Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim.

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

 

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