tinasurfazavas


8 komentarjev

vse v en vikend

Že čez teden smo kuhale lumparijo za okrogli rojstni dan prijatelja in nam je uspelo. V petek je bila zabava in glede na vse tedenske aktivnosti, sem se komaj sestavila. Punce so šle k babici. Midva pa na petkovo zabavo, ki je bila super. Le DJ je imel za moje pojme malo prevelik apetit. 🙂 Ampak, je bilo pa smeha zato toliko več. Včasih res težko verjamem, ampak z nekaterimi ljudmi se imam že več kot pol življenja preprosto super in se splača sestavit.

Tudi sobotno jutro in vožnja po mestu s kolesom z Manimejkerjem je bila simpatična popestritev sobote. Že 100 let nisem bila tako mirna in ja, otroke je treba dati kdaj na počitnice, da predahneš. Kljub vsej tej idili, so me pestili mesečni glavoboli, pa se nisem dala. Pogoltneš kako tableto, pa idemo dalje.

V soboto sem imela še eno žurko. Tokrat sem se podala v bolj ali manj neznane vode, saj sem bila povabljena k M na žensko zabavo in ker poznam le M in Majcho pa še to veliko bolj virtualno kot resnično, je bilo to neko potovanje v neznano. Žal nisem mogla uživat v čebrih pijače, ampak le v krožnikih hrane. In bilo je vse več kot Super! Nasmejale in najedle smo se do vrha, pa še malo. Jaz sem prizorišče zapustila prva, pa še to vsaj z uro zamude, saj sem imela v nedeljo planiran Mali Kraški maraton.

Ob 9.00 je bil brat pred blokom in z Manimejkerjem sva se komaj prikotalila pred blok. Na poti v Sežano je na avtocesti še pošteno scalo. V sami Sežani na srečo ne. Evo trojni selfi pred štartom, z bratom in Manimejkerjem. 2014-03-23 10.50.44

Potem pa vsak po svoje. Manimejker je že v štartu zastavil počasi. Moja ura je kazala tempo 6,3 (km/h) jaz pa sem bila kar zadihana. Na srečo je bil tu še brat poleg in mi razložil, da garmin kaže tempo 5,3, kar je bilo veliko bolj realno. No uglavnem urco moram ponastavit, tek je bil pa bolj na slepo. Zanimivo je bilo da sem prvih 5 km kar trpela. Pa k’r fajn je pihalo. Po 5 km, pa se je telo ogrelo in je kar šlo. Vmes so bili zanimivi razgledi in ob pogledu na pumpo tudi glasni smeh (ampak to je le za punce iz žura). Tik pred polovico (okoli 10 km), sem prehitela tempo tekača za 1:59 in takrat me je prešinilo, da mi ne gre talko slabo… Pa me dohiti kolega in prav prijetno kramlja z menoj in me drži v tempu, pomoje da sem se 5 km šlepala nan. Vsaj! Tam med 17 in 18 km, ko smo prestopili na makedam, mu žal nisem mogla več sledit… Malo zatem je začelo še nalivat. In če sem 1/2 polovico uživala v tišini je bila 2. polovica ravno nasprotno. Ogovori me simpatični gospod in pravi, da je domačin in da tele klance bova pa že. Ko izve, da sem “žabarka”, se hitro pohvali kako lušno je bilo v letih okoli leta 1976 (moj letnik rojstva), ko ga je on kot študent živinoreje, sral po Ljubljani. Ni me spustil in mi pravil zgodbice. Spet me je nasmejal. Na koncu sva z roko v roki pritekla skozi cilj in rezultat je pokazal 1:59:23. Ja hudo! Kr pod 2 urci sem stisnla!

Pa zdele sem še trening plavanja stisnila in spila zasluženo pivo!

Pa  Life is beautiful!


Novoletne zaobljube

Nimam jih! 🙂

Res ne verjamem v njih in tudi ne vem kaj bi si zaobljubila. Da bom več tekla! Pa sej to bom tako ali tako, če mi bo zdravje služilo. Da bom bolj zdravo jedla. Tudi to bom, ne glede na zaobljubo, bolj je odvisno od finančnega stanja in časa.  Morda bi si le zaobljubila, da se bom dnevno bolj uredila, da si morda uredim make-up, ker trenirka hlače ostajajo. 🙂

Rada pa ob koncu leta pogledam nazaj in naredim ponavadi filmček v smislu novoletne čestitke, kjer nanizam pomembnejše dogodke, kraje in dogodivščine tistega leta. Ponavadi tudi pogledam statistiko pretečenih km in ker se ta vsako leto povečuje sem zadovoljna. Letos sem bojda 64 ur posvetila teku (605 km), 20 ur smučanju, 30 ur plavanju, 28 ur plezanju in 10 ur za pohajanje- planinarjenje. Vsega je bilo zagotovo več, ker vsega nisem vnesla v endomondo koledar, ali pa je ta računal po svoje.  Kakorkoli je ta statistika zame povsem zadovoljiva.

