tinasurfazavas


3 komentarji

Veliki vrh

Mi je obljubil Storžič. Pa sem vprašala, če gre Vižli lahko z nama. Ni bil prepričan, ampak niti slučajno ni ostal brez idej. Ponujal in ponujal, mi je različne nepoznane ture. Dogovorila sva se, da bi bila oba rada zgodaj nazaj. Štart 5.00. 5 minut sem zamudila. 😉

Štart v smeri Gorenjske. Klepetava in klepetava in zavijem mimo pumpe. Hmmm, najverjetneje sva tako ostala brez kave in roglička. Peljem v smeri Tržiča. Greva na Veliki vrh. Zavijem v Dolžanovo sotesko in peljem po cesti.  Nekje se sparkirava, dvomim da sem si zapomnila in res je gozdna potka čisto ob cesti. Zagrizeva v breg in po gozni poti se odpre pašnik in kmalu zatem je tu že koča na Kofcah. Švigneva mimo v smeri Kofce gore (1976m), oblaki se premikajo in za njimi se kaže sonce.  Tik pred vrhom Ninja opazi gamse. Vižla jih ne vidi :). Ko doseževa Košutin greben so na avstrijski strani oblaki, pri nas pa čez oblake prodirajo sončni žarki. Magično. Po grebenu potečeva in uživava v meglicah in svetlikanju žarkov. Kdo najbolj uživa v tekanju je pa tako ali tako jasno.  Dosežemo Veliki vrh 2088m.

Spustimo se nazaj proti koči in na spustu opaziva kolesnice koles. Keri norci se pa tu spuščajo s kolesi? Tudi prve planince srečujeva. Na Kofcah smo ob 8.00 in za zajtrk pojeva ričet in čez še štrukeljčke. Moram rečt, da tek od tu dalje ni bil več mogoč, beri prepolne riti :).  Tokrat kar kratki video.

Potrebovala sva nekako uro in 23 minut do vrha.  Za 790m višincev in cca 8km sva rabila 2.10 čistega gibanja. Vmes pa sva seveda sedela in vse pojedla 🙂

Advertisements


#Projekt 2018 in prvi treningi

“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.”  Moj citat po končanem projektu #2017

Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale.  A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton. 

Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.

Trojk žal letos nisem odtekla,  ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.

Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.

golica

V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v  smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”

Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :).  Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.

Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.

IMG_1374

IMG_1377

No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.

IMG_1382IMG_1385IMG_1387IMG_1389IMG_1395

V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit,  jaz jo včasih pustim ob poti,  pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi.  Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.

Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.

Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.

 


Avgustovski treningi in Jungfrau maraton

Tole dolgujem še od septembra….

Žal avgustovskih treningov ni bilo :(.

Drugi dan dopusta me je položilo in sem obležala. Nisem se prav hitro pobrala, sem pa veliko spala. Vedno bolj me je bolel hrbet, najverjetneje od poležavanja :). Ko sem se končno odpravila tečt, je bilo grozno. Vse me je bolelo. Povzpela sem se na bližnji grič in dolgrede sem komaj tekla, tako močno mi je nabijalo v križ :(. “Sej bo!”,  sem si govorila.

Ko sem prišla nazaj v Lj. sem se odpravila na ravninski, dopoldanski tek. Tudi tu mi ni steklo. V službi sem bila namreč do poznih večernih ur in tako je bilo treba tek odpraviti zjutraj. Vmes smo za vikend skočili na Madžarsko po čisto novo družinsko članico. Seveda so se tako moje noči dodatno skrajšale. Teden dni pred velikim dogodkom, nisem uspela niti enkrat tečt, le en dan sem na plavalnem treningu odplava Cooperja z zadovoljivim rezultatom.

Pred tem se v nedeljo (po delovni soboti) nikakor nisem mogla spravit na dopoldanski trening, tako sem si za popoldne prišparala tek do Šmarke in gor. Po 5 km teka sem bila že čisto zasopihana s pulzom v višavah in piskanjem v ušesih… itak, da sem gojila jezo do sebe, komaj sem čakala vzpon na goro, ko pa sem končno prispela do nje, pa ponovno razočaranje…kr ni šlo… Na vrhu sem se dobila z Manimejkerjem na čaju. Teden pred zadnjim dogodkem sem trening ponovila, bilo je bolje, ne pa bistveno. Počutila se nisem prav nič fit.

Zaplet ni bil samo pri meni. 10 dni pred odhodom je Running buddy padla s kolesom in si poškodovala ligamente v gležnju. Ajme! Zapleti so si kar sledili. Poln urnik v službi, nespanje zaradi psa, začetek šole, usklajevanje urnikov pa še kaj…

Komaj sem čakala, da opravim s projektom 2017 in začnem mirnejši del tega leta. 🙂

Tri dni pred odhodom, ko se privlečem iz službe mi nekdo zvoni. Domofon mi ne dela. Ne slišim kaj mi govori zvoneči, zato odidem na balkon. In vidim tole.

