tinasurfazavas

Category Archives: trail trening


by

Misurina Sky Maraton

Projekt 2018 je za mano, vendar ni  ✓.

V soboto zjutraj sva se odpeljali proti Misurini. Vmes sva tako klepetali, da sem prekmalu zavila na italjansko stran in sva se kljub vinjeti vozili po italjanskih vasicah do Misurine. Vmes sva si privoščili kavico in se smejali najinemu vijuganju. Nekaj km pred Misurino v kraju Auronzo sva opazile napis TRE CIME EXPERIENCE, instinktivno sem  želela ustaviti, pa me je Running buddy opomnila, da greva do Misurine.

Pripeljeva se do Misurine. Poiščeva hotel in ugotoviva, da je prevzem številk v Auronzu, ali pa jutri zjutraj v Misurini. Vsedeva se v avto in nazaj na prevzem. Prevzem številk, spominja na prevzem številk za Pot ob žici, ko smo le te prevzemali še na Staničevi.  Ko najdeva to “sobo”, nama zaupajo, da sva prezgodnji za pol ure. Sploh se nama ne sanja koliko je ura, prevzem je šele po14 uri. Malo se nasmejiva in odideva en krog in nato na prevzem. Vmes mine ravno toliko časa, da sem jaz postala lačna. Restavracije v Italiji pa so v tem času zaprte. Tudi trgovina je zaprta in odpre se ob 15.30. Tako nama preostane le toast v enem od bljižnih lokalov. Nato nakupiva še najnujnejše v trgovini: pršut, kruh, juice, čokolado in se vrneva do hotela. Na balkonu je čudovito, vendar hladno. Na sprehodu kupiva še karto Dolomitov, preveriva progo na zemljevidu in večerjava kar v hotelu. Letos greva v dolgih motivacijskih pajkicah.

IMG_3227.jpg

Lani je Buddya kar zelo nazeblo.V hotelu povprašava še po zgodnjem zajtrku in bojda bo možen okoli 7 ure zjutraj.

IMG_3275

Zbudiva se v čudovito jutro. Natočiva bidone, spakirava kroglice, kape, rokavice, jaz si zataknem palice na ruzak, na Buddy-evega pa ne grejo. Odpraviva se proti štartu. Buddya naživcirajo vsi s palcami in odideva nazaj in nekako nama uspe namestitev tudi njenih palc na ruzak. Na štartu nas je okoli 200, mogoče 250. Meni vsi izgledajo kot iz Salomon reklame, samo še Kilian-a Jornet-a zagledam pa Ido Nilsson pa se bom kr v hotel pobrala.

IMG_3279

IMG_3280.jpeg

Vklopijo se zvočniki in nagovor v italjanščini, bojda je po dveh letih končno zopet cela proga. Torej lani in predlani je ni bilo, dve leti pred tem pa sta jo odtekla Ninja in Simon. 3,2,1…

Tečemo. Mrzlo je, še dobro da sem v pajkicah. Zadihana sem. To je od nervoze. Nisem zelo nervozna ampak kljub vseemu me tišči v preponi. Prvi klanec, že hodimo.

IMG_3288

Eni imajo že palice. Potečemo čez čudovite meglice, in počasni vzpon. Mrzle noge, roke, malce klepetava in tekava, malce prehitevava, malce naju prehitevajo. Ker klepetava naju pozdravi tudi  slovenski sotekmovalec, tako izveva da nas je več. Končno nekje na 6 ali 7 km se ogrejem in sprostim.

IMG_3295IMG_3296IMG_3297

Ujamejo naju “ta hitri” iz krajše proge, povsem zadihani. Prva okrepčevalnica, spijeva čaj in v hrib.

IMG_3301

Spuščava naprej tekače in tekačice iz kratke proge, razgledi čudoviti. Spustimo se do ceste, tu pospraviva palce. Buddyu jih moram jaz, ker si jih sama težko. Vmes prepenjam številko na drugo majico, ker mi je vroče.