Zadnje dva meseca sta se mi zdela tako peklenska, da sem si zaobljubila že marsikaj in se tega mislim držat ne glede na letno prelomnico.

Namesto zaobljube pa obljuba recepta za Ninjo.

Tale Pirin kruhek je pri nas vsaj pol leta že redno v pečici in kjub njegovi enostavnosti bojda marsikomu ne uspe.

450 – 550 g pirine moke

3 dcl riževega mleka ali jogurta

1.5 dcl vode

2 čajni žlički vinskega kamna

žlica olivnega olja

Takole ga potem  “vlijemo”  v pekač obložen s peki papirjem.

DSC_0002In pečemo dobro uro pri 180 stopinjah C.

DSC_0005

Na fotografiji je iz polnozrnate pirine moke. Otrokom pa gre iz navadne pire bolj v slast.


2 komentarja

Nedelja ob sedmih

Včasih si tako želim vikenda, da bomo pač doma se malce umirili in …  itak, da potem poka na vseh koncih.  Če je še vreme slabo, nam ne ostane drugega, kot da sklepamo premirja in kompromise. Dva pri nas pa sta taka, da ne popustita. No, morda je le mali črič tisti, ki se umakne in igra v nekem kotu, kjer jo nihče ne najde. Ostali pa se vztrajnostno borimo za svoje pravice!

Tak vikend komaj čakam, ampak res komaj, da bo nedelja in ura 19.00 in da skočim v bazen.

1swim

Nikoli nisem sebe gledala kot neko vodno bitje, pa čeprav že od nekdaj uživam v vodi. Rada se kopam v morju, ampak se globine bojim kot hudič križa. Šnorklanje je o.k. vse kar pa predstavla držanje sape več kot 10s pa odpade.  Kaj šele,  da bi mi nekdo nadel bombo na hrbet in da bi so potopila globje od 3-eh metrov. Pa, da ne zaidem zopet iz teme.

Ob nedeljah imamo rekreativno plavanje s trenerjem in ker sem že v času študija naučila nekaj osnov kravlja, jih sedaj 3. leto utrjujem, oziroma izpopolnjujem. Je ravno toliko zapleteno, da moram vklopiti glavo, a hkrati tako pomirjajoče,  da se po uri plavanja počutim kot bi nekdo spral vse tegobe vikenda, tedna, prepire in nezadovoljstva iz mene in sem povsem pripravljena na nove ponedeljkove izzive.

Ni primerljivo s tekom, tudi ni primerljivo s plezanjem ali obiskom Šmarne gore, ki ga trenutno izkoriščam za klepete, ki mi ob ne-tekanju manjkajo.

Uglavnem- gibanje osvobaja! Kaj pa vas osvobaja?


3 komentarji

Skopelos 4. zadnji del

Otok je po letu 2008 doživel manjšo slavo, saj so na njem posneli nekaj scen filma Mamma Mia. Tako smo se tri dni pred iztekom dopusta, odpeljali do tako opevane skale s cerkvico. Pred tem pa smo si na iPadu ogledali film, da je bilo puncam vse bolj sveže v spominu in nikakor jima ni bilo jasno, kako je osel šel po vseh 200-ih stopnicah. 😉 Na vrhu sta videli, da je cerkvica precej manjša kot v filmu, tako jima je končno postalo bolj jasno, da ni bilo vse posneto na otoku in me začeli spraševati, kako se montira filme…
DSC_0078
DSC_0098
  DSC_0127
DSC_0128
DSC_0130
DSC_0133

Pri ogledu skale smo prvič naleteli tudi na nekaj pravih turistov, ostali so bili grški turisti. Nato smo se odpravili še na samotno plažo, kjer sta dekleti lovili valove, Manimejker iskal ribe, jaz pa uživala v senci in se zvirala po skalah.

DSC_0151
DSC_0188 
DSC_0161
DSC_0172
DSC_0245
DSC_0438

Pa še nekaj fotografij samega mesta Skopelos.

DSC_0505 
DSC_0485
DSC_0488
DSC_0541
DSC_0497
DSC_0504
DSC_0510
DSC_0526 
DSC_0536

Domov smo se odpravili v enem kosu. Ob 21h na trajekt ob 2h ali 3h zjutraj smo bili v Volosu in zvečer že v prelepi Ljubljani.

