tinasurfazavas


Komentiraj

Junijska potepanja

Teden nazaj sem dobila potrdilo o prijavi na Misurina Sky run in moram priznati, da me je kar močno stisnilo, saj nisem še v kaki pravi kondiciji. Premalo časa za treninge. Vendar, če se ne bi zadala tako visokega cilja, bi bilo treningov zagotovo še manj.

Runing buddy sem komaj ulovila za en skupni trening. Planirana je bila Begunjščica, ampak na koncu sva končale na Kamniškem sedlu. Obe sva bile večer pred treningom zunaj in ker sva pozno legli v posteljo, sva že zvečer malo prestavili odhod, ki je bil sprva mišljen za ob 5.00. Buddy, pa je morala biti doma do 12h. Zjutraj je še malo zamaknila odhod in tako  nisem upala na Begunjščico, ker tam še nisem bila, časovnice pa so bile predolge.

Zato sem jo odpeljala na Kamniško sedlo. Vižli sva vzeli s seboj. Sonce se je vseskozi skrivalo za oblaki in ni bilo kake pretirane vročine. Razgledi pa so bli kljub temu čudoviti.

IMG_1585(1)IMG_1597(1)IMG_1590(1)

Midve pa sva končno uspele malo poklepetat. V koči sva si obetale kake dobrote in ostale le ob čaju in suhih slivah, ki sem jih slučajno vzela s seboj. Štrudelj in ričet prideta v koča šele po 12 uri. Mi je skoraj čeljust padla po tleh. Nič ne de, si bom pač zapomnila tako kočo, kot to, da je za vsak slučaj pametno poleg denarja vzeti še kako ploščico s seboj. Lačne sva se po spustu ustavile v koči v Kamniški Bistrici,  kjer sva si privoščili pehtranko in odličen štrudelj. Zdaj veva, da se ne splača matrat, ker je vse že v dolini :).

Junij je tako minil bolj ob obiskovanju Šmarne gore in Šmarnogorske Grmade, kak tek, S hribi je bilo bolj slabo,  tudi počutje je bilo bolj klaverno. Na dan Državnosti je imela velika Lumpa tekmo v Novi Gorici. Zjutraj sem jo zaupala soplavalkinim staršem, da so mi jo peljali na bazen. Tako sem imela sama čas, še za skok na na Nanos. Čeprav ni izgledalo zelo obetavno, se je k sreči oblak odločil, da se bo dvigal z menoj. Tako je bilo naravnost čudovito. IMG_2041IMG_2050IMG_2054IMG_2068

Vižli si je na enem diranju iz Šmarke odruvala krempelj in ker se je hkrati še gonila, me žal ni pospremila na tem vzponu.

Vikend potem pa je sledil že 5. soča trail  z running buddy-em.

IMG_2114DCIM100GOPROIMG_2123

Nikamor se nama ni mudilo. Prav počasi sva ga potekli in pohodili… Moram pa rečt, da me je dejansko postalo malce strah , da si nisva zadali prevelikega cilja.

No in ker mi je že babica govorila, da je strah znotraj votel in da ga okoli pa nič ni, sem si budilko za nedeljo nastavila za 5.00.

Seveda sem imela večer pred tem delovno soboto in kar nekaj slabo prespanih noči in sem uro samo poklopila. A dobro uro kasneje, sem se le zvalila iz postelje, se oblekla, napakirala, vzela zemljevid in se odpeljala proti Zelenici. Zamislila sem si krožno pot. Čez Preval gor in okoli navzdol. Pot čez Preval je čudovita. Proti vrhu je res res strma, kaj takega nisem pričakovala. Tudi Vižli je bilo malce naporno, sploh zaradi mesečnega počitka, je pa zato toliko mirneje hodila za menoj in me ni neprestano prehitevala, da bi me skrbelo kdaj mi bo kam omahnila. Na vrhu sem zopet uživala. Vižli pa ni bila prepričana, kaj naj si misli o pozdravlanju ovac :).

IMG_2255IMG_2246IMG_2259IMG_2287

Dol sva jo mahnili proti Koči na Zelenici, in ta del poti je kar zelo kamnit in ima več melišč. Na enem sem si vižlo kar oprtala kot srno, saj se mi je zdelo, da revo že pošteno bolijo blazinice. Tudi malo se ni zganila samo počivala je na vratu. Ni bilo nikogar, da bi me slikal, pomoje sem zgledala mal prtegnjeno :D. Nč hudga sej mogoče je v tem tudi malo resnice ;).

