tinasurfazavas


2 komentarja

Poletne počitnice 2015

Počitnice so v izteku,  jaz pa nobenga grškega posta. 🙂

Letos so se počitnice razdelile na več segmentov in v nobenega ni vključena Grčija.

Prve sta punci odšli na svoje aktivnost: starejša na plavalne priprave na Ravne na Koroškem, mlajša pa na Urban roof počitnice. Midva pa delovno.

Potem smo si vzeli teden dni za raziskovanje Dugega otoka.

DSC_0356

Otok je super.

Prvi večer, ko smo prispeli, so nas na najbolj opevani plaži Sakarun,  obiskali najljubši sosedi z jadrnico in nas takoj drugi dan odpeljali na izlet.  Ker so bili oni že povsem zrelaksirani, so nas v trenutku potegnili v počitniško vzdušje…  Tako smo prvi dan šnorkljali okoli potopljene ladje, jadrali, jedli na barki in užili vse radosti jadrnice. 3/4 moje  familije je bilo prvič na barki.

DSC_0419

DSC_0405

DSC_0433

IMG_2899

Nato smo dobivali različne informacije, kaj si je vredno ogledati na Dugem otoku in smo se drugi dan odpravili na plažo Veli žal. Čudovita plaža z belimi kamenčki. Plavali smo na otok. Ta ideja mogoče ni bila najboljša, ker se je tok s popoldnevom močno povečal. Na srečo smo vsi imeli plavutke in na srečo 3/4 familije redno plava, tako da smo malo Lumpo malo pošlepali in je šlo. Ni bil pa najboljši občutek. Tudi plavalka se je precej namatrala. 🙂

IMG_2906

Aja pa PK ILIRIJA je vedno z nami! 😉

IMG_2914

Brbinščica je tudi čudovit zaliv. Poleg pa je še lepša špilja Golubinka. Krasna izkušnja, čeprav sem skoraj umrla od strahu,  ko me je Manimejker vlekel vanjo. Še dobro da me je,  ker je čudovita! Ko plavaš notri je vse temno in grozno, vendar mi je zagotavljal, da bo ven-grede enostavnejše. In res je bilo tako. Tule pa posnetek kolega, za boljšo predstavljivost.

Narodni park Talašćica nas je malo razočarala. Jezero seveda ni tako zeleno kot na sliki in smo se potem raje odšli kopat v morje,  smo pa zato odkrili druge posebnosti. Tale sladoledar na čolnu, se nam je zdel huda poslovna ideja ;), če ne za drugega, pa za v Dumiće (Rab).

IMG_2948

DSC_0621

Bilo je še nekaj idej, pa smo se skupaj odločili, da mogoče res vsi skupaj potrebujemo dopust od celoletnih aktivnosti. Tako da se lahko pohvalim, da sem med temi počitnicami pridno jedla in pridobivala na kilaži, ker razen tistega plavanja do otoka nisem veliko mignila, kaj šele da bi si obula superge…

Aja, tole pa je plažno tihožitje! 🙂

IMG_2934

Vmes smo posneli kar nekaj čudovitih razgledov.

IMG_2921

DSC_0490

Se afnali.

DSC_0513

Meditirali in obiskali kar nekaj takih krasnih zalivov.

DSC_0543

IMG_2991

IMG_2925

DSC_0713

IMG_3046(1)

Hitro je minilo in ko smo se vrnili smo trije šihtali,  mala Lumpa pa ni hotela nikamor, kljub dolgčasu…

Se nadaljuje…

Advertisements


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂


Nedelja ob 19h, bo ponedeljek ob 20h

Za mano je prvi skos v vodo na tekmovanju.

Na Iliriji je bil prejšni vikend organiziran aquatlon. Sprva sem mislila tekmovati, vendar ker imam resnično ogromno stvari na glavi sem se prestrašila plavanja in sodelovala le pri organizaciji. Seveda mi je bilo med samim dogodkom žal. Sem se pa zato ta vikend prijavila na 3 discipline plavanja na Poletnem Vetreranskem prvenstvu v plavanju.

Dan prej sem se dopoldne s soplavalko odpravila na Ilirijo preizkusit kaka je kaj moja plavalna kondicija.  Kar  nekaj plavalnih treningov sem špricala zaradi težav s hrbtom, ta mesec pa tako ali tako ni treningov… Vse kar sem ugotovila dan pred tekom je, da 50 hrbtno ne bom zmogla. Bodisi zaradi štarta, bodisi zaradi vijuganja in posledično zaletavanja v progo… tako da sta mi ostala dva šprinta, prsno in prosto.

