tinasurfazavas


by

Avgustovski treningi in Jungfrau maraton

Tole dolgujem še od septembra….

Žal avgustovskih treningov ni bilo :(.

Drugi dan dopusta me je položilo in sem obležala. Nisem se prav hitro pobrala, sem pa veliko spala. Vedno bolj me je bolel hrbet, najverjetneje od poležavanja :). Ko sem se končno odpravila tečt, je bilo grozno. Vse me je bolelo. Povzpela sem se na bližnji grič in dolgrede sem komaj tekla, tako močno mi je nabijalo v križ :(. “Sej bo!”,  sem si govorila.

Ko sem prišla nazaj v Lj. sem se odpravila na ravninski, dopoldanski tek. Tudi tu mi ni steklo. V službi sem bila namreč do poznih večernih ur in tako je bilo treba tek odpraviti zjutraj. Vmes smo za vikend skočili na Madžarsko po čisto novo družinsko članico. Seveda so se tako moje noči dodatno skrajšale. Teden dni pred velikim dogodkom, nisem uspela niti enkrat tečt, le en dan sem na plavalnem treningu odplava Cooperja z zadovoljivim rezultatom.

Pred tem se v nedeljo (po delovni soboti) nikakor nisem mogla spravit na dopoldanski trening, tako sem si za popoldne prišparala tek do Šmarke in gor. Po 5 km teka sem bila že čisto zasopihana s pulzom v višavah in piskanjem v ušesih… itak, da sem gojila jezo do sebe, komaj sem čakala vzpon na goro, ko pa sem končno prispela do nje, pa ponovno razočaranje…kr ni šlo… Na vrhu sem se dobila z Manimejkerjem na čaju. Teden pred zadnjim dogodkem sem trening ponovila, bilo je bolje, ne pa bistveno. Počutila se nisem prav nič fit.

Zaplet ni bil samo pri meni. 10 dni pred odhodom je Running buddy padla s kolesom in si poškodovala ligamente v gležnju. Ajme! Zapleti so si kar sledili. Poln urnik v službi, nespanje zaradi psa, začetek šole, usklajevanje urnikov pa še kaj…

Komaj sem čakala, da opravim s projektom 2017 in začnem mirnejši del tega leta. 🙂

Tri dni pred odhodom, ko se privlečem iz službe mi nekdo zvoni. Domofon mi ne dela. Ne slišim kaj mi govori zvoneči, zato odidem na balkon. In vidim tole.

IMG_3329IMG_3330

Nore navijačice. Prvoten plan je bil, da gredo z nami in navijajo, pa so zaradi obveznosti vse skupaj odpovedale. Niso pa pozabile na transparente. Res super presenečenje, ki mi je končno dvignil adrenalin in šele takrat sem občutila veselje in ne več breme.

V petek ob 5.oo je bil štart iz Ljubljane. Poberem prve Moško gospodinjo in nato še Running buddya. Enegija je super, gleženj ni več otečen je pa “potejpan” in odpravimo se na 700km dolgo  pot do Interlakna. Vmes Moška gospodinja poskrbi še za italjansko glasbeno podlago in navdušenje raste.

IMG_3364

Ko prestopimo mejo, občudujemo gore in naravo. Vreme je čudovito. Napoved pa ne toliko! Vsi imamo vseskozi pomisleke kako se bomo oblekli. Popoldne prispemo do apartmaja, ki je dobrih 200m stran od štarta in od športnega šotora za izdajo številk. V avli pred izdajo številk so fotografije iz 25-ih tekem Jungfrau maratona in mislim, da je vseh zadnjih 6 let bilo sončne vreme. Verjetnost slabega vremena je toliko večja. Strah nas je edino snega. Po dvigu številk še malo pofirbcamo po sejmu in odidemo proti apartmaju na zadnji carboloading (filane paprike), od zdaj naprej bodo tradicija ;). Hvala mami. Tvoje so itak najboljše.

Vmes tečejo debate o prehrani in oblačilih in midve vseskozi strašiva Moško gospodinjo, ki je do zdaj pomoje pojedel največ dva gela na tekmo, da bo od 5-ih fasal drisko… sploh ker nima svojih. Tko da polovico vikenda se mi je zdelo, da se govori samo o driski. 🙂

Jaz imam svojo majčko ;). Spet moje navijačice!

IMG_3392

Napakiramo ruzak za oddajo. Tu je bilo prav tako veliko heca. Posebej je bilo povdarjeno, da ne sme biti težji od 5kg in jaz sem seveda to upoštevala in nisem dodala dodatnih superg. Sem imela pa idejo o oddaji cele steklenice gina ;). No to vseeno nisem storila, škoda gina, glede nato kako premetavajo torbe. Zaspali smo dokaj hitro.

Ko se zbudimo, moška gospodinja potarna, da je celo noč vizualiziral progo in da je utrujen od nočne tekme :D. Jaz se zbudim dokaj naspana, najbolj se mi zdi zaskrbljena poškodovanka. To je povsem razumljivo. Dvomim, da bi v njeni koži stala na štartu. Po zajtrku se kar hitro odločimo za tekaško opravo, Jaz si izberem 3/4 pajkice, majico brez rokav in anorak. Manjši problem smo imeli še s parkiranjem avtomobila, saj je ponoči parkiranje na ulici zastonj, potem pa je plačljivo in ne vemo koliko ur nas ne bo, pa tudi za cel dan se ne da zakupit v naprej. Zato naprosimo Landlorda za pomoč in ta se sam ponudi, da nam ob 10.00 uri avto prestavi na prosto parkirišče pred apartma. TOP! Ena skrb manj. Ko se že odpravim iz apartmaja se spomnim še na go-pro in odhitim nazaj. O.k. zdej pa glavo na pravo mesto, pa gremo. Running buddy je najbolj nervozna in pravi da se mora ogreti. Jaz se počutim super in temperature se mi zdijo superca, 17 stopinj celzija.  Štartamo v 3. skupini saj nas je moška gospodinja ambiciozno prijavila na cilju s časom cca 5:15. Seveda so naši cilji skromnejši. Vse kar bo pod 6 ur bo za nas top. Vzdušje je super. Talajo palarine, ker kaplja. Danes se žal ne vidi vrha kamor gremo.