IMG_3329IMG_3330

Nore navijačice. Prvoten plan je bil, da gredo z nami in navijajo, pa so zaradi obveznosti vse skupaj odpovedale. Niso pa pozabile na transparente. Res super presenečenje, ki mi je končno dvignil adrenalin in šele takrat sem občutila veselje in ne več breme.

V petek ob 5.oo je bil štart iz Ljubljane. Poberem prve Moško gospodinjo in nato še Running buddya. Enegija je super, gleženj ni več otečen je pa “potejpan” in odpravimo se na 700km dolgo  pot do Interlakna. Vmes Moška gospodinja poskrbi še za italjansko glasbeno podlago in navdušenje raste.

IMG_3364

Ko prestopimo mejo, občudujemo gore in naravo. Vreme je čudovito. Napoved pa ne toliko! Vsi imamo vseskozi pomisleke kako se bomo oblekli. Popoldne prispemo do apartmaja, ki je dobrih 200m stran od štarta in od športnega šotora za izdajo številk. V avli pred izdajo številk so fotografije iz 25-ih tekem Jungfrau maratona in mislim, da je vseh zadnjih 6 let bilo sončne vreme. Verjetnost slabega vremena je toliko večja. Strah nas je edino snega. Po dvigu številk še malo pofirbcamo po sejmu in odidemo proti apartmaju na zadnji carboloading (filane paprike), od zdaj naprej bodo tradicija ;). Hvala mami. Tvoje so itak najboljše.

Vmes tečejo debate o prehrani in oblačilih in midve vseskozi strašiva Moško gospodinjo, ki je do zdaj pomoje pojedel največ dva gela na tekmo, da bo od 5-ih fasal drisko… sploh ker nima svojih. Tko da polovico vikenda se mi je zdelo, da se govori samo o driski. 🙂

Jaz imam svojo majčko ;). Spet moje navijačice!

IMG_3392

Napakiramo ruzak za oddajo. Tu je bilo prav tako veliko heca. Posebej je bilo povdarjeno, da ne sme biti težji od 5kg in jaz sem seveda to upoštevala in nisem dodala dodatnih superg. Sem imela pa idejo o oddaji cele steklenice gina ;). No to vseeno nisem storila, škoda gina, glede nato kako premetavajo torbe. Zaspali smo dokaj hitro.

Ko se zbudimo, moška gospodinja potarna, da je celo noč vizualiziral progo in da je utrujen od nočne tekme :D. Jaz se zbudim dokaj naspana, najbolj se mi zdi zaskrbljena poškodovanka. To je povsem razumljivo. Dvomim, da bi v njeni koži stala na štartu. Po zajtrku se kar hitro odločimo za tekaško opravo, Jaz si izberem 3/4 pajkice, majico brez rokav in anorak. Manjši problem smo imeli še s parkiranjem avtomobila, saj je ponoči parkiranje na ulici zastonj, potem pa je plačljivo in ne vemo koliko ur nas ne bo, pa tudi za cel dan se ne da zakupit v naprej. Zato naprosimo Landlorda za pomoč in ta se sam ponudi, da nam ob 10.00 uri avto prestavi na prosto parkirišče pred apartma. TOP! Ena skrb manj. Ko se že odpravim iz apartmaja se spomnim še na go-pro in odhitim nazaj. O.k. zdej pa glavo na pravo mesto, pa gremo. Running buddy je najbolj nervozna in pravi da se mora ogreti. Jaz se počutim super in temperature se mi zdijo superca, 17 stopinj celzija.  Štartamo v 3. skupini saj nas je moška gospodinja ambiciozno prijavila na cilju s časom cca 5:15. Seveda so naši cilji skromnejši. Vse kar bo pod 6 ur bo za nas top. Vzdušje je super. Talajo palarine, ker kaplja. Danes se žal ne vidi vrha kamor gremo.

IMG_3397IMG_3407

HOP! Štart prve skupine. Hop druga! In nato še mi. Stečemo… mene klasično tišči na wc. Tečemo mimo prvih zvoncev in na prvem kilometru moški že zavijejo na prvo travo odtočit. V drugem življenju bom moški… Mahamo navijačem in gledamo na uro, nočemo da nas odnese, ampak cela skupina sploh ne začne prehitro. Ideja je, da tečemo nekje 5.50 ravnino, da se ne skurimo in potem grizemo v hrib. Ideja je tudi, da tečemo vsak po svoje. Izredno tiho je. Navijači so glasni in na vsakem ovinku je druga muzika, ampak med samimi tekači pa ni klepetalcev. Hecno. Nekje na 3 km me prešine. Pozabila sem svoje energijske kroglice! ŠIT! Kaj bom jedla. Moška gospodinja me tolaži, da bom z njim pila juhe in jedla banane, pa gele in bova skup driskala:D. Ni mi smešno, stvar me je spravila za nekaj minut v stres. Na prvem štantu ugotovim, da imajo dve vrsti energiskih napitkov,  dve vrsti energiskih ploščic in seveda tudi gelov in vode je dovolj. Ker ni vroče in nismo zelo hitri, usta niso povsem suha in z lahkoto pojem koščke energiskih ploščic in nekaj banane.

