceno in je to, to. Vzrediteljica je bila tako užaljena, da je rekla, da bo psa raje prodala na Madžarskem, kot da se cenka z menoj. Manimejker bi ji seveda dodal še tistih 50 evrov, meni pa se je zdelo, da ji gre samo za denar in bi se mladičev rada čimprej znebila. Ni mi bil všeč ta odnos in iskala sem drugo leglo. Našla sem ga v roku parih ur. Rezervirala sem psičko. Za njo sva plačala rezevacijo 1/3 kupnine in se dogovorila, da jo dvignemo po dopustu. Nova vzrediteljica mi je poslal dve možnosti izbire psičke in odločili smo se za svetlejšo. Tako smo vsi komaj čakali konec dopusta. Dan pred odhodom me je prešinilo, da bi blo fajn imeti kaj opreme in z malo Lumpo sva odšle v Mr. Peta po nakupih. Med drugim sva kupili tudi boks. Manimejker je bil presenečen nad velikostjo boksa, zdel se mu je prevelik ;).

Ko smo prispeli do čudovite hiške in se sprehodili do pesjakov,  pa mi je potrdil, da boks nikakor ni prevelik. Samica (mama) je bila kar velika, samec poleg pa še večji( vendar ta ni bil oče).  V drugem delu je bila malenkost manjša psička in trije mali psički. Vzrediteljica nam je predstavila našo novo članico. Starejša Lumpa do sedaj NE ljubiteljica psov,  se je v trenutku zaljubila.  Mala Lumpa pa pomoje sploh ni prišla do sape :). Okoli pol ure smo sedeli na vrtu in se pogovarjali o vzgoji, negi in podobnih stvareh. Povedala mi je,  da psički niso bili še izven tega okolja, ker je bojda tudi veterinar prišel vedno na dom cepit psičke. Pokazala mi je, da ima neke pikice na nosku in odrgnine na komolcih (naj mi veterinar da kako mazilo ), da je to najverjetneje od betona. Naročila mi je, da potrebuje z novim tednom še zadnje cepljenje in potem še cepljenje stekline. Dala mi je pogodbo in cepilno knjižico in mi obljubila, da mi rodovnik pošlje kasneje. Pa da naj ji javim, kako smo potovali domov.  Torej vse zelo normalno in gladko. Vsedli smo se v avto in jo mahnili proti domu. Sprva je reva cvilila, ko pa se je uspela umiriti je zaspala in spala skoraj celo pot.

DSC_0588

DSC_0626

Doma sem klicala veterinarja in ta mi je svetoval ceplenje čez kak teden, da se psička malo stabilizira. Doma so bile pestre noči, saj sem si zamislila, da bo spala v boksu v dnevni sobi. Tako da sem prvih nekaj dni spala jaz poleg boksa v dnevni sobi. Beri zaspala na tleh poleg boksa. Bila sem tako neprespana kot novopečena mama z novorojenčkom. V bistvu še huje saj sem imela še priprave na maraton in poln delovnik! Na srečo je bilo to zadnijh 14 dni pred šolo in sta bili punci prvih 14 dni vsaj čez dan kar aktivni z njo, morda celo preveč (crklanja) 😉 . Ko sem prišla 1. do vetrinarja pa se je stvar zapletla. Nisem imela potnega lista. Razložila sem situacijo in rekla, da bom prosila vzrediteljico, da mi ga čimprej pošlje. Vetrinar me je opozoril, da je njegova dolžnost, da me vpiše v sistem z nepopolno dokumentacijo in da me mora prijaviti inšpektorju. Vzrediteljica mi je napisala, da morajo biti na Madžarskem psi cepljeni za steklino, da dobijo potni list in naj zavlečem kak teden, ko bo možnost da jo cepimo za steklino in mi ga bo takrat poslala… hmmm čudno. Začnem spraševat okoli in vsi so dobili 8. ali 10. tednov stare mladiče iz Madžarske s potnimi listi in seveda niso bili še cepljeni proti steklini… O.k. nekaj ni O.k. Kličem na vse konce in vlečem vse možne vezi, da bi mi kdo znal povedat kaj naj naredim, na koga naj se obrnem, kdo je bil v podobni situaciji? Doma imam malo ilegalko. Manimejker je jezen name. Pravi, da se nisem dobro pozanimala in priznam, res je bila moja napaka, čisto preveč naivno sem zaupala vzrediteljici. Mislila sem, da ona ve kaj pes potrebuje saj pse redno prodaja (bojda tudi v tujino),  jaz pa 1. kupujem psa in da me bo že usmerila. Zmotila sem se big time. Vmes grem še na tekmo tega leta “Jungfrau maraton”( ta zapis tudi nastaja že dva mesca). Utrujena sem in zelo razočarana, najbolj nad seboj.

