tinasurfazavas


3 komentarji

Intenziven vikend

Čakam da mi laufanje zalaufa, sam bo treba vsaj malo laufat, da bo lahko zalaufal.  To, da sem v London vlekla s seboj  tekaške superge (za dva dni), ki so zasedle vsaj 1/3 že tako malega kovčka, vam sploh ne bom razlagala…ITAK, laufala nisem, čeprav kilometrov je bilo kljub temu res veliko. Vreme je bilo angleško deževno in narava je že vsa v cvetju.

P1130464

Dež pa je povsem nemoteč v ogromnih galerijah in muzejih. Tokrat je bil na vrsti Bristish museum, ki je super. Absolutno prevelik za en dopoldan.;)
Tower of London ,  je navdušil predvsem Manimejkerja, ki je tudi drugače veliko večji ljubitelj zgodovine kot jaz.

2013-03-09 15.17.32

Predstava The Curious Incident of the Dog in the Night-Time je imela noro scenografijo, bojda je knjiga tudi super, več o tem, ko jo preberem.

2013-03-08 19.16.27

Lichenstain  me je 100% presenetil. Nikoli nisem bila velik fun pop arta, ampak formati, barve, predvsem rumena, in res veliko pikic, me je povsem fasciniralo.

2013-03-09 17.59.53

Bilo je intenzivno in čudovito, sploh pa v hiški s takim pogledom na lasten vrt.

P1130462

Na domačem balkonu pa so odgnali zvončki in tulipani. KONČNO!

Za materinski dan, so mi punce nabrale mnogo preveč zvončkov s koreninicami. Žal ne vedo, da so mi res ljubši, točno tam kjer lepo uspevajo, na travnikih blizu Save. Hecno kako me znajo stvari razžalostiti, čeprav so tam, da bi me osrečile. Tako sem svojo nezadovoljstvo skušala potlačiti, skriti pred srečnimi otroškimi očmi, vendar me je sitnoba zasledovala na vsakem koraku. Zadržala sem jo v sebi, vse do večernega plavanja, kjer sem jo povsem odplavila. Čudeži športa, vam rečem.

Tole knjigo pa sem danes dokončala. Govori prav o slednjem, o osebni rasti, vzgoji, o odnosih v družini in vpivih družinskih genov, naslov je  Karieri iz strasti, avtorica je Orenia Yaffe-Yanai.

2389

Priporočam!

Advertisements


Zima nekje drugje

Na kulturni dan smo se odpravili v Filharmonijo na tolkalni “koncert”, najverjetneje že 3 ali 4 leto zapored in bilo je odlično, kot vedno. Priporočam. Ker je oče bivše sovrtičkarke član tolkalnega orkestra, se nas je zbralo kar nekaj staršev bivših so-vrtičkarjev, letos prvošolcev, ki so se raztepli po različnih šolah. Tako smo po koncertu odšli na daljši čaj, kjer smo si izmenjali sveže vzgojne in ne vzgojne ukrepe, pokramljali o šoli in predvsem o zunajšolskih dejavnostih.