Kilometri kar tečejo. Ne pomnim kdaj bi mi tako hitro minevali. Vmes je mnogo stvari, ki bi jih bilo vredno posneti, pa se mi zdi da včasih je bolje stvari vtisniti v spomin ali spremeniti v besedo, kot ohraniti živo sliko. Končno najdem primeren kraj za odtočitev in malce zaostanem za sotekmovalcoma. Počasi ju dohitevam, ampak se ne oziram na njuno hitrost. Oziram se po naravi, poslušam navijače, ki ponujajo najrazličnejše stvari, od domačih piškotov, do piva, zvonijo, igrajo kitaro, ali tolčejo po tolkalih in nas polnijo s svoje energijo. Na vsakem kilometru stoji oseba s kilometrsko zastavico v ruzaku in prav vsak izmed njih hrani posebne vzpodbudne besede za vse tekmovalce. Nekje na 10km se začne prvi manjši vzpon in valjda ga potečem, mislim da mi tu nekje uspe ujeti sotekača. Teren se menja od asvalta do kamnitih, travnatih poti, do teka ob železnici, ob vodi, čez most… Ogromno je tolkalnih orkestrov, bodi si v palerinah, pod garažnim nadstreškom ali pa kar v dežju in kostumih. V dolini je kljub rosenju prijetna temperatura, taka za rekorde postavljat. Veliko je zelo visokih ljudi (nizozemci po moji oceni) in polno res drobnih žensk, takih nedoraslih, z ožjimi boki od moje starejše hčere :). Ampak energija  je čudovita. Na 5 km mi je jasno, da mi kar gre, na 16 km pa sem prepričana, da bo šlo. Počutje je krasno in čutim neko radost, sproščenost, energijo (hvala mojim G&T navijačicam, vem da ste bile v mislih z menoj). Na 26 km zavijemo ostro v klanec in tu se mi zdi, da prešaltam v to “slovensko” razmišlanje: “Valjda da bom prehitevala, sej sem Slovenka- hribovc!”.  Grizem kot v tak hrib lahko. Nekaj malega me črviči v črevesju, nič čudnega, če pa na štantu pojem banano, energetski napitek, ploščico in še juho… v različnih zaporedjih. Aja za juho dolgo časa ne vem katera je. Ponujajo namreč isostar orange, pa frutmix in Boulion in prvič sploh ne dojamem, da je slednja juha. Nato začnemo še s Coca colo in tu se pojavijo vprašanja tudi po Pinacoladi… :). Vmes se srečam z mladoporočencema, ona teče v belem s tančico, on pa ima na majci just married, itak da ga žena že zdaj žene… Polno je najrazličnejših finisherjev (sodeč po majicah) in polno je raznih dogodkov ob progi, nekaj sem jih posnela, ampak ker sem toliko mencala z objavo, sem jih izgubila :). Ampak sej važno, da jih imam v glavi. Vmes so na nekaj kilometrov organizirane masaže, bodi si sede ali pa leže in itak da se mi butast zdi masirat, ker mi nič ni. Malo se dajem z balončkom (tempo tekačem),  na ravnini sem ga prihitela tu v klancu zdaj oni hodijo pa jaz tečem in obratno,  ampak tam nekako na 35 km se poženejo naprej in si mislim malo se nahodim in vas ujamem, za ovinkom pa šok. Stojimo v vrsti. Hmmm… blatno je in skale drsijo in en po en moramo po potki… ok malo postojimo, dokler se ne sprosti in spet malo potečemo navkreber. Megla je, nič se ne vidi… in v bistvu je kr hladno… Gledam na uro in zdi se mi da sem hitra. Valjda mi bo uspelo še hitreje kot smo planirali in takrat se zabaše. Iz dveh poti se združimo v eno in ni možnosti, da bi prehitevali. Približno tako kot septembra na Triglav. Mrzlo je. Trese nas. Nekateri so v kratkih hlačkah in brez rokavov. Jaz sem na srečo v anoraku pa me trese. Vmes se odprejo nekateri čudoviti razgledi, mislim da se jih na fotkah ni videlo, ampak saj je vseeno,  s sotekmovalci si kažemo razglede. Za teboj  in pred seboj se vlečejo kolone tekačev. Nori občutki, kaj bi šele bilo, če bi se razjasnilo.