Vmes se prepiram z vzrediteljico. Nekje je zamočila, napiše mi, da se lahko dobiva na meji, kjer bo prevzela psa, ga peljala cepit in mi ga čez tri tedne vrne. Ali pa ji vrnem psa in ona meni kupnino! Halo? Psa naj po 3 tednih pri nas peljem spet nazaj in potem ga mogoče dobim nazaj!

IMG_3112

Nekaj ni o.k. Pes je zdej naš. Noben doma si ne predstavlja, da ga za tri tedne vrnemo. Komaj smo ujeli nek mali ritem. Jaz sem si seveda postfestum prebrala, da more biti pes tri tedne po cepljenju še na istem ozemlju in lahko potuje šele 3 tedne po ceplenju.  Uglavnem z živci sem bila bolj proti koncu, vmes pri tašči pes nekontrolirano divja in pade, zacvili in sploh ne more stopit na taco… Super ilegalni pes, s spahnjeno taco. Malce sem bila obupana. Po 15 minutah ležanja je vse v redu z njo (tak mali fuzbalerček 😉 ), sam prestarašila nas je pa ful.

Sprehodim se do inšpektorata in izvem, da je inšpektor trenutno na dopustu in da je najbolje, da se vrnem do vetrinarja, da me ta vpiše v sistem in bom tako dobila poziv inšpektorja za obrazložitev situacije. Itak ma čedalje večje razjedice na nosku in morva k pasji dermatologinji. Vmes pa dobim na dom rodovnik od svoje vzrediteljice. Pazi to: Črnogorski. Nič mi ni jasn. Pri veterinarki razložim situacijo in seveda nisem več prepričana, da je kuža sploh Madžarski. Vetrinarka mi glede na situacijo svetuje še testiranje blata na parazite in pravi, da se bova ob prisotnosti teh dogovorile za kasnejše ceplenje stekline. Itak je pozitiven in zapleti se nadaljujejo.

Vmes napišem obrazložitev inšpektorju, zagrozim vzrediteljici in napišem pritožbo madžarskemu inšpektorju.

Res sem jezna.

Od inšpektorja super hitro dobim odločbo in pes ima končno slovenski potni list. Od madžarskega inšpektorja dobim nek slab odgovor, da je pač nelegalno imeti vzrediteljstvo iz druge države in da bi se pač morali prej dogovorit o potnem listu. Kaj se tam odvija, me v bistvu ne zanima več. Z vzrediteljico pa tudi ne komuniciram več. Večkrat sem prebrala njene maile in res je da mi je napisala da uradno bi morala biti še cepljena  proti steklini, vendar ker ni meje načeloma ni problema. Naivno sem ji verjela, sploh nisem pomislila na potni list. Res ne!

Psička je naša ne glede na okoliščene saj nam je ukradla srce v prvem trenutku.

DSC_0788IMG_3858

Torej v vednost in ravnanje: POZANIMAJTE  se o potnem listu pred nakupom, in ne vzemite psa brez njega! 🙂

Pa še en odstavek  v vednost in ravnanje.

Vmes sem dobivala miljon navodil kako ravnati, pa kako s hrano,  pa o pasji vzgojni, nasveti eni,  pa drugi, pa tretji, pa zahtevna pasma, pa ne. Pa vprašanja: A so te otroc prepričal! Pa tko velik pes ni za v blok!