IMG_3303IMG_3305IMG_3308

Loviva prvo limito na 12 km in ta gre dokaj v izi, urco prej. Pojeva pol banane spijeva čaj, se slikava in naprej. Meni se mudi, pa me Buddy miri, da 3 ure imava pa za 10 km res vrh glave. Ko mi to tko predstavi, se tudi meni zdi veliko časa. Vseeno se ne sprostim povsem, ampak pač nadaljujem v tempu in spuščam marsikaterega naprej, da se ne odaljiva preveč.

IMG_3315IMG_3317

tina

Running buddya je namreč strah, ker so napisali, da je tehnično zahtevna proga.  Serpentine me pobirajo in za prvo je druga in potem še ena in še ena, pa tisti ta hitrejši gor, so počasnejši dol, sploh ker imajo zlizane superge in so brez palic. Moje On-ke so odlične, tudi enega žulčka nisem imela, ampak jaz ne prehitevam kar povprek, saj imam čas. Po koncu tega dela se tekači na kratki progi odcepijo levo, mi pa zavijemo desno v dolino.

IMG_3319IMG_3321

Ostaneva skoraj sami čez čas naju dohitevajo še sotekači. Jaz postajam resnično lačna, Running buddy pa pravi, da težko teče navzdol. Moje noge so še kar sveže, samo lačna sem pa za sendvič. Pojedla pa sem skoraj vse kroglice… nimam pojma koliko višincev je za menoj, vem pa, da je kar še nekaj kilometrov do druge limite, ki je 5 ur na 22 km. Vmes skačeva čez potoke, srečava konje in pohodnike ampak tu ne slikam, ker ne morem. Mislim na hrano in počasi me skrbi. Running buddy pravi, da jo je pobralo in da dvomi, da bo zmogla. Kot bi naglas slišala svoje misli. Neželim poslušat tega glasu, prelep dan je. Odidem v svojem tempu malce naprej, kjer srečam izčrpanega italjana, ki pravi da niti oznak ne vidi več. Ko sem na poti 4 ure in 38 minut zagledam kočo. Bližje je kot vrh Šmarne gore, ampak jaz sem utrujena in lačna. Če stisnem bo šlo. Italjan vpraša pohodnico, če je možno da nama rata. Odgovori, da sta cca 2 km in skomigne z rameni. Ne morm se sprijazniti da bom končala. Kličem Running buddya po telefonu in rečem, da bom pomoje probala ujet limito in upam, da mi ne zameri. Itak da naju vmes prekinja in da me ne sliši ampak na koncu me sliši. Zaženem se v hrib in po dveh minutah imam občutek, da se bom sesedla. Hrane mi manjka! Kaj če na limiti ni hrane, kako bom grizla še 20 km? Počasi se mi misli bistrijo. Pomirim se z mislijo, da danes NE bo šlo. Res je bilo lepo, vse do sem. Težko mi je bilo zadnje pol ure, ne vem koliko višincev je še. Naredim fotko in se pomirim z idejo, da danes ne bom FINISHER.

IMG_3322

Ko pridem nekaj minut čez limito do postojanke ni nobene prave hrane. Suh kruh, rozine in mineralna voda. Prav sem naredila. Ne bi šlo. Runing buddy je bila tudi pobrana, zrihtala mi je coca colo in prisedeva v skupino “odstopajočih”. Italjan s poti pravi, če sem za las zgrešila? Povem mu, da sem se kar prej odločila, da ne bo šlo. Ko izve, da sva iz Ljubljane se mu zdi še bolj škoda, da nam ni uspelo. Potolažim ga, da se tudi midve z lahkoto pripeljeva drugo leto, zdej ko veva,  kje je ta, najtežji del. V drugem delu je namreč 10 km 900 višincev gor in 750 dol in ja, rabili sva 3 ure za ta del.

V mislih sem si rekla, da je tako čudovit dan in tako čudoviti razgledi, da bi sfiniširali bi bilo kar prelepo. Ni vsak dan popolen in prav je tako. V avtobusu navzdol sem bila zopet super lačna in valjda smo do hotela prispeli malo do treh. Spet ne bo hrane! Še dobro da imava pršut in G&T. Na balkonu jeva in navijava za finišerje, ki nama tečejo pod balkonom. Prvi pa je bil v cilju še preden sva midve prišli do druge limite. Norc.