IMG_2303IMG_2305

Pot je super, jo bom letos ponovila. Vendar jo bom podaljšala čez Roblekov dom, ker ta meliščni del, ni ne lep in ne prijazen, sploh za Vižline tačke. Pa itak bo treba trening podaljšat, ampak tokrat ga nisva bli sposobni podaljšat. 12km, mal čez 1000 višincev in slabe 3 ure in pol. Da ne govorim kako mi je zategnilo piriformise.

Ja, pred počitnicami imam pomoje čas ravno za dva hriba,  pol grem pa v Grčijo ovce podit, pa Vižli tud. 🙂

 

 


3 komentarji

Veliki vrh

Mi je obljubil Storžič. Pa sem vprašala, če gre Vižli lahko z nama. Ni bil prepričan, ampak niti slučajno ni ostal brez idej. Ponujal in ponujal, mi je različne nepoznane ture. Dogovorila sva se, da bi bila oba rada zgodaj nazaj. Štart 5.00. 5 minut sem zamudila. 😉

Štart v smeri Gorenjske. Klepetava in klepetava in zavijem mimo pumpe. Hmmm, najverjetneje sva tako ostala brez kave in roglička. Peljem v smeri Tržiča. Greva na Veliki vrh. Zavijem v Dolžanovo sotesko in peljem po cesti.  Nekje se sparkirava, dvomim da sem si zapomnila in res je gozdna potka čisto ob cesti. Zagrizeva v breg in po gozni poti se odpre pašnik in kmalu zatem je tu že koča na Kofcah. Švigneva mimo v smeri Kofce gore (1976m), oblaki se premikajo in za njimi se kaže sonce.  Tik pred vrhom Ninja opazi gamse. Vižla jih ne vidi :). Ko doseževa Košutin greben so na avstrijski strani oblaki, pri nas pa čez oblake prodirajo sončni žarki. Magično. Po grebenu potečeva in uživava v meglicah in svetlikanju žarkov. Kdo najbolj uživa v tekanju je pa tako ali tako jasno.  Dosežemo Veliki vrh 2088m.

Spustimo se nazaj proti koči in na spustu opaziva kolesnice koles. Keri norci se pa tu spuščajo s kolesi? Tudi prve planince srečujeva. Na Kofcah smo ob 8.00 in za zajtrk pojeva ričet in čez še štrukeljčke. Moram rečt, da tek od tu dalje ni bil več mogoč, beri prepolne riti :).  Tokrat kar kratki video.

Potrebovala sva nekako uro in 23 minut do vrha.  Za 790m višincev in cca 8km sva rabila 2.10 čistega gibanja. Vmes pa sva seveda sedela in vse pojedla 🙂


#Projekt 2018 in prvi treningi

“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.”  Moj citat po končanem projektu #2017

Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale.  A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton. 

Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.

Trojk žal letos nisem odtekla,  ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.

Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.

golica

V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v  smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”

Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :).  Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.

Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.

IMG_1374

IMG_1377

No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.

IMG_1382IMG_1385IMG_1387IMG_1389IMG_1395

V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit,  jaz jo včasih pustim ob poti,  pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi.  Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.

Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.

Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.

 


Avgustovski treningi in Jungfrau maraton

Tole dolgujem še od septembra….

Žal avgustovskih treningov ni bilo :(.

Drugi dan dopusta me je položilo in sem obležala. Nisem se prav hitro pobrala, sem pa veliko spala. Vedno bolj me je bolel hrbet, najverjetneje od poležavanja :). Ko sem se končno odpravila tečt, je bilo grozno. Vse me je bolelo. Povzpela sem se na bližnji grič in dolgrede sem komaj tekla, tako močno mi je nabijalo v križ :(. “Sej bo!”,  sem si govorila.

Ko sem prišla nazaj v Lj. sem se odpravila na ravninski, dopoldanski tek. Tudi tu mi ni steklo. V službi sem bila namreč do poznih večernih ur in tako je bilo treba tek odpraviti zjutraj. Vmes smo za vikend skočili na Madžarsko po čisto novo družinsko članico. Seveda so se tako moje noči dodatno skrajšale. Teden dni pred velikim dogodkom, nisem uspela niti enkrat tečt, le en dan sem na plavalnem treningu odplava Cooperja z zadovoljivim rezultatom.