Moje mnenje, Vižla je zelo aktiven pes,  zelo rada ima družbo in nora je na otroke in igro. Ne predstavljam si jo 8 ur same. Brez problema pa je 8 ur v stanovanju, če smo mi doma. Seveda  rabi en velik sprehod prej in po tem,  pa veliko igre. Trenutno ima 5 mesecev in čez noč sploh ni problemov, zjutraj sploh ne bi šla lulat, sam ko je pa enkrat zunaj je pa druga pesem.

NIKOLI se ne bi odločila za takega psa, ker bi otroci to hoteli. Pes ima življensko dobo 15 let. Otroka nikakor ne moraš v teh letih vezat na tako obveznost. Za tak primer nabaviš hrčka. Pes je uradno moj, neuradno pa od mlajše hčere, ki se res zelo trudi z njo in jo velikokrat zjutraj kar v pižami pelje lulat. Takrat sta obe najbolj kjut. Za veliko Lumpo pa je to en tak zaupni polhek, res se veliko crkljata. Jaz pa sem tista, ki jo peljem na daljše sprehode, včasih tudi mlajša Lumpa. Če nima veliko obveznosti, ali pa zdaj ko je tako zgodaj tema, to opraviva skupaj. Poleg tega je pri 5. mesecih že kar precej močna in jo v nepredvidenih situacijah 11 letnica težko obvlada. Od kar imamo njo, sem tekaške superge postavila v kot. No niso v takem kotu, saj jih vsak dan večkrat sprehajam, le na tek jih ne peljem… Enostavno ni časa za tek. Če želim imeti vsaj približno vzgojenega psa, da bo hodil z nami okoli in ne bo v nadlogo, pomeni da se vsakodnevno na sprehodih ukvarjam z njo in z vzgojo. Pa glede na to, da hitro raste imam zdej 3 pubertetnice, 13 letno, 11 letno in 5 mesečno… Sam kadar so pridne so pa res lušne ;).

IMG_4305

Tko da če sem kdaj mislila,  da se meni kaj ne more zgodit, zdaj niti približno ne verjamem več v to.

Tud slednja priča o tem. Vedno sem bila proti oblačenju psov, ampak našo vižlo v dežju včasih prov trese. Tako sem ji včeraj zašila prototip plaščka za zimske dni. Sneg obožuje! Včasih se mi zdi, da je jaz v pasji obliki.;)

DSC_0690.jpg

 

 

 

 

Advertisements


Spremembe in dogodki…

Lansko leto je dobesedno švignilo mimo, zdi se mi, da bo letošnje še hitreje minilo.

Vsekakor je bilo 2016 posebno. Praznovala sem svoj 10. pravi rojstni dan, se znebila velikega bremena, ko sem odkljukala dokončanje študija, si nabila ing. naziv na vrata in za konec zaprla s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer sem (tale je za Aleksandro) prvič v življenju namesto gimnazijski maturant izrekla dipl.ing… Se mi je sicer zataknilo, ker je res dolg naziv, in ker sem bila prepričana, da me nikoli in nikjer ne bodo več vprašali po končani izobrazbi.

Poleg tega je Manimejker šel “na svoje”, se naselil v dnevni sobi in smo postali ena taka pisarniško obrtniška družina. Na srečo se to obdobje zaključuje. Manimejker si je uredil pisarno, torej kadar ni čez lužo, je pa čez cesto (pisarna je tako blizu). Jaz sicer še nisem odnesla peta v novo zaposlitev in imam še nekaj domačih projektov za zašit, prebelit, izrisat, prebarvat, ampak stanje se izbolšuje in normalizira. Ni fino biti vse v enem.

Ni fino bit ata in mama hkrati, kot tudi ni fino biti v službi doma. Vsi, vključno s samimi s seboj smo zmedeni kdaj je služba in kdaj si doma. Jaz sem se tega najedla. Da ne govorim o otrocih, ki jim je to še manj po godu in jih z dneva v dan mede. Pomoje bi rabili semafor. Enako je z odhodi Manimejkerja v tujino. Super mi gre ta fejk samohranilska. Ampak od časa do časa, ko te doletijo nepredvidljive situacije, ko ni nobene odrasle osebe, da bi z njo prediskotirala in se odločila, takrat pa ni več tko fajn fejk samohranilska. Pa sej vem, da se vedno odločim jaz, samo rabim ta komunikacijski moment, da se odločim. Tako da v mojem primeru bi lahko rekla, da še dobr, da je samohranilska sam fejk in vsaka čast mamam samohranilkam.

