tinasurfazavas


2 komentarja

After trojke

Polovica zapisa je nastala en teden pred trojkami. 😉

Nekaj let let nazaj sem videla čudovit posnetek gorskega maratona in si mislila, tole bom pa tud jaz enkrat odtekla. Ko sem ga pokazala Running buddy je bila seveda takoj za. Lani je bilo malce gužve in se mi je zdelo, da se nikakor ne bo sestavilo, tako da sva lani samo pridobile še enega kandidata za dogodek. Letos smo čakali na otvoritev prijav in se prijavili. V treh dneh je bil razprodan. Vmes dve leti nisem kaj dosti tekla, ker nisem imela nobenih ciljev in ker sem imela po maratonu kar nekaj težav s hrbtom.

Seveda pa ne gre tako zlahka. Zdaj en mesec mal potečt in si kar notri. Letos sem natekla 140 km pa še zdej ne morem odtečt  10km, brez da bi me stiskalo v pljučih, v preponi, v vranici in na koncu so noge tako ali tako čisto fuč. Seveda se sprašujem, kako bom odtekla ta dolge trojke s klanci, kot smo si jih zadali za prvo skupno tekmo. Razumem edino to, da bom morala prepričat glavo, da zmorem, ker noge niso ready.

To, da sem si šla merit zaloge železa mesec nazaj in da so spet čisto pobrane, mi seveda pri glavi tudi ne pomaga prav veliko. Sem pa že od takrat na terapiji in jem tablete in upam da kaj pomagajo, ker občutka da mi, žal še nimam.

Takoj v četrtek sva z Running buddy dvignili čudovito številko, dvomim da bo še kdaj taka. V petek smo se #gospodinje (ekipa) dobile na drinku in se zmenile, da cilj je, da pretečemo in da jaz ostanem živa (slednje sem si zamislila jaz).

IMG_1491

Na štartu.

IMG_1497

Odločila sem se, da bom malce pazila na začetku, da ne bomo tekli 5 minut na km, ker me bo pobralo na prvem km. Nisem glih ful pazila, ko sem gledala na uro se je vrtelo okol 5.30 na km. In zdaj ko gledam statistiko ure, me je pobralo na 3km, ko mi je šel pulz v maximum. #gospodinja št.3 se me je na začetku držal, potem pa je ugotovil, da to ne bo dobro, ker bo govoril in je pospešil 2 koraka. Na začetku je seveda živahno, ker srečuješ znance, se objemaš, rokuješ, izmenaš par besed in seveda hitro izgubiš filing, oziroma te kar nese. Navijačev je bistveno manj, saj je tekačev prav tako bistveno manj. Očeta, brata in mojo pasjo nečakinjo sem ugledala na 4km. Brat je mislil, da bomo počasnejši, tako da nas je ujel ravno po naklučju.

Energijske kroglice sem jedla na vsakih 5km in pila… se kr držala nekega ritma, ampak tam na 10. oziroma na 12. km sem pa čutila, da ne bo šlo več dolgo. Takole nekako sva se midve z moško gospodinjo po potrebi družili.

IMG_1499

Running buddy- zajčica, v najbolši kodicija je bila vseskozi spredaj. Če ne 20 korakov pa še kaj več.

IMG_1500

Mimo Lipoglav table, kjer sem se spomnila na moje Gin punce in kako bomo kmalu pekle rebrca 😉 sem še potekla, potem pa prvič preklopila v hojo. #gospodinje sta mi ušli naprej. Na prvem klancu so bili policisti s čudovitimi konji in trojke so se ustavljale ob njih in se celo slikale. Jaz sem bila zopet žejna in brez vode. Zajčica me tolaži, da zdej bo pa teren zame (hosta, senca, korenine). Ja, ampak jaz sem ugasnjena. Nobenega klanca nisem zmogla potečt. Na ravninah sem stiskala zobe, tekla sem samo in izključno klance navzdol. Noge so pač po dveh urah tako utujene, da se mi je enkrat zvrnil gleženj, ene dvakrat pa sem se zataknila ob korenino, ampak vsakič sem se ujela. Ena gospa za menoj se je kar dobro prekucnila. Moška gospodinja je 5 km do konca dojel, da če malo stisnemo, bomo pod 3.15 in da bi blo pa to res super. Itak je po 21km vriskal, ker dlje še ni tekel. Jaz pa sem se vseskozi pregovorjala sama s seboj v stilu: “Če tečeš bo hitreje konc!”  Pa notranji glas obupa: “Pa če ne morm!” “Pa stisni še malo, sej veš vse je v glavi!” grozno.

