L’Alpe d’Huez

2 avgusta, 2026 by tinasurfa Komentiraj

Od brata in svakinje sem prejela darilo za jubilejni rojstni dan v obliki povabila na TDF 2026. 

Prvotni plan: priletim iz Grčije v Milano, kjer me brat pobere z avtodomov in se odpeljeva na L’Alpe d’Huez in se tam namestiva nekje na hribu, kjer bova opazovala kolesarje ob vzponu in se tudi sama malce vzpenjala s kolesi. Tako, da si ogledava/pogledava 19. etapo v petek in 20. etapo v soboto.

No plan se je malce spremenil in štartala sva v sredo zjutraj iz Ljubljane. Ko sva prispela do vznožja hriba, je bil zaprt za avtodome. Parkirala sva na bližnjem parkirišču ob potoku z oznako P za avtodome, kot ostali avtodomarji. Povečerjala sva in se odpravila spat, z mislijo, da zjutraj raziščeva teren. 

Vmes so mi kolegi nameščeni na drugi strani v kampu in na vrhu hriba, dodatno obveščali o strašanskih gužvah in raznih zaporah.  

Pri zajtrku sva kovala ambiciozne plane. Ko sedaj pomislim, se samo smejim. Brat je malce iz forme. Res da je tudi 7 let starejši, ampak za lažjo predstavo recimo, da sva Asterix in Obelix :). Plan je bil, da v četrtek raziščeva teren, v petek navijava na hribu, in da drugi dan, ko grejo oni na isti hrib po drugi poti, jih ujameva na štartu in na cilju 🙂 Kot je to naredil moj dedek (fotograf) pri fotografiranju babice na smučeh (povzeto po legendi). Sej kaj pa je teh 11km in 1100 višincev 🙂 za naju klena kolesarja :).

Prvi dan (četrtek) se opraviva s specialkami na 21 serpentin. Po prvi serpentini, ko je brat sestopil, se mi je zdelo, da bo to mission impossible. Jaz sem gonila v najnižji predstavi in si ogledovala teren, kolesarje, avtodome, kuliso…in vsako drugo serpentino počakala brata. Ta je revež malo gonil, pa sestopil in hodil; rekel je, da mu gre vsakič pulz v višave, ko sede na kolo, sploh v strmejših klancih. Vmes sva seveda tudi ugotovila, da imava zelo male zadnje zobnike in da bi že z malce večjimi zobniki bistveno lažje zmogla klanec. No na pol poti sva bila prepričana, da greva drugi dan po električno kolo za brata, ker je bil vidno utrujen ali bolje rečeno izčrpan. A sva vseno prilezla na hrib. Na vrhu je mesto in sama sem se odpeljala še višje na razgled, brata pa poslala v lokal na en energy drink. Razgledi so bili čudoviti in prav tako vreme. Zgoraj ni bilo sicer hladno, ampak je pihalo in mi je jopica prišla še kako prav. Hvala Marek za navodila. 

Pridružila sem se bratu na drinku in sva se smejala, da je bil tole kar “hardcore coffeeride”. Sprehodila sva se še do trgovine s kolesi in seveda, kolesa so bila do sobote popoldne vsa izposojena. Žal. Pot navzdol tudi ni bila lahka. Midva nimava še disk zavor in to je res ogromno stiskanja zavor. Se mi zdi, da sem vse gumice poradirala :). 

Spodaj se je nabralo ogromno ljudi. Vsi travniki so bili poparkirani in zraven postavljeni mali šotorčki, tudi ceste so bile polne avtomobilov in avtodomov. Ko sva prišla do kamperja, sva ugotovila, da morava še v trgovino in da morda je v mestu spodaj, še kaka izposejevalnica koles. Brat sprva ni bil navdušen, da greva ponovno na kolo. Vendar sem ga z obljubo, da bo tokrat pa res “coffee ride” v patikah, vseeno prepričala. Kolesa seveda nisva dobila.