Kljub temu, da mi je v soboto rit zmrzovala v pustnem kostumu na ljubljanskih ulicah v turobno mrzlem vremenu, je padla odločitev, da v nedeljo pa na lepše, na sneg. Velika Lumpa si je želela smučat, mala Lumpa in mama pa tekat na smučeh. Tako smo si zopet izbrali Pokljuko. Ker nismo našli še ene družine za družbo (no prav veliko nismo iskali) smo s seboj vzeli, še mojo 12 letno nečakinjo, za družbo naši 9 letni smučarki. Že na poti na Pokljuko so me očarale res močno zasnežene smreke in dobro splužena cesta je bila dobesedno urezana v snežno pokrajino. Čudovito, vendar zopet mrzlo. Ta veliki punci sta jo ubrali v smer smučišča in za njima tudi Manimejker v tekaški opravi. Midve z malo Lumpo pa v sposojevalnico po male tekaške smučke. Medtem ko ji razlagam da bova vsaka svoje smučke nesli do steze, me že prekine in opomni, da to niso njene, ampak sposojene smuči.:) Tako se je nadaljevalo naslednjo uro s pripombami in z njenim nasmehom do ušes. Za začetek sva odšli do deklet na smučišče in nič se ni pritoževala nad klancem. Po klancu navzdol pa je celo pela in drvela kot sneta skira. Odšli sva še do stez, kjer je ona “tekla klasiko” jaz pa skate tehniko. Ker sem sama samouk tekač in ker nikoli nisem tekla klasike, sem se hitro počutila izgubljena in brez kakih pretiranih nasvetov za malo Lumpo. Malo sva špegali, ko je nekdo na strelišču imel učne ure drsenja brez palic s samimi smučmi in sva ponavljali vaji. Mali Lumpi je bil vse res zabavno. Predvsem pa jo skoraj nikoli ne zebe in jo vedno znova zanimajo nove stvari, povsem drugačna od starejše sestre. Čeprav nobena od naju ni točno vedela kaj počne, sva se neizmerno zabavali. Po kaki uri hecanja sva ponovno odšli do smučišča kjer smo pomalcali in seveda hvalili, ta-veliki dve, ki sta se bojda le malo kregali in predvsem res veliko smučali.
Manimejker je že odtekel svoj krog in tako sem bila na vrsti jaz. Izbrala sem si 7-8 km progo, no Manimejker mi jo je izbral. Sprva sem uživala, na koncu pa celo malo trpela, ampak sej vse to paše zraven. Edino kar sem zopet pozabila je maža za smuči, ki nikakor niso hotele drseti. Sej sprva je bilo kar fajn, ko si misliš se bom malo bolj matrala, ampak ko pa klancev noče biti konec in smučka na tisti kratki ravnini ne zdrsi, tebi pa je vroče, da bi se slekel do gat, pa veš da je še vedno minus in da te je prej pošteno treslo, bi pa res pasalo če bi le malo bolj steklo, tudi kaka plastenka vode bi prav prišla.
Srečala sem tri tekače in vsi smo bili očarani z naravo in nobeden ni vedel katera pot vodi kam, vendar pa prav tako to nikogar ni motilo, vsi so imeli nasmeh do ušes :).

2013-02-10 14.21.29 2013-02-10 13.54.32

Vmes sem veliko razmišljala o otrocih in njihovih dejavnostih in kako je res fino, da najdeš nekaj kar jim ustreza in kako jih to bogati. V veliki meri pa so te dejavnosti povezane z vaditelji, ki so glavni faktor tako pri motivaciji kot tudi pri razvoju. Pa naj gre to za inštrument, nek individualni šport ali pa skupinski šport. Hkrati pa te vaditelji, mentorji, trenerji v veliki meri vplivajo na gradnjo njihove samopodobe, karakterja in cele osebnosti.
Nedeljo sem zaključila s treningom plavanja in moram priznat, da sem kar utrujena, ampak tisto sonce, ki je včeraj sem pa tja pokukalo iza oblakov, mi bo verjetno v inspiracijo do naslednjega vikenda, glede na to da zopet sneži.


Gledališče Ata- Mama

Evo še zadnja in tretja objava mojega letošnjega sodelovanja v šoli oziroma vrtcu.
Kot prvo bi rada opozorila, da s tole trilogijo ne kandidiram za mamo leta, ker kljub temu, da znam biti ekstremno potrpežljiva, kadar so prisotni drugi otroci, znam biti tudi ekstremno glasna mama, kadar so prisotni le moji otroci. Sicer se trudim, da me ne bi slišali prav vsi sosedje, pa včasih močno dvomim, da je kdo tako gluh v naši stolpnici, da bi me uspel preslišat.
No, pa nazaj k temi. Ideja je bila, da nas otroci v vrtcu povabijo na čajanko. Mi pa jim pripravimo presenečenje z igrano igrico.  Ena izmed mamic je predlagala svojo lastno igrico. Dobili smo se eno uro pred predstavo, kar v vrtcu, kjer so nam posodili pedagoško sobo. Na srečo, imamo enega starša glasbenika, ki je poskrbel za glasbeno spremljavo in zvočne efekte. Ostali  pa smo prinesli lutke in nepotreben scenarij. Nepotreben pa zato, ker se ga tudi pisateljica ni držala in je bila celotna igra improvizirana. Starši smo se super znašli v “improligaški vlogi”, sploh z ekonomsko propagandnimi vložki in se strašansko zabavali na generalki in v sami premieri. Ki si nista bili prav nič podobni :). Po smehu sodeč in kasnejših iskricah v očeh, pa smo dosegli tudi veselje svojih otrok, kar je bil tudi glavni namen.
Otroci pa so nam pripravili  plesni nastop in recitiranje v prekmurščini, domačem narečju  ene izmed njihovih  vzgojiteljic. Pogostili  so nas z piškoti in potico, ki so jo prav tako spekli s pomočjo vzgojiteljic. Super je bilo!

