tinasurfazavas


Julijski treningi

Julij se je sicer začel s Soča trailom, ampak nadaljevala sem zopet s hribi.

Tokrat sem s seboj vzela Manimejkerja. Budilko sva nastavila na 5.00 in seveda sem prejšni večer še odpridgala, da to pomeni da poješ, spiješ kavo, popakiraš in greš. Jaz rabim 30 minut in sem v avtu. Manimejker ponavadi v ta čas vključi še buljenje v ekran in počasno srebanje kave, pa še kak tuš in in gre ura in pol.

V avtu sva bila 5.45. Noro.

IMG_2522

6:36 je bil štart iz Kamniške Bistrice, smer Kamniško sedlo. Dogovor je bil, da gre Manimejker na sedlo jaz pa na Brano čez sedlo. Časovnica za Kamniško sedlo je 3:45 in potem še 1:15 na Brano, čeprav ponekod je za Brano tudi zapisano 3:45 iz Kamniške Bistrice…

IMG_2532

Veliko jih je štartalo pred nama, tako da sem ves čas prehitevala. Tudi na sedlu jih je bilo ob 8:20 že kar veliko, ampak sem pot nadaljevala kar proti Brani. Pot je sicer označena, a sem kljub tem vseeno zašla s poti. Še dobro, da sem imela “ta-nove” Salomonke. Na starih je ostalo toliko profila, da bi se iz Brane kar direkt dol odričala.

IMG_2534

IMG_2541

Pot vsekakor ni primerna za pse, kot je nekdo spraševal na forumu, ker je prestrma in preskalnata, če si ne porajsajo vseh tačk, pa zagotovo sprožijo kak plaz kamnov.

IMG_2540

IMG_2537

Ko pritečem nazaj na sedlo je Manimejker ravno prispel na razgled. Kakšen tajming! Odpraviva se v kočo, na okrepčilo. Tu sem rahlo razočarana, glede na ponudbo obiskanih vrhov prejšnega meseca. Izberem jabolčno pito in ob 10:00 jo že mahava nazaj v dolino, ravno, ko postaja vroče.

IMG_2543

Tura je bila za mene dolga malo manj kot 4 ure (samo premikanje), pavze so odštete. Tako, da me je zadnje pol ure kar pobiralo in so se mi noge kar zatikale.

Torej 1600 višincev, skor 14 km in 9 minut manj kot 4 ure. Super trening.

Drugi vikend sem izpustila hribe, sem bila preutrujena.

Tretji vikend pa je bilo DP v plavanju na Ravnah na Koroškem. Tja smo se odpravili v soboto popoldne. Zvečer sem na hitro pogledala koliko časa potrebujem za skok na Uršjo goro in se zbudila ob 5:00. Garminca me je malce zapeljala, ampak recimo, da sem bila malo pred 6:00 na izhodišču – Poštarski dom pod Plešivcem.

IMG_2639

Kave nisem nikjer dobila. Pojedla sem tri piškote, si oprtala ruzak in se pognala na pot.

IMG_2637

Hmmmm, grem na ta Dom na Uršjo goro, če verjameš… Pot je v bistvu cesta in slabo označena. Recimo, da sem nekje do polovice še nekako sledila skritim markacijam, itak, da nikjer niso bila označena razpotja. In posledice so logične.

Edinega planinca sem srečala, ko se je pripeljal za menoj na parkirišče in si obuval gojzarje. O.k. ta je v drugi ligi.

No pot je zavila in markacije so izginile, razgledi so ostali.

IMG_2642IMG_2640

V hosti je malce preveč šumelo. Prvič me je postalo malo strah. Vmes razmišlajam, da moram ob 7:00 obrnit, ker moram biti ob 9:00 na bazenu. Velika Lumpa plava prvo disciplino in vmes moram še do hotela, po ostala dva člana družine. Itak bi bilo fino še kaj jest, tuširam se pa lahko na bazenu. Brezpotje me pripelje do “Bedančeve koče”. Še dobr da ga ni, sam zajci pa srne, pa druge gozdne živali.

IMG_2643

Pridem na nek vrh, ampak spet nikjer markacij. Iščem pot, ura je 6:55… Vidim “pravi” vrh, ne pa poti. 😦

IMG_2644.JPG

Dol moram. To je meni najtežji del, obrnit brez vrha. Grem nazaj po istem “brezpotju”, ker nimam časa za iskanje poti, pa tudi do vrha ne bo šlo, žal :(.

Na poti navzdol srečam mnogo planincev. Meni se zdijo kar pozni, res pa da gora ni visoka in da tu na Koroškem ni tako vroče!

V hotel uletim direkt na zajtrk in uspe mi še pod tuš. Na bazenu smo še pred 9:00. Ugotovim, da sem naredila malce čez 550 višincev in 10 km v 1 uri in 40 minutah. Kar je za dano situacijo povsem o.k. Doma odkrijem, da sem bila na Črnem Vrh-u 1335m. Nič, Uršja gora pa za drugič, ko bo spet kaka plavalska tekma na koroškem…

Aja pa na poti nazaj mi na cesto uleti srna in na vsak način želi zbežati skozi ograjo in šolsko dvorišče, reva, se neumorno zaletava v ograjo … Ustavim avto, da se umiri in šele ko izstopim iz avta, steče ob ograji v gozd… Bošče malo.