Ugotovljam, da kljub temu, da iz leta v leto rastem, sem še vedno zelo popustljiva v smislu svojih prioritet. Ko je bil Manimejker doma (delalal od doma) je bilo vse podrejeno njegovemu urniku, kar je mene dobesedno zadušilo. Veliko bolj sem prilagodljiva, kot bi si sama zase želela. Najverjetneje je to del karakterja in del vzgoje. Pa da ne govorim o dekletih, ki sredi dneva prihitita domov iz šole, in mislita, da midva doma komaj čakava na šolske prigode. Poleg tega, da jima je samoumevno, da z veseljem kuham za 4, medtem ko za dve tako ali tako plačujeva kosila v šoli. Če pogledam količine hrane, ki gredo čez naše stanovanje, bi rekla, da živijo tu vsaj 4-je konkretni deci in ne družina z dvema piščancema. V resnici nočem vedet, kako je če imaš fante. Čeprav je za vzgojo bojda lažje. 13 letnica me vsakodnevno opominja, da se moram bolj postavit zase. Rada bi me izkoristila za vsako stvar, no če ne izkoristila, pa le naprtila krivdo, za neopravljanje svojih nalog. Tukaj sem v precepu, ker se mi zdi, da je ta generacija otrok že po defoltu bolj egoistična in da verjentno ni problem v moji vzgoji. Včasih me ima, da bi jo dobesedno stresla s hač, saj se do mene vede povsem nespoštljivo in se tega sploh ne zaveda. Nikoli, ampak res nikoli jo ni strah imeti zadnjo besedo. Prav tako je metoda, kjer starš določi kaj otrok naredi, sama pa določi kdaj, povsem neučinkovita v njenem primeru. Nikoli, ampak res nikoli, ne izpolni naloge do termina, ki si ga sama določi in imamo tako ali tako potem kreg in obtožbe letijo na vse in polno je izgovor in prelaganja krivde na vse okoli sebe. Jaz vseskozi maham z belo zastavico, pa me nihče ne pride rešit. Včasih se delam, da kličem policijo, da pridejo narediti red in da vsaj mene odpeljejo in me rešijo. Svoje mame raje ne sprašujem kako je preživela čas mojega najstništva, ker mi je kristalno jasno, da ji ni bilo z rožicami postlano. A da ni tako hudo? Najstnica je sposobna 14 minut držati plank, in ja ni nek mišičnjak. A si predstavljate koliko trme mora biti v takem malem telesu? Res da trenira plavanje, ampak v resnici ni fora v treningu, ampak v glavi in v volji. Res ima nenormalno železno voljo, ki jo najraje uveljavlja v boju za svoje pravice pri starših. Seveda ima pri zavrnitvi svojih dolžnosti  prav tako železno voljo. Kot starš se zavedam, da v bistvu to ni slaba lastnost, če jo bo le znala pravilno uporabiti, ampak trenutno sem utrujena od bitk in imam občutek, da mi je še belo zastavico odnesla.

Hkrati pa opažam, da mlajša ne uporablja tega tona in teh besed in da sploh ni egoistična, no od časa do časa le posnema starejšo in takrat doživi tudi mojo reakcijo in se zaenkrat kar pokesa. Hkrati pa potrebuje več spodbude za vztrajnost in uspehe, ker po naravi ni toliko tekmovalna, je pa zagotovo veliko bolj odločna. Včasih se kaj odloči tudi namesto mene :).

Med drugim tudi komaj čakam konec šole. Ne vem, če sem kako leto že to izrekla, ampak dekleti nonstop nosita neko slabo voljo iz šole in popravici nisem najbolj navdušena nad metodami, ki jih izvajajo. Tako da potihem tudi jaz komaj čakam, da bo konec. Sploh pri mlajši, da zamenja učiteljico. Nisem si mislila, da bom morala z njima pregledovati teste in podobne stvari in ju prepričevat, da se mi zdi, da razumeta in znata in da ocena ni tako pomembna, vsaj pri mlajši. Pri starejši pa upam, da ker generacija ni tako močna, da bo lahko izbirala željeno šolo neglede na nepopopolnosti v spričevalu. Sicer jo čaka še dve leti zbiranja točk, ampak pritisk je čutiti že zdaj.