Takole je bilo pri tabli še 2km. Pa seveda nisem zmogla odtečti do konca. Telo je bilo do konca izčrpano, enkrat se mi je podobno zgodilo, ko sem hotela odteči 21 km in na7 km odstopila, enostavno ni šlo.

IMG_1502

Pred štartom sem prebrala, da če medicinsko osebje pravi, da je treba odstopit, da je potrebno ubogat. Pa sem Running buddy hecala, če me bo zvlekla iz te godlje, ko me bodo na polovici s proge vn vlekli. V cilj sem pošprintala, se nagnala do slabosti in se ustavila pri ograji, pa je medicinsko osebje povprašalo Running buddy, če sem ok. Sem vedla! 😀  Ampak zdej sem tako ali tako že v cilju. Srečna!

IMG_1504

Za 1. bo. Dragi moji gospodinji hvala za potrplenje, se potrudim do naslednjič da bo šlo bolj gladko in bolj zabavno. In iskrena hvala dragi Running buddy za majčke in za odličen štrudel, moški gospodinji pa za družbo in potrplenje in zabavne teme na progi.

IMG_1516

Dejansko je moja glava močna. Dvomim, da je možno na tako visokem pulzu vztrajat 3 ure, brez trme. Prepričana sem, da če bi šlo samo zame, da bi odstopila. Ampak to je ta skupinski duh, ko si pripravljen malce dlje stiskat zobe.

Treba bo zrihtat telo, ker do septembra ni več tako daleč…


5 komentarjev

Tek trojk, spet

Trenutno nima časa pisat svojih misli in razmišlanj, čeprav jih je res veliko. Pišem navadno zaradi sebe in spominov, ki se tako ustvarjajo. Zato res ne smem zamuditi in ne zapisati tega legendarnega dogodka.

Tokrat je bila še vedno Pogumna družinska trojka, vendar je najsterejšega člana (brata), zamenjal njegov sin, moj najljubši 11 letni nečak. IMG_6396

Ker že več kot leto in pol jamram in ne morem tekat, sem imela pulz povišan že pred samim štartom. Nečak je bil malce nervozen, predvsem pa neučakan. Ko smo štartali (druga cona na koncu) ga je skrbelo, če bomo sploh lahko tekli. Takoj po štartu je  začutil ta flow množice in dobil usta do ušes. Res je bila velika gneča in v tej smo tekli celo pot. Vseskozi sem ju bremzala. Pot do klanca je bila vroča in žal mi je bilo da nisem vzela vode s seboj, saj sem pozabila, da je le ena vodna postaja in še ta je na vrhu Golovca. Ko smo prišli do klanca mi je pulz narasel na maximum in sem zaostala za fantoma. Nečaka je vseskozi skrbelo. Tekel je zraven Manimejkerja  in me vseskozi preverjal.  Skrben je 100/h, sploh za 11 let. Pomoje je pretekel vsaj 5 km več od ostalih, ko je tekal še malo naokoli, od Manimejkeraja do mene in naju preverjal :). Trudila sem se teči tudi navkreber, vendar ker je bil pulz res visok, sem se vsake toliko časa le spravila k hoji in zniževanju pulza… Ko smo se na vrhu napili, sem mislila, da bodo noge po klancu navzdol lažje stekle, pa je bilo telo tako utrujeno, da sem le steška nadzorovala noge. Skušala sem loviti fanta, v resnici pa sem ju bremzala. Ko pritečemo na Prule ugotovim, da fanta diktirata tempo 5.1, in da jaz preostale kilometre v tem tempu ne bom zmogla. Same klančine za umirjanje prometa, me povsem vržejo iz tempa in me skoraj da vsakič spotaknejo.  Malce ju uspem upočasniti ampak ne povsem… V cilj me seveda povlečeta in ker vidim super rezultat, stisnem zobe, čeprav prisežem, da bi skoraj bruhala.

IMG_8131

Obljubim, da do drugega leta malo več potečem. Postavili smo rekord Pogumnih 1:15:53. Kjub temu, da mi ni bilo najlažje, ostaja to moj najljubši tek in se že veselim drugega leta, ko bomo postavljali nov rekord.


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂


2 komentarja

Mala Franja 1.

Prva Franja je za mano in polna sem novih vtisov.