Pred tem se v nedeljo (po delovni soboti) nikakor nisem mogla spravit na dopoldanski trening, tako sem si za popoldne prišparala tek do Šmarke in gor. Po 5 km teka sem bila že čisto zasopihana s pulzom v višavah in piskanjem v ušesih… itak, da sem gojila jezo do sebe, komaj sem čakala vzpon na goro, ko pa sem končno prispela do nje, pa ponovno razočaranje…kr ni šlo… Na vrhu sem se dobila z Manimejkerjem na čaju. Teden pred zadnjim dogodkem sem trening ponovila, bilo je bolje, ne pa bistveno. Počutila se nisem prav nič fit.

Zaplet ni bil samo pri meni. 10 dni pred odhodom je Running buddy padla s kolesom in si poškodovala ligamente v gležnju. Ajme! Zapleti so si kar sledili. Poln urnik v službi, nespanje zaradi psa, začetek šole, usklajevanje urnikov pa še kaj…

Komaj sem čakala, da opravim s projektom 2017 in začnem mirnejši del tega leta. 🙂

Tri dni pred odhodom, ko se privlečem iz službe mi nekdo zvoni. Domofon mi ne dela. Ne slišim kaj mi govori zvoneči, zato odidem na balkon. In vidim tole.

IMG_3329IMG_3330

Nore navijačice. Prvoten plan je bil, da gredo z nami in navijajo, pa so zaradi obveznosti vse skupaj odpovedale. Niso pa pozabile na transparente. Res super presenečenje, ki mi je končno dvignil adrenalin in šele takrat sem občutila veselje in ne več breme.

V petek ob 5.oo je bil štart iz Ljubljane. Poberem prve Moško gospodinjo in nato še Running buddya. Enegija je super, gleženj ni več otečen je pa “potejpan” in odpravimo se na 700km dolgo  pot do Interlakna. Vmes Moška gospodinja poskrbi še za italjansko glasbeno podlago in navdušenje raste.

IMG_3364

Ko prestopimo mejo, občudujemo gore in naravo. Vreme je čudovito. Napoved pa ne toliko! Vsi imamo vseskozi pomisleke kako se bomo oblekli. Popoldne prispemo do apartmaja, ki je dobrih 200m stran od štarta in od športnega šotora za izdajo številk. V avli pred izdajo številk so fotografije iz 25-ih tekem Jungfrau maratona in mislim, da je vseh zadnjih 6 let bilo sončne vreme. Verjetnost slabega vremena je toliko večja. Strah nas je edino snega. Po dvigu številk še malo pofirbcamo po sejmu in odidemo proti apartmaju na zadnji carboloading (filane paprike), od zdaj naprej bodo tradicija ;). Hvala mami. Tvoje so itak najboljše.

Vmes tečejo debate o prehrani in oblačilih in midve vseskozi strašiva Moško gospodinjo, ki je do zdaj pomoje pojedel največ dva gela na tekmo, da bo od 5-ih fasal drisko… sploh ker nima svojih. Tko da polovico vikenda se mi je zdelo, da se govori samo o driski. 🙂

Jaz imam svojo majčko ;). Spet moje navijačice!

IMG_3392

Napakiramo ruzak za oddajo. Tu je bilo prav tako veliko heca. Posebej je bilo povdarjeno, da ne sme biti težji od 5kg in jaz sem seveda to upoštevala in nisem dodala dodatnih superg. Sem imela pa idejo o oddaji cele steklenice gina ;). No to vseeno nisem storila, škoda gina, glede nato kako premetavajo torbe. Zaspali smo dokaj hitro.

Ko se zbudimo, moška gospodinja potarna, da je celo noč vizualiziral progo in da je utrujen od nočne tekme :D. Jaz se zbudim dokaj naspana, najbolj se mi zdi zaskrbljena poškodovanka. To je povsem razumljivo. Dvomim, da bi v njeni koži stala na štartu. Po zajtrku se kar hitro odločimo za tekaško opravo, Jaz si izberem 3/4 pajkice, majico brez rokav in anorak. Manjši problem smo imeli še s parkiranjem avtomobila, saj je ponoči parkiranje na ulici zastonj, potem pa je plačljivo in ne vemo koliko ur nas ne bo, pa tudi za cel dan se ne da zakupit v naprej. Zato naprosimo Landlorda za pomoč in ta se sam ponudi, da nam ob 10.00 uri avto prestavi na prosto parkirišče pred apartma. TOP! Ena skrb manj. Ko se že odpravim iz apartmaja se spomnim še na go-pro in odhitim nazaj. O.k. zdej pa glavo na pravo mesto, pa gremo. Running buddy je najbolj nervozna in pravi da se mora ogreti. Jaz se počutim super in temperature se mi zdijo superca, 17 stopinj celzija.  Štartamo v 3. skupini saj nas je moška gospodinja ambiciozno prijavila na cilju s časom cca 5:15. Seveda so naši cilji skromnejši. Vse kar bo pod 6 ur bo za nas top. Vzdušje je super. Talajo palarine, ker kaplja. Danes se žal ne vidi vrha kamor gremo.