Tule, uradni posnetek iz maratona:

Ko gledam uro in kilometre mi sicer ni jasno, ampak za zadnje 4 kilometra sem porabila 1 uro ali zadnja dva 40 minut. Ampak, ko tečem v blatu proti cilju, mi polzijo solze po licih. Ne znam opisat kaka sreča in radost te obdata ob koncu.

V cilju si oblečem palarino in postavim ob rob in čakam sotekača. Trese me. Res je mraz, tam okoli 4 stopinje celzija. Sama odidem na lov za ruzaki. Vmes dvignem še majico, pa čokolado, pa bidon in končno pridem v sobo z ruzaki in iščem svojega. Razporejeni so po številkah na tleh. Ko ga najdem ga ne morem odpret, roke imam otrple od mraza. Sotekači me tolažijo, da bo čez 15 minut bolje in res je. Roke se ogrejejo in ne da se mi do druge hale, pod tople tuše. Želim si le preobleči v suha oblačila. Medtem pogledam na telefon in tam so že čestitke od zvestih navijačic, za vse tri in tako predpostavljam, da sta sotekača pravtako v cilju. Ko se preoblačim, pride Moška gospodinja in že od daleč vpije. Ker smo na celi tekmi 4 je Slovenci nas itak noben ne razume ;). Zanj je to 1. maraton in čisto je iz sebe, navdušen. Minuto zatem pride še Running buddy, premražena, seveda zadovoljna ampak se vidi, da ji ni bilo v tak užitek kot nama, je pa seveda glede na poškodbo res konkretna zmagovalka! Preoblečemo se in se odpravimo na najhujšo preizkušnjo. Kako se ugužvati v vlak in dol. Groza! 4 000 tekačev in vsaj še enkrat toliko navijačev in vsi bi kar najhitreje v dolino.

IMG_3409

To je bil najtežji del maratona, treslo nas je in vsi so se rinili na vlake. Tukaj je švicarska organizacija zatajila.  Če je bilo prej vse več kot BP, bi tu le lahko imeli prednost tekači. Tako smo se drenali z navijači in sotekači vmes je kdo tudi omedlel. Ko nam uspe, smo presrečni. Mislim, da smo potrebovali še enkrat toliko časa kot za maraton, da smo prispeli do apartmaja.

IMG_3413

Če smo prej sanjali o restavraciji, smo pri prihodu v apartma razmišljali le o čim daljšem toplem tušu in pojedli vse zaloge hrane. Najprej pa se ogreli z govejo juho.

Drugi dan pa nas je pričakalo sonce.

IMG_3424IMG_3427IMG_3442

Čudovita izkušnja, super projekt, najboljša družba.

Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi. Nujno moram poiskati projekt 2018.

Gospodinji, če sta za, je lahko tudi skupen?

 


4 komentarji

GIN – Madžarska vižla

Tole je en tak mali povzetek popoletnih dogodivščin.

Vse od leta 2004, ko se mi je rodila prva Lumpa sem imela željo po psičku. V otroštvu sem namreč vseskozi imela živali med drugim tudi dva Koker španjela. Mlajšo psičko sem rešila usode in dva dni staro psičko obdržala pri življenju s hranjenjem po steklenički. V knjižnici sem takrat našla le eno knjigo o psih in v lekarni si lahko kupil le mleko v prahu. Samo tako, za približno predstavljivost, kak podvig je bil to v tistih časih. Hodila sem v 7.razred osnovne šole.

Mlajša hči je prav tako ljubiteljica vseh živali in pomoje sva nekje 5 let nazaj začeli kovati plan in izbirali med pasjimi pasmami. Jaz sem imela najrazličnejše želje. Med drugim sem dolgo časa mislila, da bom imela Nemškega boksarja. Tudi Angleški buldogi so mi strašansko všeč. Potem sem se kar naenkrat zaljubila v Weimarskega ptičarja. Tu se je Manimejker prestrašil in rekel, da se mu zdi  pes “preinteligenten”.  😀 V resnici je tudi kar velik. Tako sem se zasmejala in iskala naprej in našla Madžarsko vižlo. Začela sem brati o pasmi, gledala slike in že sem iskala legla. Pri nas jih pred petimi leti res ni bilo veliko. Bolj ko sem se zanimala za pasmo, več sem jih videla. Navdušila sem celo familijo in potem so se začeli vedno večji pritiski. Kdaj bomo imeli psa? Vsako leto sem našla kak izgovor. Kot bivša lastnica sem se zavedala obveznosti. Naj vmes povem, da sem kot otrok živela v hiši, kjer si psa zjutraj le spustil na dvorišče. Nakup sem prestavljala, delno tudi zato ker pasma ni mala in moraš biti tudi fizično dovolj močan za obvladovanje takega psa. Mlajši hčeri sem rekla, da dokler ne bom imela resne ( redne) zaposlitve si psa ne moreva privoščiti. V mislih sem imela predvsem obisk veterine.  Tako me je mala Lumpa začela preganjati k pisanju prošenj. 🙂 Jasno mi je bilo da je čas. Vmes pa sem šla resnično šla v službo.

