tinasurfazavas

Poznan 70.3

1 septembra, 2026 by tinasurfa Komentiraj

Letos sem pri pospravljanju hiše, kjer sem odraščala, našla mali dnevnik svoje babice, ki je pred stotimi leti v njem opisovala svoje hribovske in smučarske dogodivščine. Torej je gibanje v moji krvi že dlje, kot sem mislila. Mislila sem, da se rada gibljem in preizkušam v različnih športih po očetu, ki je bil vedno poln zabavnih zgodb o športnih dogodivščinah, ki so se mu pripetile. Škoda, ker jih ni zapisal in se bodo izgubile.

Nekoč, pred ne vem koliko leti, ko sem izvedela za Ironmana, morda še prek očeta ali pa sva zasledila kak posnetek na TV. Moj oče je ali športal ali pa gledal šport, ko ni bil v službi. Triatlonci, so se mi zdeli nadnaravni in sanjala sem, da se bom nekoč preizkusila v tej disciplini. Leta so tekla in tudi jaz sem tekla. Ko so Lumpe začele plavati, sem tudi jaz začela plavati, vmes sem začela tudi kolesariti. Ideja je bila še kako živa, le poguma nisem zbrala. Vsi so mi govorili: »Pojdi za začetek na šprint varianto,« pa se nisem dala prepričati, ker hitrost nikoli ni bila moja vrlina.

Vmes je ideja potihnila, ampak vseskozi so se odvijali neki športni projekti. Super mi je imeti vsakoletni cilj, zaradi katerega sem potem potiho prisiljena malo potrenirati. No, in lani je bil moj projekt operacija stopala (hallux valgus) in seveda sem v prisilnem počitku vseskozi kovala načrte, kako peklensko bom migala, ko bom le lahko. 🤣

Priznam, ni bilo najlažje. No, in ker je Miss Deha konec leta praznovala okroglo obletnico in ker vem, da ima rada različne športne izzive ter da ima sploh rada, da jo kdo malo potisne, sem kot prava prijateljica kupila štartnini za Ironman Poznan 70.3.

Zakaj tam? Od kod ti ta ideja?
Ni bilo najlažje izbrati. Poznavalci vedo, da so šle cene štartnin v nebo in da so nekateri Ironmani razprodani v trenutku. Jaz sem imela namen ji podariti štartnino decembra, z dovolj dolgo dobo za pripravo na dogodek, in nekako mi je bilo vodilo: bolj ko bo jeseni, lažje bo. Poleg tega sem razmislila, da bo plavanje v jezeru lažje kot v morju (valovi, tokovi) in da želim iti v nek nov kraj. Ne želim pa z letalom, ker nisem pripravljena vložiti veliko denarja v ta dogodek. Torej ne bi kupovala kovčka za kolo.

Specialko torej imam, 11 let staro karbonsko in s klasičnimi zavorami. Plavam solidno, neopren si bom kupila, superge pa tako ali tako vseskozi kupujem.

Miss Deha je bila, na presenečenje mnogih, ki se jim je zdelo darilo neprimerno, zelo zadovoljna z njim. Vsaka si je priskrbela svojega trenerja. Jaz sem obdržala Grego iz priprav na Amsterdamski maraton, Miss Deha pa si je izbrala novega. Trenirali sva vsaka zase, kar je mogoče res malo škoda, ampak hkrati pa sem ugotovila, da je to res šport individualcev. Z Grego sva se dogovorila, da želim dogodek preživeti, užiti atmosfero in biti sposobna iti po tekmi s prijatelji na pijačo🍹🍹, torej nobenih visokoletečih ciljev.

Tako da je bil navadno ponedeljek pavza, potem pa so se zvrstili treningi v različnih zaporedjih: 2x plavanje, 2x kolo in 2x tek. Za vikend je bil navadno en daljši tek ali pa daljše kolo, 3x pa sem imela tudi brick trening – kolo, ki mu sledi takojšen tek. Torej, ker imam še štirinožno spremljevalko, sem vsem sprehodom dodala še ostale aktivnosti. Kar je naneslo povprečno 15 aktivnih ur na teden, kak teden kakšno uro manj ali pa kakšne 3 ure več.