Prvi je bil na vrsti 50 prosto. Ker je bilo tekmovanje na domačem terenu je tik pred nastopom z mikrofona odzvanjalo: Dejmo Mami! Zmeda je bila še toliko večja. Ko so se začeli pozivi z žvižgi na kamen, sem pogledala soplavalke, te pa so mislile,  da sem jaz bolj izkušena in gledale mene… Zlezla sem pač na kamen, se postavila v položaj in čakala na žvižg za start.  Skok! Noge so brcale, roke so se vrtele, dihala sem pomoje na štiri ali še manj… okoli mene čista tišina- vakum! Levo ni bilo hitrejše tekmovalke, to sem uspela videt, čeprav diham na desno in sem bila čisto na desni progi… Bazen je dolg, in modre končne črte kar ni in ni bilo,  zmanjkovalo mi je moči in končno črta. Stop. Diham kot astmatik. Nikakor se ne morem na-dihat. Po stopnicah grem iz bazena in hitro se zavem,  da ne čutim nog,  se oprimem drugega starša plavalca, da ne padem. Celo telo je kislo. Ne čutim telesa, noge so povsem okorne in počasi prihaja telo k sebi… Noro.  Ker nikoli nisem počela nobenih šprinterskih stvari, razen 60m šprinta za šolo, mi je tole povsem tuje!

V popoldansekem delu je sledil še šprint prsno in zadeva je bila podobna, le da so bile tokrat desno od mene same plavalke, ki so mi ušle že pri skoku in me psihirale celo dolžino. Tik pred koncem sem zajela vodo in ne zrak in za nameček še pozabila na pravilo, da se z obem rokama dotaknem stene in sledila je diskvalifikacija… Ostalo pa enako. Dihanje kot astmatik, noge lesene in še voda na nepravem mestu…

Priznam da mi je žal,  da se nisem prijavila na daljše discipline, bolj prijazne. Ampak sem nekako imela v glavi, da potrebujem salto obrat tudi za npr.  400 prosto, kar pa seveda ni res… Tako da drugič pa kako daljšo disciplino.

Komaj čakam jutrišni večer,  ko začnemo s poletnimi plavalnimi treningi na Iliriji ob 20h.  To kar je pozimi nedelja ob 19h bo zdaj ponedeljek ob 20h. IMG_2120(1)


Izvenšolske dejavnosti

Miljonkrat sem že začela pisat tale post,  pa sem ga zbrisala, pa spet napisala pa…

Uglavnem tale mnenja staršev o izvenšolskih dejavnostih se vsekozi krešejo in razumem ene, kot druge. Moje mnenje pa seveda sledi v postu.

Do lanskega leta sta obe Lumpi obiskovali neko aktivnost približno 2x na teden, vikende in počitnice,  pa smo se trudili več ali manj aktivno preživeti.

9 letna zdaj 10 letnica pa je bila z vstopom v 4. razred sprejeta v glasbeno šolo na prečno flavto. Prav tako pa je pri plavanju  prestopila v selekcijo (punce plavajo z 2 leti starejšimi fanti).  Tako je bil urnik hitro poln. Na začetku sem bila kar sama preplašena,  kako bo zmogla in če si le ni naložila preveč. Njena želja je bila tako flavta, kot plavanje v selekciji, seveda s podporo naju obeh. Povdarek je ostal na šoli in če tam ne štima, prepoveva eno od dejavnosti in seveda, ni hujšega. Na začetku je bil tempo kar ubijalski, ampak proti koncu se je vse več ali manj ujelo v rutino in si nikakor ne predstavljam, da bi bilo drugače.

10 letnica, si je namreč našla družbo, tako v glasbeni kjer 1x na teden preigravajo flavto 3 dekleta skupaj in nato poslušajo še teorijo, nato pa del poti domov čeblajo. Enako je na plavanju, kjer med treningi ne morejo čebljat, imajo pa zato veliko več časa na vikend tekmah in da ne govorim o pripravah, ki so bile za mojo Lumpo letos dogodek leta! Hkrati pridobiva z vsakim nastopom na samozavesti in s tekmovalnim izkušnjami, se spopada tako s tremo, neuspehi  kot uspehi in moram reči, da v tem oziru kar raste, čeprav je včasih prava čustvena nevihta. Pridobiva tudi na samostojnosti in organizaciji, ko si mora dnevno pakirat več torb.  Seveda vpleta v to tudi ostale člane družine, predvsem ko gre za vikend tekme. Zato smo domenjeni, da ni vsaka tekma tako pomembna,  da bi prisostovala cela familija in jo večinoma spremljam le jaz, in imava tako tudi samo najin čas. Če pa je tekma v Lj,  jo včasih le odpeljem na tekmo in pridem zadnjo disciplino pogledat in potem odpeljem.

