Poznan 70.3

1 septembra, 2026 by tinasurfa Komentiraj

Letos sem pri pospravljanju hiše, kjer sem odraščala, našla mali dnevnik svoje babice, ki je pred stotimi leti v njem opisovala svoje hribovske in smučarske dogodivščine. Torej je gibanje v moji krvi že dlje, kot sem mislila. Mislila sem, da se rada gibljem in preizkušam v različnih športih po očetu, ki je bil vedno poln zabavnih zgodb o športnih dogodivščinah, ki so se mu pripetile. Škoda, ker jih ni zapisal in se bodo izgubile.

Nekoč, pred ne vem koliko leti, ko sem izvedela za Ironmana, morda še prek očeta ali pa sva zasledila kak posnetek na TV. Moj oče je ali športal ali pa gledal šport, ko ni bil v službi. Triatlonci, so se mi zdeli nadnaravni in sanjala sem, da se bom nekoč preizkusila v tej disciplini. Leta so tekla in tudi jaz sem tekla. Ko so Lumpe začele plavati, sem tudi jaz začela plavati, vmes sem začela tudi kolesariti. Ideja je bila še kako živa, le poguma nisem zbrala. Vsi so mi govorili: »Pojdi za začetek na šprint varianto,« pa se nisem dala prepričati, ker hitrost nikoli ni bila moja vrlina.

Vmes je ideja potihnila, ampak vseskozi so se odvijali neki športni projekti. Super mi je imeti vsakoletni cilj, zaradi katerega sem potem potiho prisiljena malo potrenirati. No, in lani je bil moj projekt operacija stopala (hallux valgus) in seveda sem v prisilnem počitku vseskozi kovala načrte, kako peklensko bom migala, ko bom le lahko. 🤣

Priznam, ni bilo najlažje. No, in ker je Miss Deha konec leta praznovala okroglo obletnico in ker vem, da ima rada različne športne izzive ter da ima sploh rada, da jo kdo malo potisne, sem kot prava prijateljica kupila štartnini za Ironman Poznan 70.3.

Zakaj tam? Od kod ti ta ideja?
Ni bilo najlažje izbrati. Poznavalci vedo, da so šle cene štartnin v nebo in da so nekateri Ironmani razprodani v trenutku. Jaz sem imela namen ji podariti štartnino decembra, z dovolj dolgo dobo za pripravo na dogodek, in nekako mi je bilo vodilo: bolj ko bo jeseni, lažje bo. Poleg tega sem razmislila, da bo plavanje v jezeru lažje kot v morju (valovi, tokovi) in da želim iti v nek nov kraj. Ne želim pa z letalom, ker nisem pripravljena vložiti veliko denarja v ta dogodek. Torej ne bi kupovala kovčka za kolo.

Specialko torej imam, 11 let staro karbonsko in s klasičnimi zavorami. Plavam solidno, neopren si bom kupila, superge pa tako ali tako vseskozi kupujem.

Miss Deha je bila, na presenečenje mnogih, ki se jim je zdelo darilo neprimerno, zelo zadovoljna z njim. Vsaka si je priskrbela svojega trenerja. Jaz sem obdržala Grego iz priprav na Amsterdamski maraton, Miss Deha pa si je izbrala novega. Trenirali sva vsaka zase, kar je mogoče res malo škoda, ampak hkrati pa sem ugotovila, da je to res šport individualcev. Z Grego sva se dogovorila, da želim dogodek preživeti, užiti atmosfero in biti sposobna iti po tekmi s prijatelji na pijačo🍹🍹, torej nobenih visokoletečih ciljev.

Tako da je bil navadno ponedeljek pavza, potem pa so se zvrstili treningi v različnih zaporedjih: 2x plavanje, 2x kolo in 2x tek. Za vikend je bil navadno en daljši tek ali pa daljše kolo, 3x pa sem imela tudi brick trening – kolo, ki mu sledi takojšen tek. Torej, ker imam še štirinožno spremljevalko, sem vsem sprehodom dodala še ostale aktivnosti. Kar je naneslo povprečno 15 aktivnih ur na teden, kak teden kakšno uro manj ali pa kakšne 3 ure več.