IMG_3397IMG_3407

HOP! Štart prve skupine. Hop druga! In nato še mi. Stečemo… mene klasično tišči na wc. Tečemo mimo prvih zvoncev in na prvem kilometru moški že zavijejo na prvo travo odtočit. V drugem življenju bom moški… Mahamo navijačem in gledamo na uro, nočemo da nas odnese, ampak cela skupina sploh ne začne prehitro. Ideja je, da tečemo nekje 5.50 ravnino, da se ne skurimo in potem grizemo v hrib. Ideja je tudi, da tečemo vsak po svoje. Izredno tiho je. Navijači so glasni in na vsakem ovinku je druga muzika, ampak med samimi tekači pa ni klepetalcev. Hecno. Nekje na 3 km me prešine. Pozabila sem svoje energijske kroglice! ŠIT! Kaj bom jedla. Moška gospodinja me tolaži, da bom z njim pila juhe in jedla banane, pa gele in bova skup driskala:D. Ni mi smešno, stvar me je spravila za nekaj minut v stres. Na prvem štantu ugotovim, da imajo dve vrsti energiskih napitkov,  dve vrsti energiskih ploščic in seveda tudi gelov in vode je dovolj. Ker ni vroče in nismo zelo hitri, usta niso povsem suha in z lahkoto pojem koščke energiskih ploščic in nekaj banane.

Kilometri kar tečejo. Ne pomnim kdaj bi mi tako hitro minevali. Vmes je mnogo stvari, ki bi jih bilo vredno posneti, pa se mi zdi da včasih je bolje stvari vtisniti v spomin ali spremeniti v besedo, kot ohraniti živo sliko. Končno najdem primeren kraj za odtočitev in malce zaostanem za sotekmovalcoma. Počasi ju dohitevam, ampak se ne oziram na njuno hitrost. Oziram se po naravi, poslušam navijače, ki ponujajo najrazličnejše stvari, od domačih piškotov, do piva, zvonijo, igrajo kitaro, ali tolčejo po tolkalih in nas polnijo s svoje energijo. Na vsakem kilometru stoji oseba s kilometrsko zastavico v ruzaku in prav vsak izmed njih hrani posebne vzpodbudne besede za vse tekmovalce. Nekje na 10km se začne prvi manjši vzpon in valjda ga potečem, mislim da mi tu nekje uspe ujeti sotekača. Teren se menja od asvalta do kamnitih, travnatih poti, do teka ob železnici, ob vodi, čez most… Ogromno je tolkalnih orkestrov, bodi si v palerinah, pod garažnim nadstreškom ali pa kar v dežju in kostumih. V dolini je kljub rosenju prijetna temperatura, taka za rekorde postavljat. Veliko je zelo visokih ljudi (nizozemci po moji oceni) in polno res drobnih žensk, takih nedoraslih, z ožjimi boki od moje starejše hčere :). Ampak energija  je čudovita. Na 5 km mi je jasno, da mi kar gre, na 16 km pa sem prepričana, da bo šlo. Počutje je krasno in čutim neko radost, sproščenost, energijo (hvala mojim G&T navijačicam, vem da ste bile v mislih z menoj). Na 26 km zavijemo ostro v klanec in tu se mi zdi, da prešaltam v to “slovensko” razmišlanje: “Valjda da bom prehitevala, sej sem Slovenka- hribovc!”.  Grizem kot v tak hrib lahko. Nekaj malega me črviči v črevesju, nič čudnega, če pa na štantu pojem banano, energetski napitek, ploščico in še juho… v različnih zaporedjih. Aja za juho dolgo časa ne vem katera je. Ponujajo namreč isostar orange, pa frutmix in Boulion in prvič sploh ne dojamem, da je slednja juha. Nato začnemo še s Coca colo in tu se pojavijo vprašanja tudi po Pinacoladi… :). Vmes se srečam z mladoporočencema, ona teče v belem s tančico, on pa ima na majci just married, itak da ga žena že zdaj žene… Polno je najrazličnejših finisherjev (sodeč po majicah) in polno je raznih dogodkov ob progi, nekaj sem jih posnela, ampak ker sem toliko mencala z objavo, sem jih izgubila :). Ampak sej važno, da jih imam v glavi. Vmes so na nekaj kilometrov organizirane masaže, bodi si sede ali pa leže in itak da se mi butast zdi masirat, ker mi nič ni. Malo se dajem z balončkom (tempo tekačem),  na ravnini sem ga prihitela tu v klancu zdaj oni hodijo pa jaz tečem in obratno,  ampak tam nekako na 35 km se poženejo naprej in si mislim malo se nahodim in vas ujamem, za ovinkom pa šok. Stojimo v vrsti. Hmmm… blatno je in skale drsijo in en po en moramo po potki… ok malo postojimo, dokler se ne sprosti in spet malo potečemo navkreber. Megla je, nič se ne vidi… in v bistvu je kr hladno… Gledam na uro in zdi se mi da sem hitra. Valjda mi bo uspelo še hitreje kot smo planirali in takrat se zabaše. Iz dveh poti se združimo v eno in ni možnosti, da bi prehitevali. Približno tako kot septembra na Triglav. Mrzlo je. Trese nas. Nekateri so v kratkih hlačkah in brez rokavov. Jaz sem na srečo v anoraku pa me trese. Vmes se odprejo nekateri čudoviti razgledi, mislim da se jih na fotkah ni videlo, ampak saj je vseeno,  s sotekmovalci si kažemo razglede. Za teboj  in pred seboj se vlečejo kolone tekačev. Nori občutki, kaj bi šele bilo, če bi se razjasnilo.