Med vsemi temi treningi je bilo zanimivo, da sem iz enega športa bežala v drugega, kar je po svoje zabavno. Je bil pa čas, ko se mi res ni teklo in bi raje plavala, proti koncu pa mi je res presedalo kolo, ki sem ga navrtela čez 2000 km. Za kolo je fino, če se kdaj zmeniš s kom. Ampak glede na vroče poletno vreme je bilo treba za tek in kolo res vstati zgodaj, tako da sem ob 6.00 že vrtela pedala ali pa vrtela noge. Drugače je bilo nemogoče. In ni veliko ljudi, ki bi jim bilo v interesu iti na tako zgodnje jutranje treninge, zato sem večino opravila sama. In seveda, ker je treba zgodaj vstati, odpadejo večerne aktivnosti, tako da sem se izogibala druženj. No, in potem smo pri vicih o triatloncih in kar hitro ti je jasno, od kod so prišli.🙈

No, ker pišem tole še pred tekmo, bom zapisala predviden čas in potem kasneje še realnega. Predvidevala sem, da bom plavala od 42 do 48 minut, 8 minut menjava, kolo 3:20 do 3:30, 5 minut menjave in za tek močno upam, da bom 2:20, ampak who knows. To je skupaj 6:35–6:41, dolga bo. Medtem ko bo Miss Deha mogoče plavala kakšno minuto počasneje, bo pa hitrejša na kolesu in definitivno v teku, tako da zna biti celo malo pod 6:00.

Odrinile smo v petek ob 5.00 iz Ljubljane. Pridružili sta se še dve kompanjonki iz Garden party skupine, ki nama že kar nekaj let delata družbo na Soča trail runu, tukaj pa sta se odrezali kot najboljši support team ever.

Prispele smo pozno popoldne, odložile robo v apartmaju, support team je vzel tekaško opremo, odrinile smo proti stadionu na prevzem štartnih številk. Midve po svoje ikonične Ironman 70.3 nahrbtnike (niso res nič posebnega) in štartne številke ter vrečke za pripravo opreme, support team pa po štartne številke za večerni tek v lučkah.

Počakale smo na dogodek in support team se je izkazal z zelo ambicioznim tekom na 5 km. Super dogodek, tekli so z lučkami in pritekli v stadion, kjer jih je pričakal ognjemet.

Potem pa vse na zaslužen počitek po dolgi vožnji.

Sobota se mi je zdela taka, na izi, pa itak da ni bila. Zjutraj sva šli z Miss Deha na zadnji pretegnitveni tek, pod tuš in od tod na predajo robe v tranzicijske cone. Prve do jezera, kjer sva oddali kolesi in vrečo za prvo menjavo, ter odšli na ogled jezera. Je kar pihalo. Predvsem naju je zmotilo, ker je bilo od jezera do menjalnega prostora kar daleč in klanec. Za veter sva menili, da ga bo zjutraj manj kot popoldne, ko sva oddajali kolesi.

V drugi menjalni coni sva oddali drugo vrečo, nakupili še solne tablete in neke dodatke ter odšli v apartma na filane paprike, ob gledanju Vuelte, ki jo je zaznamoval odstop Pogačarja. Pogovor se je bolj vrtel o njegovem odstopu kot o najinem dogodku. 🙂 V posteljo sva morali kar zgodaj, ker sva ugotovili, da je pred disciplino 70.3 na vrsti še 5150 z istega izhodišča in na kraj dogodka ne bo možno pripeljati z avtom in bo potrebno z vlakom, ki ga organizira organizator.

Navijačica št. 1 naju je zapeljala na glavno postajo in obljubila, da prideta na jezero, medtem ko bosta avto že pripeljali na stadion, da bo čakal tam, ko končava. Midve sva bili torej dve uri prej na jezeru, kjer sva pripravili bidone na kolesa, naredili ogled tranzicijske cone, odšli do jezera, gledali štart 5150, se preoblekli v drese, neopren, pojedli banane, 3x šli lulat 🙂 in šli na ogrevalno plavanje.

