tinasurfazavas


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…

Advertisements


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


Kako nastane izdelek Tina šiva za vas

Najprej nastane neka potreba po njemu.plavalka baggy

Npr.  po trendovski kapi, ki ne srbi, posebej če imaš še malo vlažno glava. Potem sledi izdelovanje kroja in nekaj neuspelih poskusov. Ko izdelek stestiram jaz ali moje punce in smo zadovoljne z njegovo funkcijo in izgledom, ga ocenim in ponudim ostalim.

 

Vmes nastajajo še vzorci za potiske,  ki jih je potrebno narisati ali pa obdelati fotografijo na način,  da je primerna za na sito. Tu pride na vrsto poznavanje računalniških risarskih progaramov. Jaz navadno uporabim ilustrator.  Napise in vzorce pošljem v studio Mumino, kjer mi potem izdelajo sito.  Tam tudi nakupim vse pigmente in paste za potisk. Saj barve sama mešam.

Ko pridem do željene oblike izdelka, naredim kroj zanj. Kasneje ga glede na uporabo, še ustrezno prilagodim (povečam ali manjšam).

FullSizeRender

Sledi nakup blaga. Ker nimam nekega velikega shranjevalnega prostora še manj pa finančne zaloge, ga kupujem v metrih in ne balah. Navadno gre to za bombaž in ga zato tudi prej operem in sušim v sušilcu,  da dobi stalno dimenzijo. Nato izdelek ukrojim. Največkrat več njih.

Nato sledi mešanje past in pigmentov v barve za potisk,  ki jih takole tiskam. V tem primeru gre za potisk srebrnih pikic na črno kapo.  sito

pikice

(tiskarska miza je črna z belimi pikami ;))

Sledi sušenje na zraku in kasneje večkratno fiksiranje z likalnikom še bolje pa z likalno prešo.

IMG_4887

Nato gre kapa v šivalnico. Ta se šiva na stroju za pletenine ali overlocku z štirimi nitmi. Potrebujem še etiketo, ki so mi jih po predhodnem risanju in nakupu traku,  prav tako izdelali v Muminu. Etiketo všijem v zadnji šiv. Ročno zatrdim še šive znotraj kape.

IMG_4892

Dodam etiketo z navodili pranja in nazivom izdelka in ceno. Ter ga zapakiran v vrečko.

srebrnepike

Baggy kapa stane pri meni 13€. Tale s srebrnim potiskom je dražja in stane 15€.

Tole je najenostavnejši opis kako nastane ena potiskana kapa.  Za npr.  eno runner kapo z dvemi raznobarvnimi srčki rabim postopek tiska ponovit 3x z vmesnim sušenjem.

Z veseljem izdelam izdelek samo za vas, vendar lepo prosim, bodite jedrnati v mailu.

Ne nimam časa za osebni stik,  ker čez dan se trudim tako kot vi,  biti čim bolj delovna in kreativna. Na vaše maile,  bom odgovarjala večinoma zvečer.

Izdelke izdelujem sama, sama poslikam in vam pošljem fotografijo, in nato vam izdelek pošljem po pošti. Doma izdelek pogledate in če vam ni všeč ali pa vam ne ustreza velikost,  mi ga nepoškodovanega vrnete v enaki embalaži nazaj.  Drugače pa nakažete dogovorjeni znesek na trr, ki je napisan na računu.

Izdelki se nahajajo v različnih albumih,  kjer so tudi okvirne cene izdelkov.

Izdelki, ki so dobavljivi takoj se navadno nahajajo v albumu NA VOLJO. Ostali izdelani in oddani izdelki pa se nahajajo v ostalih albumih:Odejice in kapice, Kapucarke, Kapucarji

 

 

 

 


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