tinasurfazavas


4 komentarji

100 likov na sliko

Evo za mano je! Oddala sem jo v referat.

IMG_6896

Lani konec leta me je spreletelo, da se 2016 približuje hitreje kot sem si mislila. 2016 je namreč datum, ko vsem, ki smo študirali pred novim bolonjskim sistemom, poteče program in ga ne bo več moč dokončati.

Tako sem se enkrat novembra odpravila na fax, kjer sem bila na sestanku za zaključek študija edina. Profesorica me je prepoznala in posedla kar za kateder in mi naprintala vse potrebne listine ter me poslala domov na izpolnjevanje vse te  birokracije. Čez nekaj dni sem dobila položnice. Eno za vnovično podalšanje študija, tri za izpite in eno za diplomo.

Kot študent oblikovanja tekstilij in oblačil, sem imela za opravit samo izpite iz oblikovalskih predmetov. Torej ni bilo nič učenja in rokov, le osebni dogovor, kaj prinesem in kdaj. Tako sem se januarja odpravila k meni neznani profesorici, saj se je prejšna upokojila. Ko čakam pred vrati me ogovori druga profesorica. Odvrnem ji, da ne čakam nje, da pa imam še neke stare grehe in diplomo in me je groza, ker ne vem kje naj se lotim zadeve! Povabi me na pogovor v času govorilnih ur in mi predlaga, da o temi razmisli, kot o nečem kar me resnično  veseli, pa ne vem dovolj in sem pripravljena raziskovat. Tako se naslednji teden že oglasim na njenih vratih. Z okvirnimi idejami in z nekaj predlogi literature me napoti domov v razmislek. Razmišljam, tuhtam in že se bliža zadnji rok za prijavo teme. Napišem  krajši opis teme in ga nesem mentorici. Všeč ji je tema, vendar ni zadovoljna z opisom, napoti me k drugi profesorici, ki mi spremeni naslov in malce namigne kaj naj še dopišem. Zadnji dan oddam prošnjo za odobritvo teme. Čez dobrih 14 dni odkrijem, da je tema oddobrena, časa pa ne prav veliko… Začnem nabirat teme in sestavljat okvire… Mudi se mi. Literatura je skoraj vsa angleška… Počasi mi gre. Probam pisat in sem obupna… Kot kak googel translate. Manimejker me potrpežljivo rešuje, čeprav mu kdaj tudi popustijo živci in me strašno užali. Vem da je nenamenoma, vendar sem ekstremno občutljiva, če mi kdo kaže ogledalo sploh, kadar sama vem, kaj bom videla v odsevu. Vmes me doleti še 10. rojstni dan, torej okrogla in velika številka in me za kak teden odtrga od mize in računalnika. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila, da si bom izbrala teoretično nalogo. Večinoma pri nas narediš neko izvedbeno nalogo, redke so teoretične naloge na moji smeri. Za mene pa še toliko bolj čudno, saj sem res praktik. Vendar  mi je bilo vseeno jasno,  da v teh 3 mesecih nikakor ne bom zmogla izvesti izvedbene naloge, in sem se lotila teoretične. Lovijo me roki in končno oddam prvo verzijo v branje, z zamudo seveda. Mentorica ima ogromno diplom in veliko nas zamuja, diploma se bere kar nekaj časa, vmes ko se bere, sem kot zombi, nič pametnega ne naredim. Ko jo dobim v popravo,  je zopet kak teden naokoli in oddam jo drugič. Lovim še ostale člane komisije za podpise. O.k. kaj pa izpiti? Ko diplomi vsaj približno kaže o.k. Se odpravim na dva izpita in ju opravim, le tisti od januarja mi je še ostal. Tako zadnje 14 dni pred končnim rokom oddam diplomo v lekturo in čakam na izpit in podpis. 14 dni mine kot 14 ur in že je tu zadnji dan za oddajo. Zberem vso dokumentacijo, plačam vse račune in oddam diplomo. Odnesem en izvod še mentorici, kateri se resnično želim zahvalit, tudi za tisti začetni nagovor, saj mi je šele sedaj jasno, da sem se diplome res lotila v zadnjem hipu. Tu pa me oblijejo solze, sploh ne spravim besed iz sebe, le solze… Težko je razložit. Kaj mi bo diploma? Ni službe, ki bi me čakala, ni večje plače ali dodatka na izobrazbo ni nobenega resničnega plusa, ki bi se mi kjerkoli poznal. Je pa strašansko olajšanje! Končno sem jo zaključila, vem, da je tu še zagovor, ampak s tem, da sem jo spisala in oddala so se mi odprle stare zgodbe. Zgodbe, ki so mi govorile ali pa šepetale zgodbe o neuspehu, o razočaranju sebe, ki so me rušile in rušile. To ni le zgodba o diplomi, v svoji 40 letih se je nabralo več nedokončanih zgodb. Enostavno jih pomedeš pod preprogo ali pa zapreš vrata in jih ne odpreš več, ampak enkrat, ti zmanjka vrat, ali pa preproga ne zmore več prekrivati  stvari, ali pa si pač želiš spremeniti vzorec… Torej čistilna akcija na osebno, duhovnem področju…

Pol leta je minilo kot bi mignil. Zdaj je zopet čas, da zalaufam svoj mašino in začnem tekat… Pa tudi šivalno mašino bi lahko zalaufala, saj me čaka kar nekaj nedokončanih zgodb…

 

 

 

Advertisements