Taktika je bila, da greva v cono 35–40 minut plavanja, da ne prideva zadnji ven iz vode in bova sami na kolesu. Hmmm, na triatlonih je zdaj tako imenovani rolling start. Obe sva se postavili bolj na levo, ker dihava na desno, tako da bova imeli sotekmovalce na svoji desni in bo lažje držati smer. Jaooo, jaz sem se zaplavala zelo v desno in ko sem opazila, da nimam nikogar na desni, sem ugotovila, da so vsi na moji levi, ampak vsaj 5–10 metrov stran. Ko sem v tretjem poskusu končno prišla nazaj do skupine, sem se zaletela v enega pred seboj, v enega levo od mene, eden me je žgečkal po podplatih, spet drugi je mahal po meni… Pač taka mala borba za obstoj. Kar naporno. Šele na obratu sem ujela nek ritem, ko sem na svoji desni ujela soplavalko s podobnim ritmom, hkrati pa sem ob sebi zelo blizu čutila nekoga, kar pomeni, da sva plavala v istem toku in je bilo plavanje lažje. Uglavnem, ritem se je malo umiril in končno sem zagledala cilj. Mislila sem, da bom izpraznila mehur še v vodi, pa sem pozabila. V vodi je bila zelo slaba vidljivost in sem se spomnila na tista dva Grka, ki želita povedati, da je slaba vidljivost, pa nikakor ne znata izgovoriti besede “visibility“, in mi je šlo zelo na smeh. Vendar ko sem se prvič dvignila v “pokončnega človeka”, je bila tam že navijačica št. 1, ki me je spravila v še boljšo voljo, kot me je ura, ki je pokazala čas 39 minut.

Navijačica št.2 me je malo višje spraševala po Miss Deha in zopet sem se spomnila na “visibility”. Odhitela sem do vrečke za menjavo in ugotovila, da bom morala res še na WC. Slekla sem neopren, odšla na WC in si prav neumno zvlekla nazaj dres, nadela čelado, nogavice, številko in dodala telefon, ker sem računala na vzpodbudne besede moje starejše Lumpe, ki ni razočarala. Odhitela sem ven iz menjalne cone, do črte, kjer skočiš na kolo, in odjezdila. Za to menjavo sem porabila 9 minut. Ker sem prvič koristila triatlon mode na Suunto uri, nisem vedela, da ne bom imela hitrosti na kolesu. Tako sem na pamet računala, kako hitra sem po 10 km in koliko hitro vozim, potem pa sem se spomnila na trenerjeve besede: »Ne dirkaj na polno, ker rabiš še teči, uživaj.« Noge so bile na kolesu kar nabite, morda zaradi klanca po plavanju, zato sem dala v nižjo prestavo in jih vrtela na višji frekvenci. Razmislila sem, da moram jesti gele na 45 minut in da morda vzamem vmes še kakšno solno tableto in pač udobno vrtim. Od 15 km do 30 km sem si posebej zapomnila prehitevalce s popolno triatlonsko opremo: triatlonska čelada, triatlonsko kolo, nogavice, ni da ni… Vmes so bili seveda tudi taki s klasičnimi kolesi. Sem bila pa kar precej ponosna, ker sem dojela, da je bil prvi del dobro opravljen. Tudi pobiranje vode in banane mi je uspelo brez ustavljanja, le malo je treba upočasniti… Na obratu na 45 km zagledam sotrpinko Miss Deha, ki me prehiti in odvihra v svojem tempu še zadnji, njeni paradni disciplini naproti. Tu je tudi ekstremno pihalo in to od strani, tako da me je dvakrat premaknilo. Pa vsakič sem mislila, da mi bo odpihnilo številko iz pasu. Veter je bil neumoren, pisalo je, da je pihal 19 km/h. Jaz nisem ujela nobenega primernega kandidata, da bi mu lahko nekako sledila v udobnem tempu. Res pa se nisem upala gnati do konca, ker me je bilo teka kar malo strah. Pri 60 km me je začelo boleti točno pred letom dni operirano stopalo in nekako se nisem odločila za aspirin. Zdelo se mi je, če bom malo migala s prsti, bo bolje, in tako prišla nekako do 80 km, kjer se je začelo odštevanje do teka. Sploh ne znam povedati, kako sem si želela, da bom zopet “pokončni človek”. V tej sklonjeni poziciji sem bila že zelo zategnjena in komaj sem čakala, da se zravnam. 7km do konca kolesa sem vzela gel z kofeinom (prvič) in ta je bil res zanič. 😩 Tako da sem se res spraševala, če bo ostal v želodcu. Preklopila sem zopet na lažjo prestavo in lepo vrtela na višji frekvenci.