Pa še zadnji vikend. Moji so se v četrtek podali na dolgo pot proti Parosu in ostala sem sama, a tudi brez avtomobila. Tako da je bilo treba malce naplanirat v naprej.

Že v petek sem dobila nespodobno povabilo Ninje. Žal se mi ob gužvi na avtocesti ni dalo v soboto zvečer v (sposojen) avto in v smeri gorenjske.  Sem se raje odločila za zgodnejše vstajanje iz domače postelje. Zjutraj ob 5:20 sem štartala iz Ljubljana. Ninja me je čakal v Kranjski gori. Rada se zmenim z njim. Pri njemu je vse zgodba. Najbolje je, ker tako rad naplanira pot in je srečen, ko nekdo ceni to njegovo delo. In jaz ga. 🙂 Ko mi je omenil Vitranc, sem doma le preverila višince, ker sem vedela, da sem malce preutrujena, in da imam še poln teden pred seboj in ne bi ravno pretiravala. Itak je korak z njim zmeraj na meji, komaj sem mu sledila. Res pa da sem tudi govorila. Proti koncu, pa sem le utihnila in rekla, da bom nadaljevala, ko se začneva spuščat. Pot se res ekstremno hitro vzpenja, ampak so bili pa razgledi toliko lepši.IMG_2737

IMG_2746

IMG_2740IMG_2748IMG_2749

Tale mi je kr ratala ;).

IMG_2754

IMG_2756

Za dol pa prav pridejo res močna kolena, me skrbi, kaj bo jutri.

1:35 za 750 višincev in 6,8 km. Lep krogec. Pol pa kavica in še mal klepetanja v kampu in Kranjski Gori. In nazaj v gužvo na avtocesto.

Za ta mesec je to, to. Zdej pa še mal delat in Grčija…

Komi čakam.

 

 

 

Advertisements


4 komentarji

Junijski treningi

Po trojkah sem ugotovila, da bo treba res treba “mal” potrenirat in ker sem s 1. junijem šla dejansko v službo, sem se začela ozirat po dodatnih možnostih, tako za motivacijo kot za trening. Motivacijo sem našla v zgodnjih pohodih na hrib.

Prvi vikend v juniju sem si izbrala Ratitovec. Brez budilke sem se zbudila, pojedla svoj kruhek z marmelado in hop v avto. Na pumpi sem si kupil kavo in odhitela proti Železnikom. Štartala sem iz Prtovča.

DCIM100GOPRO

Opremljena sem bila z tekaškim ruzakom in anorakom in v kratkih hlačah. Že spodaj sem opazila tablo z napisom tek na Ratitovec, vendar se nisem pustila motit.

IMG_1860

Časovnica na tabli in v knjigi je 2 uri. Na vrhu sem bila v manj kot uri in to ob 8:00. Nisem bila prva, vendar v koči je že dišalo po svežih flancatih in seveda sem si ga privoščila.

IMG_1864DCIM100GOPROIMG_1865

V dolino sem se podala tekajoč in sestopila v pol ure. Ko pridem do vasi pa otroci tekajo z številkami na prsih in se ogrevajo. Hmmm,  šele zdaj mi je jasno, da je tek danes.  Ko pridem do Železnikov pa opazim še starejše tekmovalce s številkami in ugotovim, da so štarti različni in da starejši tečejo iz Železnikov. N’č grem domov in si zapišem datum in drugo leto pridem, ker mi je hrib res ljub. Hitro vzpenjaoč s čudovitim razgledom iz vrha pa še flancati na vrhu, kaj češ lepšega. Doma sem bila, ko so se moji še vsi svaljkali po kavču in v pižamah in me nihče sploh ni pogrešil.

Za drugi vzpon in naslednjo nedeljo, sem si izbrala sorodni Blegoš. Podobno kot prejšno nedeljo se zbudim, tokrat skuham kavo in odpeljem proti Železnikom. Ko sem skoraj že tam,  se zavem, da sem v napačni dolini. O moj bog, pa še Franja (kolesarska tekma) je ta vikend! Koza! Če bom še mal kolovratila bom padla ravno v zaporo. Doma sem namreč obljubila, da bom doma dovolj zgodaj, še za skupni družinski izlet. Moški kolegi dobro poznajo to pritoževanje žena nad njihovimi treningi, pri nas je vloga zamenjana… Prebijem se do Črnega kala in v enaki opremi kot prejšni vikend, zakorakam v hrib. Časovnica je 1:30 in na vrhu sem v pol ure.

IMG_2006

Spustim se še h koči in zopet nagrada. 🙂 Tokrat pehtranka.

IMG_2007

Dol grem po drugi poti in pri avtu sem pol ure kasneje. Franjo zgrešim in tako doma predlagam le Rožnik, da ne bi v avtu kje obtičali. Obnese se za super rešitev  in s puncami se zviramo še po trim orodjih in ugotovim, da še vedno splezam na drog ;).

IMG_2022

Razmišljam, da bo potrebno na kako daljšo turo in se kak vikend zbudit z budilko. Pa sej veste, navadno k vikendom sodijo še kake družinske obveznosti, tko da je res najbolje, da sem doma vsaj do 11h.