Tule, uradni posnetek iz maratona:

Ko gledam uro in kilometre mi sicer ni jasno, ampak za zadnje 4 kilometra sem porabila 1 uro ali zadnja dva 40 minut. Ampak, ko tečem v blatu proti cilju, mi polzijo solze po licih. Ne znam opisat kaka sreča in radost te obdata ob koncu.

V cilju si oblečem palarino in postavim ob rob in čakam sotekača. Trese me. Res je mraz, tam okoli 4 stopinje celzija. Sama odidem na lov za ruzaki. Vmes dvignem še majico, pa čokolado, pa bidon in končno pridem v sobo z ruzaki in iščem svojega. Razporejeni so po številkah na tleh. Ko ga najdem ga ne morem odpret, roke imam otrple od mraza. Sotekači me tolažijo, da bo čez 15 minut bolje in res je. Roke se ogrejejo in ne da se mi do druge hale, pod tople tuše. Želim si le preobleči v suha oblačila. Medtem pogledam na telefon in tam so že čestitke od zvestih navijačic, za vse tri in tako predpostavljam, da sta sotekača pravtako v cilju. Ko se preoblačim, pride Moška gospodinja in že od daleč vpije. Ker smo na celi tekmi 4 je Slovenci nas itak noben ne razume ;). Zanj je to 1. maraton in čisto je iz sebe, navdušen. Minuto zatem pride še Running buddy, premražena, seveda zadovoljna ampak se vidi, da ji ni bilo v tak užitek kot nama, je pa seveda glede na poškodbo res konkretna zmagovalka! Preoblečemo se in se odpravimo na najhujšo preizkušnjo. Kako se ugužvati v vlak in dol. Groza! 4 000 tekačev in vsaj še enkrat toliko navijačev in vsi bi kar najhitreje v dolino.

IMG_3409

To je bil najtežji del maratona, treslo nas je in vsi so se rinili na vlake. Tukaj je švicarska organizacija zatajila.  Če je bilo prej vse več kot BP, bi tu le lahko imeli prednost tekači. Tako smo se drenali z navijači in sotekači vmes je kdo tudi omedlel. Ko nam uspe, smo presrečni. Mislim, da smo potrebovali še enkrat toliko časa kot za maraton, da smo prispeli do apartmaja.

IMG_3413

Če smo prej sanjali o restavraciji, smo pri prihodu v apartma razmišljali le o čim daljšem toplem tušu in pojedli vse zaloge hrane. Najprej pa se ogreli z govejo juho.

Drugi dan pa nas je pričakalo sonce.

IMG_3424IMG_3427IMG_3442

Čudovita izkušnja, super projekt, najboljša družba.

Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi. Nujno moram poiskati projekt 2018.

Gospodinji, če sta za, je lahko tudi skupen?

 


by 4 komentarji

GIN – Madžarska vižla

Tole je en tak mali povzetek popoletnih dogodivščin.

Vse od leta 2004, ko se mi je rodila prva Lumpa sem imela željo po psičku. V otroštvu sem namreč vseskozi imela živali med drugim tudi dva Koker španjela. Mlajšo psičko sem rešila usode in dva dni staro psičko obdržala pri življenju s hranjenjem po steklenički. V knjižnici sem takrat našla le eno knjigo o psih in v lekarni si lahko kupil le mleko v prahu. Samo tako, za približno predstavljivost, kak podvig je bil to v tistih časih. Hodila sem v 7.razred osnovne šole.

Mlajša hči je prav tako ljubiteljica vseh živali in pomoje sva nekje 5 let nazaj začeli kovati plan in izbirali med pasjimi pasmami. Jaz sem imela najrazličnejše želje. Med drugim sem dolgo časa mislila, da bom imela Nemškega boksarja. Tudi Angleški buldogi so mi strašansko všeč. Potem sem se kar naenkrat zaljubila v Weimarskega ptičarja. Tu se je Manimejker prestrašil in rekel, da se mu zdi  pes “preinteligenten”.  😀 V resnici je tudi kar velik. Tako sem se zasmejala in iskala naprej in našla Madžarsko vižlo. Začela sem brati o pasmi, gledala slike in že sem iskala legla. Pri nas jih pred petimi leti res ni bilo veliko. Bolj ko sem se zanimala za pasmo, več sem jih videla. Navdušila sem celo familijo in potem so se začeli vedno večji pritiski. Kdaj bomo imeli psa? Vsako leto sem našla kak izgovor. Kot bivša lastnica sem se zavedala obveznosti. Naj vmes povem, da sem kot otrok živela v hiši, kjer si psa zjutraj le spustil na dvorišče. Nakup sem prestavljala, delno tudi zato ker pasma ni mala in moraš biti tudi fizično dovolj močan za obvladovanje takega psa. Mlajši hčeri sem rekla, da dokler ne bom imela resne ( redne) zaposlitve si psa ne moreva privoščiti. V mislih sem imela predvsem obisk veterine.  Tako me je mala Lumpa začela preganjati k pisanju prošenj. 🙂 Jasno mi je bilo da je čas. Vmes pa sem šla resnično šla v službo.