IMG_3397IMG_3407

HOP! Štart prve skupine. Hop druga! In nato še mi. Stečemo… mene klasično tišči na wc. Tečemo mimo prvih zvoncev in na prvem kilometru moški že zavijejo na prvo travo odtočit. V drugem življenju bom moški… Mahamo navijačem in gledamo na uro, nočemo da nas odnese, ampak cela skupina sploh ne začne prehitro. Ideja je, da tečemo nekje 5.50 ravnino, da se ne skurimo in potem grizemo v hrib. Ideja je tudi, da tečemo vsak po svoje. Izredno tiho je. Navijači so glasni in na vsakem ovinku je druga muzika, ampak med samimi tekači pa ni klepetalcev. Hecno. Nekje na 3 km me prešine. Pozabila sem svoje energijske kroglice! ŠIT! Kaj bom jedla. Moška gospodinja me tolaži, da bom z njim pila juhe in jedla banane, pa gele in bova skup driskala:D. Ni mi smešno, stvar me je spravila za nekaj minut v stres. Na prvem štantu ugotovim, da imajo dve vrsti energiskih napitkov,  dve vrsti energiskih ploščic in seveda tudi gelov in vode je dovolj. Ker ni vroče in nismo zelo hitri, usta niso povsem suha in z lahkoto pojem koščke energiskih ploščic in nekaj banane.

Kilometri kar tečejo. Ne pomnim kdaj bi mi tako hitro minevali. Vmes je mnogo stvari, ki bi jih bilo vredno posneti, pa se mi zdi da včasih je bolje stvari vtisniti v spomin ali spremeniti v besedo, kot ohraniti živo sliko. Končno najdem primeren kraj za odtočitev in malce zaostanem za sotekmovalcoma. Počasi ju dohitevam, ampak se ne oziram na njuno hitrost. Oziram se po naravi, poslušam navijače, ki ponujajo najrazličnejše stvari, od domačih piškotov, do piva, zvonijo, igrajo kitaro, ali tolčejo po tolkalih in nas polnijo s svoje energijo. Na vsakem kilometru stoji oseba s kilometrsko zastavico v ruzaku in prav vsak izmed njih hrani posebne vzpodbudne besede za vse tekmovalce. Nekje na 10km se začne prvi manjši vzpon in valjda ga potečem, mislim da mi tu nekje uspe ujeti sotekača. Teren se menja od asvalta do kamnitih, travnatih poti, do teka ob železnici, ob vodi, čez most… Ogromno je tolkalnih orkestrov, bodi si v palerinah, pod garažnim nadstreškom ali pa kar v dežju in kostumih. V dolini je kljub rosenju prijetna temperatura, taka za rekorde postavljat. Veliko je zelo visokih ljudi (nizozemci po moji oceni) in polno res drobnih žensk, takih nedoraslih, z ožjimi boki od moje starejše hčere :). Ampak energija  je čudovita. Na 5 km mi je jasno, da mi kar gre, na 16 km pa sem prepričana, da bo šlo. Počutje je krasno in čutim neko radost, sproščenost, energijo (hvala mojim G&T navijačicam, vem da ste bile v mislih z menoj). Na 26 km zavijemo ostro v klanec in tu se mi zdi, da prešaltam v to “slovensko” razmišlanje: “Valjda da bom prehitevala, sej sem Slovenka- hribovc!”.  Grizem kot v tak hrib lahko. Nekaj malega me črviči v črevesju, nič čudnega, če pa na štantu pojem banano, energetski napitek, ploščico in še juho… v različnih zaporedjih. Aja za juho dolgo časa ne vem katera je. Ponujajo namreč isostar orange, pa frutmix in Boulion in prvič sploh ne dojamem, da je slednja juha. Nato začnemo še s Coca colo in tu se pojavijo vprašanja tudi po Pinacoladi… :). Vmes se srečam z mladoporočencema, ona teče v belem s tančico, on pa ima na majci just married, itak da ga žena že zdaj žene… Polno je najrazličnejših finisherjev (sodeč po majicah) in polno je raznih dogodkov ob progi, nekaj sem jih posnela, ampak ker sem toliko mencala z objavo, sem jih izgubila :). Ampak sej važno, da jih imam v glavi. Vmes so na nekaj kilometrov organizirane masaže, bodi si sede ali pa leže in itak da se mi butast zdi masirat, ker mi nič ni. Malo se dajem z balončkom (tempo tekačem),  na ravnini sem ga prihitela tu v klancu zdaj oni hodijo pa jaz tečem in obratno,  ampak tam nekako na 35 km se poženejo naprej in si mislim malo se nahodim in vas ujamem, za ovinkom pa šok. Stojimo v vrsti. Hmmm… blatno je in skale drsijo in en po en moramo po potki… ok malo postojimo, dokler se ne sprosti in spet malo potečemo navkreber. Megla je, nič se ne vidi… in v bistvu je kr hladno… Gledam na uro in zdi se mi da sem hitra. Valjda mi bo uspelo še hitreje kot smo planirali in takrat se zabaše. Iz dveh poti se združimo v eno in ni možnosti, da bi prehitevali. Približno tako kot septembra na Triglav. Mrzlo je. Trese nas. Nekateri so v kratkih hlačkah in brez rokavov. Jaz sem na srečo v anoraku pa me trese. Vmes se odprejo nekateri čudoviti razgledi, mislim da se jih na fotkah ni videlo, ampak saj je vseeno,  s sotekmovalci si kažemo razglede. Za teboj  in pred seboj se vlečejo kolone tekačev. Nori občutki, kaj bi šele bilo, če bi se razjasnilo.

