otrok je minil kot bi mignil. Kot vedno sem mislila, da bom opravila veliko več, kot dejansko sem. Pa tudi to je nekaj. Enkrat sem uspela celo na gin-tonik druženje s staro ekipo. Oblekice nisem oblekla ker je zahladilo. 🙂

 Eno popoldne sem z Jeklenko skočila na Šmarko in na poti nazaj še rešila uganko nedelujočega bojlerja. Pa nisem rabila niti fazenbriferja (nimam pojma kako se mu reče po slovensko), ki sem ga nesla s seboj. Ančka mi je sicer še po messengerju zatrjevala, da nima stikala za bojler. Ta se je čudežno pojavil na steni, ko sem se jaz narisala v stanovanju :))). Večer je bil tako še bolj zabaven.
Včeraj pa  sva skočila v Italijo na manjšo plezarijo. No še pred tem na pizzo v Kranjsko goro, ker sva precej pozno odrinila iz Ljubljane. Še dobro, da sploh sva. Vedno znova me preseneča, ko Manimejker naroči pijačo in hrano za oba in vedno znova postavijo pivo pred njega in sok z vodo pred mene :). Manimejker namreč ne pije alkohola, ko vozi ali pa če je sredi dneva, ali pa če… V bistvu zelo redko pije sploh kaj alkoholnega, če pa že, je zagotovo  predvideno. Če ste že gledali film Salmon Fishing in Yemen ,vam bo morda bolj jasno. Film je zelo lušen.

No plezala pa sva v Val Roman-i nad Trbižem. Ful lušno plezališče. Bila sva čisto sama. Tik pred odhodom sta prišla še dva Slovenca, tako da smo imeli menjavo. Ninja, sem moraš nujno Zajklo peljat. Smeri so dolge in lahke in res lepo navrtane. Zlezla sva bolj malo, morda ker so bile temperature tako ugodne in želodček tako lepo poln, da bi se nama prej prilegel spanec, kot plezarija.
Za konec sva se odpeljala še do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila Gorenjko in ker je bilo že pozno in je senca že legla na jezero, se za kopanje nisva opogumila. Vseeno je bilo lušno.

Tele Rabeljske špice so pa nadve mamljive. Bo treba pogledat koliko poti vodi tja!