4d4422_644cb2e8f7994a32a349b5b0b507fd07~mv2_d_3508_2480_s_4_2

Izračunala sem, da sva naredili cca 22km 1611 višincev gor in 1096 dol, ostalo nama je še 20km 879 višincev za gor in 1300 za dol.

IMG_3326

In ja super vikend je bil. Jaz sem pripravljena, na ponvni napad!

 


by

Junijska potepanja

Teden nazaj sem dobila potrdilo o prijavi na Misurina Sky run in moram priznati, da me je kar močno stisnilo, saj nisem še v kaki pravi kondiciji. Premalo časa za treninge. Vendar, če se ne bi zadala tako visokega cilja, bi bilo treningov zagotovo še manj.

Runing buddy sem komaj ulovila za en skupni trening. Planirana je bila Begunjščica, ampak na koncu sva končale na Kamniškem sedlu. Obe sva bile večer pred treningom zunaj in ker sva pozno legli v posteljo, sva že zvečer malo prestavili odhod, ki je bil sprva mišljen za ob 5.00. Buddy, pa je morala biti doma do 12h. Zjutraj je še malo zamaknila odhod in tako  nisem upala na Begunjščico, ker tam še nisem bila, časovnice pa so bile predolge.

Zato sem jo odpeljala na Kamniško sedlo. Vižli sva vzeli s seboj. Sonce se je vseskozi skrivalo za oblaki in ni bilo kake pretirane vročine. Razgledi pa so bli kljub temu čudoviti.

IMG_1585(1)IMG_1597(1)IMG_1590(1)

Midve pa sva končno uspele malo poklepetat. V koči sva si obetale kake dobrote in ostale le ob čaju in suhih slivah, ki sem jih slučajno vzela s seboj. Štrudelj in ričet prideta v koča šele po 12 uri. Mi je skoraj čeljust padla po tleh. Nič ne de, si bom pač zapomnila tako kočo, kot to, da je za vsak slučaj pametno poleg denarja vzeti še kako ploščico s seboj. Lačne sva se po spustu ustavile v koči v Kamniški Bistrici,  kjer sva si privoščili pehtranko in odličen štrudelj. Zdaj veva, da se ne splača matrat, ker je vse že v dolini :).

Junij je tako minil bolj ob obiskovanju Šmarne gore in Šmarnogorske Grmade, kak tek, S hribi je bilo bolj slabo,  tudi počutje je bilo bolj klaverno. Na dan Državnosti je imela velika Lumpa tekmo v Novi Gorici. Zjutraj sem jo zaupala soplavalkinim staršem, da so mi jo peljali na bazen. Tako sem imela sama čas, še za skok na na Nanos. Čeprav ni izgledalo zelo obetavno, se je k sreči oblak odločil, da se bo dvigal z menoj. Tako je bilo naravnost čudovito. IMG_2041IMG_2050IMG_2054IMG_2068

Vižli si je na enem diranju iz Šmarke odruvala krempelj in ker se je hkrati še gonila, me žal ni pospremila na tem vzponu.

Vikend potem pa je sledil že 5. soča trail  z running buddy-em.

IMG_2114DCIM100GOPROIMG_2123

Nikamor se nama ni mudilo. Prav počasi sva ga potekli in pohodili… Moram pa rečt, da me je dejansko postalo malce strah , da si nisva zadali prevelikega cilja.

No in ker mi je že babica govorila, da je strah znotraj votel in da ga okoli pa nič ni, sem si budilko za nedeljo nastavila za 5.00.

Seveda sem imela večer pred tem delovno soboto in kar nekaj slabo prespanih noči in sem uro samo poklopila. A dobro uro kasneje, sem se le zvalila iz postelje, se oblekla, napakirala, vzela zemljevid in se odpeljala proti Zelenici. Zamislila sem si krožno pot. Čez Preval gor in okoli navzdol. Pot čez Preval je čudovita. Proti vrhu je res res strma, kaj takega nisem pričakovala. Tudi Vižli je bilo malce naporno, sploh zaradi mesečnega počitka, je pa zato toliko mirneje hodila za menoj in me ni neprestano prehitevala, da bi me skrbelo kdaj mi bo kam omahnila. Na vrhu sem zopet uživala. Vižli pa ni bila prepričana, kaj naj si misli o pozdravlanju ovac :).