Začela sem z iskanjem legla in ker doma ( v Sloveniji) nisem naletela na nič pametnega sem se začela obračati na Madžarsko. Našla sem leglo, in se dogovarjati z lastnico. Cena je bila kar visoka in zato sem ji namignila koliko so plačale druga dekleta, ki  so prav tako kupile psičke na Madžarskem. Spustila mi je ceno in ko smo se začeli pogovarjat o rezervaciji sem ji povedla, da bi psičko dvignila 10 tednov staro, ker gremo mi prej še na dopust (mladiče se oddaja po 8 tednu) in pri 7 tednu  ne bo šlo, seveda pa ne bi mladiča vlekla v Grčijo z avtom. Tu pa se je zapletlo. Napisala mi je, da mi za vsak dan po 8. tednu  zaračuna 7€ za oskrbo in dve dodatni cepljenji … nekako 150  evrov več. Pa sva spet bili na višjem, kot je bila začetna cena. Meni se sicer ni zdel tako velik problem, le namignila sem, da v tem primeru plačam pač prvo ceno in je to, to. Vzrediteljica je bila tako užaljena, da je rekla, da bo psa raje prodala na Madžarskem, kot da se cenka z menoj. Manimejker bi ji seveda dodal še tistih 50 evrov, meni pa se je zdelo, da ji gre samo za denar in bi se mladičev rada čimprej znebila. Ni mi bil všeč ta odnos in iskala sem drugo leglo. Našla sem ga v roku parih ur. Rezervirala sem psičko. Za njo sva plačala rezevacijo 1/3 kupnine in se dogovorila, da jo dvignemo po dopustu. Nova vzrediteljica mi je poslal dve možnosti izbire psičke in odločili smo se za svetlejšo. Tako smo vsi komaj čakali konec dopusta. Dan pred odhodom me je prešinilo, da bi blo fajn imeti kaj opreme in z malo Lumpo sva odšle v Mr. Peta po nakupih. Med drugim sva kupili tudi boks. Manimejker je bil presenečen nad velikostjo boksa, zdel se mu je prevelik ;).

Ko smo prispeli do čudovite hiške in se sprehodili do pesjakov,  pa mi je potrdil, da boks nikakor ni prevelik. Samica (mama) je bila kar velika, samec poleg pa še večji( vendar ta ni bil oče).  V drugem delu je bila malenkost manjša psička in trije mali psički. Vzrediteljica nam je predstavila našo novo članico. Starejša Lumpa do sedaj NE ljubiteljica psov,  se je v trenutku zaljubila.  Mala Lumpa pa pomoje sploh ni prišla do sape :). Okoli pol ure smo sedeli na vrtu in se pogovarjali o vzgoji, negi in podobnih stvareh. Povedala mi je,  da psički niso bili še izven tega okolja, ker je bojda tudi veterinar prišel vedno na dom cepit psičke. Pokazala mi je, da ima neke pikice na nosku in odrgnine na komolcih (naj mi veterinar da kako mazilo ), da je to najverjetneje od betona. Naročila mi je, da potrebuje z novim tednom še zadnje cepljenje in potem še cepljenje stekline. Dala mi je pogodbo in cepilno knjižico in mi obljubila, da mi rodovnik pošlje kasneje. Pa da naj ji javim, kako smo potovali domov.  Torej vse zelo normalno in gladko. Vsedli smo se v avto in jo mahnili proti domu. Sprva je reva cvilila, ko pa se je uspela umiriti je zaspala in spala skoraj celo pot.

DSC_0588

DSC_0626

Doma sem klicala veterinarja in ta mi je svetoval ceplenje čez kak teden, da se psička malo stabilizira. Doma so bile pestre noči, saj sem si zamislila, da bo spala v boksu v dnevni sobi. Tako da sem prvih nekaj dni spala jaz poleg boksa v dnevni sobi. Beri zaspala na tleh poleg boksa. Bila sem tako neprespana kot novopečena mama z novorojenčkom. V bistvu še huje saj sem imela še priprave na maraton in poln delovnik! Na srečo je bilo to zadnijh 14 dni pred šolo in sta bili punci prvih 14 dni vsaj čez dan kar aktivni z njo, morda celo preveč (crklanja) 😉 . Ko sem prišla 1. do vetrinarja pa se je stvar zapletla. Nisem imela potnega lista. Razložila sem situacijo in rekla, da bom prosila vzrediteljico, da mi ga čimprej pošlje. Vetrinar me je opozoril, da je njegova dolžnost, da me vpiše v sistem z nepopolno dokumentacijo in da me mora prijaviti inšpektorju. Vzrediteljica mi je napisala, da morajo biti na Madžarskem psi cepljeni za steklino, da dobijo potni list in naj zavlečem kak teden, ko bo možnost da jo cepimo za steklino in mi ga bo takrat poslala… hmmm čudno. Začnem spraševat okoli in vsi so dobili 8. ali 10. tednov stare mladiče iz Madžarske s potnimi listi in seveda niso bili še cepljeni proti steklini… O.k. nekaj ni O.k. Kličem na vse konce in vlečem vse možne vezi, da bi mi kdo znal povedat kaj naj naredim, na koga naj se obrnem, kdo je bil v podobni situaciji? Doma imam malo ilegalko. Manimejker je jezen name. Pravi, da se nisem dobro pozanimala in priznam, res je bila moja napaka, čisto preveč naivno sem zaupala vzrediteljici. Mislila sem, da ona ve kaj pes potrebuje saj pse redno prodaja (bojda tudi v tujino),  jaz pa 1. kupujem psa in da me bo že usmerila. Zmotila sem se big time. Vmes grem še na tekmo tega leta “Jungfrau maraton”( ta zapis tudi nastaja že dva mesca). Utrujena sem in zelo razočarana, najbolj nad seboj.