Tik pred sestopom, zopet slišim navijačico št. 1, neverjetna je. Mogoče se ponavljam, ampak težko opisati, kako je to, ko greš 1000 km od doma počet za nekoga mazohistična početja, potem pa imaš tam najbolj glasni in srčni navijačici. Tukaj je bil ful lušten komentar: »A veš, kok bolj zmatranih kot ti je!« No, na kraj pameti ti ne pade, da bi odnehal.

Sestopim s kolesa in začne mi zvoniti telefon, brat je. Ne dvignem. Pospravim kolo, pripravim superge in šilt, spraznim žepe in jih napolnim z drugimi geli. Čeprav me misel na gele zdaj kar malo odvrača. Zaprem vrečo, da ne pozabim, pri vrečah smo imeli personalizirane napise v svojem jeziku. Da se ti orosi oko, moj je bil: “Zabavaj se! To je pripravil organizator.

No, malo se zamudim še z lasmi in popravim številko ter odhitim v svoj prvi krog od štirih. Krogi so bili speljani čez stadion, z zadnjim krogom v znamenju zvončka v cilju. Tik pred stadionom pa sta bili najboljši navijačici s spodbudnimi besedami, kokakolo, vodo, šminko, ni da ni… Tek sem vsekakor začela prehitro, vendar ga je zelo težko kontrolirati, nekako sem ga umirila pri 3 km, držala do 7 km, se ustavila in se posilila z gelom. Med drugim sem se na vodnih postajah povsem zalila z vodo. Prikazalo se je sonce in ker je bila ura 14.00, je bilo kar precej vroče, 25 stopinj, na srečo je nekje malo popihljalo. Tu je za razliko od situacije na kolesu, veter celo pasal. Ko sem pritekla v drugi krog, bila cca na polovici teka, sem puncam malo pojamrala, da imam vsaj še dobro uro in da ne bo lahka… ampak potem je gel malce prijel, srečala sem Miss Deha, ki je tekla v neverjetnem tempu, in tudi moj korak je zopet postal lažji. Tako da ko sem zrinila tretji krog in videla Miss Deho, kako gre v zadnjega, zbrala zadnje atome in premikala že kar malo lesene noge. Pomislila sem, da če bom hodila, bom še kasneje v cilju. Stisnila sem še zadnji gel na 14 km, brala na uri vzpodbudne SMS-e od moje velike Lumpe in se prebila do zvonca ter pozvonila svojemu prvemu Ironman-u. V cilju pa moja najljubša sotrpinka.

In pred izhodom res najboljši: Navijačica št. 1 in Navijačica št. 2., ki sta zaslužni tudi za vso video in foto dokumentacijo 🙏. S sotrpinko sva odšli še v uradni prostor za finišerje. Če sem bila prepričana, da bom šla na masažo, me je vrsta odvrnila od čakanja. Vzela sem si le en pečen krompirček in sva malo posedeli na plaži. Vmes sva prejeli sicer ženski kompliment, kako sva lahko tako svežega videza, ampak sva kasneje ugotovili, da šminka dela čudeže.

Pobiranje robe in hitenje pod tuš, ker se baje izbrana restavracija zapira ob 20h. In ja, moj plan je bil biti dovolj OK, da bom šla z najboljšo družbo na pijačo.✅

Vsem trem hvala za tako krasen vikend, zame prave male počitnice, ki mi bodo ostale v ❤️ za vedno. Težko bi si zamislila boljšo izvedbo tako dolgo pričakovanega triatlona. Kdor čaka, dočaka!

Aja moj rezultat je bil 6:26:38, miss Deha 6:03:58. Tako da res sva se odrezali odlično, za najina pričakovanja!

L’Alpe d’Huez

2 avgusta, 2026 by tinasurfa

Od brata in svakinje sem prejela darilo za jubilejni rojstni dan v obliki povabila na TDF 2026. 