Med vsemi temi treningi je bilo zanimivo, da sem iz enega športa bežala v drugega, kar je po svoje zabavno. Je bil pa čas, ko se mi res ni teklo in bi raje plavala, proti koncu pa mi je res presedalo kolo, ki sem ga navrtela čez 2000 km. Za kolo je fino, če se kdaj zmeniš s kom. Ampak glede na vroče poletno vreme je bilo treba za tek in kolo res vstati zgodaj, tako da sem ob 6.00 že vrtela pedala ali pa vrtela noge. Drugače je bilo nemogoče. In ni veliko ljudi, ki bi jim bilo v interesu iti na tako zgodnje jutranje treninge, zato sem večino opravila sama. In seveda, ker je treba zgodaj vstati, odpadejo večerne aktivnosti, tako da sem se izogibala druženj. No, in potem smo pri vicih o triatloncih in kar hitro ti je jasno, od kod so prišli.🙈

No, ker pišem tole še pred tekmo, bom zapisala predviden čas in potem kasneje še realnega. Predvidevala sem, da bom plavala od 42 do 48 minut, 8 minut menjava, kolo 3:20 do 3:30, 5 minut menjave in za tek močno upam, da bom 2:20, ampak who knows. To je skupaj 6:35–6:41, dolga bo. Medtem ko bo Miss Deha mogoče plavala kakšno minuto počasneje, bo pa hitrejša na kolesu in definitivno v teku, tako da zna biti celo malo pod 6:00.

Odrinile smo v petek ob 5.00 iz Ljubljane. Pridružili sta se še dve kompanjonki iz Garden party skupine, ki nama že kar nekaj let delata družbo na Soča trail runu, tukaj pa sta se odrezali kot najboljši support team ever.

Prispele smo pozno popoldne, odložile robo v apartmaju, support team je vzel tekaško opremo, odrinile smo proti stadionu na prevzem štartnih številk. Midve po svoje ikonične Ironman 70.3 nahrbtnike (niso res nič posebnega) in štartne številke ter vrečke za pripravo opreme, support team pa po štartne številke za večerni tek v lučkah.

Počakale smo na dogodek in support team se je izkazal z zelo ambicioznim tekom na 5 km. Super dogodek, tekli so z lučkami in pritekli v stadion, kjer jih je pričakal ognjemet.

Potem pa vse na zaslužen počitek po dolgi vožnji.

Sobota se mi je zdela taka, na izi, pa itak da ni bila. Zjutraj sva šli z Miss Deha na zadnji pretegnitveni tek, pod tuš in od tod na predajo robe v tranzicijske cone. Prve do jezera, kjer sva oddali kolesi in vrečo za prvo menjavo, ter odšli na ogled jezera. Je kar pihalo. Predvsem naju je zmotilo, ker je bilo od jezera do menjalnega prostora kar daleč in klanec. Za veter sva menili, da ga bo zjutraj manj kot popoldne, ko sva oddajali kolesi.

V drugi menjalni coni sva oddali drugo vrečo, nakupili še solne tablete in neke dodatke ter odšli v apartma na filane paprike, ob gledanju Vuelte, ki jo je zaznamoval odstop Pogačarja. Pogovor se je bolj vrtel o njegovem odstopu kot o najinem dogodku. 🙂 V posteljo sva morali kar zgodaj, ker sva ugotovili, da je pred disciplino 70.3 na vrsti še 5150 z istega izhodišča in na kraj dogodka ne bo možno pripeljati z avtom in bo potrebno z vlakom, ki ga organizira organizator.

Navijačica št. 1 naju je zapeljala na glavno postajo in obljubila, da prideta na jezero, medtem ko bosta avto že pripeljali na stadion, da bo čakal tam, ko končava. Midve sva bili torej dve uri prej na jezeru, kjer sva pripravili bidone na kolesa, naredili ogled tranzicijske cone, odšli do jezera, gledali štart 5150, se preoblekli v drese, neopren, pojedli banane, 3x šli lulat 🙂 in šli na ogrevalno plavanje.