Odločim se za Stol. Nisem še bila. Ninja pravi, da bom rabila 5 – 6 ur od doma do doma. Tokrat se mi pridruži Running buddy.  Iz Ljubljane štartava ob 5:30. Pri Valvazorjevi koči štartava ob 6:45. Časovnica je 3:30. Oblečene sva v kratke hlače in opremljene z ruzaki z vodo in anoraki. Pot je hitro vzpenjajoča in pogled na Bled se hitro odpre, sploh na Julice je super razgled.

IMG_2193IMG_2195

Na grebenu piha in navlečeva le dolge majice in grizeva. Piha tko, da mi hoče zanohtat.

IMG_2201

Počakam Running buddya pri koči in predlagam, da stečeva še na vrh in se potem vrneva v kočo in oblečeva. Na vrhu tudi piha ampak niti približno ne tako hladno kot na grebenu. Na vrhu sva v uri in pol.

IMG_2206

V koči se pogrejeva s čajom in posladkava s študlom. Sestopiva v 1 uri.  Od doma do doma je dejansko 5,5 ure, Ninja vse ve!

IMG_2210

Sploh ne morem verjet, da so bile tri nedelje zapovrstjo tako čudovite!!! Hvaležna sebi in naravi za sodelovanje.

No napoved za Soča trail pa ni bila rožnata. Par dni prej je bilo kar malo panike. Pa če bo res skos scal, kako bova šotorili. Pa kaj če bi šli v sobo, pa kaj če ne bi… Uglavnem ob 18h iz Ljubljane z dodatno sopotnico z dvema šotoroma in opreme za 2 tedna in ne le za en dan se odpeljemo proti Tolminu. V Ajdovščini dežuje na polno. V Tolminu se vse odpre in v campu Gabrje nas pričakata še dve koligici, ki sta letos prvič na Soča trailu in se podajata na srednjo razdaljo, 24 km.

Razgrnemo deke in začne se piknik ;). Pridruži se nam še kolega od Running buudy,  ki je prostovoljec na dogodku in edini moški na ženskem pikniku ;). Seveda se vsi delajo norca, ker imava sabo svečke, pa zelišča za v gin, pa roza tonik, pa klasiko – pohana bučke pa ni da ni… Seveda se midve zaskrbljene sprašujeva česa nimava (vsako leto brez česa). Ko se ravno najemo, se ulije… Pograbimo gin in stečemo pod streho v lokal v kampu. Ni nam hudega. Počasi bo treba spat. Zlezemo v šotore in pospimo. Z Running buddyem se smejiva, da drugo leto pozabiva šotore, da kupiva večjega, ker v temu ni dovolj prostora :). Zbudimo se pred sedmo uro.

IMG_2449

Novopečeni Soča- runnerki že pijeta kavo saj je njun štart pred 8.00, ko se jaz še veselo valjam po šotoru. Zjasnilo se je.  Vendar nekje za Tolminom tako zelo grmi in odmeva do nas, da nas malo zaskrbi. Na štartu je že sonček. Pozabila sem pas za tečt, da bi lahko vanj namestila telefon ali go-pro. Male žrtve so potrebne, (fotk od teka ni). Ob 9.00 štartamo. Running buddy je zajčica, komaj ji sledim do vznožja, noge so lesene, trde. V klancu se zabaše, saj so le male potke in se tempo prilagodi večini. Ko se odpre, malo potečeva, nato pa jaz preklopim v hitro hojo in Running buddy mi je tik za petami. Razmišlam, da bom na vrhu hriba izkoristila trening preteklega meseca in se spustila po klancu navzdol. Imam tudi čisto sveže superge kjer je svež profil in resnično prime v primerjavi s starimi, kjer profila ni več ;). Running buddy ostane zadaj. Zagotovo me ulovi na ravnini. Res je. Ravnina mi kljub drastično nižjim temperaturam od preteklih let, ubija in mi šopa pulz na polno. Ko gre čez 177 se kar shodim, da se spusti in tako me kmalu ujame. Vmes se prehitevam z eno italjanko in z neko drugo gospodično, ki se res sili čez limite (diha kot da je v zadnjih izdihlajih). Razmišljam, zopet, zakaj se podajamo v take stvari?  JAz predvsem zaradi borbe same s seboj in užitkov na poti. Če pa tišiš celo pot pa teh užitkov zagotovo ni. Running buddy-a držim dokler lahko, vendar me na koncu vseeno malo pobira in mi uide za dobrih 50m ali več, pa še čez vodo je ušla. Jaz pa zaradi novih superg, prvič oddidem čez most!

DCIM100GOPRO

Itak, da je bil rekord in da je bilo super. Prvič, da nisem res trpela in sem v bistvu bolj pritiskala na limite, kot se borila za preživetje. Vesela za ta vikend in vse kar paše zraven.

Upam, da bo vreme naklonjena še za kak gorski podvig.

 

 


2 komentarja

After trojke

Polovica zapisa je nastala en teden pred trojkami. 😉

Nekaj let let nazaj sem videla čudovit posnetek gorskega maratona in si mislila, tole bom pa tud jaz enkrat odtekla. Ko sem ga pokazala Running buddy je bila seveda takoj za. Lani je bilo malce gužve in se mi je zdelo, da se nikakor ne bo sestavilo, tako da sva lani samo pridobile še enega kandidata za dogodek. Letos smo čakali na otvoritev prijav in se prijavili. V treh dneh je bil razprodan. Vmes dve leti nisem kaj dosti tekla, ker nisem imela nobenih ciljev in ker sem imela po maratonu kar nekaj težav s hrbtom.