Včasih se mi zdi, da svet drvi v eno smer,  mi pa v drugo…

IMG_1398


2 komentarja

Paros ( zaključek)

Prve še odgovor na vedno enako vprašanje: “Zakaj vedno Grčija?”

Cena apartmaja v Grčiji je enaka kot pri naših bližnjih sosedih, s to razliko da v Grčiji za enak denar dobiš zraven še čistilko, ki ti apartma dnevno pospravi (postelje postelje, pomije kopalnico in pobriše tla). Tako mi tudi peščene plaže niso tako nadležne, ker me kljub pesku vsepovsod, vsak dan pričaka postelja in kopalnica brez peska. Drugi veliki razlog je vreme. V Grčiji ni druge napovedi kot sonce in sonce in veter, torej nihče ne razmišlja o sfiženem dopustu zaradi vremena. Poleg tega pa je hrana tako v trgovini kot v restavracijah super in okolje tako varno, da otroke lahko pošljem same v trgovino ali pa same na plažo, brez da bi me karkoli skrbelo. No včasih me skrbi, da se sami dve čofata ali pa kepata s peskom in da je zaradi njunih bojev ogroženo pol plaže, nikakor pa me ni strah da bi bile punce same ogrožene.

DSC_0502

Pa še malo zunanjega pogleda na počitnice. Res sem se pripravila na dopust in vse je potekalo bolj mirno. Pripravila v smislu, da sem puncama naročila, da napišeta spiske kaj potrebujeta za seboj in smo jih potem skupaj dopolnile. Odšle smo v knjižnico in nabrale za dve potovaljki knjig. Pa tudi že doma smo določile približne naloge deklet. Pomivanje posode, pripravljanje svoje torbe za na plažo, omejitev elektronike… Tako da so bila pravila igre nastavljena že v Ljubljani.

Z malo Lumpo je bilo veliko igre od balinanja s frnikulami, do lovlenja rib, pa sprehodov in iskanja privezanih kužkov, ki sva jih razveselejvali z domačimi polpeti. Izvedela sem ogromno zgodb iz knjige rekordov in nikakor ne morem prešteti  na koliko zakajev sem odgovorila ali pa sva skupaj iskali odgovor pri stricu googlu. Za malo Lumpo še velja tisti čas, ko je resnično še povsem navezana na starše in jih občudujejo na vsakem koraku. Poleg tega, pa je tako vesel in dinamičen otrok, da v vsem najde veselje. No, ribolov jo je sicer malce razjezil in jo spravil celo do solz, ampak takih hitrosušečih.

IMG_7985

Velika Lumpa je zgodba zase. Že tako je bila vedno bolj občutljiva in njena težnja po perfekciji nikakor ne zbledi. V času najstništva, ko pa so hormoni na delu,  pa je še bolj hecno, ker gre resnično v eni uri od enega ekstrema do drugega, vseskozi pa obstaja pitbull. V kar zagrize ne spusti. Ko je lovila valove je kar poplesavala in se smejala kako je srečna, najverjetneje pa nas pol ure pred tem prepričevala, da se njej nikamor ne da in bo kar v apartmaju. Seveda pa je v ospredju vsekakor boj in tekma z menoj. Vsak dan in pogajanja in pregovarjanja za vsako stvar. Zato potrebujem tek.

DSC_0334

Sredi dopusta nekje sem zastala in ugotovila, da je problem,  ker mislim da je taka kot je,  posledica moje vzgoje in si torej sama sebi očitam slabo opravljeno delo. Torej vedenje, ki mi ni pogodu, jemljem kot osebni poraz. Oh ja, koliko osebnih porazov si bom še pripisala,  preden bom zrasla. Otroci nas vsekakor spreminjajo in opominjajo na marsikaj, vsekakor si ob kakih takih vihravi menjavi razpoloženja velike Lumpe mislim, da sem vesela, da je ona na začetku pubertete in ne jaz :).