Taktika je bila, da greva v cono 35–40 minut plavanja, da ne prideva zadnji ven iz vode in bova sami na kolesu. Hmmm, na triatlonih je zdaj tako imenovani rolling start. Obe sva se postavili bolj na levo, ker dihava na desno, tako da bova imeli sotekmovalce na svoji desni in bo lažje držati smer. Jaooo, jaz sem se zaplavala zelo v desno in ko sem opazila, da nimam nikogar na desni, sem ugotovila, da so vsi na moji levi, ampak vsaj 5–10 metrov stran. Ko sem v tretjem poskusu končno prišla nazaj do skupine, sem se zaletela v enega pred seboj, v enega levo od mene, eden me je žgečkal po podplatih, spet drugi je mahal po meni… Pač taka mala borba za obstoj. Kar naporno. Šele na obratu sem ujela nek ritem, ko sem na svoji desni ujela soplavalko s podobnim ritmom, hkrati pa sem ob sebi zelo blizu čutila nekoga, kar pomeni, da sva plavala v istem toku in je bilo plavanje lažje. Uglavnem, ritem se je malo umiril in končno sem zagledala cilj. Mislila sem, da bom izpraznila mehur še v vodi, pa sem pozabila. V vodi je bila zelo slaba vidljivost in sem se spomnila na tista dva Grka, ki želita povedati, da je slaba vidljivost, pa nikakor ne znata izgovoriti besede “visibility“, in mi je šlo zelo na smeh. Vendar ko sem se prvič dvignila v “pokončnega človeka”, je bila tam že navijačica št. 1, ki me je spravila v še boljšo voljo, kot me je ura, ki je pokazala čas 39 minut.

Navijačica št.2 me je malo višje spraševala po Miss Deha in zopet sem se spomnila na “visibility”. Odhitela sem do vrečke za menjavo in ugotovila, da bom morala res še na WC. Slekla sem neopren, odšla na WC in si prav neumno zvlekla nazaj dres, nadela čelado, nogavice, številko in dodala telefon, ker sem računala na vzpodbudne besede moje starejše Lumpe, ki ni razočarala. Odhitela sem ven iz menjalne cone, do črte, kjer skočiš na kolo, in odjezdila. Za to menjavo sem porabila 9 minut. Ker sem prvič koristila triatlon mode na Suunto uri, nisem vedela, da ne bom imela hitrosti na kolesu. Tako sem na pamet računala, kako hitra sem po 10 km in koliko hitro vozim, potem pa sem se spomnila na trenerjeve besede: »Ne dirkaj na polno, ker rabiš še teči, uživaj.« Noge so bile na kolesu kar nabite, morda zaradi klanca po plavanju, zato sem dala v nižjo prestavo in jih vrtela na višji frekvenci. Razmislila sem, da moram jesti gele na 45 minut in da morda vzamem vmes še kakšno solno tableto in pač udobno vrtim. Od 15 km do 30 km sem si posebej zapomnila prehitevalce s popolno triatlonsko opremo: triatlonska čelada, triatlonsko kolo, nogavice, ni da ni… Vmes so bili seveda tudi taki s klasičnimi kolesi. Sem bila pa kar precej ponosna, ker sem dojela, da je bil prvi del dobro opravljen. Tudi pobiranje vode in banane mi je uspelo brez ustavljanja, le malo je treba upočasniti… Na obratu na 45 km zagledam sotrpinko Miss Deha, ki me prehiti in odvihra v svojem tempu še zadnji, njeni paradni disciplini naproti. Tu je tudi ekstremno pihalo in to od strani, tako da me je dvakrat premaknilo. Pa vsakič sem mislila, da mi bo odpihnilo številko iz pasu. Veter je bil neumoren, pisalo je, da je pihal 19 km/h. Jaz nisem ujela nobenega primernega kandidata, da bi mu lahko nekako sledila v udobnem tempu. Res pa se nisem upala gnati do konca, ker me je bilo teka kar malo strah. Pri 60 km me je začelo boleti točno pred letom dni operirano stopalo in nekako se nisem odločila za aspirin. Zdelo se mi je, če bom malo migala s prsti, bo bolje, in tako prišla nekako do 80 km, kjer se je začelo odštevanje do teka. Sploh ne znam povedati, kako sem si želela, da bom zopet “pokončni človek”. V tej sklonjeni poziciji sem bila že zelo zategnjena in komaj sem čakala, da se zravnam. 7km do konca kolesa sem vzela gel z kofeinom (prvič) in ta je bil res zanič. 😩 Tako da sem se res spraševala, če bo ostal v želodcu. Preklopila sem zopet na lažjo prestavo in lepo vrtela na višji frekvenci.