Seveda pa ne gre tako zlahka. Zdaj en mesec mal potečt in si kar notri. Letos sem natekla 140 km pa še zdej ne morem odtečt  10km, brez da bi me stiskalo v pljučih, v preponi, v vranici in na koncu so noge tako ali tako čisto fuč. Seveda se sprašujem, kako bom odtekla ta dolge trojke s klanci, kot smo si jih zadali za prvo skupno tekmo. Razumem edino to, da bom morala prepričat glavo, da zmorem, ker noge niso ready.

To, da sem si šla merit zaloge železa mesec nazaj in da so spet čisto pobrane, mi seveda pri glavi tudi ne pomaga prav veliko. Sem pa že od takrat na terapiji in jem tablete in upam da kaj pomagajo, ker občutka da mi, žal še nimam.

Takoj v četrtek sva z Running buddy dvignili čudovito številko, dvomim da bo še kdaj taka. V petek smo se #gospodinje (ekipa) dobile na drinku in se zmenile, da cilj je, da pretečemo in da jaz ostanem živa (slednje sem si zamislila jaz).

IMG_1491

Na štartu.

IMG_1497

Odločila sem se, da bom malce pazila na začetku, da ne bomo tekli 5 minut na km, ker me bo pobralo na prvem km. Nisem glih ful pazila, ko sem gledala na uro se je vrtelo okol 5.30 na km. In zdaj ko gledam statistiko ure, me je pobralo na 3km, ko mi je šel pulz v maximum. #gospodinja št.3 se me je na začetku držal, potem pa je ugotovil, da to ne bo dobro, ker bo govoril in je pospešil 2 koraka. Na začetku je seveda živahno, ker srečuješ znance, se objemaš, rokuješ, izmenaš par besed in seveda hitro izgubiš filing, oziroma te kar nese. Navijačev je bistveno manj, saj je tekačev prav tako bistveno manj. Očeta, brata in mojo pasjo nečakinjo sem ugledala na 4km. Brat je mislil, da bomo počasnejši, tako da nas je ujel ravno po naklučju.

Energijske kroglice sem jedla na vsakih 5km in pila… se kr držala nekega ritma, ampak tam na 10. oziroma na 12. km sem pa čutila, da ne bo šlo več dolgo. Takole nekako sva se midve z moško gospodinjo po potrebi družili.

IMG_1499

Running buddy- zajčica, v najbolši kodicija je bila vseskozi spredaj. Če ne 20 korakov pa še kaj več.

IMG_1500

Mimo Lipoglav table, kjer sem se spomnila na moje Gin punce in kako bomo kmalu pekle rebrca 😉 sem še potekla, potem pa prvič preklopila v hojo. #gospodinje sta mi ušli naprej. Na prvem klancu so bili policisti s čudovitimi konji in trojke so se ustavljale ob njih in se celo slikale. Jaz sem bila zopet žejna in brez vode. Zajčica me tolaži, da zdej bo pa teren zame (hosta, senca, korenine). Ja, ampak jaz sem ugasnjena. Nobenega klanca nisem zmogla potečt. Na ravninah sem stiskala zobe, tekla sem samo in izključno klance navzdol. Noge so pač po dveh urah tako utujene, da se mi je enkrat zvrnil gleženj, ene dvakrat pa sem se zataknila ob korenino, ampak vsakič sem se ujela. Ena gospa za menoj se je kar dobro prekucnila. Moška gospodinja je 5 km do konca dojel, da če malo stisnemo, bomo pod 3.15 in da bi blo pa to res super. Itak je po 21km vriskal, ker dlje še ni tekel. Jaz pa sem se vseskozi pregovorjala sama s seboj v stilu: “Če tečeš bo hitreje konc!”  Pa notranji glas obupa: “Pa če ne morm!” “Pa stisni še malo, sej veš vse je v glavi!” grozno.

Takole je bilo pri tabli še 2km. Pa seveda nisem zmogla odtečti do konca. Telo je bilo do konca izčrpano, enkrat se mi je podobno zgodilo, ko sem hotela odteči 21 km in na7 km odstopila, enostavno ni šlo.

IMG_1502

Pred štartom sem prebrala, da če medicinsko osebje pravi, da je treba odstopit, da je potrebno ubogat. Pa sem Running buddy hecala, če me bo zvlekla iz te godlje, ko me bodo na polovici s proge vn vlekli. V cilj sem pošprintala, se nagnala do slabosti in se ustavila pri ograji, pa je medicinsko osebje povprašalo Running buddy, če sem ok. Sem vedla! 😀  Ampak zdej sem tako ali tako že v cilju. Srečna!

IMG_1504

Za 1. bo. Dragi moji gospodinji hvala za potrplenje, se potrudim do naslednjič da bo šlo bolj gladko in bolj zabavno. In iskrena hvala dragi Running buddy za majčke in za odličen štrudel, moški gospodinji pa za družbo in potrplenje in zabavne teme na progi.