Prvotni plan: priletim iz Grčije v Milano, kjer me brat pobere z avtodomov in se odpeljeva na L’Alpe d’Huez in se tam namestiva nekje na hribu, kjer bova opazovala kolesarje ob vzponu in se tudi sama malce vzpenjala s kolesi. Tako, da si ogledava/pogledava 19. etapo v petek in 20. etapo v soboto.

No plan se je malce spremenil in štartala sva v sredo zjutraj iz Ljubljane. Ko sva prispela do vznožja hriba, je bil zaprt za avtodome. Parkirala sva na bližnjem parkirišču ob potoku z oznako P za avtodome, kot ostali avtodomarji. Povečerjala sva in se odpravila spat, z mislijo, da zjutraj raziščeva teren. 

Vmes so mi kolegi nameščeni na drugi strani v kampu in na vrhu hriba, dodatno obveščali o strašanskih gužvah in raznih zaporah.  

Pri zajtrku sva kovala ambiciozne plane. Ko sedaj pomislim, se samo smejim. Brat je malce iz forme. Res da je tudi 7 let starejši, ampak za lažjo predstavo recimo, da sva Asterix in Obelix :). Plan je bil, da v četrtek raziščeva teren, v petek navijava na hribu, in da drugi dan, ko grejo oni na isti hrib po drugi poti, jih ujameva na štartu in na cilju 🙂 Kot je to naredil moj dedek (fotograf) pri fotografiranju babice na smučeh (povzeto po legendi). Sej kaj pa je teh 11km in 1100 višincev 🙂 za naju klena kolesarja :).

Prvi dan (četrtek) se opraviva s specialkami na 21 serpentin. Po prvi serpentini, ko je brat sestopil, se mi je zdelo, da bo to mission impossible. Jaz sem gonila v najnižji predstavi in si ogledovala teren, kolesarje, avtodome, kuliso…in vsako drugo serpentino počakala brata. Ta je revež malo gonil, pa sestopil in hodil; rekel je, da mu gre vsakič pulz v višave, ko sede na kolo, sploh v strmejših klancih. Vmes sva seveda tudi ugotovila, da imava zelo male zadnje zobnike in da bi že z malce večjimi zobniki bistveno lažje zmogla klanec. No na pol poti sva bila prepričana, da greva drugi dan po električno kolo za brata, ker je bil vidno utrujen ali bolje rečeno izčrpan. A sva vseno prilezla na hrib. Na vrhu je mesto in sama sem se odpeljala še višje na razgled, brata pa poslala v lokal na en energy drink. Razgledi so bili čudoviti in prav tako vreme. Zgoraj ni bilo sicer hladno, ampak je pihalo in mi je jopica prišla še kako prav. Hvala Marek za navodila. 

Pridružila sem se bratu na drinku in sva se smejala, da je bil tole kar “hardcore coffeeride”. Sprehodila sva se še do trgovine s kolesi in seveda, kolesa so bila do sobote popoldne vsa izposojena. Žal. Pot navzdol tudi ni bila lahka. Midva nimava še disk zavor in to je res ogromno stiskanja zavor. Se mi zdi, da sem vse gumice poradirala :). 

Spodaj se je nabralo ogromno ljudi. Vsi travniki so bili poparkirani in zraven postavljeni mali šotorčki, tudi ceste so bile polne avtomobilov in avtodomov. Ko sva prišla do kamperja, sva ugotovila, da morava še v trgovino in da morda je v mestu spodaj, še kaka izposejevalnica koles. Brat sprva ni bil navdušen, da greva ponovno na kolo. Vendar sem ga z obljubo, da bo tokrat pa res “coffee ride” v patikah, vseeno prepričala. Kolesa seveda nisva dobila.