Vmes se prepiram z vzrediteljico. Nekje je zamočila, napiše mi, da se lahko dobiva na meji, kjer bo prevzela psa, ga peljala cepit in mi ga čez tri tedne vrne. Ali pa ji vrnem psa in ona meni kupnino! Halo? Psa naj po 3 tednih pri nas peljem spet nazaj in potem ga mogoče dobim nazaj!

IMG_3112

Nekaj ni o.k. Pes je zdej naš. Noben doma si ne predstavlja, da ga za tri tedne vrnemo. Komaj smo ujeli nek mali ritem. Jaz sem si seveda postfestum prebrala, da more biti pes tri tedne po cepljenju še na istem ozemlju in lahko potuje šele 3 tedne po ceplenju.  Uglavnem z živci sem bila bolj proti koncu, vmes pri tašči pes nekontrolirano divja in pade, zacvili in sploh ne more stopit na taco… Super ilegalni pes, s spahnjeno taco. Malce sem bila obupana. Po 15 minutah ležanja je vse v redu z njo (tak mali fuzbalerček 😉 ), sam prestarašila nas je pa ful.

Sprehodim se do inšpektorata in izvem, da je inšpektor trenutno na dopustu in da je najbolje, da se vrnem do vetrinarja, da me ta vpiše v sistem in bom tako dobila poziv inšpektorja za obrazložitev situacije. Itak ma čedalje večje razjedice na nosku in morva k pasji dermatologinji. Vmes pa dobim na dom rodovnik od svoje vzrediteljice. Pazi to: Črnogorski. Nič mi ni jasn. Pri veterinarki razložim situacijo in seveda nisem več prepričana, da je kuža sploh Madžarski. Vetrinarka mi glede na situacijo svetuje še testiranje blata na parazite in pravi, da se bova ob prisotnosti teh dogovorile za kasnejše ceplenje stekline. Itak je pozitiven in zapleti se nadaljujejo.

Vmes napišem obrazložitev inšpektorju, zagrozim vzrediteljici in napišem pritožbo madžarskemu inšpektorju.

Res sem jezna.

Od inšpektorja super hitro dobim odločbo in pes ima končno slovenski potni list. Od madžarskega inšpektorja dobim nek slab odgovor, da je pač nelegalno imeti vzrediteljstvo iz druge države in da bi se pač morali prej dogovorit o potnem listu. Kaj se tam odvija, me v bistvu ne zanima več. Z vzrediteljico pa tudi ne komuniciram več. Večkrat sem prebrala njene maile in res je da mi je napisala da uradno bi morala biti še cepljena  proti steklini, vendar ker ni meje načeloma ni problema. Naivno sem ji verjela, sploh nisem pomislila na potni list. Res ne!

Psička je naša ne glede na okoliščene saj nam je ukradla srce v prvem trenutku.

DSC_0788IMG_3858

Torej v vednost in ravnanje: POZANIMAJTE  se o potnem listu pred nakupom, in ne vzemite psa brez njega! 🙂

Pa še en odstavek  v vednost in ravnanje.

Vmes sem dobivala miljon navodil kako ravnati, pa kako s hrano,  pa o pasji vzgojni, nasveti eni,  pa drugi, pa tretji, pa zahtevna pasma, pa ne. Pa vprašanja: A so te otroc prepričal! Pa tko velik pes ni za v blok!

Moje mnenje, Vižla je zelo aktiven pes,  zelo rada ima družbo in nora je na otroke in igro. Ne predstavljam si jo 8 ur same. Brez problema pa je 8 ur v stanovanju, če smo mi doma. Seveda  rabi en velik sprehod prej in po tem,  pa veliko igre. Trenutno ima 5 mesecev in čez noč sploh ni problemov, zjutraj sploh ne bi šla lulat, sam ko je pa enkrat zunaj je pa druga pesem.

NIKOLI se ne bi odločila za takega psa, ker bi otroci to hoteli. Pes ima življensko dobo 15 let. Otroka nikakor ne moraš v teh letih vezat na tako obveznost. Za tak primer nabaviš hrčka. Pes je uradno moj, neuradno pa od mlajše hčere, ki se res zelo trudi z njo in jo velikokrat zjutraj kar v pižami pelje lulat. Takrat sta obe najbolj kjut. Za veliko Lumpo pa je to en tak zaupni polhek, res se veliko crkljata. Jaz pa sem tista, ki jo peljem na daljše sprehode, včasih tudi mlajša Lumpa. Če nima veliko obveznosti, ali pa zdaj ko je tako zgodaj tema, to opraviva skupaj. Poleg tega je pri 5. mesecih že kar precej močna in jo v nepredvidenih situacijah 11 letnica težko obvlada. Od kar imamo njo, sem tekaške superge postavila v kot. No niso v takem kotu, saj jih vsak dan večkrat sprehajam, le na tek jih ne peljem… Enostavno ni časa za tek. Če želim imeti vsaj približno vzgojenega psa, da bo hodil z nami okoli in ne bo v nadlogo, pomeni da se vsakodnevno na sprehodih ukvarjam z njo in z vzgojo. Pa glede na to, da hitro raste imam zdej 3 pubertetnice, 13 letno, 11 letno in 5 mesečno… Sam kadar so pridne so pa res lušne ;).

IMG_4305

Tko da če sem kdaj mislila,  da se meni kaj ne more zgodit, zdaj niti približno ne verjamem več v to.

