Vsako leto sestavim video iz fotografij preteklega leta, tako da si skupaj ogledamo kaj smo počeli skozi leto in česa si želimo v prihodnjem letu. Za vas sem video skrajšala le na del z željami, poljubno pa zamenjajte želje s tistimi, ki so vam ljube.
Se beremo drugo leto.
Monthly Archives: december 2012
Lumpe, se afnata
mama pa slika. Nastale so nove flis kapice (znotraj je še zmeraj bombaž). Za veliko taka s cofom. Za malo pa jezni ptiček, ki mora biti zadaj višja, da ji ne rine lase na vrat, ker potem jo pika, pri ušesih se spusti nižje čez ušesa, da ji pokrije. Dvomim, da si še kateri otroci toliko zmišljujejo pri oblačilih kot moji. A morda je to zato, ker se lahko in na koncu le pridemo skupaj!
Embalaža 2.
Včasih, ko je stvar namenjena za darilo vas skrbi, da se ne bo vedelo, da je darilo ročne oziroma unikatne izdelave. Navadno ga zapikaram z Tina šiva za vas listkom ali vrečko, le če gre za kako večjo stvar in po pošti, imam malce težav. Stvar poskušam narediti čim bolj enostavno za izdelavo in uporabo. Sprva sem male vrečke izdelovala sama iz krep papirja, a je bilo prezamudno in nepraktično. Zdaj sem pristala na celofan vrečkah za broške in špangice, ki so veliko bolj praktične, vendar za moj okus preveč celofanaste .
Tako, da še iščem alternative. Za večje vrečke uporabljam kar pak papir in šivalni stroj.
Torej stvari so vseskozi v dodelavi.
Zima je
in jaz sem skuštrana 🙂
Ta teden nisem imela sotekačic in tako sem ob slabem vremenu še sama klonila pred tekom. V četrtek sem imela dober namen eno kratko odteči, ker me je v sredo pokopala migrena in sem rabila en sproščujoč tek, vendar je tik pred odhodom na tek (lumpe pa plavat) najmlajša bruhala in sem ostala z njo doma. Zbolela ni, predvidevam da je bruhala zgolj refleksno, ko se je basala z mandarinami 🙂 .
Zvečer sem odšla na plezalni trening, kjer sem zlezla točno 1 bolder od 6-ih. Groza, še trener je reku, da tolk kisle me pa še ni vidu. Pa sej sem se tudi kislo počutila, kot da bom zbolela. V petek me je spet stiskala glava, vendar nisem zbolela, vsaj zares ne. 😉
Danes dopoldne je bilo polovico familije na Coder Dojo dogodku, midve z malo Lumpo pa sva se družile z obiski doma. Popoldne je bilo v znamenju otroških prepirov in prav vesela sem se sama odpravila na Rudnik v Metražo, saj so mi pošle zaloge velurja in seveda, da se odmaknem od prepirov. Ko sem se vračala domov, sem opazila dva tekača in v meni je takoj vzklila foušija. Doma sem navlekla pajkice, kapo in rokavice in odšla en krog okoli Rožnika. Manimejker je kar pobulil, saj je zanj absolutno premraz, za take podvige. Kljub temu, da ima sveže Salomonke. Žal je bila že čista tema in povem vam, da je Večna pot, kar večna v tej temi. Tišina pa je edino pozimi taka.Posebno romantično ni bilo, saj je več ali manj vse že shojeno in poledenelo, pa še dereze sem pozabila. Zeblo me je le v zadnjico. Telefon pa je povsem zamrznil :). Bo treba kako velur kiklco za tečt naredit in ogrevan žep za telefon. Čeprav navadno tečem brez telefona. Je pa vse skupaj res pasalo in če sem se zjutraj zbudila še vsa nalomljena, sem zdaj kot prerojena. Čudo kaj dela švicterapija.
Upam da jutri pa bo kaj od zimskih radosti!
Snežinke
V petek sem ponovno krasila studio in ga okrasila s temi prelepimi brezami. Žal inštalacija brez ni moja zamisel. Je kar kupljena v trgovini z aranžerskimi rekviziti. Je pa super lepa.
Lansko leto sem izdelovala smrekice kot novoletne broške. Inspiracijo za letošnje broške sem dobila že prej, vendar je nedeljsko izdelovanje le teh imelo še poseben čar, ker je zunaj naletaval sneg, notri pa so nastajale takele snežinke.
Pridejo pa v treh različnih velikostih. Najmanše so primerne tudi kot špangice, no bolj špange saj imajo premer 8-9 cm. Velike broške pa merijo 10-11 v premeru.
Pa lep teden vam želim.
You must be logged in to post a comment.