Slikica je posojena od mamice sovrtičkarja.


2 komentarja

Sapramišja sreča

Velika lumpa je med rojstno-dnevnimi darili dobila tudi karte, ali bolje rečeno druženje ob gledališki predstavi Sapramiš 2. In tako smo včeraj prvič obiskale, obiskali  Mini teater. Predstava je super, kostumografija je krasna in igra tudi.  Otroci so se zelo vživeli.
Jaz sama sem bila navdušena nad songi, ki gredo hitro v ušesa, čeprav se mi zdi, da je delno zaslužna tudi vokalistka, Sapramiška (Vesna Zornik).  Vesne Zornik seveda nisem prepoznala, se mi je zdel pa glas znan :)). Včasih sem res  en Zombi.

Seveda sem doma ugotovila, da je songe uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar. Ta isti, ki je napisal skladbo za Gremo mi po svoje. Tako da sem kot zgleda, postala njegov velik fan.

Velika Lumpa je trenutno navdušena nad nauki v zgodbah. In nauk Sapramiške 2 je:  Vsak je sam svoje sreče kovač!


Cirkus, drugič

Sem nazaj in moram priznati, da mi je malo žal, da nisem vzela lump s seboj.
Vendar pa ima vsaka stvar svoj čar. Tako sva se z Manimejkerjem v miru odpravila iz Ljubljane, na sprehod po Zagrebških ulicah in na kosilo. Tokrat nama kosilo ni nudilo posebnih kulinaričnih užitkov kot prejšnikrat. Opravila sva še manjši nakup in nazaj proti Areni Zagreb. Imela sva še malo časa, zato sva pokukala še v Areno Center. Res ogromen nakupovalni  center in res veliko ljudi. Komaj sva našla kavarno s prostimi mesti. Vsi so nakupovali in nisem se mogla upreti (babji firbec) in zavila  v GAP.  Nisem si mislila da je Gap v Zagrebu. Na mojo žalost in na M. srečo, pa nisem našla nič navdušujočega, pa še preračunavati se mi ni dalo :-). Spila sva kavo in  malo zamudila predstavo. V torbici sem imela namreč fotoaparat, ki pa seveda ni bil dovoljen . Ni mi jasno, kako da fotoaparat ni dovoljen, če ima vsak telefon že fotoaparat. Nisem nameravala fotografirati predstave. Mislila sem, da bom uspela kaj fotografirati v mestu in od tu fotoaparat v torbici.
Sedeže sva nato v temi našla, ne čisto najine, pa naju kljub temu niso nagnali :-).

Artisti so bili po pričakovanjih fenomenalni. Mene je navdušila točka akrobatk na trapezu.  Prvo kar sem pomislila, dve babi, pa da se spričkata  pred predstavo. Hmmm… Koliko medsebojnega zaupanje je potrebno za kaj takega. Na splošno sem mnenja, da pri vseh teh akrobacijah kjer lovijo en drugega, vlada neko brezpogojno zaupanje.  Hudo!

http://www.youtube.com/v/2Nku_P2Fyww?fs=1&hl=sl_SI

Manimejkerja, pa je najbolj navdušila točka  tap- danca z boleadori. Boleadora naj bi bilo nekdaj neko primitivno orožje Indijancev, Eskimov in Kitajcev.  Tu pa so z njimi odplesali neke vrste ” tap dance”. Midva sva  sicer videla par, ki sta ples kombinirala še z bobni, poleg boleador, vendar sem na netu našla le tale posnetek.

http://www.youtube.com/v/hZOxPhmo58w?fs=1&hl=sl_SI