Aha za orientacijo: štartala sva nekje ob 9h in se namestila nekje okoli 12.00 zraven Francozov s “štantom”. Imeli so veliko senco in velik koš za bidone. Kasneje so privlekli še žar in pekli klobasice. O tem koliko alkohola so spili, raje ne bi. So nama po odstopili senco, kar je bilo zelo prijazno od njih. Drugače bi naju še bolj scvrlo kot naju je. Vse skozi se je polno dogajalo. Ljudje so navijali za mimoidoče, kot da so vrhunski kolesarji. Prirejali tekme med seboj. Prve pridejo avtobusi in spremljevalne ekipe na vrh. Za njimi pridejo prvi TDF kombiji z robo in za njimi propagandna karavana, ki ima baje tradicijo že od leta 1930 in delijo darila. Ne moreš verjet. Jaz, ki sem res antitemu človek in anti-reklamni rekvizit človek, sem nalovila, kar nekaj izdelkov :)))  Haribotov ni na sliki, ker sem jih takoj pojedla. 🙂 Sendviči so nama prišli zelo prav in štirna za vodo kakih 500m nižje prav tako, da sva polnila bidone. Internet je odpovedal na celi črti. Toliko ljudi in najverjetneje so ekipe v avtomobilih z antenami pobrale vse signale. Tako da v bistvu smo kar tavali v temi. Nekdo je od nekoga izvedel, da so spredaj Sepp Kuss, Martinez in Carapaz in da jih Pogi lovi. V takem zaporedju so prišli mimo nas. Potem pa še vsi ostali. To je res grozno, ker se vsi postavijo v neko gručo in se umikajo za kolesarja in takoj za njim se je treba razširit še za avto. Sigurna sem, da komu zapelje čez prste. Jaz sem kar počepnila, da sem gledala med koleni drugih, da sem kaj videla. Noro kako blizu si jim in nekaterim kolesarjem je vidno zabavno in sodelujejo s publiko. Eden se je celo peljal po zadnjem kolesu za nas. Mene osebno je zelo zmotilo, da se jih dotikajo. V glavnem, na srečo so sporočila delala in rešila me je moja Gardenparty frendica, ki mi je v sms-ih javljala razplet. Torej, zaključek je bil cca ob 17.30. In potem še 9km spusta v dolino. Omg, tokrat pa sem mislila, da mi bodo res odpadle roke. Gneča ogromna, večkrat so nas ustavili. Enkrat zaradi karavne, ki je šla nazaj dol. Drugič so nas pobasali za ograje, čes da bo šlo reševalno vozilo, pa je šlo potem drugje. V glavnem, resnično sem mislila, da mi bodo odpadle roke, pa sem vseeno zmogla. In na koncu sem v avtodomu srečno pregledovala fotografije in videoposnetke tega res popolnega dne. 

Za drugi dan sva spremenila plan. Zjutraj sva se odpravila na ogled štarta. V mestu sva si končno privoščila francoske sladice in kupila kruh. Na štartu ni bilo velike gneče, opazila sva, da je Carapaz zamudil na štart, vsaj ta prvi del, saj oni imajo kasneje še leteči start. Po štartu sva se odpravila še v šoping za dresi, ki pa jih nisva dobila :(. Odpravila sva se nazaj do avtodoma in se napakirala, da greva v smeri proti domu in morda si vmes še uspeva ogledati en del dirke, če prideva dovolj blizu. Ko sva prišla do zavoja, kjer so naju ustavili, brat ni bil navdušen nad 300 m višincev s kolesi do ovinka, kjer bi lahko kaj videla :). Tako sva se odločila, da pogledava prenos in odrineva kolikor hitro lahko v smeri Milana, da ulovim jutranji let. 

Dobro sva se odločila, ker zapore so kar trajale in trajale in na koncu se je na srečo vse izšlo in ulovila sem let, če bi bila parkirana na vrhu ali pa ob poti, nama to sigurno ne bi uspelo. Doživetje je bilo enkratno in neizmerno sem uživala, zagotovo se še vrnem. Brat je bil pa itak najboljša družba in upam, da je vsaj pol toliko užival kot jaz.

Cargo

12 junija, 2026 by tinasurfa

A veš tist, ki bi imel slovenske jogije v Grčiji. 😃
Pa sva šla. Naročila jogije in vzela renta kombi, cargo. Odpravila sva se v Italijo, pa v Ancono na ladjo do Igumenice in potem do Aten, pa na še eno ladjo. 🙈
Moj zvesti pes, moja najpotrpežljivejša Gin/Vižla, pa z nama.

Kot prvo, zame šok, ker vedno z njo potujemo na Balkan in na poti marsikaj doživiš. Tud zavrnitev postrežbe zunaj na vrtu, ker imaš psa. V Italiji na pumpi vkorakava notri in noben ne trzne, vsedeva se lepo za mizo in počakava, da nama Manimejker prinese stvari. Carsko. Na Balkanu sva vedno zunaj v največji vročini.