Večina me je prepričevala, da je Franja premasovna tekma in nevarna in bla bla bla, da sem bla valjda še ful bolj presrana kot prej…

IMG_2404

Letos so uvedli različne štarte z časovnimi zamiki po različnih letnikih. Tako sem bila sicer v skupini z miss Deha a ne z bratom. Vendar sem že na treningih ugotovila, da bom najverjetneje precej hitrejša od brata in sem se odločila za v svoj boks. Prvi štart je bil v BTC-ju in tako smo se peljali na pravi štart do Brezovice. Do tja sem se učila novih kolesarska  pravila. Roka gor in glas , če je ovira na cesti, bodi si bidon ali pa otoki, tudi velike luknje. Na Brezovci je šla večina dol s koles in lulat. Ja itak, da sami moški… 1,2,3, in pok.  Na kolesa pa štart. Malo so me živcirali gorski kolesarji in nekje se znajdem za dvema klepetavima kolesarjema, ki sta se mi po tempu zdela primerna hkrati pa še preizkušena. Ko jim je skupina ušla sta izvedla pobeg in jaz za njima,  da smo ujeli nazaj skupino. Kar močno sem mogla pritisnit na pedala in tako še nekajkrat in seveda sta se po nekem času odločila, da je ta skupina kjer je bilo še dosti gorskih kolesarjev za niju prepočasna in spet naprej. Tako sta tudi meni ušla. Malo sem iskala zavetrja, nekaj se nas je menjalo eni pa so se samo vlekli.  Do klanca se prišla že kr utrujena, predvsem pa je bilo zelo vroče. Niti približno nisem tako z lahkoto grizla klanca kot na treningu. Mislim, da se mi je malce poznala utrujenost prejšnega dneva,  ker sem bila cel dan na bazenu pri soorganizaciji tekme in preveč na soncu in nogah. Ampak, o tem nisem razmišljala. Bolj sem opazovala okoli sebe. Ujeli so nas najhitrejši iz kasnejšega boksa in od njih je dobesedno curljalo po kolesu. Nekateri so mirno klepetali in medtem še koga porivali v klanec. Tudi meni se je ponudil, da me lahko potisne,  pa sem se samo nasmejala. Na klanciu sem opazila nekaj deklet, ampak moram reči da jih je bilo sorazmerno malo v primerjavi z moško populacijo.  Na prvi okrepčevalnici sem pojedla 1/4 pomaranče in naprej. Vmes sem izmenično pila vodo in izotonično pijačo. Spust mi je šel precej dobro. V spodnji ravnini so me prehitevali težji kolesarji in dva sem celo uspela ujet in tako smo se podili od Gorenje vasi pa do Poljane, ko smo hoteli ujeti skupino pred nami. Čist smo se prekuril. Srb je bil blazno zagret še porinil me je,  ko sem prevzela prvo mesto. A trije smo bili premalo. Ujela nas je grupa od zadaj in prvič sem se peljala v gruči in občutila to skupinsko zavetrje. Super. Pridejo kot roj čebel in te vzamejo s seboj. Tu nekje izbrskam ploščico v žepu  in ugotovim, da se mi je čisto stopila.  Pol jo odrgiznem, pol pa vržem proč. V Poljani je bila huda nesreča, nekdo je ležal sredi ceste in kri okoli njega, pa seveda tudi ljudje, vendar je izgledalo, da se ga ne upajo premakniti. Kar cmok dobiš v grlo. V skupini je šlo do Škofje Loke,  potem se pa malo pot zoža in ovinki in spet so mi ušli. Z enim dekletom se meniva, da jih morava ujet, ker drugače bova crknile. Hitro nama uspe, a kasneje pri Zbiljah nama zopet uidejo. Tako se potem 4 je menjamo in pred Vodicami nas ujame nova grupa in gremo zopet varno v zaveterju do Broda čez klanec in po nemški, kjer pa skupina stopi na plin, jaz in sotekmovalka pa ostaneva bolj zadaj… Pomaham Manimejkerju na Ježici in v zadnji klanec in zadnjo ravnino. Čist sem se skurila. Sotekmovalka ma še malo juica in potegne naprej,  jaz pa se skrijem za pomoje 20 let starejšega tekmovalca, ki pobeg sotekmovalke komentira, če sva se šparali za na konc. Pa samo pokomentiram, da jaz nimam več moči. Njegov komentar: Važn da sva cela! In kako prav ima. Na koncu sem bila tako utrujena,  da manjša neprevidnost in bi šla v maline ;).