Aha za orientacijo: štartala sva nekje ob 9h in se namestila nekje okoli 12.00 zraven Francozov s “štantom”. Imeli so veliko senco in velik koš za bidone. Kasneje so privlekli še žar in pekli klobasice. O tem koliko alkohola so spili, raje ne bi. So nama po odstopili senco, kar je bilo zelo prijazno od njih. Drugače bi naju še bolj scvrlo kot naju je. Vse skozi se je polno dogajalo. Ljudje so navijali za mimoidoče, kot da so vrhunski kolesarji. Prirejali tekme med seboj. Prve pridejo avtobusi in spremljevalne ekipe na vrh. Za njimi pridejo prvi TDF kombiji z robo in za njimi propagandna karavana, ki ima baje tradicijo že od leta 1930 in delijo darila. Ne moreš verjet. Jaz, ki sem res antitemu človek in anti-reklamni rekvizit človek, sem nalovila, kar nekaj izdelkov :)))  Haribotov ni na sliki, ker sem jih takoj pojedla. 🙂 Sendviči so nama prišli zelo prav in štirna za vodo kakih 500m nižje prav tako, da sva polnila bidone. Internet je odpovedal na celi črti. Toliko ljudi in najverjetneje so ekipe v avtomobilih z antenami pobrale vse signale. Tako da v bistvu smo kar tavali v temi. Nekdo je od nekoga izvedel, da so spredaj Sepp Kuss, Martinez in Carapaz in da jih Pogi lovi. V takem zaporedju so prišli mimo nas. Potem pa še vsi ostali. To je res grozno, ker se vsi postavijo v neko gručo in se umikajo za kolesarja in takoj za njim se je treba razširit še za avto. Sigurna sem, da komu zapelje čez prste. Jaz sem kar počepnila, da sem gledala med koleni drugih, da sem kaj videla. Noro kako blizu si jim in nekaterim kolesarjem je vidno zabavno in sodelujejo s publiko. Eden se je celo peljal po zadnjem kolesu za nas. Mene osebno je zelo zmotilo, da se jih dotikajo. V glavnem, na srečo so sporočila delala in rešila me je moja Gardenparty frendica, ki mi je v sms-ih javljala razplet. Torej, zaključek je bil cca ob 17.30. In potem še 9km spusta v dolino. Omg, tokrat pa sem mislila, da mi bodo res odpadle roke. Gneča ogromna, večkrat so nas ustavili. Enkrat zaradi karavne, ki je šla nazaj dol. Drugič so nas pobasali za ograje, čes da bo šlo reševalno vozilo, pa je šlo potem drugje. V glavnem, resnično sem mislila, da mi bodo odpadle roke, pa sem vseeno zmogla. In na koncu sem v avtodomu srečno pregledovala fotografije in videoposnetke tega res popolnega dne. 

Za drugi dan sva spremenila plan. Zjutraj sva se odpravila na ogled štarta. V mestu sva si končno privoščila francoske sladice in kupila kruh. Na štartu ni bilo velike gneče, opazila sva, da je Carapaz zamudil na štart, vsaj ta prvi del, saj oni imajo kasneje še leteči start. Po štartu sva se odpravila še v šoping za dresi, ki pa jih nisva dobila :(. Odpravila sva se nazaj do avtodoma in se napakirala, da greva v smeri proti domu in morda si vmes še uspeva ogledati en del dirke, če prideva dovolj blizu. Ko sva prišla do zavoja, kjer so naju ustavili, brat ni bil navdušen nad 300 m višincev s kolesi do ovinka, kjer bi lahko kaj videla :). Tako sva se odločila, da pogledava prenos in odrineva kolikor hitro lahko v smeri Milana, da ulovim jutranji let. 

Dobro sva se odločila, ker zapore so kar trajale in trajale in na koncu se je na srečo vse izšlo in ulovila sem let, če bi bila parkirana na vrhu ali pa ob poti, nama to sigurno ne bi uspelo. Doživetje je bilo enkratno in neizmerno sem uživala, zagotovo se še vrnem. Brat je bil pa itak najboljša družba in upam, da je vsaj pol toliko užival kot jaz.