IMG_1516

Dejansko je moja glava močna. Dvomim, da je možno na tako visokem pulzu vztrajat 3 ure, brez trme. Prepričana sem, da če bi šlo samo zame, da bi odstopila. Ampak to je ta skupinski duh, ko si pripravljen malce dlje stiskat zobe.

Treba bo zrihtat telo, ker do septembra ni več tako daleč…


Spremembe in dogodki…

Lansko leto je dobesedno švignilo mimo, zdi se mi, da bo letošnje še hitreje minilo.

Vsekakor je bilo 2016 posebno. Praznovala sem svoj 10. pravi rojstni dan, se znebila velikega bremena, ko sem odkljukala dokončanje študija, si nabila ing. naziv na vrata in za konec zaprla s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer sem (tale je za Aleksandro) prvič v življenju namesto gimnazijski maturant izrekla dipl.ing… Se mi je sicer zataknilo, ker je res dolg naziv, in ker sem bila prepričana, da me nikoli in nikjer ne bodo več vprašali po končani izobrazbi.

Poleg tega je Manimejker šel “na svoje”, se naselil v dnevni sobi in smo postali ena taka pisarniško obrtniška družina. Na srečo se to obdobje zaključuje. Manimejker si je uredil pisarno, torej kadar ni čez lužo, je pa čez cesto (pisarna je tako blizu). Jaz sicer še nisem odnesla peta v novo zaposlitev in imam še nekaj domačih projektov za zašit, prebelit, izrisat, prebarvat, ampak stanje se izbolšuje in normalizira. Ni fino biti vse v enem.

Ni fino bit ata in mama hkrati, kot tudi ni fino biti v službi doma. Vsi, vključno s samimi s seboj smo zmedeni kdaj je služba in kdaj si doma. Jaz sem se tega najedla. Da ne govorim o otrocih, ki jim je to še manj po godu in jih z dneva v dan mede. Pomoje bi rabili semafor. Enako je z odhodi Manimejkerja v tujino. Super mi gre ta fejk samohranilska. Ampak od časa do časa, ko te doletijo nepredvidljive situacije, ko ni nobene odrasle osebe, da bi z njo prediskotirala in se odločila, takrat pa ni več tko fajn fejk samohranilska. Pa sej vem, da se vedno odločim jaz, samo rabim ta komunikacijski moment, da se odločim. Tako da v mojem primeru bi lahko rekla, da še dobr, da je samohranilska sam fejk in vsaka čast mamam samohranilkam.

Ugotovljam, da kljub temu, da iz leta v leto rastem, sem še vedno zelo popustljiva v smislu svojih prioritet. Ko je bil Manimejker doma (delalal od doma) je bilo vse podrejeno njegovemu urniku, kar je mene dobesedno zadušilo. Veliko bolj sem prilagodljiva, kot bi si sama zase želela. Najverjetneje je to del karakterja in del vzgoje. Pa da ne govorim o dekletih, ki sredi dneva prihitita domov iz šole, in mislita, da midva doma komaj čakava na šolske prigode. Poleg tega, da jima je samoumevno, da z veseljem kuham za 4, medtem ko za dve tako ali tako plačujeva kosila v šoli. Če pogledam količine hrane, ki gredo čez naše stanovanje, bi rekla, da živijo tu vsaj 4-je konkretni deci in ne družina z dvema piščancema. V resnici nočem vedet, kako je če imaš fante. Čeprav je za vzgojo bojda lažje. 13 letnica me vsakodnevno opominja, da se moram bolj postavit zase. Rada bi me izkoristila za vsako stvar, no če ne izkoristila, pa le naprtila krivdo, za neopravljanje svojih nalog. Tukaj sem v precepu, ker se mi zdi, da je ta generacija otrok že po defoltu bolj egoistična in da verjentno ni problem v moji vzgoji. Včasih me ima, da bi jo dobesedno stresla s hač, saj se do mene vede povsem nespoštljivo in se tega sploh ne zaveda. Nikoli, ampak res nikoli jo ni strah imeti zadnjo besedo. Prav tako je metoda, kjer starš določi kaj otrok naredi, sama pa določi kdaj, povsem neučinkovita v njenem primeru. Nikoli, ampak res nikoli, ne izpolni naloge do termina, ki si ga sama določi in imamo tako ali tako potem kreg in obtožbe letijo na vse in polno je izgovor in prelaganja krivde na vse okoli sebe. Jaz vseskozi maham z belo zastavico, pa me nihče ne pride rešit. Včasih se delam, da kličem policijo, da pridejo narediti red in da vsaj mene odpeljejo in me rešijo. Svoje mame raje ne sprašujem kako je preživela čas mojega najstništva, ker mi je kristalno jasno, da ji ni bilo z rožicami postlano. A da ni tako hudo? Najstnica je sposobna 14 minut držati plank, in ja ni nek mišičnjak. A si predstavljate koliko trme mora biti v takem malem telesu? Res da trenira plavanje, ampak v resnici ni fora v treningu, ampak v glavi in v volji. Res ima nenormalno železno voljo, ki jo najraje uveljavlja v boju za svoje pravice pri starših. Seveda ima pri zavrnitvi svojih dolžnosti  prav tako železno voljo. Kot starš se zavedam, da v bistvu to ni slaba lastnost, če jo bo le znala pravilno uporabiti, ampak trenutno sem utrujena od bitk in imam občutek, da mi je še belo zastavico odnesla.