Pot z avtom sploh ni bila tako naporna, kot smo mislili. Otok je čudovit in ga priporočam, vendar le tistim, ki na dopustu uživate zgolj v hrani in branju. 😉


Zima nekje drugje

Na kulturni dan smo se odpravili v Filharmonijo na tolkalni “koncert”, najverjetneje že 3 ali 4 leto zapored in bilo je odlično, kot vedno. Priporočam. Ker je oče bivše sovrtičkarke član tolkalnega orkestra, se nas je zbralo kar nekaj staršev bivših so-vrtičkarjev, letos prvošolcev, ki so se raztepli po različnih šolah. Tako smo po koncertu odšli na daljši čaj, kjer smo si izmenjali sveže vzgojne in ne vzgojne ukrepe, pokramljali o šoli in predvsem o zunajšolskih dejavnostih.

Kljub temu, da mi je v soboto rit zmrzovala v pustnem kostumu na ljubljanskih ulicah v turobno mrzlem vremenu, je padla odločitev, da v nedeljo pa na lepše, na sneg. Velika Lumpa si je želela smučat, mala Lumpa in mama pa tekat na smučeh. Tako smo si zopet izbrali Pokljuko. Ker nismo našli še ene družine za družbo (no prav veliko nismo iskali) smo s seboj vzeli, še mojo 12 letno nečakinjo, za družbo naši 9 letni smučarki. Že na poti na Pokljuko so me očarale res močno zasnežene smreke in dobro splužena cesta je bila dobesedno urezana v snežno pokrajino. Čudovito, vendar zopet mrzlo. Ta veliki punci sta jo ubrali v smer smučišča in za njima tudi Manimejker v tekaški opravi. Midve z malo Lumpo pa v sposojevalnico po male tekaške smučke. Medtem ko ji razlagam da bova vsaka svoje smučke nesli do steze, me že prekine in opomni, da to niso njene, ampak sposojene smuči.:) Tako se je nadaljevalo naslednjo uro s pripombami in z njenim nasmehom do ušes. Za začetek sva odšli do deklet na smučišče in nič se ni pritoževala nad klancem. Po klancu navzdol pa je celo pela in drvela kot sneta skira. Odšli sva še do stez, kjer je ona “tekla klasiko” jaz pa skate tehniko. Ker sem sama samouk tekač in ker nikoli nisem tekla klasike, sem se hitro počutila izgubljena in brez kakih pretiranih nasvetov za malo Lumpo. Malo sva špegali, ko je nekdo na strelišču imel učne ure drsenja brez palic s samimi smučmi in sva ponavljali vaji. Mali Lumpi je bil vse res zabavno. Predvsem pa jo skoraj nikoli ne zebe in jo vedno znova zanimajo nove stvari, povsem drugačna od starejše sestre. Čeprav nobena od naju ni točno vedela kaj počne, sva se neizmerno zabavali. Po kaki uri hecanja sva ponovno odšli do smučišča kjer smo pomalcali in seveda hvalili, ta-veliki dve, ki sta se bojda le malo kregali in predvsem res veliko smučali.
Manimejker je že odtekel svoj krog in tako sem bila na vrsti jaz. Izbrala sem si 7-8 km progo, no Manimejker mi jo je izbral. Sprva sem uživala, na koncu pa celo malo trpela, ampak sej vse to paše zraven. Edino kar sem zopet pozabila je maža za smuči, ki nikakor niso hotele drseti. Sej sprva je bilo kar fajn, ko si misliš se bom malo bolj matrala, ampak ko pa klancev noče biti konec in smučka na tisti kratki ravnini ne zdrsi, tebi pa je vroče, da bi se slekel do gat, pa veš da je še vedno minus in da te je prej pošteno treslo, bi pa res pasalo če bi le malo bolj steklo, tudi kaka plastenka vode bi prav prišla.
Srečala sem tri tekače in vsi smo bili očarani z naravo in nobeden ni vedel katera pot vodi kam, vendar pa prav tako to nikogar ni motilo, vsi so imeli nasmeh do ušes :).

2013-02-10 14.21.29 2013-02-10 13.54.32

Vmes sem veliko razmišljala o otrocih in njihovih dejavnostih in kako je res fino, da najdeš nekaj kar jim ustreza in kako jih to bogati. V veliki meri pa so te dejavnosti povezane z vaditelji, ki so glavni faktor tako pri motivaciji kot tudi pri razvoju. Pa naj gre to za inštrument, nek individualni šport ali pa skupinski šport. Hkrati pa te vaditelji, mentorji, trenerji v veliki meri vplivajo na gradnjo njihove samopodobe, karakterja in cele osebnosti.
Nedeljo sem zaključila s treningom plavanja in moram priznat, da sem kar utrujena, ampak tisto sonce, ki je včeraj sem pa tja pokukalo iza oblakov, mi bo verjetno v inspiracijo do naslednjega vikenda, glede na to da zopet sneži.