Tud slednja priča o tem. Vedno sem bila proti oblačenju psov, ampak našo vižlo v dežju včasih prov trese. Tako sem ji včeraj zašila prototip plaščka za zimske dni. Sneg obožuje! Včasih se mi zdi, da je jaz v pasji obliki.;)

DSC_0690.jpg

 

 

 

 


by

Julijski treningi

Julij se je sicer začel s Soča trailom, ampak nadaljevala sem zopet s hribi.

Tokrat sem s seboj vzela Manimejkerja. Budilko sva nastavila na 5.00 in seveda sem prejšni večer še odpridgala, da to pomeni da poješ, spiješ kavo, popakiraš in greš. Jaz rabim 30 minut in sem v avtu. Manimejker ponavadi v ta čas vključi še buljenje v ekran in počasno srebanje kave, pa še kak tuš in in gre ura in pol.

V avtu sva bila 5.45. Noro.

IMG_2522

6:36 je bil štart iz Kamniške Bistrice, smer Kamniško sedlo. Dogovor je bil, da gre Manimejker na sedlo jaz pa na Brano čez sedlo. Časovnica za Kamniško sedlo je 3:45 in potem še 1:15 na Brano, čeprav ponekod je za Brano tudi zapisano 3:45 iz Kamniške Bistrice…

IMG_2532

Veliko jih je štartalo pred nama, tako da sem ves čas prehitevala. Tudi na sedlu jih je bilo ob 8:20 že kar veliko, ampak sem pot nadaljevala kar proti Brani. Pot je sicer označena, a sem kljub tem vseeno zašla s poti. Še dobro, da sem imela “ta-nove” Salomonke. Na starih je ostalo toliko profila, da bi se iz Brane kar direkt dol odričala.

IMG_2534

IMG_2541

Pot vsekakor ni primerna za pse, kot je nekdo spraševal na forumu, ker je prestrma in preskalnata, če si ne porajsajo vseh tačk, pa zagotovo sprožijo kak plaz kamnov.

IMG_2540

IMG_2537

Ko pritečem nazaj na sedlo je Manimejker ravno prispel na razgled. Kakšen tajming! Odpraviva se v kočo, na okrepčilo. Tu sem rahlo razočarana, glede na ponudbo obiskanih vrhov prejšnega meseca. Izberem jabolčno pito in ob 10:00 jo že mahava nazaj v dolino, ravno, ko postaja vroče.

IMG_2543

Tura je bila za mene dolga malo manj kot 4 ure (samo premikanje), pavze so odštete. Tako, da me je zadnje pol ure kar pobiralo in so se mi noge kar zatikale.

Torej 1600 višincev, skor 14 km in 9 minut manj kot 4 ure. Super trening.

Drugi vikend sem izpustila hribe, sem bila preutrujena.

Tretji vikend pa je bilo DP v plavanju na Ravnah na Koroškem. Tja smo se odpravili v soboto popoldne. Zvečer sem na hitro pogledala koliko časa potrebujem za skok na Uršjo goro in se zbudila ob 5:00. Garminca me je malce zapeljala, ampak recimo, da sem bila malo pred 6:00 na izhodišču – Poštarski dom pod Plešivcem.

IMG_2639

Kave nisem nikjer dobila. Pojedla sem tri piškote, si oprtala ruzak in se pognala na pot.

IMG_2637

Hmmmm, grem na ta Dom na Uršjo goro, če verjameš… Pot je v bistvu cesta in slabo označena. Recimo, da sem nekje do polovice še nekako sledila skritim markacijam, itak, da nikjer niso bila označena razpotja. In posledice so logične.

Edinega planinca sem srečala, ko se je pripeljal za menoj na parkirišče in si obuval gojzarje. O.k. ta je v drugi ligi.

No pot je zavila in markacije so izginile, razgledi so ostali.

IMG_2642IMG_2640

V hosti je malce preveč šumelo. Prvič me je postalo malo strah. Vmes razmišlajam, da moram ob 7:00 obrnit, ker moram biti ob 9:00 na bazenu. Velika Lumpa plava prvo disciplino in vmes moram še do hotela, po ostala dva člana družine. Itak bi bilo fino še kaj jest, tuširam se pa lahko na bazenu. Brezpotje me pripelje do “Bedančeve koče”. Še dobr da ga ni, sam zajci pa srne, pa druge gozdne živali.

IMG_2643

Pridem na nek vrh, ampak spet nikjer markacij. Iščem pot, ura je 6:55… Vidim “pravi” vrh, ne pa poti. 😦

IMG_2644.JPG

Dol moram. To je meni najtežji del, obrnit brez vrha. Grem nazaj po istem “brezpotju”, ker nimam časa za iskanje poti, pa tudi do vrha ne bo šlo, žal :(.

Na poti navzdol srečam mnogo planincev. Meni se zdijo kar pozni, res pa da gora ni visoka in da tu na Koroškem ni tako vroče!

V hotel uletim direkt na zajtrk in uspe mi še pod tuš. Na bazenu smo še pred 9:00. Ugotovim, da sem naredila malce čez 550 višincev in 10 km v 1 uri in 40 minutah. Kar je za dano situacijo povsem o.k. Doma odkrijem, da sem bila na Črnem Vrh-u 1335m. Nič, Uršja gora pa za drugič, ko bo spet kaka plavalska tekma na koroškem…

Aja pa na poti nazaj mi na cesto uleti srna in na vsak način želi zbežati skozi ograjo in šolsko dvorišče, reva, se neumorno zaletava v ograjo … Ustavim avto, da se umiri in šele ko izstopim iz avta, steče ob ograji v gozd… Bošče malo.

Pa še zadnji vikend. Moji so se v četrtek podali na dolgo pot proti Parosu in ostala sem sama, a tudi brez avtomobila. Tako da je bilo treba malce naplanirat v naprej.