Hkrati pa opažam, da mlajša ne uporablja tega tona in teh besed in da sploh ni egoistična, no od časa do časa le posnema starejšo in takrat doživi tudi mojo reakcijo in se zaenkrat kar pokesa. Hkrati pa potrebuje več spodbude za vztrajnost in uspehe, ker po naravi ni toliko tekmovalna, je pa zagotovo veliko bolj odločna. Včasih se kaj odloči tudi namesto mene :).

Med drugim tudi komaj čakam konec šole. Ne vem, če sem kako leto že to izrekla, ampak dekleti nonstop nosita neko slabo voljo iz šole in popravici nisem najbolj navdušena nad metodami, ki jih izvajajo. Tako da potihem tudi jaz komaj čakam, da bo konec. Sploh pri mlajši, da zamenja učiteljico. Nisem si mislila, da bom morala z njima pregledovati teste in podobne stvari in ju prepričevat, da se mi zdi, da razumeta in znata in da ocena ni tako pomembna, vsaj pri mlajši. Pri starejši pa upam, da ker generacija ni tako močna, da bo lahko izbirala željeno šolo neglede na nepopopolnosti v spričevalu. Sicer jo čaka še dve leti zbiranja točk, ampak pritisk je čutiti že zdaj.

Včasih se mi zdi, da svet drvi v eno smer,  mi pa v drugo…

IMG_1398


2 komentarja

Glamping ali kako Tina pelje Manimejkerja na Triglav

Za okrogli rojstni dan sem letos dobila čudovita darila. Več njih nastopa v tem postu. Eden izmed njih je bil bon za dvodnevni  glamping za dve osebi. Darilo sem dobila od brata in svakinje. Da me ne bi čas prehitel in bi se mi bon iztekel, sva tik pred dopustom rezervirala še zadnji avgustovski vikend za koriščenje bona. Manimejker, pa si je zamislil da bi priložnost izkoristil, da ga popeljem na Triglav, ker on še nikoli ni bil.

Moja izkušnja s Triglavom je zgodba zase, pa še ta stara 20 let in polna manjših anekdot, ki so se mi pripetile z očetom po naših hribih. Vrhove sva izbirala bolj na ambam… in vse je bilo treba v  enem dnevu osvojit, kajti v kočah nisem hotela spati.

Tako je bil tudi tokrat plan, da v enem dnevu osvojiva velikana in se zvečer vrneva in spočijeva utrujene noge v vroči kopeli. To je bil bolj Manimejkerjev plan, jaz pa mu nisem želela ugovarjat in mu uničevati zanosa. Sem mu pa omenila, da pot navzgor ne bo problem, ampak dol.

V petek sva torej po delovniku odložila punci pri mojih starših, se na poti na Bled ustavila še v Lokateksu, kjer nakupujem bombaž za svoje izdelke. V bližnji trgovini nabavila nekaj energetskih pijač in sestavine za sendviče. Zvečer sva prispela na Bled. V kampu je kar gneča in tudi glamping hiške so bile polno zasedene in nad vse prikupne. V paketu sva dobila še vročo kopel in jutranjo piknik košaro z zajtrkom. To sva za prvo noč naročila zvečer, ker sva nameravala zjutraj ob 6-ih odriniti iz Bleda.

Košaro sem zvečer komaj čakala in ko sem pokukala vanjo, sem komaj čakala jutro. Manimejker, pa je kot kak otrok spraševal, če bo videl morje s Triglava. Tako sva kot dva mala otroka zaspala v pričakovanju jutrišnega dne. Komaj sem dočakala jutro. Nikoli nisem takoj zjutraj lačna. Ampak košara presenečenja mi je naredila apetit.

IMG_8392.JPGSpraznila sva košaro in napolnila ruzake. Manimejker, je vzel enega malega in tako sem bila jaz s svojim velikim prava mula in zakladnica hrane. Res pa je, da sem za rojstni dan dobila še eno čudovito darilo, zimske gojzarje, ki sem jih zaradi poletne sezone pospravila v ruzak. Večino poti navzgor sem prehodila v salomonkah, ker drugače bi me zagotovo pobralo od vročine. No pa Suunto in super multi-tul sta šla tudi z menoj na vrh. 😉

Mislim, da sva bila na Rudnem polju okoli 7.30 zjutraj, kar sicer ni zgodaj, ampak se mi je zdelo da bo šlo. Ruzak je bil malce pretežak, ampak nisem imela ravno veliko nepotrebnih stvari. Manimejker je nosil eno vodo (še grško) in fotoaparat 🙂 .  Jaz pa kape, naglavne lučke, pa sendviče,  pa prvo pomoč… Tako sva bila okoli 10.30 na Vodnikovi koči in seveda prezgodnja za Jeklene, katerih cilj niti še ni bil postavljen. Planincev je bilo dosti in mimoidoči so mi namignili, da se za na Triglav čaka v vrsti.