Na ladji iz Ancone je prvič v kabini in dobi svoj prvi goody bag.

To, da je lahko v kabini, je zanjo zelo, zelo pomirjujoče. 23 ur na ladji in ona se ni polulala, kaj šele pokakala. Psi se lahko sprehajajo na palubi, kjer je zaželjeno, da pospraviš za njimi. Na koncu sem celo našla prostor z umetno travo, ki je bil namenjen za ta opravila, ampak V je 5 m pred tem spotom zablokirala na vse štiri. No, ni šlo, da bi tam lulala. Lulala je na prvi travi v Igumenici. Mislim, da je bil njej to manjši stres kot zame.
.

Od Igumenice do Aten pa kombi potovanje.

Ta dan nisva našla nobene proste ladje, tako da smo se nameatili v hotelu v Atenah in zjutraj do Rafine na ladjo in na otok.
Ne vem, kdo je najbolj srečen, ko smo končno tam.

Do sem nobenih zapletov s kombijem. Domov se odpravimo čez Sofijo, kjer ima Manimejker dva dogodka. Na poti v Sofijo imamo prvo komplikacijo na trajektu iz otoka na celino. Bojda se za cargo kombi ne da kupiti kart online… Uglavnem, rešimo z doplačilom, ker naju prepričajo da sva kupila kart za avtodom. 🤷🏼‍♀️

Prvo noč spimo v Katerini in z V greva na čudovit jutranji tek.

Vsaj vzhod je bil sanjski. Me pa znova zmotijo smeti, ki postajajo vedno večji problem Grčije, mislim, da bi morala evropska unija malo pritisniti glede recikliranja. Googel pravi, da imajo najslabšo stopnjo recikliranja v Evropi.

V Bolgariji sem presenečena nad čistočo. Ob cesti ni smeti, tudi okoli smeti ni smeti. Na srečo sva imeli veliko zelenih površin poleg hotela, ki sva jih raziskovali z V, kulturne bodo morale počakati druge čase, ker se mi ni zdelo o.k., da je pes cel dan sam v hotelski sobi. Je pa mirno počakala, ko sem se odpravila na zajtrk ali pa vecerjo brez nje. Res je zlatka.
Avantura se začne na Bolgarski meji. Jaz za volanom in grem pač na okence za avtomobile.
Itak tovorni bel kombi, policaji, cariniki, govorijo en čez drugega, končno razumem, da moram zapeljati vzratno, ven iz koridorja. Zapeljem in mislim, da moram odpreti kombi. En mi je vzel dokumente in zdaj me vsi sprašujejo, kdo ima dokumente. 🙈 Pa tako hitro govorijo. V bistvu jih razumeš, ampak vsega pa ne. Zato se odločim za angleščino. Bo najlažje. Razložim, da ima policist na okencu moje dokumente.
Drugi carinik Manimejkerju: “Mister, do you have a driving license? Do you now how to drive this vehicle? Your wife and a dog stay here, you will drive with me!” 😃😃😃
Manimejker je moral odpeljati kombi na skeniranje. Samo so bili kar smešni, noben se ni hotel z mano ukvarjati.Sem rekla, da drugič reče: “My wife is the boss! I just do drugs.”😉

Ok, midva spet na vhodu v Srbijo, v vrsto za avto, pa naju carinica prepriča, da morava čez vago, kot tovorna vozila. Ok, greva čez vago, dobiva dopis, da sva prazna in voznikovo ime piše Vancho… torej Manimejker ima novo partizansko ime… Vanč. 😃😃😃 Na zadnjem okencu plačava in se pritoživa čez ime, carinik odmahne z roko, nima veze, in nama izda račun… plačava (nimam pojma kaj, skeniranje najbrž) in via Srbija.
V glavi se mi zamegli, ko se spomnim neskončne kolone tovornjakov, ki navadno čakajo na meji Srbija/Hrvaška. Ampak do tja je še dolga. Zapeljeva se vse do konca vrste, zaparkirava poleg in manimejker odide do carinikov. Ta poprosi nekega kamiondžijo, če naju spusti in začne se neskončno čakanje. 2-3 ure smo čakali za vstop v Hrvaško in na vso birokracijo. Najin kombi ni uspel hladiti kabine. Tako, da sva se tovornjaku pred nama prilepila za rit, da sva imela kabino v senci, pa še sva dihala na škrge.
No, 13 ur je trajalo popotovanje od Sofije do Ljubljane.
Cel izlet nam je vzel 11 dni, s tem da smo bili na poti 5 dni. Ampak midva se hecava, da bo treba še s šleperjem. Ker zdaj kombi obvladava. 🙈