Začela sem z iskanjem legla in ker doma ( v Sloveniji) nisem naletela na nič pametnega sem se začela obračati na Madžarsko. Našla sem leglo, in se dogovarjati z lastnico. Cena je bila kar visoka in zato sem ji namignila koliko so plačale druga dekleta, ki  so prav tako kupile psičke na Madžarskem. Spustila mi je ceno in ko smo se začeli pogovarjat o rezervaciji sem ji povedla, da bi psičko dvignila 10 tednov staro, ker gremo mi prej še na dopust (mladiče se oddaja po 8 tednu) in pri 7 tednu  ne bo šlo, seveda pa ne bi mladiča vlekla v Grčijo z avtom. Tu pa se je zapletlo. Napisala mi je, da mi za vsak dan po 8. tednu  zaračuna 7€ za oskrbo in dve dodatni cepljenji … nekako 150  evrov več. Pa sva spet bili na višjem, kot je bila začetna cena. Meni se sicer ni zdel tako velik problem, le namignila sem, da v tem primeru plačam pač prvo ceno in je to, to. Vzrediteljica je bila tako užaljena, da je rekla, da bo psa raje prodala na Madžarskem, kot da se cenka z menoj. Manimejker bi ji seveda dodal še tistih 50 evrov, meni pa se je zdelo, da ji gre samo za denar in bi se mladičev rada čimprej znebila. Ni mi bil všeč ta odnos in iskala sem drugo leglo. Našla sem ga v roku parih ur. Rezervirala sem psičko. Za njo sva plačala rezevacijo 1/3 kupnine in se dogovorila, da jo dvignemo po dopustu. Nova vzrediteljica mi je poslal dve možnosti izbire psičke in odločili smo se za svetlejšo. Tako smo vsi komaj čakali konec dopusta. Dan pred odhodom me je prešinilo, da bi blo fajn imeti kaj opreme in z malo Lumpo sva odšle v Mr. Peta po nakupih. Med drugim sva kupili tudi boks. Manimejker je bil presenečen nad velikostjo boksa, zdel se mu je prevelik ;).

Ko smo prispeli do čudovite hiške in se sprehodili do pesjakov,  pa mi je potrdil, da boks nikakor ni prevelik. Samica (mama) je bila kar velika, samec poleg pa še večji( vendar ta ni bil oče).  V drugem delu je bila malenkost manjša psička in trije mali psički. Vzrediteljica nam je predstavila našo novo članico. Starejša Lumpa do sedaj NE ljubiteljica psov,  se je v trenutku zaljubila.  Mala Lumpa pa pomoje sploh ni prišla do sape :). Okoli pol ure smo sedeli na vrtu in se pogovarjali o vzgoji, negi in podobnih stvareh. Povedala mi je,  da psički niso bili še izven tega okolja, ker je bojda tudi veterinar prišel vedno na dom cepit psičke. Pokazala mi je, da ima neke pikice na nosku in odrgnine na komolcih (naj mi veterinar da kako mazilo ), da je to najverjetneje od betona. Naročila mi je, da potrebuje z novim tednom še zadnje cepljenje in potem še cepljenje stekline. Dala mi je pogodbo in cepilno knjižico in mi obljubila, da mi rodovnik pošlje kasneje. Pa da naj ji javim, kako smo potovali domov.  Torej vse zelo normalno in gladko. Vsedli smo se v avto in jo mahnili proti domu. Sprva je reva cvilila, ko pa se je uspela umiriti je zaspala in spala skoraj celo pot.