DSC_0305

Dan je bil čudovit. Vodnikova koča je bila sicer še v senci, ampak pot od nje navzgor pa vsa v soncu. Nadaljevala sva do Planike. Torej po smerokazih uro in pol. Mislim, da sva res prispela nekako okoli 12 ure in imela tu odmor. Malce sem bila že utrujena in ker sem pila samo vodo, izotonični napitki mi nikakor niso stekli, sem resnično rabila sol. S seboj sem imela sendviče, piškote, študentfuter, frutbele in nobene zares slane stvari. Sonce je pribijalo 100/h. Manimejker si je zaželel kave, meni pa prinesel ščepec soli. Od zdej naprej je sol moja stalna sopotnica! Na Planiki je polno planincev zbiralo moči za naskok na Triglav in iz njihovih pogovorov sem razbrala, da bodo naskok na vrh, izvedli čez Mali Triglav. Tako sem se  odločila, da greva midva čez Triglavsko škrbino gor in čez Mali Triglav dol.

DSC_0311

Prideva do prve zaplate snega in otrok ves srečen dela snežne kepe. Aja, Manimejker nosi ta velik fotič, da lahko jaz vse dokumentiram s telefonom ;). Pot čez škrbino je kar plezalska in ni zelo varovana. Manimejker zbrano v tišini premaguje meter po meter. Zelo je resen. IMG_8361IMG_8354

Pri stičišču poti iz Doliča malo posediva in prizna, da je ta del bil psihično zelo naporen. Vseskozi si v glavi mislim, da nima pojma kaj govori, ker najtežji del je vedno dol.

DSC_0322

IMG_8364

Uglavnem prideva na Tiglav. Ni razgleda do morja. A recimo, da je otrok kar srečen. Veselo punco, ki udriha po moških ritah, poprosi da krsti še njega.

DSC_0324

DSC_0328

Na vsaki sliki razen teli zgoraj, se bašem s piškoti. Sej bi se z napolitankami a za v ruzak res niso najbolj primerne :).

IMG_8367

DSC_0329

IMG_8369

Odrineva proti Kredarci. Iz Triglava na Mali Triglav je manjši del poti odprt na obe strani. Manimejker kar zastane. Ne razmišljam prav veliko in samo vprašam, če kako pomagam? Pravi naj grem naprej. V resnici ni prijetno, je pa širok del in meni se ne zdi tako problematičen. Po nekaj metrih poti vidim, da je zmogel, ampak njegov obraz je zaskrbeljen. Naprej je pot varovana z jeklenicami in gužva taka, da se ti meša. Večina jih je samovarovana in privezana na jeklenico, vidi se da jih je pošteno strah. Včasih jih čakam, včasih pa jih malo preskočim, saj bom drugače šele ob temi na Kredarci. Manimejker zaostaja. Vmes ga malo počakam in vidim, da je utrujen in jezen. Njegovi komentarji so v smislu, da ga čudi, da se jih ne pobije vsaj 10 na dan. Bolj ko mu skušam razložiti, da so te poti včasih veljale le za alpiniste in da se mi zdi da 20 let nazaj ni blo pol toliko zajl kot zdaj, bolj je nejevoljen. Sama pa v tem času razmišljam, da dejansko več ko je varovane poti, bolj nas zmoti, ko pot ni varovana. Dejstvo pa je, da so vse varovane plezalne poti pri nas označene kot zahtevne in bi bile brez jeklenic primerne le za alpiniste. O tem, kako so trije navezani na enega vodnika, tudi raje ne bi. No, ko se prebijeva do Kredarice je tko kot na glavni avtobusni postaji. Spet predvidevam, saj že res dolgo nisem bila.

IMG_8375

Po manjšem prigrizku jo odrineva v smeri Vodnikove koče. Večinoma srečujeva hrvate, ki me sprašujejo po dolžini hoje do Kredarice, se spotikajo v moj napis na majici #gospodinje ali pa zgolj sopihajo in majejo z glavo v smislu, kaj mi je tega treba. Manimejker je točno v tej fazi. In vsaka nadaljna jeklenica ga znervira, ker ne ve kam bi s palcami… Vmes nas preletava helikopter in to čisto blizu.

IMG_8386

Ko mu nekje vmes nesem palice in mu jih pustim ob poti jih mirno obhodi in to opazim šele pri naslednjih jeklenicah, tako da morm še nazaj… Tu pa že meni malce zmankuje potrplenja. Pri Vodnikovi koča je ur 19.00 in jaz imam prazne baterije, pa ne od mobitela, ampak te,  ki se ne polnijo na vtilčnici. Tudi jaz ne morem. Natočim vodo in tiho hodim. Manimejker opazi in sprašuje če ne bi šlo hitreje. Seveda sem že sitna in si mislim, če bi se ti prej dve uri vsaj približno tok hitro premikal bi bla že dol. Po 12 urah sem dobesedno ugasnila. Sploh pa je ravnina, ko vidiš v daljavi Studorski preval, ubijalska. Raje imam strmine, tako za gor in za dol. Na Studorskom prevalu se srečava še z enim parom, ki nama zaupata, da sta tudi na enodnevni turi in da eneko, že kako uro stiskata zobe. Žal bo treba še kako. Kasneje, ko se mi v pokljuških gozovih resnično zdi, da sva falila pot ju vidim pred nama, mislim dve lučki v temi. Razmišljam, da če nama crknejo naglavne lučke se samo še uležem pod smreko, ker se dejansko ne vidi niti meter pred seboj. Mogoče si potihem tega želim, ker se res mukoma premikam. Ko po dolgi uri le prilezeva na cesto, nama ustavi avto predhodnih pohodnikov in naju zapeljeta do Rudnega polja. Res sva jima bila in sva jima še zmeraj iz vsega srca hvaležna. Kljub temu, da je bilo to zadnjih 10 minut hoda, se je meni zdelo kot bi mi prihranila zadnjo uro!