Meni osebno je zelo všeč, da se tkejo mala prijateljstva. Na tekmi se vije nek timski duh in navijajo eden za drugega. Ena izmed deklet ima tudi 2 leti starejšega brata v isti selekciji in tako je tudi manj zadržanosti do fantov, ki je v teh letih že kar prisotna. Seveda kdaj tudi kako ušpičijo. Na vikend tekmi sem jo opazovala, kako med glavnim odmorom, ko je čas za kosilo in potem za ogrevanje  sledi dvema dekletoma in kako hitro sprejme vsako pobudo za igro. Ko bi se morale razplavat, so se minimalno razplavale, nato pa skakale, delale stoje, se lovile po vodi, torej vse tisto, kar ni spadalo tja, nasmehi pa do ušes…  Res so še male in prav je, da povsod vidijo igro, seveda sem vmes želel prekinit igro in sem se komaj zadržala.

Starši bi se morali bolj zavedati, da gre tu za otroka in ne za lastne ambicije, da je fino, da mu gibanje postane del življenja in predvem veselje. Sem 100% prepričana, da je najboljša motivacija otroka za katerokoli dejavnost z zgledom. Prav tako sem prepričana, da se otroci dandanes čisto premalo gibljejo. Jaz športu namenim kake 3-5ur tedensko in bi jih več, če bi mi čas to dopuščal. Tako se mi zdi,  da ima otrok 3x na teden trening po 1.5 ure + še kak vikend izlet ali tekma in če ima srečo še telesna vzgoja v šoli,  približno enako aktiven teden kot jaz. Nekaterim se bo to zdelo veliko, vendar če preračunate koliko ur namenite sedenju, vam bo hitro jasno, da se za normalni telesni razvoj otroci čisto premalo giblejo. Nikakor si ne morem izbiti iz glave slike pevskega zbora, na zaključku šole,  kjer so se pokončno držali le 4-je otroci, vsi ostali so bili  sključeni, tako kar malo grbasti.  Enostavno so vsi premehki, brez osnovne mišične mase, kar šokantno.  Seveda se mi toži po brezskrbnem otroštvu,  ko sem torbo zalučala v sobo in celo popoldne  preživela na kolesu, kotalkah ali drevesu, v vseh mogočih igrah, ampak tega žal ni več. V okolici živi le malo otrok in je vse to praktično nemogoče.

Se mi zdi pa super, da velika Lumpa vsak dan zaključi z dejavnostmi že ob 17h, tako s plavanjem ali glasbeno in imamo tako še vedno skupne popoldneve. Včasih je seveda še kaka naloga za napisat ali pa flavta za odvadit, ampak to je pa to. Medtem ko veliko otrok,  ob tej uri  starši šele poberejo iz šole.

Je pa to daleč od vrhunskega športa, o katerem imam pa povsem drugo mnenje. 🙂

 

 

DSC_0561

 

 


Jutro je lahko tudi takšno

Z aprilom smo zaključili sezonsko nedeljsko plavanje in sem mislila,  da bom malce predahnila in povprašala na Iliriji, če je možno, da se  pridružim veteranom ob večerinih plavanjih …

Potem pa neko sredo oddajam Lumpo na plavanju in  srečam trenerja plavanja. Omenim mu, da pogrešam plavanje in odhitim na tek okoli Rožnika. Kadar tečem  sama in imam srečo, mi glava odplava,  noge pa sledijo ritmu. Glavi se je tožilo po plavanju.  Mislim,  da sta minili le dve nedelji brez plavanja, pa se mi je že poznalo na hrbtu. Plavanje je namreč edini šport v mojem športnem naboru,  ki me ne zateguje, ampak me resnično razlahlja – sprosti.  Tako sem med tekom pomislila, da bi organizirala jutranje plavanje. Povprašala sem soplavalce, trenerja in potipala proste termine na Iliriji. Uskladili smo se in začeli s prvo vadbo v juniju. Imeli bomo enkrat na teden ob 7h zjutraj. Prvič je bilo kar malo nelagodno vstat,  saj je še ob 5ih močno deževalo. To so mi povedali, jaz sem spala. A vstati v razmočeno jutro ni najlažje.  Vendar, ko si enkrat na bazenu, se slečeš in skočiš. Voda je super topla in iz bazena se dvigujejo meglice, kar hudo. Trener nas je kar držal v tempu in mislim, da so se dvomi vsem razbinili. Jutranje plavanje je super.

Kmalu zatem sva se z Miss Deha namenile na ogled sončnega vzhoda  na Šmarno goro. Odhod je bil 4: 30 saj sva želeli na sončni vzhod ob 5.15. Uspelo nama je. In spet je bilo super, Jutra so pač najlepša. Vse se zbuja: sonce, trave, živali, ljude, telo, glava… Jutro se budi iz tišine, ravno obratno od večera. In to je meni pisano na kožo.

Fotke so s telefona.

2014-06-06 05.23.02

No, pa sem se danes spet zbudila in odtekla svoje jutranje kilometrčke, še preden so se otroci prebudili!

2014-06-11 06.25.13

Upam, da mi uspe kak podvig še na kak drug hrib, ker ni lepšeg kot čakati sonce nekje na vrhu.  Zamenjam za vse videne zahode!