IMG_2255IMG_2246IMG_2259IMG_2287

Dol sva jo mahnili proti Koči na Zelenici, in ta del poti je kar zelo kamnit in ima več melišč. Na enem sem si vižlo kar oprtala kot srno, saj se mi je zdelo, da revo že pošteno bolijo blazinice. Tudi malo se ni zganila samo počivala je na vratu. Ni bilo nikogar, da bi me slikal, pomoje sem zgledala mal prtegnjeno :D. Nč hudga sej mogoče je v tem tudi malo resnice ;).

IMG_2303IMG_2305

Pot je super, jo bom letos ponovila. Vendar jo bom podaljšala čez Roblekov dom, ker ta meliščni del, ni ne lep in ne prijazen, sploh za Vižline tačke. Pa itak bo treba trening podaljšat, ampak tokrat ga nisva bli sposobni podaljšat. 12km, mal čez 1000 višincev in slabe 3 ure in pol. Da ne govorim kako mi je zategnilo piriformise.

Ja, pred počitnicami imam pomoje čas ravno za dva hriba,  pol grem pa v Grčijo ovce podit, pa Vižli tud. 🙂

 

 


by 3 komentarji

Veliki vrh

Mi je obljubil Storžič. Pa sem vprašala, če gre Vižli lahko z nama. Ni bil prepričan, ampak niti slučajno ni ostal brez idej. Ponujal in ponujal, mi je različne nepoznane ture. Dogovorila sva se, da bi bila oba rada zgodaj nazaj. Štart 5.00. 5 minut sem zamudila. 😉

Štart v smeri Gorenjske. Klepetava in klepetava in zavijem mimo pumpe. Hmmm, najverjetneje sva tako ostala brez kave in roglička. Peljem v smeri Tržiča. Greva na Veliki vrh. Zavijem v Dolžanovo sotesko in peljem po cesti.  Nekje se sparkirava, dvomim da sem si zapomnila in res je gozdna potka čisto ob cesti. Zagrizeva v breg in po gozni poti se odpre pašnik in kmalu zatem je tu že koča na Kofcah. Švigneva mimo v smeri Kofce gore (1976m), oblaki se premikajo in za njimi se kaže sonce.  Tik pred vrhom Ninja opazi gamse. Vižla jih ne vidi :). Ko doseževa Košutin greben so na avstrijski strani oblaki, pri nas pa čez oblake prodirajo sončni žarki. Magično. Po grebenu potečeva in uživava v meglicah in svetlikanju žarkov. Kdo najbolj uživa v tekanju je pa tako ali tako jasno.  Dosežemo Veliki vrh 2088m.

Spustimo se nazaj proti koči in na spustu opaziva kolesnice koles. Keri norci se pa tu spuščajo s kolesi? Tudi prve planince srečujeva. Na Kofcah smo ob 8.00 in za zajtrk pojeva ričet in čez še štrukeljčke. Moram rečt, da tek od tu dalje ni bil več mogoč, beri prepolne riti :).  Tokrat kar kratki video.

Potrebovala sva nekako uro in 23 minut do vrha.  Za 790m višincev in cca 8km sva rabila 2.10 čistega gibanja. Vmes pa sva seveda sedela in vse pojedla 🙂


by

#Projekt 2018 in prvi treningi

“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.”  Moj citat po končanem projektu #2017

Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale.  A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton. 

Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.

Trojk žal letos nisem odtekla,  ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.

Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.

golica

V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v  smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”

Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :).  Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.

Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.

IMG_1374

IMG_1377

No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.

IMG_1382IMG_1385IMG_1387IMG_1389IMG_1395

V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit,  jaz jo včasih pustim ob poti,  pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi.  Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.

Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.

Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.