tinasurfazavas


8 komentarjev

Spet malo o selitvi, Ikei in zarečenem kruhu…

Ko sva kupila stanovanje, sva z njega naredila tole:

No, ne čist takoj! Da ne bo kdo mislil, da sva prišla pogodbo podpisat z Hiltijem v roki :). Malo je bilo treba še posvetovanja in izračunov, pol je pa res tole ratal. In pol smo sestavljali iz nule.  Seveda pa sva sestavljala tako, kot da se ne bova nikoli več selila. Mogoče le še v NY:).
 Ob taki totalni prenovi ne naročaš še masivnega pohištva po meri:). A zakaj?  Prvič, ker se ti malo mudi vselit, drugič pa,  ker nimaš vreče denarja brez dna :). Hočem reči, da pol je bilo treba mal zarečenega kruha pojest, pa v Ikeo. Spisek sva precej oklestila in se odločila, da bo tale mali seznam pa že šel v avto, sej imava karavana:).
No, tokrat sva šla v Gradec. Ja sam tam so imel te male omarice za lumpe, ki sem jih nujno hotela imeti. No, pa se je izkazalo, da tudi v Gradcu nimajo vsega in sva mislila nazaj grede še v Celovec po manjkajoče stvari :D!

Takole sva zgledala v Gradcu:).

Manimejker je tako, drugi dan odšel sam v Celovec. Medtem ko sem jaz pakirala in sestavljala :). Namen je bil, da se v enem vikendu preselimo. Lumpe so bile pri babici. V nedeljo pa smo cel dan pakirali in prevažali stvari. Prazno stanovanje smo čisto napolnili s škatlami!!!
In rabili cel teden, da je iz takega pogleda:

prešlo v takega:

Ah ja! Kupila sva kar dve mizi in nobenega kavča. Manimejker pravi, da, ker smo kupili stanovanje, je treba delat in ne ležat:).

Advertisements


7 komentarjev

Staro – novo

Evo spopadam se še z zadnjimi škatlami. To so tiste vrste škatel, kjer je notri vse živo, vse tisto ne nujno življenjsko pomembno, vseeno pa nimaš srca vse skupaj zabrisati v smeti. Če pa že,  je pa treba vse sortirat glede na sestavo :). Najbolje bi bilo, če bi jih Manimejker ponesreči odnesel v smeti, jaz bi potem tulila ene dve uri nanj, potem pa pozabila na vse skupaj.

Da ne govorimo, koliko odpadkov je. Škatel, stiroporja, polivinila… Mojstri so vse hoteli vreči kar v navadne smeti. Jaz pa Manimejker pa sva pa sva večino prebrala in ga ločeno basala v smeti. Nekaj pa tudi odpeljala na ekološki postaja v BTC. Dela je seveda veliko več, vest pa je tudi bolj čista.

Najboljša prijateljica zadnjega tedna je tale mašinca. En dan vrta in sestavlja, drugi dan pa razstavlja. Staro stanovanje gre namreč v oddajo in potrebno ga je prebeliti in pobrusiti parket. To pa je zahtevalo tudi delno demontažo pohištva. Tokrat pokažem eno slikco “starega” stanovanja. Tako prazno, osamljeno.

Tistih nekaj, ki jih je prišlo pofirbcat že v novo stanovanje, pravi da je novo precej podobno staremu. Kako tudi ne. Saj sva obdržala vse stvari, ki so nama bile všeč pri prvi prenovi in jih prenesla v novo. Skušala pa  sva izboljšati napake od prve prenove.

Koliko nama je to uspelo, pa raje kdaj drugič!



6 komentarjev

Prijetno utrujena

V petek mi je kazalo blazno slabo. Zvilo me je v dveh urah tako, da sem se samo s termoforjem pobrala v posteljo. Kasneje zvečer pa sem dobila tako “nespodobno” povabilo. Na katerega sem se odzvala nevedoč, kako bo z menoj takrat.

V soboto sem celo šivala. Čisto sem padla v dinozavre. Nečak je namreč danes praznoval 6. rojstni dan in njegova mama mi je naročila kapo. Do sedaj so ga zanimali samo avtomobili. Sedaj pa mu je menda carski Triceratops. Menda pa je tudi Stegozaver  cool. Še dobro, da obstaja internet. Najprej sem se odločila za slednjega, se mi je zdelo lažje. Na koncu sem res padla noter in naredila še zahtevnejšega. No pa to sploh ni najpomembnejše,  saj sem kape delala zvečer in jih nisem poslikala 😦 .Upam da mi pošljejo sliko na modelu in potem objavim.

Danes  sem vstala malo pred sedmo, vzela sposojeno opremo (hvala Bernarda) in se napotila po eno Jeklenko in nato v Kranj po drugo Jeklenko. Punci sta me povabili na turno smuko. Torej odprava treh Jeklenk.
Vremenska napoved ni obetala, ampak me smo se zabavale že v samem štartu. Smeha in idej nam ni manjkalo. Na Pokljuki je bilo kar precej ledeno, tako da smo z avtom jemale zalet, da smo se po ledeni stezi prebile na želeno parkirišče. Namestile smo si vso opremo in sledili so seveda napotki glede hoje (moja prva prava turna odprava). Po parih metrih sem se že slačila in sopihala. Kasneje  na  Blejski koči je termometer kazal 7 stopinj C.