Drugače pa je prebrala vse svoje knjige,  še sestrine in potem celo začela brati eno mojo. Neverjetna je s to koncentracijo branja. Problem je ker navadno ne želi odložiti knjige niti med obroki in bere še na poti na plažo.

Nek dan pa se punci cufata v vodi, se smejita, tunkata in cvilita, nakar velika začne resno tulit. Načeloma nikoli ne odreagiram panično, ker se mi zdi, da je dostikrat le igra. Sprašujem z obale kaj je in tuli, da jo noga strašno boli. Mala jo zvleče do mene in na nogi so le tri pikice. Hm nisi se urezala. Lumpa tuli ko’ zverina. Odnesem jo v senco in na srečo pride šefica surf šole. Vprašam jo, če je možno da je stopila na tisto strupeno ribo, mislim da ji v Sloveniji rečemo morski zmaj. Pravi, da je sicer to pojav dveh žrtev letno in da šiba ona po toplo vodo, strup je namreč termolabilen. Medtem, ko je ona grela vodo je Lumpa huronsko tulila. To so meni najbolj grozni dnevi materinstva, ko otroka resnično boli, ti pa nič ne moreš. V trenutku, ko je prišla topla voda je bilo vidno bolje. Čez dve uri je že surfala, ker sem ji rekla, da če se ji ponovi (skok na ribo) gremo pa srečko za loto kupit. Pa je na ribo stopil njen učitelj! Uglavnem ni bilo hujšega je pa imela nek izpuščaj po telesu in sem ji zvečer vseeno dala eno tabletko antihistaminika.

Veliko pa je k mirnejši dinamiki prinesla tudi Manimejkerjeva neturistična nezainteresiranost. Sploh nas ni preganjal po plažah, zaradi velikosti otoka pa tudi ni bilo nobenih znamenitosti,  ki bi si jih bilo potrebno pogledat. Tako so dnevi minevali res ležerno, na trenutke že kar leno. Večere pa smo preživljali v igranju taroka ali pa iskanju lokala s TV prenosom OI, in slastnimi vafli :).

Tako smo se en večer odpeljali na Antiparos, da smo tam kupili nek fejk potapljaški nož in se sprehodili po lepo urejeni ulici s trgovinicami in restavracijami.

Zadnje dneve, ko je zelo pihalo pa smo odšli  na ogled surfaških plaž s profi surfači na res ogromnih valovih. Jaz bi jih lahko gledala ure in ure.

DSC_0681

DSC_0667

DSC_0670

Veter nas je tako pregnal še na ogled dveh mest Lefkesa in Alikija in ob čakanju na trajekt smo si dodobra ogledali še Parikio.

DSC_0515

DSC_0516

DSC_0730

DSC_0736

Naša mala fotografinja je občasno tudi Mr.Bean.

DSC_0304

DSC_0747

Medtem, ko Manimejker slika sončni zahod.

DSC_0385

Jaz slikam njega ;).