Malce drugačna zgodba

8 marca, 2025 by tinasurfa

Ko to pišem, sem v sosednji sobi kot nočna izmena v oskrbi.

Vsi me sprašujejo kako sem in kako mi lahko pomagajo? No, ne vsi! Ker vsi itak ne vejo, da sem v taki situaciji, vendar se najde kar veliko ♥️ ljudi, ki so mi blizu in jih skrbi zame. Sicer se mi včasih ne da odgovarjat, ampak po drugi strani, sem zelo vesela, da jih je, vas je, toliko okoli mene. In zelo sem vesela, da sem lahko tu za njo.

Kakorkoli obrneš, je mama le ena in edina. Pred dobrimi dvemi leti in pol je dodatno zbolela, poleg miljontih diagnoz, je dobila še sepso iz katere se je komaj izmazala živa. Takrat sem že mislila, da jo bom izgubila. Bilo je noro poletje, ker je bila ona kar dolgo v bolnici, doma pa povsem izgubljen oče s Parkinsonovo boleznijo. Bilo je grozno stresno. Oče je rabil nadzor in pomoč, midva z bratom pa sva poleg služb, res težko nadzorovala očeta, obiskovala mamo in vodila vsak svoje in očetovo gospodinjstvo. Nekako se je obrnilo, da sva izgubila očeta, mama pa se je spravila k sebi, ponovno shodila in celo vozila avto 🤷🏼‍♀️.

Izguba očeta me je zaznamovala. Občutila sem, da nič ni za vedno in da je veliko bolj pomembno, da se fokusiramo na sedanjost in ne, kaj bomo, ko bo čas. Oče mi je bil bližje po miselnosti in načinu življenja od mame. Bil mi je vzor, zaveznik, podpornik in še marsikaj. Pravijo, da sem mu podobna, vsekakor bolj, kot mami.

Ampak mama, me je naučila veliko več o sebi, kot bi si kdajkoli mislila. Bilo je obdobje, ko sem se zelo oddaljila od nje in ko sem jo krivila, za vse svoje težave in za vzorce, ki sem jih podedovala in še marsikaj. Ni mi bilo všeč, ko sem se vzorcev vzgoje zavedla tudi pri vzgoji svojih otrok in se mi je zdelo, da bom ponovila napake in kratko malo “zafrknila” tudi svoje otroke… ampak nekega dne sem ugotovila, da temu ni tako. Mama je ravnala tako, kot je ona najbolje vedela/znala, tako kot je ona mislila, da je najbolje za njene otroke, zame in za brata. In ko sem končno to ozavestila, je bilo veliko lažje. Žalosti pa me, ko ob umirajoči materi, zaznavam veliko nepredelanih zgodb v njenem življenju. Marsikaj jo preganja in straši. Najverjetneje jo je tudi strah smrti. Je resničen borec. Tako kot se je ona pobrala po boleznih, se večina ne. Ima blazno voljo do življenja, a hkrati jo vseskozi žalosti, ker ni sposobna več fizičnega dela, ki ji je vse življenje predstavljalo smisel in pojem življenja.

Draga mama, želim ti, da bi te lahko pomirila. Da si postorila, vse kar si lahko in da si lahko res odpočiješ in da si to tudi “zaslužiš”.

Neskončno te bomo pogrešali in vse tvoje tatarske biftke, golaže, pečenke in okusne jedi s katerimi si nas zalagala, ker si nam tako najraje izkazovala svojo ljubezen.

Obljubim, da bom še letos “spacala” svoj tatarski biftek in se urila in urila toliko časa, dokler ne bo tak kot mora bit. Najboljši.

Najboljši mami v spomin,

tvoja Tina

🌹Mama nas je zapustila na svojem domu, tako kot si je ona želela.🌹