Do Bleda morava po avtocesti. Delava plan, kaj še potrebujeva iz črpalke in tik preden se ustaviva, se zaveva, da z nakupm piva ne bo nič, ker je ura že čez 21! Šit,  jaz sem tako utrujena, da še spat ne bom mogla in v takih primerih sta dva požirka hmeljovega napitka idealna. O.k. kupiva čips in v lokalu pri kampu Manimejker mašira v gostilno po pivo.

Jaz v avtu crkujem od smeha, ker do pulta vodi nekih 7 stopnic, ki jih Manimejker komaj zmore.  Sama imam zgodbo v glavi, kako ga natakar zaradi majave hoje oceni za preveč vinjenega in ga noče postrešti. Manimejker se vrača z dvema steklenicama in se ustavi, kot Kung- fu pand pred stopnicami navzdol. 🙂 Ena,  pa po eno! Meni pa solze na oči. V kampu naju čaka vroča kopel.

Premražena se najprej napotiva pod tuš, potem pa v kad. A voda je prevroča, jaz ne morem notri. Sedim nad kadjo in deluje kot savna. Manimejker odide v sosednjo hiško – savno,  po manjši lavorček, da bi iz kopalnice prinesel hladne vode. Vendar si z 2 ali 3 literskim čebričem ne moreva ravno pomagat. Malo še počakam, vseeno potopim izmučene noge, vendar celo telo ne bo šlo. Spijeva vsak ene kozarec piva, jaz pojem še cel čips in se odpravim spat. Manimejker med tem najde cev za polnenje, a sama sem odločena, da grem samo še v mižule.

IMG_8390

Zjutraj pa spet košara presenečenja. Tokrat je notri še kava in roglički. Nato bi se človek lahko navadil :). Manimejker prileze na zajtrk in hop nazaj. Jaz se razgledujem, berem novice in prav počasi srebam kavo. Zaradi velike odmaknjenosti glamping hišk od ostalega kampa, slišim sosednji štajerski par, ki razrešuje nek star konflikt pri sosednji hiški. Po pogovoru določim, da sta vsaj 10 let mlajša in verjetno brez otrok. V takih primerih si vedno mislim, da starejši si, lažje je. V smislu, da sem vesela, da sem tu kjer sem, z leti in z izkušnjami in da me sicer včasih iztiri kaka malenkost, ampak niti približno toliko, kot me je  v njunih letih. Tudi med samo hojo sem se veliko pogovarjala sama s seboj, no, malo tudi z Manimjkerjem. Npr., da vseskozi življenje sprejemamo odločitve in da se te ne delijo na pravilne in nepravilne. Vsaka je tam z namenom. Ali pa, da nima smisla da obžalujemo, da smo zavili levo in mislimo da bi blo vse drugače in bolje če bi zavili desno. Tudi pot v desno še pride in takrat jo lahko izberemo. No tole je sicer čisto preveč filozofsko, da bi znala ubesedit, ampak npr. nekaj v tem stilu. Nekje na poti na Triglav sta se dve planinki pred menoj menili, da če bi bili še enkrat mladi, bi naredili vse drugače. Jaz tega nikakor ne razumem in upam da nikoli ne bom.  Res ne. Pa nisem najboljzadovoljen človek na svetu in vseskozi opažam, da sem naredila kje kako napako, ampak prav zaradi njih sem taka kot sem in… brezveze…

Spokava in vztrajam, da greva še na kremšnito. Jasno mi je, da ne bom dol padla pri Blejski kremšniti, ker poznam preveč domačih ustvarjalcev kremšnit, ki naredijo take, da bi lahko še kake druge prste obliznil, ne samo svoje. Nameniva se kar v Promenado, kjer je ogromno turistov in kjer so cene resnično visoko turistične in seveda se nadejam, da pride kelnarca v borosankah. 🙂 Opazujem jezero, naveličane gostince in ogromne količine nemških turistov, kjer so glavna oprema sandali čez nogavice ali pa trebuh čez motoristične hlače, pri ženski populaciji, pa zaslediš vzorcev toliko kot ti srce poželi. Ni mi jasno, kje se je tu zataknilo in zakaj v turističnih krajih, ponudniki le tega ne uživajo v turizmu. Pri cenah, ki so na jedilniku si z lahkoto predstavljam, da oddelaš maksimalno 20 let in potem greš v zaslužen pokoj… Ampak ne bi o tem, ker ne želim polemike na to temo. Itak že dolgo ne obiskujem Bleda, raje imam Bohinj, kljub še bolj zagamanim Bohincem.  Za Bled se vztrajno izgovorjam, da je preturističen zame. Glamping pa je kljub vsemu super cute.

Sem pa prav ta isti dan, zasledila na Fb  zanimiv komentar na Bled.

Vsekakor priporočam glamping hiške. Na Triglav pa, najbrž enkrat je treba. Je pa veliko hribov pri nas, ki so prav tako veliki in mogočni in iz katerih seže pogled ob lepem vremenu do morje, pa zato ni treba v vrsti stat.