DSC_0588

DSC_0626

Doma sem klicala veterinarja in ta mi je svetoval ceplenje čez kak teden, da se psička malo stabilizira. Doma so bile pestre noči, saj sem si zamislila, da bo spala v boksu v dnevni sobi. Tako da sem prvih nekaj dni spala jaz poleg boksa v dnevni sobi. Beri zaspala na tleh poleg boksa. Bila sem tako neprespana kot novopečena mama z novorojenčkom. V bistvu še huje saj sem imela še priprave na maraton in poln delovnik! Na srečo je bilo to zadnijh 14 dni pred šolo in sta bili punci prvih 14 dni vsaj čez dan kar aktivni z njo, morda celo preveč (crklanja) 😉 . Ko sem prišla 1. do vetrinarja pa se je stvar zapletla. Nisem imela potnega lista. Razložila sem situacijo in rekla, da bom prosila vzrediteljico, da mi ga čimprej pošlje. Vetrinar me je opozoril, da je njegova dolžnost, da me vpiše v sistem z nepopolno dokumentacijo in da me mora prijaviti inšpektorju. Vzrediteljica mi je napisala, da morajo biti na Madžarskem psi cepljeni za steklino, da dobijo potni list in naj zavlečem kak teden, ko bo možnost da jo cepimo za steklino in mi ga bo takrat poslala… hmmm čudno. Začnem spraševat okoli in vsi so dobili 8. ali 10. tednov stare mladiče iz Madžarske s potnimi listi in seveda niso bili še cepljeni proti steklini… O.k. nekaj ni O.k. Kličem na vse konce in vlečem vse možne vezi, da bi mi kdo znal povedat kaj naj naredim, na koga naj se obrnem, kdo je bil v podobni situaciji? Doma imam malo ilegalko. Manimejker je jezen name. Pravi, da se nisem dobro pozanimala in priznam, res je bila moja napaka, čisto preveč naivno sem zaupala vzrediteljici. Mislila sem, da ona ve kaj pes potrebuje saj pse redno prodaja (bojda tudi v tujino),  jaz pa 1. kupujem psa in da me bo že usmerila. Zmotila sem se big time. Vmes grem še na tekmo tega leta “Jungfrau maraton”( ta zapis tudi nastaja že dva mesca). Utrujena sem in zelo razočarana, najbolj nad seboj.

Vmes se prepiram z vzrediteljico. Nekje je zamočila, napiše mi, da se lahko dobiva na meji, kjer bo prevzela psa, ga peljala cepit in mi ga čez tri tedne vrne. Ali pa ji vrnem psa in ona meni kupnino! Halo? Psa naj po 3 tednih pri nas peljem spet nazaj in potem ga mogoče dobim nazaj!

IMG_3112

Nekaj ni o.k. Pes je zdej naš. Noben doma si ne predstavlja, da ga za tri tedne vrnemo. Komaj smo ujeli nek mali ritem. Jaz sem si seveda postfestum prebrala, da more biti pes tri tedne po cepljenju še na istem ozemlju in lahko potuje šele 3 tedne po ceplenju.  Uglavnem z živci sem bila bolj proti koncu, vmes pri tašči pes nekontrolirano divja in pade, zacvili in sploh ne more stopit na taco… Super ilegalni pes, s spahnjeno taco. Malce sem bila obupana. Po 15 minutah ležanja je vse v redu z njo (tak mali fuzbalerček 😉 ), sam prestarašila nas je pa ful.

Sprehodim se do inšpektorata in izvem, da je inšpektor trenutno na dopustu in da je najbolje, da se vrnem do vetrinarja, da me ta vpiše v sistem in bom tako dobila poziv inšpektorja za obrazložitev situacije. Itak ma čedalje večje razjedice na nosku in morva k pasji dermatologinji. Vmes pa dobim na dom rodovnik od svoje vzrediteljice. Pazi to: Črnogorski. Nič mi ni jasn. Pri veterinarki razložim situacijo in seveda nisem več prepričana, da je kuža sploh Madžarski. Vetrinarka mi glede na situacijo svetuje še testiranje blata na parazite in pravi, da se bova ob prisotnosti teh dogovorile za kasnejše ceplenje stekline. Itak je pozitiven in zapleti se nadaljujejo.

Vmes napišem obrazložitev inšpektorju, zagrozim vzrediteljici in napišem pritožbo madžarskemu inšpektorju.

Res sem jezna.

Od inšpektorja super hitro dobim odločbo in pes ima končno slovenski potni list. Od madžarskega inšpektorja dobim nek slab odgovor, da je pač nelegalno imeti vzrediteljstvo iz druge države in da bi se pač morali prej dogovorit o potnem listu. Kaj se tam odvija, me v bistvu ne zanima več. Z vzrediteljico pa tudi ne komuniciram več. Večkrat sem prebrala njene maile in res je da mi je napisala da uradno bi morala biti še cepljena  proti steklini, vendar ker ni meje načeloma ni problema. Naivno sem ji verjela, sploh nisem pomislila na potni list. Res ne!

Psička je naša ne glede na okoliščene saj nam je ukradla srce v prvem trenutku.

DSC_0788IMG_3858

Torej v vednost in ravnanje: POZANIMAJTE  se o potnem listu pred nakupom, in ne vzemite psa brez njega! 🙂

Pa še en odstavek  v vednost in ravnanje.

Vmes sem dobivala miljon navodil kako ravnati, pa kako s hrano,  pa o pasji vzgojni, nasveti eni,  pa drugi, pa tretji, pa zahtevna pasma, pa ne. Pa vprašanja: A so te otroc prepričal! Pa tko velik pes ni za v blok!