Že v petek sem dobila nespodobno povabilo Ninje. Žal se mi ob gužvi na avtocesti ni dalo v soboto zvečer v (sposojen) avto in v smeri gorenjske.  Sem se raje odločila za zgodnejše vstajanje iz domače postelje. Zjutraj ob 5:20 sem štartala iz Ljubljana. Ninja me je čakal v Kranjski gori. Rada se zmenim z njim. Pri njemu je vse zgodba. Najbolje je, ker tako rad naplanira pot in je srečen, ko nekdo ceni to njegovo delo. In jaz ga. 🙂 Ko mi je omenil Vitranc, sem doma le preverila višince, ker sem vedela, da sem malce preutrujena, in da imam še poln teden pred seboj in ne bi ravno pretiravala. Itak je korak z njim zmeraj na meji, komaj sem mu sledila. Res pa da sem tudi govorila. Proti koncu, pa sem le utihnila in rekla, da bom nadaljevala, ko se začneva spuščat. Pot se res ekstremno hitro vzpenja, ampak so bili pa razgledi toliko lepši.IMG_2737

IMG_2746

IMG_2740IMG_2748IMG_2749

Tale mi je kr ratala ;).

IMG_2754

IMG_2756

Za dol pa prav pridejo res močna kolena, me skrbi, kaj bo jutri.

1:35 za 750 višincev in 6,8 km. Lep krogec. Pol pa kavica in še mal klepetanja v kampu in Kranjski Gori. In nazaj v gužvo na avtocesto.

Za ta mesec je to, to. Zdej pa še mal delat in Grčija…

Komi čakam.

 

 

 


by 4 komentarji

Junijski treningi

Po trojkah sem ugotovila, da bo treba res treba “mal” potrenirat in ker sem s 1. junijem šla dejansko v službo, sem se začela ozirat po dodatnih možnostih, tako za motivacijo kot za trening. Motivacijo sem našla v zgodnjih pohodih na hrib.

Prvi vikend v juniju sem si izbrala Ratitovec. Brez budilke sem se zbudila, pojedla svoj kruhek z marmelado in hop v avto. Na pumpi sem si kupil kavo in odhitela proti Železnikom. Štartala sem iz Prtovča.

DCIM100GOPRO

Opremljena sem bila z tekaškim ruzakom in anorakom in v kratkih hlačah. Že spodaj sem opazila tablo z napisom tek na Ratitovec, vendar se nisem pustila motit.

IMG_1860

Časovnica na tabli in v knjigi je 2 uri. Na vrhu sem bila v manj kot uri in to ob 8:00. Nisem bila prva, vendar v koči je že dišalo po svežih flancatih in seveda sem si ga privoščila.

IMG_1864DCIM100GOPROIMG_1865

V dolino sem se podala tekajoč in sestopila v pol ure. Ko pridem do vasi pa otroci tekajo z številkami na prsih in se ogrevajo. Hmmm,  šele zdaj mi je jasno, da je tek danes.  Ko pridem do Železnikov pa opazim še starejše tekmovalce s številkami in ugotovim, da so štarti različni in da starejši tečejo iz Železnikov. N’č grem domov in si zapišem datum in drugo leto pridem, ker mi je hrib res ljub. Hitro vzpenjaoč s čudovitim razgledom iz vrha pa še flancati na vrhu, kaj češ lepšega. Doma sem bila, ko so se moji še vsi svaljkali po kavču in v pižamah in me nihče sploh ni pogrešil.

Za drugi vzpon in naslednjo nedeljo, sem si izbrala sorodni Blegoš. Podobno kot prejšno nedeljo se zbudim, tokrat skuham kavo in odpeljem proti Železnikom. Ko sem skoraj že tam,  se zavem, da sem v napačni dolini. O moj bog, pa še Franja (kolesarska tekma) je ta vikend! Koza! Če bom še mal kolovratila bom padla ravno v zaporo. Doma sem namreč obljubila, da bom doma dovolj zgodaj, še za skupni družinski izlet. Moški kolegi dobro poznajo to pritoževanje žena nad njihovimi treningi, pri nas je vloga zamenjana… Prebijem se do Črnega kala in v enaki opremi kot prejšni vikend, zakorakam v hrib. Časovnica je 1:30 in na vrhu sem v pol ure.

IMG_2006

Spustim se še h koči in zopet nagrada. 🙂 Tokrat pehtranka.

IMG_2007

Dol grem po drugi poti in pri avtu sem pol ure kasneje. Franjo zgrešim in tako doma predlagam le Rožnik, da ne bi v avtu kje obtičali. Obnese se za super rešitev  in s puncami se zviramo še po trim orodjih in ugotovim, da še vedno splezam na drog ;).

IMG_2022

Razmišljam, da bo potrebno na kako daljšo turo in se kak vikend zbudit z budilko. Pa sej veste, navadno k vikendom sodijo še kake družinske obveznosti, tko da je res najbolje, da sem doma vsaj do 11h.

Odločim se za Stol. Nisem še bila. Ninja pravi, da bom rabila 5 – 6 ur od doma do doma. Tokrat se mi pridruži Running buddy.  Iz Ljubljane štartava ob 5:30. Pri Valvazorjevi koči štartava ob 6:45. Časovnica je 3:30. Oblečene sva v kratke hlače in opremljene z ruzaki z vodo in anoraki. Pot je hitro vzpenjajoča in pogled na Bled se hitro odpre, sploh na Julice je super razgled.

IMG_2193IMG_2195

Na grebenu piha in navlečeva le dolge majice in grizeva. Piha tko, da mi hoče zanohtat.

