tinasurfazavas


5 komentarjev

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal’ pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. 🙂  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet 🙂 . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.

Advertisements


3 komentarji

KApice

Letos nisem pozna, samo vreme je prehitro :). Bojda bo še hladno. Se spomnite lanskoletnih. Nam pridejo prav v vseh letnih časih. Pozimi jo nosita pod čelado ali  pod debelejšo kapo (da ju volna ne praska). Na morju, jih nosita če fajn piha. Po plavanju na bazenu so obvezne, tako poleti, kot pozimi, saj si nikoli ne sušita las na bazenu. Večinoma so bombažne, vmes se najde tudi  kaka iz bambusa.

Fantovske, pa v naslednji objavi.:)


7 komentarjev

Čokoladna torta

Obstaja kar nekaj različic tele čokoladne torte. Tokrat je hruškova. Najpogosteje je višnjeva, moja najljubša pa je s pomarančno kremo, za katero sem pozabila recept ;). 
 Tokrat sem vse poslikala. Sicer ne najlepše ampak za predstavo bo. To je torej tortni tutorial :).
Biskvit: ( za 28cm pekač)
8 jajc
200g masla
200g sladkorja
zavoj vanilij sladkorja
120g grobo mletih mandeljnov 
200g čokolade v prahu
200g moke
4 žlice pecilnega
Pečemo na 180℃  okoli  45 minut 
Nadev:
4 sladke smetane
1 jedilna čokolada
1 Milka Noisette
1 kozarec vloženih hrušk

Zmešamo zgornje sestavine po klasičnem zaporedju in seveda sneg na koncu vmešamo s kuhalnico!

Medtem, ko se biskvit peče, pripravimo čokoladne ostružke.

Pripravimo tudi vodno kopel v kateri bomo stopili čokolado v smetani in dodali še kar nam je ostalo Milke od priprave ostružkov (ti potem počakajo na finiš v hladilniku). Ko nam uspe čokolado in smetano spremenit v čokoladno smetano jo ohladimo. Če se nam mudi, uporabimo skrinjo. Drugače pa  damo čokoladno smetano čez noč v hladilnik. Ko je ta dovolj hladna, jo stepemo in dobimo čokoladno kremo.

Moj biskvit je takle:

Narežemo ga na tri dele in sproti vlažimo s kompotom hruške. Če imate domačega super, če ne je pa tisti iz naturetovega lončka ali konzerve tudi dober.
 Ko imate te tri stvari pripravljene:
– biskvit ohlajen, narezan na oblate
– stepeno čokoladno smetano = čokoladna krema
– narezane hruške iz kompota + kompot za vlaženje

 se gradnja lahko  prične ;).

Prva plast: biskvit navlažen s kompotom, čokoladna krema, hruške iz kompota

 Druga plast : biskvit navlažen z kompotom, čokoladna krema
Tretja plast:  biskvit navlažen z kompotom, čokoladna krema, in zaključimo s čokoladnimi ostružki. In to je to!


Upam, da bo tokrat bolj jasno kot pri jogurtovi piti,  pa držite pesti, da ne izdihnem jutri na 15 km ;).


5 komentarjev

ZA

Ali koliko zarečenega kruha lahko pojeste?

 Spomnim se časov, ko sem se sestajala s fantom, kateremu sem kasneje dala košarico le zaradi narodnosti.  Malo sem se sprenevedala sama pred sabo, a v končni fazi sem si priznala, da zaradi njegovega priimka.  Sej veste, kako naj ga pripeljem domov, če ima pa “južnjaški priimek” in južnjaške starše. Tako sem b’la vzgojena, čeprav proti “črnčkom” pa nikoli nismo imeli nič. 🙂 Tako je seveda govorila moja mama in tudi vplivala na mojo miselnost.  V osnovni šoli sem imela dve sošolki iz Angole s katerimi sem se zelo trudila vzpostaviti prijateljski stik, čeprav moram priznati, da sta imeli tako drugačen vonj (bili sta tudi starejši in tako že v puberteti), da sem se pošteno trudila, da ne bi vihala nosa, ko sem bila v njuni bližini.
No, karkoli je mama že govorila, težko verjamem, da bi skakala do stropa, če bi se na vratih pojavila s temnopoltim moškim.  Eno je teorija, drugo pa praksa.
 Zgodba pa je taka, da se je moj brat poročil z dekletom, mojo sedanjo svakinjo, katere oče je Piročan (Srb), mama pa iz Brežic.  Pa se ne spomnim, da bi imela moja mama kaj proti. Spomnim se, kako zelo se je trudila, da so se gostje iz Srbije počutili, kar se da zaželeni pri nas, ko so prišli na svatbo.
Nekaj let kasneje, pa sem se sama pojavila na domačem pragu s trebuhom in Manimejkerjem. Oče mojega Manimejkerja,  je bil  iz Bosne in seveda ima zato tudi temu primeren bosanski priimek. Sedaj ga nosita tudi najini Lumpi. Sama sem se kasneje večkrat hecala, da se je mama le oddahnila, saj mi je bilo nekih 27 let in moja mama je bila prepričana, da se mi biološka ura že izteka in da bom le stara teta :). Dejstvo je, da so starši, takoj omenili poroko, o kateri noben od naju ni hotel nič slišat in tako je ostalo do danes.
Časi se spreminjajo. Prijateljica je poročena s Kubancem in verjemite, moji punci dolgo nista dojeli, da je on kakorkoli drugačen od očeta drugih njunih kolegic. Šele ko so se v vrtcu pogovarjali o različnih celinah in rasah sem jima sama ponudila primer in sta dojeli, da ima pa res malo drugačno polt in me že hiteli spraševat, če je kateri starš od kolegic morda “rumen”?
Bistvo vsega je, da imamo vsi neke predsotke, pomisleke, ampak preberite si zakonik, ne le tisti del o istospolnih starših, ker ti bodo tako ali tako obstajli, če podpišete ali ne.
 Zakon sigurno ne bo rešil vseh problemov, bo pa morda le kateremu otoku omogočil udobnejše otroštvo.