V cilju sežem sotekmovalki in spodbujevalki iz zadnjih kilometrov v roke in poberem kolajno, vrnem čip in gledam na uro in mi ni jasno , da je šele 13h. Odpravim se proti domu, ko zagledam Miss Deha v ciljni ravnini. Obrnem nazaj. Skupaj čakava še na moške, ki sva jih tokrat ugnale, ona moža, jaz brata.  Vmes dava še en intervju in se malce nasmejiva. Drugič upam, da bova skupaj kolesarili. Tokrat se mi zdi,  da sva se obe podali previdno na pot. Čeprav mene je množica potegnila in če sem se bratu večkrat pritoževala,  da mi je najvišjaprestava pretežka za vozit, tega na tekmi nisem opazila.  😉

IMG_2410

Mal pa sva utrujene. 🙂

Rezultat :Screen Shot 2015-06-15 at 10.37.30

Je pomoje za tistih 6 al’ kolk treningov, nad pričakovanji. ŠE bom kolesarila!

Sam mal bolj se morm pripravit, ker popoldne sem bila kr fejst utujena in sem šele z aspirinom zaspala. Danes pa sem relativno o.k. sam ko se usedem na kolo,  se pa takoj spomnim, kje sem bila včeraj.  🙂


4 komentarji

Športno poročilo

Po lanskem maratonu sem bila prepričana,  da bo naslednji izziv nek daljši trail run in tako sva z Running buddyem nekako tiho ciljale na Istra trail.

Tihi cilj se ni uresničil, ker nekako nisva uspeli trenirat. Sprva me je po maratonu pestila bolečila v ritnici, ki kar ni izginila in nekako mi je začel nagajati hrbet in vse skupaj je pripomoglo k netreniranju in tako so cilji padli v vodo.

Vmes sem,  upam da za vedno,  uspelo zrihtat železo. Na pregledu želodca so ugotovili okužbo  z bakterijo Helicobacter Pylori, ki je bojda eden izmed vzrokov za slabo absorbcujo železa in sem jo uničevala s kombinacijo antibiotikov. Po kuri pa sem nadeljevala z železovimi tabletami Terra nova ( na rastlinski osnovi) in si zares prvič v življenju brez težav (tablete nimajo stranskih učinkov) dvignila železove zaloge na res solidni nivo.

Da pa ne bi bilo vse rožnato so mi začeli nagajati kolki in hrbet…  Tu mi ni še povsem jasno, ali sem samo toliko zategnjena od teka, ali gre za kaj hujšega. Vse kar vem je, da mi počitek ne dene dobro, sem samo še bolj trda in negibna…  Jutranja Yoga je najboljše zdravilo, le da jo včasih ne uspem uriniti v urnik in se mi seveda to tudi pozna. Vmes namreč tudi plavala nisem in je bilo samo še huje. Tako da plavanje je zame koristno, razen delfina, ki ni primeren za težave s križem…

Ko sem dobila kolo sem začela s cestnim kolesarstvom. Tule so moji klaverni začetki. Včeraj pa sem bila 6-ič na kolesu in počasi mislim, da začenjam uživat! Spusti so že za vriskat! Nisem sicer divjak, ampak bremzam uglavnem samo pred ovinki . 🙂  So mi pa klanci predvsem bolj zabavni kot ravnine. Na teh najbolj obupujem, čeprav tu je res prednost, da z bratom kolesariva v paru in se menjava. Včasih ti vse dol pade, ko rineš ko budala v tist veter,  pa ne gre nikamor, tako da zavetrje še kako pride prav. Včeraj sva se tako podala na Katarino in po 200m klanca slišim brata nekje zadaj,  kako se z nekom pogovarja. Pripravim se, da me bo ujel kolesar. Tiho se mi približa in kar dolgo vozi tik za menoj. Seveda sem gonila v rdeči, ampak ker res nimam pojma kako mi gre na kolesu, se rada malo preizkusim. Po nekaj 100 metrih me le ogovori in takrat vidim, da je kolesarka. Še huje! Vendar je bila njena frekvenca vrtljajev precej večja od moje in gladko mi je ušla,  pomoje za več kot 100m…  Brata sicer uženem v klanec navzgor, ampak to pripisujem tudi njegovi prekomerni kilaži… Seveda pa me še vedno najbolj skrbi vožnja v množici kolesarjev. Ta me čaka 14.6. 2015, ko se bom prvič pereizkusila na malem maratonu Franja.

IMG_1762

IMG_1763

Mojca, teka nisem opustila, le cilja trenutno nimam in motivacije za tek mi manjka…