Tik pred sestopom, zopet slišim navijačico št. 1, neverjetna je. Mogoče se ponavljam, ampak težko opisati, kako je to, ko greš 1000 km od doma počet za nekoga mazohistična početja, potem pa imaš tam najbolj glasni in srčni navijačici. Tukaj je bil ful lušten komentar: »A veš, kok bolj zmatranih kot ti je!« No, na kraj pameti ti ne pade, da bi odnehal.

Sestopim s kolesa in začne mi zvoniti telefon, brat je. Ne dvignem. Pospravim kolo, pripravim superge in šilt, spraznim žepe in jih napolnim z drugimi geli. Čeprav me misel na gele zdaj kar malo odvrača. Zaprem vrečo, da ne pozabim, pri vrečah smo imeli personalizirane napise v svojem jeziku. Da se ti orosi oko, moj je bil: “Zabavaj se! To je pripravil organizator.

No, malo se zamudim še z lasmi in popravim številko ter odhitim v svoj prvi krog od štirih. Krogi so bili speljani čez stadion, z zadnjim krogom v znamenju zvončka v cilju. Tik pred stadionom pa sta bili najboljši navijačici s spodbudnimi besedami, kokakolo, vodo, šminko, ni da ni… Tek sem vsekakor začela prehitro, vendar ga je zelo težko kontrolirati, nekako sem ga umirila pri 3 km, držala do 7 km, se ustavila in se posilila z gelom. Med drugim sem se na vodnih postajah povsem zalila z vodo. Prikazalo se je sonce in ker je bila ura 14.00, je bilo kar precej vroče, 25 stopinj, na srečo je nekje malo popihljalo. Tu je za razliko od situacije na kolesu, veter celo pasal. Ko sem pritekla v drugi krog, bila cca na polovici teka, sem puncam malo pojamrala, da imam vsaj še dobro uro in da ne bo lahka… ampak potem je gel malce prijel, srečala sem Miss Deha, ki je tekla v neverjetnem tempu, in tudi moj korak je zopet postal lažji. Tako da ko sem zrinila tretji krog in videla Miss Deho, kako gre v zadnjega, zbrala zadnje atome in premikala že kar malo lesene noge. Pomislila sem, da če bom hodila, bom še kasneje v cilju. Stisnila sem še zadnji gel na 14 km, brala na uri vzpodbudne SMS-e od moje velike Lumpe in se prebila do zvonca ter pozvonila svojemu prvemu Ironman-u. V cilju pa moja najljubša sotrpinka.

In pred izhodom res najboljši: Navijačica št. 1 in Navijačica št. 2., ki sta zaslužni tudi za vso video in foto dokumentacijo 🙏. S sotrpinko sva odšli še v uradni prostor za finišerje. Če sem bila prepričana, da bom šla na masažo, me je vrsta odvrnila od čakanja. Vzela sem si le en pečen krompirček in sva malo posedeli na plaži. Vmes sva prejeli sicer ženski kompliment, kako sva lahko tako svežega videza, ampak sva kasneje ugotovili, da šminka dela čudeže.

Pobiranje robe in hitenje pod tuš, ker se baje izbrana restavracija zapira ob 20h. In ja, moj plan je bil biti dovolj OK, da bom šla z najboljšo družbo na pijačo.✅

Vsem trem hvala za tako krasen vikend, zame prave male počitnice, ki mi bodo ostale v ❤️ za vedno. Težko bi si zamislila boljšo izvedbo tako dolgo pričakovanega triatlona. Kdor čaka, dočaka!

Aja moj rezultat je bil 6:26:38, miss Deha 6:03:58. Tako da res sva se odrezali odlično, za najina pričakovanja!