Tule, uradni posnetek iz maratona:

Ko gledam uro in kilometre mi sicer ni jasno, ampak za zadnje 4 kilometra sem porabila 1 uro ali zadnja dva 40 minut. Ampak, ko tečem v blatu proti cilju, mi polzijo solze po licih. Ne znam opisat kaka sreča in radost te obdata ob koncu.

V cilju si oblečem palarino in postavim ob rob in čakam sotekača. Trese me. Res je mraz, tam okoli 4 stopinje celzija. Sama odidem na lov za ruzaki. Vmes dvignem še majico, pa čokolado, pa bidon in končno pridem v sobo z ruzaki in iščem svojega. Razporejeni so po številkah na tleh. Ko ga najdem ga ne morem odpret, roke imam otrple od mraza. Sotekači me tolažijo, da bo čez 15 minut bolje in res je. Roke se ogrejejo in ne da se mi do druge hale, pod tople tuše. Želim si le preobleči v suha oblačila. Medtem pogledam na telefon in tam so že čestitke od zvestih navijačic, za vse tri in tako predpostavljam, da sta sotekača pravtako v cilju. Ko se preoblačim, pride Moška gospodinja in že od daleč vpije. Ker smo na celi tekmi 4 je Slovenci nas itak noben ne razume ;). Zanj je to 1. maraton in čisto je iz sebe, navdušen. Minuto zatem pride še Running buddy, premražena, seveda zadovoljna ampak se vidi, da ji ni bilo v tak užitek kot nama, je pa seveda glede na poškodbo res konkretna zmagovalka! Preoblečemo se in se odpravimo na najhujšo preizkušnjo. Kako se ugužvati v vlak in dol. Groza! 4 000 tekačev in vsaj še enkrat toliko navijačev in vsi bi kar najhitreje v dolino.

IMG_3409

To je bil najtežji del maratona, treslo nas je in vsi so se rinili na vlake. Tukaj je švicarska organizacija zatajila.  Če je bilo prej vse več kot BP, bi tu le lahko imeli prednost tekači. Tako smo se drenali z navijači in sotekači vmes je kdo tudi omedlel. Ko nam uspe, smo presrečni. Mislim, da smo potrebovali še enkrat toliko časa kot za maraton, da smo prispeli do apartmaja.

IMG_3413

Če smo prej sanjali o restavraciji, smo pri prihodu v apartma razmišljali le o čim daljšem toplem tušu in pojedli vse zaloge hrane. Najprej pa se ogreli z govejo juho.

Drugi dan pa nas je pričakalo sonce.

IMG_3424IMG_3427IMG_3442

Čudovita izkušnja, super projekt, najboljša družba.

Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi. Nujno moram poiskati projekt 2018.

Gospodinji, če sta za, je lahko tudi skupen?

 


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…