Moje mnenje, Vižla je zelo aktiven pes,  zelo rada ima družbo in nora je na otroke in igro. Ne predstavljam si jo 8 ur same. Brez problema pa je 8 ur v stanovanju, če smo mi doma. Seveda  rabi en velik sprehod prej in po tem,  pa veliko igre. Trenutno ima 5 mesecev in čez noč sploh ni problemov, zjutraj sploh ne bi šla lulat, sam ko je pa enkrat zunaj je pa druga pesem.

NIKOLI se ne bi odločila za takega psa, ker bi otroci to hoteli. Pes ima življensko dobo 15 let. Otroka nikakor ne moraš v teh letih vezat na tako obveznost. Za tak primer nabaviš hrčka. Pes je uradno moj, neuradno pa od mlajše hčere, ki se res zelo trudi z njo in jo velikokrat zjutraj kar v pižami pelje lulat. Takrat sta obe najbolj kjut. Za veliko Lumpo pa je to en tak zaupni polhek, res se veliko crkljata. Jaz pa sem tista, ki jo peljem na daljše sprehode, včasih tudi mlajša Lumpa. Če nima veliko obveznosti, ali pa zdaj ko je tako zgodaj tema, to opraviva skupaj. Poleg tega je pri 5. mesecih že kar precej močna in jo v nepredvidenih situacijah 11 letnica težko obvlada. Od kar imamo njo, sem tekaške superge postavila v kot. No niso v takem kotu, saj jih vsak dan večkrat sprehajam, le na tek jih ne peljem… Enostavno ni časa za tek. Če želim imeti vsaj približno vzgojenega psa, da bo hodil z nami okoli in ne bo v nadlogo, pomeni da se vsakodnevno na sprehodih ukvarjam z njo in z vzgojo. Pa glede na to, da hitro raste imam zdej 3 pubertetnice, 13 letno, 11 letno in 5 mesečno… Sam kadar so pridne so pa res lušne ;).

IMG_4305

Tko da če sem kdaj mislila,  da se meni kaj ne more zgodit, zdaj niti približno ne verjamem več v to.

Tud slednja priča o tem. Vedno sem bila proti oblačenju psov, ampak našo vižlo v dežju včasih prov trese. Tako sem ji včeraj zašila prototip plaščka za zimske dni. Sneg obožuje! Včasih se mi zdi, da je jaz v pasji obliki.;)

DSC_0690.jpg

 

 

 

 


Julijski treningi

Julij se je sicer začel s Soča trailom, ampak nadaljevala sem zopet s hribi.

Tokrat sem s seboj vzela Manimejkerja. Budilko sva nastavila na 5.00 in seveda sem prejšni večer še odpridgala, da to pomeni da poješ, spiješ kavo, popakiraš in greš. Jaz rabim 30 minut in sem v avtu. Manimejker ponavadi v ta čas vključi še buljenje v ekran in počasno srebanje kave, pa še kak tuš in in gre ura in pol.

V avtu sva bila 5.45. Noro.

IMG_2522

6:36 je bil štart iz Kamniške Bistrice, smer Kamniško sedlo. Dogovor je bil, da gre Manimejker na sedlo jaz pa na Brano čez sedlo. Časovnica za Kamniško sedlo je 3:45 in potem še 1:15 na Brano, čeprav ponekod je za Brano tudi zapisano 3:45 iz Kamniške Bistrice…

IMG_2532

Veliko jih je štartalo pred nama, tako da sem ves čas prehitevala. Tudi na sedlu jih je bilo ob 8:20 že kar veliko, ampak sem pot nadaljevala kar proti Brani. Pot je sicer označena, a sem kljub tem vseeno zašla s poti. Še dobro, da sem imela “ta-nove” Salomonke. Na starih je ostalo toliko profila, da bi se iz Brane kar direkt dol odričala.

IMG_2534

IMG_2541

Pot vsekakor ni primerna za pse, kot je nekdo spraševal na forumu, ker je prestrma in preskalnata, če si ne porajsajo vseh tačk, pa zagotovo sprožijo kak plaz kamnov.

IMG_2540

IMG_2537

Ko pritečem nazaj na sedlo je Manimejker ravno prispel na razgled. Kakšen tajming! Odpraviva se v kočo, na okrepčilo. Tu sem rahlo razočarana, glede na ponudbo obiskanih vrhov prejšnega meseca. Izberem jabolčno pito in ob 10:00 jo že mahava nazaj v dolino, ravno, ko postaja vroče.

IMG_2543

Tura je bila za mene dolga malo manj kot 4 ure (samo premikanje), pavze so odštete. Tako, da me je zadnje pol ure kar pobiralo in so se mi noge kar zatikale.

Torej 1600 višincev, skor 14 km in 9 minut manj kot 4 ure. Super trening.