IMG_8251

Zelo hitro je minilo. Ob 19.15 smo se vkrcali na ladjo in mislim, da smo v Atene prispeli nekaj čez 23 uro. Manimejker se je usedel  za volan, dekleti pa sta se namestile v spalne poze. Tudi sama sem zaspala in se vmes prebudila na črpalki. Manimejker je rekel,  da je super in da bo vozil do Makedonije. In res je bila zopet moja izmena Makedonija. Avtoceste v Grčiji in Makedoniji niso take kot pri nas. Prevozim celo Makedonijo na šus in na meji s Srbijo vsi spijo. V Srbiji pa zopet prazna cesta in kar naenkrat vidim avto pred seboj, ki stoji. Sicer moraš biti v Srbiji predvsem pozoren na pešce, ki skačejo po avtocesti  (jo prečakajo). Nisem sigurna ali sem utrujena ali se mi dozdeva ali res stoji. Počasi leze na odstavni pas in mi z roko nakazuje naj upočasnim. Sprva pomislim, da ima kake težave, upočasnim a ga prehitim (BMW, mislim da s tujo najverjetneje švicarsko registracijo), gledam v vzratno ogledalo, blenda, hupa, nakazuje z roko naj ustavim. Nisem ustavila. Ponosna na sebe, da  je to zihr kaka bedna fora, da te oropajo. Razmišljam naprej, da so me zagotovo prehiteli in mislili, da sem sama v avtomobilu, ker pospalih čanov niso videli in so me zato hoteli zaustaviti. Nadaljujem vožnjo in iščem kako veselo pesem na radiu, ker je res dolgčas in nikjer nikogar. Potem pa zopet avto, na desnem pasu (brez kakih luči) in zopet mi kaže naj ustavim, z roko čez okno nakaže naj upočasnim. Tokrat mi ni nič več jasno, peljem naprej upočasnjeno in gledam v vzratno ogledalo vsa presrana. Dvakrat. To pa zdej ni več fora. Kaj pa če se je spredaj kaj zgodilo, kaj če je spredaj kaka štala, morda kaj gori ali pa so kje streljali. Itak v glavi kriminalka (ki jih nikoli ne gledam), zbudim Manimejkerja. Punci pa sta se ravno sami prebudili. Manimejker kot ponavadi povsem hladen, navije radio in se mi smeji. Kot da sem blazna! Jaz pa vsa presrana, rečem naj pogleda na net ali pa na radio kaj dogaja! Mirno dvigne naslonjalo in se nemeni za mojo nervozo. Čez par kilometrov je bila cestnina in ker vidi, da sem povsem iz sebe pravi naj vprašam na cestnini kaj bi to bilo. Gospa na cestnini me vpraša koliko km nazaj se mi je to pripetilo, da obvesti policijo in naj seveda nikoli ne ustavlajam takim avtomobilom in potrdi mojim videnjem, da se to običajno tuji avtomobili višjega razreda. O.k. odpeljem se naprej in že razmišlam, kako se bo zapis končal s “kriminalnim” zaključkom. Zapeljem na pumpo na kavo, da se malo pretegnemo in pozajtrkujemo.

Pred večerom smo že doma. Ljubo doma. Do naslednjega popotovanja.


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂


Jezersko

Lepa nedeljska napoved. Manimejker je nekaj sanjal o hribih. Sama sem imela v planu le en daljši tek od urce,  pa pomožnosti čez kak kucelj.  Kasneje pa nadoknadit domače in nedomače delo…

Hrib sem mu hitro izbila iz glave.

Strah me je bilo, da bo sam mlajšo Lumpo vlekel na 2000 tisočaka,  po njegovi metodi in se bodo otroku hribi zamerli za vse večne čase…

Tako je zjutraj predlagal Jezersko. Lumpa je spakirala kolo, jaz oblačila za tek, manimejker pa čelado.  Pri Stari pošti si je isposodil kolo. Sicer takega bi sigurno našli še  v kleti, ampak vsaj peljat nam ga ni bilo treba. In smo šli eno krožno pot. Bilo je kar hladno.

IMG_2639

Lumpi so bili klanci navzgor kar zalogaj, malo sem ji skušala razložiti prestave in jo motivirat. Ampak klanci so bili tako strmi, da jih je raje pretekla brez kolesa, jaz pa sem tekla ob kolesu. Morm priznat, da je tudi malo jamrala, ker ni bilo ta velike (je na plavalnih pripravah),  in je prevzela še vlogo nergača.:) Ampak je zmogla.

IMG_2645

IMG_2653

IMG_2652

Bilo je kar nekaj razgledov, ampak na “razgledališču” pa žal nobenega ali pa sem jaz kaj falila.

Smo pa našli gozdne jagode in na koncu še gostilno z dunajcem pri jezeru, ki pa ni bil tako dober kot moji žganci… 😉

IMG_2657

IMG_2669

 

Krožna pot je bojda dolga 7 km, jaz sem tekla več kot urco, vendar sem se nekega klanca lotila dvakrat, ampak garmin se je odločil,  da bo meril le zadnji kilometer, tako da natančnega podatka o poti nimam,

je pa vsekakor, kaj podobnega za ponovit.

IMG_2666

Na koncu pa še slika z motorjem. 🙂

IMG_2660