tinasurfazavas

ZA

5 komentarjev

Ali koliko zarečenega kruha lahko pojeste?

 Spomnim se časov, ko sem se sestajala s fantom, kateremu sem kasneje dala košarico le zaradi narodnosti.  Malo sem se sprenevedala sama pred sabo, a v končni fazi sem si priznala, da zaradi njegovega priimka.  Sej veste, kako naj ga pripeljem domov, če ima pa “južnjaški priimek” in južnjaške starše. Tako sem b’la vzgojena, čeprav proti “črnčkom” pa nikoli nismo imeli nič. 🙂 Tako je seveda govorila moja mama in tudi vplivala na mojo miselnost.  V osnovni šoli sem imela dve sošolki iz Angole s katerimi sem se zelo trudila vzpostaviti prijateljski stik, čeprav moram priznati, da sta imeli tako drugačen vonj (bili sta tudi starejši in tako že v puberteti), da sem se pošteno trudila, da ne bi vihala nosa, ko sem bila v njuni bližini.
No, karkoli je mama že govorila, težko verjamem, da bi skakala do stropa, če bi se na vratih pojavila s temnopoltim moškim.  Eno je teorija, drugo pa praksa.
 Zgodba pa je taka, da se je moj brat poročil z dekletom, mojo sedanjo svakinjo, katere oče je Piročan (Srb), mama pa iz Brežic.  Pa se ne spomnim, da bi imela moja mama kaj proti. Spomnim se, kako zelo se je trudila, da so se gostje iz Srbije počutili, kar se da zaželeni pri nas, ko so prišli na svatbo.
Nekaj let kasneje, pa sem se sama pojavila na domačem pragu s trebuhom in Manimejkerjem. Oče mojega Manimejkerja,  je bil  iz Bosne in seveda ima zato tudi temu primeren bosanski priimek. Sedaj ga nosita tudi najini Lumpi. Sama sem se kasneje večkrat hecala, da se je mama le oddahnila, saj mi je bilo nekih 27 let in moja mama je bila prepričana, da se mi biološka ura že izteka in da bom le stara teta :). Dejstvo je, da so starši, takoj omenili poroko, o kateri noben od naju ni hotel nič slišat in tako je ostalo do danes.
Časi se spreminjajo. Prijateljica je poročena s Kubancem in verjemite, moji punci dolgo nista dojeli, da je on kakorkoli drugačen od očeta drugih njunih kolegic. Šele ko so se v vrtcu pogovarjali o različnih celinah in rasah sem jima sama ponudila primer in sta dojeli, da ima pa res malo drugačno polt in me že hiteli spraševat, če je kateri starš od kolegic morda “rumen”?
Bistvo vsega je, da imamo vsi neke predsotke, pomisleke, ampak preberite si zakonik, ne le tisti del o istospolnih starših, ker ti bodo tako ali tako obstajli, če podpišete ali ne.
 Zakon sigurno ne bo rešil vseh problemov, bo pa morda le kateremu otoku omogočil udobnejše otroštvo.

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

5 thoughts on “ZA

  1. najbolj všeč mi je: istospolni partnerji bodo tako ali tako obstajali, če podpišete ali ne!

  2. Ah ja. Živim v vasi, kjer bova z JM po vsej verjetnosti izjema ob oddaji svojih glasov (tako kot vedno). Gonja proti je že prerasla okvire normalnosti in resnično se izogibam tem debatam. Je pa res, da je še vsak od mladih utihnil, ko sem jim postavila vprašanje, kaj bi naredili v primeru, da se njihov otrok izkaže za istospolno usmerjenega. Bi se potem še z vsemi 4 borili proti pravno uveljavljeni sreči njihovega lastnega otroka? Pa saj tukaj ne gre za pravno priznanje zveze – tega se še sama ne bi lotila, če ne bi bila to želja JM (da so mu njegovi dali mir), gre za to, da si vsak ljubeč človek želi družino … in lahko tej družini da bistveno več kot tisti, ki se mu je družina zalomila in zdaj životari z osebo, s katero ima pač otroka, pa nima jajc da bi se ločil (oziroma se to v tistem okolju ne spodobi) … perfektna družina, v glavnem. Vsi so neskončno srečni in zadovoljni? Japajade.
    Ampak grozljivka tiči v tem, da se zakon, ki (končno) ureja še marsikaj drugega, lomi na obupnosti norih predsodkov. Bljak 😦

  3. No, jaz sem ZA-jala že prejšnji teden, po pošti. Za primitivnost “argumentov” proti sploh nimam besed, ravno tako je treba po mojih izkušnjah podpirati zakonodajo, ki je namenjena predvsem skrbi za otroke, ki ni samoumevna (po pomoti nardiš otroka in si kul starš pa nobedn ti nima kaj govorit)
    Pred kratkim pa se je pojavilo zanimivo vprašanje v zvezi z obveznostjo cepljenja in ali starši sploh lahko preprečijo, da se mulce cepi: v Nemčiji cepljenje ni obvezno, marsikje tudi popularno ni. Zato pa se marsikatera otroška bolezen širi bolj, kot bi bilo dobro, veliko jih je nevarnih tudi za odrasle (nosečnice, starejše itd.). Poskušam si predstavljati, da je moje odklanjanje cepljenja krivo, da resno zboli kup ljudi. Ne, hvala (glede na to, da mi cepljenje niti enkrat samkrat ni škodilo, si takšno stališče pač lahko dovolim).
    Biti starš ni licenca za početi kar koli, res ne.

  4. Ja sej največji problem je, da moramo zakaj takega sploh imeti referendum. Tu se strinjam z g. Čeferin (čeprav mi ni jasno zakaj si je moral vse zapisat), ki pravi da je kot pravnik razočaran, da o čem takem odloča referendum in ne ustavno sodišče. Tudi jaz kot državljan Slovenije sem razočarana, da mora ljudstvo odločat o vsaki najmanši neumnosti, ker se tisti, ki so plačani za to ne znajo odločit, oziroma nočejo in potem zapravljajo na naš račun in nam kradejo nedelje z referendumi.
    In seveda večina sploh ni prebrala zakonika, ampak goni da so “proti”. In ko jih vprašaš proti čemu so so proti “homoseksualnim staršem”, nimajo pa pojma o čem govori ostalih 88 strani!

  5. “Tudi jaz kot državljan Slovenije sem razočarana, da mora ljudstvo odločat o vsaki najmanši neumnosti, ker se tisti, ki so plačani za to ne znajo odločit, oziroma nočejo in potem zapravljajo na naš račun in nam kradejo nedelje z referendumi.”

    Jp, točno tko. 😦