Drugi vikend sem izpustila hribe, sem bila preutrujena.

Tretji vikend pa je bilo DP v plavanju na Ravnah na Koroškem. Tja smo se odpravili v soboto popoldne. Zvečer sem na hitro pogledala koliko časa potrebujem za skok na Uršjo goro in se zbudila ob 5:00. Garminca me je malce zapeljala, ampak recimo, da sem bila malo pred 6:00 na izhodišču – Poštarski dom pod Plešivcem.

IMG_2639

Kave nisem nikjer dobila. Pojedla sem tri piškote, si oprtala ruzak in se pognala na pot.

IMG_2637

Hmmmm, grem na ta Dom na Uršjo goro, če verjameš… Pot je v bistvu cesta in slabo označena. Recimo, da sem nekje do polovice še nekako sledila skritim markacijam, itak, da nikjer niso bila označena razpotja. In posledice so logične.

Edinega planinca sem srečala, ko se je pripeljal za menoj na parkirišče in si obuval gojzarje. O.k. ta je v drugi ligi.

No pot je zavila in markacije so izginile, razgledi so ostali.

IMG_2642IMG_2640

V hosti je malce preveč šumelo. Prvič me je postalo malo strah. Vmes razmišlajam, da moram ob 7:00 obrnit, ker moram biti ob 9:00 na bazenu. Velika Lumpa plava prvo disciplino in vmes moram še do hotela, po ostala dva člana družine. Itak bi bilo fino še kaj jest, tuširam se pa lahko na bazenu. Brezpotje me pripelje do “Bedančeve koče”. Še dobr da ga ni, sam zajci pa srne, pa druge gozdne živali.

IMG_2643

Pridem na nek vrh, ampak spet nikjer markacij. Iščem pot, ura je 6:55… Vidim “pravi” vrh, ne pa poti. 😦

IMG_2644.JPG

Dol moram. To je meni najtežji del, obrnit brez vrha. Grem nazaj po istem “brezpotju”, ker nimam časa za iskanje poti, pa tudi do vrha ne bo šlo, žal :(.

Na poti navzdol srečam mnogo planincev. Meni se zdijo kar pozni, res pa da gora ni visoka in da tu na Koroškem ni tako vroče!

V hotel uletim direkt na zajtrk in uspe mi še pod tuš. Na bazenu smo še pred 9:00. Ugotovim, da sem naredila malce čez 550 višincev in 10 km v 1 uri in 40 minutah. Kar je za dano situacijo povsem o.k. Doma odkrijem, da sem bila na Črnem Vrh-u 1335m. Nič, Uršja gora pa za drugič, ko bo spet kaka plavalska tekma na koroškem…

Aja pa na poti nazaj mi na cesto uleti srna in na vsak način želi zbežati skozi ograjo in šolsko dvorišče, reva, se neumorno zaletava v ograjo … Ustavim avto, da se umiri in šele ko izstopim iz avta, steče ob ograji v gozd… Bošče malo.

Pa še zadnji vikend. Moji so se v četrtek podali na dolgo pot proti Parosu in ostala sem sama, a tudi brez avtomobila. Tako da je bilo treba malce naplanirat v naprej.

Že v petek sem dobila nespodobno povabilo Ninje. Žal se mi ob gužvi na avtocesti ni dalo v soboto zvečer v (sposojen) avto in v smeri gorenjske.  Sem se raje odločila za zgodnejše vstajanje iz domače postelje. Zjutraj ob 5:20 sem štartala iz Ljubljana. Ninja me je čakal v Kranjski gori. Rada se zmenim z njim. Pri njemu je vse zgodba. Najbolje je, ker tako rad naplanira pot in je srečen, ko nekdo ceni to njegovo delo. In jaz ga. 🙂 Ko mi je omenil Vitranc, sem doma le preverila višince, ker sem vedela, da sem malce preutrujena, in da imam še poln teden pred seboj in ne bi ravno pretiravala. Itak je korak z njim zmeraj na meji, komaj sem mu sledila. Res pa da sem tudi govorila. Proti koncu, pa sem le utihnila in rekla, da bom nadaljevala, ko se začneva spuščat. Pot se res ekstremno hitro vzpenja, ampak so bili pa razgledi toliko lepši.IMG_2737

IMG_2746

IMG_2740IMG_2748IMG_2749

Tale mi je kr ratala ;).

IMG_2754

IMG_2756

Za dol pa prav pridejo res močna kolena, me skrbi, kaj bo jutri.

1:35 za 750 višincev in 6,8 km. Lep krogec. Pol pa kavica in še mal klepetanja v kampu in Kranjski Gori. In nazaj v gužvo na avtocesto.

Za ta mesec je to, to. Zdej pa še mal delat in Grčija…

Komi čakam.