 Tu sem bila že kar precej utrujena, vendar nebo se je kar odprlo. Sonce, sneg in gore naredijo svoje. Odločile smo se, da nadaljujemo brez počitka. Jeklenki sta pridno čebljali in moj zaostanek se je vedno bolj povečeval. Seveda sta me vedno čakali, vendar vedno dlje.

Res sem brez osnovne kondicije in noge so me že kar precej bolele. Fotografirat nisem mogla vedno,  ko bi hotela, ker potem pa bi bila res v prevelikem zaostanku.

Zaradi slabe napovedi je bilo bore malo ljudi in tako smo tik pod vrhom srečale nekaj veseljakov, ki so malicali v luknji in kasneje še nekaj smučarjev na vrhu. Tu je kar precej pihalo. Oblekle smo se in odločile, da bomo tudi me malicale v luknji:). Hmmmm,  luknjo smo zgrešile in in se odločile, da bomo uživale v smuki do koče in tam malicale. Vendar moje noge niso bile najbolj srečne. Sneg je bil na vrhu spihan in pomrznjen, kasneje pa seveda  težak,  južen. Vendar nekaj lepih zavojčkov mi je vseeno uspelo in kar precej sem vriskala. Nisem pa vedela, da sledimo nekim sledem in da ne vemo, če so le te prave. Oziroma če se ni ta, pred nami, tudi izgubil.:)

Tole je ena takih tipičnih “We have everything under control. Not really! :)”

Oh, ja. Odločile smo se, da malo pomalicamo sredi gozda, ki je res precej gost za smučat. Seveda nismo vedele kje smo. Pač nekje v Pokljuškem gozdu. Kjer je res veliko smrek. Nek občutek nam je govoril, da moramo bolj desno in to je bilo vse. Punci sta spraševali, če ima katera GPS in spomnila sem se, da ga imam na telefonu, vendar  ne vem kako deluje. Ni nam kaj dosti pomagal, pika sredi gozda brez nekih vrisanih malih poti. O.k. gremo bolj desno. Meni se zazdi, da vidim cesto in zazvoni mi telefon. Manimejker. Kliče me kako nam kaže, saj gremo popoldne še na rojstni dan. Predlaga mi naj pogledam še na Google map, če nas najde in v tistem zaslišimo ljudi. Juhuhu! Sicer pa je bila res cesta pod nami. Trije turni smučarji nam dajo navodila, kako do našega avtomobila.  Dekleti sta bila zadovoljni, saj po poti, kjer sta me mislili peljati, bi precej dlje drajsale cesto in manj smučale. Vse se je izšlo tako kot je prav. Prišle smo do avtomobila zelo zadovoljne. Kar na hitro smo se odpravile proti domu.
V avtu sem končno poskusila ajdovo torto, ki jo je spekla Jeklenka N in bila je res hudo dobra. Splačalo se je čakati nanjo:).

Punci, hvala za tole povabilo, bilo je res lušno. Kljub temu, da Mrežce veljajo za precej nezahtevno turo, sem  kar precej utrujena in z nasmehom odhajam predčasno v posteljo:)!


3 komentarji

Pohvala

Da ne bom sam kritike stresala na blogu. Bo danes ena pohvala padla.

Starejša Lumpa ima ob sredah glasbeno pripravnico in navadno gremo tja vse tri. Starejšo oddam in druženje se nadaljuje z mlajšo lumpo in njeno sovrtičkarko, katere brat  je prav tako na glasbeni pripravnici. No tokrat nismo odšle na krof in klepet, ampak nas je ata sovrtičkarke odpeljal v svojo službo. 🙂  V filharmonijo. Pokazal nam je več vrst tolkal. Punci sta supertruper uživali in razbijali, meni pa je seveda žal, da nisem imela s seboj fotoaparata.  Ne vem če sem že kdaj videla tako velik ksilofon. Vibrafon sem zagotovo videla prvič. Punci sta večino glasbil zelo glasno preizkusili. Od zvoncev, činel, tamburinov, bobnov, piščalk in še kaj.  Torej poučno, tudi zame glasbenega aberveznika.
V vsej tej zabavi sem pozabila, da imam prazno Urbano. Na avtobusu sem vseeno poskusila. Ne vem kaj sem mislila, morda da mi jo je kateri dobri mož napolnil. Nič. Kaj pa zdaj?
Šofer me je  prijazno vprašal : “Imate mobitel gospa?”
“Ja?” malce nerodno.
“Potem boste pa z mobitelom plačala.”
Meni pa res nerodno:” Ampak ne znam.”
Šofer lepo prestavi v prvo, speljemo in mi daje navodila: “Vtipkate 1889, pa stisnete tisti zelen gumb, da kliče! No, a kliče?”
” Kliče. Kaj pa zdaj?”
Šofer,  prestavlja, daje smerokaz in počasi zavira : “Zdaj pa pristavite anteno telefona zraven avtomata. In zdaj boste dobila sporočilo o plačilu vožnje. Če pa boste želela prestopit… “
“Ne, samo tri postaje se peljem. Najlepša hvala za prijaznost!” ga prekinem in poiščeva še zadnji prosti sedež.
To pa je bilo sila prijazno. In ja, res mi je bilo nerodno. Ta novodobna tehnika mi načeloma ni tuja, sam avtobusi so mi:).