IMG_2201

Počakam Running buddya pri koči in predlagam, da stečeva še na vrh in se potem vrneva v kočo in oblečeva. Na vrhu tudi piha ampak niti približno ne tako hladno kot na grebenu. Na vrhu sva v uri in pol.

IMG_2206

V koči se pogrejeva s čajom in posladkava s študlom. Sestopiva v 1 uri.  Od doma do doma je dejansko 5,5 ure, Ninja vse ve!

IMG_2210

Sploh ne morem verjet, da so bile tri nedelje zapovrstjo tako čudovite!!! Hvaležna sebi in naravi za sodelovanje.

No napoved za Soča trail pa ni bila rožnata. Par dni prej je bilo kar malo panike. Pa če bo res skos scal, kako bova šotorili. Pa kaj če bi šli v sobo, pa kaj če ne bi… Uglavnem ob 18h iz Ljubljane z dodatno sopotnico z dvema šotoroma in opreme za 2 tedna in ne le za en dan se odpeljemo proti Tolminu. V Ajdovščini dežuje na polno. V Tolminu se vse odpre in v campu Gabrje nas pričakata še dve koligici, ki sta letos prvič na Soča trailu in se podajata na srednjo razdaljo, 24 km.

Razgrnemo deke in začne se piknik ;). Pridruži se nam še kolega od Running buudy,  ki je prostovoljec na dogodku in edini moški na ženskem pikniku ;). Seveda se vsi delajo norca, ker imava sabo svečke, pa zelišča za v gin, pa roza tonik, pa klasiko – pohana bučke pa ni da ni… Seveda se midve zaskrbljene sprašujeva česa nimava (vsako leto brez česa). Ko se ravno najemo, se ulije… Pograbimo gin in stečemo pod streho v lokal v kampu. Ni nam hudega. Počasi bo treba spat. Zlezemo v šotore in pospimo. Z Running buddyem se smejiva, da drugo leto pozabiva šotore, da kupiva večjega, ker v temu ni dovolj prostora :). Zbudimo se pred sedmo uro.

IMG_2449

Novopečeni Soča- runnerki že pijeta kavo saj je njun štart pred 8.00, ko se jaz še veselo valjam po šotoru. Zjasnilo se je.  Vendar nekje za Tolminom tako zelo grmi in odmeva do nas, da nas malo zaskrbi. Na štartu je že sonček. Pozabila sem pas za tečt, da bi lahko vanj namestila telefon ali go-pro. Male žrtve so potrebne, (fotk od teka ni). Ob 9.00 štartamo. Running buddy je zajčica, komaj ji sledim do vznožja, noge so lesene, trde. V klancu se zabaše, saj so le male potke in se tempo prilagodi večini. Ko se odpre, malo potečeva, nato pa jaz preklopim v hitro hojo in Running buddy mi je tik za petami. Razmišlam, da bom na vrhu hriba izkoristila trening preteklega meseca in se spustila po klancu navzdol. Imam tudi čisto sveže superge kjer je svež profil in resnično prime v primerjavi s starimi, kjer profila ni več ;). Running buddy ostane zadaj. Zagotovo me ulovi na ravnini. Res je. Ravnina mi kljub drastično nižjim temperaturam od preteklih let, ubija in mi šopa pulz na polno. Ko gre čez 177 se kar shodim, da se spusti in tako me kmalu ujame. Vmes se prehitevam z eno italjanko in z neko drugo gospodično, ki se res sili čez limite (diha kot da je v zadnjih izdihlajih). Razmišljam, zopet, zakaj se podajamo v take stvari?  JAz predvsem zaradi borbe same s seboj in užitkov na poti. Če pa tišiš celo pot pa teh užitkov zagotovo ni. Running buddy-a držim dokler lahko, vendar me na koncu vseeno malo pobira in mi uide za dobrih 50m ali več, pa še čez vodo je ušla. Jaz pa zaradi novih superg, prvič oddidem čez most!

DCIM100GOPRO

Itak, da je bil rekord in da je bilo super. Prvič, da nisem res trpela in sem v bistvu bolj pritiskala na limite, kot se borila za preživetje. Vesela za ta vikend in vse kar paše zraven.

Upam, da bo vreme naklonjena še za kak gorski podvig.

 

 


by 2 komentarja

After trojke

Polovica zapisa je nastala en teden pred trojkami. 😉

Nekaj let let nazaj sem videla čudovit posnetek gorskega maratona in si mislila, tole bom pa tud jaz enkrat odtekla. Ko sem ga pokazala Running buddy je bila seveda takoj za. Lani je bilo malce gužve in se mi je zdelo, da se nikakor ne bo sestavilo, tako da sva lani samo pridobile še enega kandidata za dogodek. Letos smo čakali na otvoritev prijav in se prijavili. V treh dneh je bil razprodan. Vmes dve leti nisem kaj dosti tekla, ker nisem imela nobenih ciljev in ker sem imela po maratonu kar nekaj težav s hrbtom.

Seveda pa ne gre tako zlahka. Zdaj en mesec mal potečt in si kar notri. Letos sem natekla 140 km pa še zdej ne morem odtečt  10km, brez da bi me stiskalo v pljučih, v preponi, v vranici in na koncu so noge tako ali tako čisto fuč. Seveda se sprašujem, kako bom odtekla ta dolge trojke s klanci, kot smo si jih zadali za prvo skupno tekmo. Razumem edino to, da bom morala prepričat glavo, da zmorem, ker noge niso ready.

To, da sem si šla merit zaloge železa mesec nazaj in da so spet čisto pobrane, mi seveda pri glavi tudi ne pomaga prav veliko. Sem pa že od takrat na terapiji in jem tablete in upam da kaj pomagajo, ker občutka da mi, žal še nimam.

Takoj v četrtek sva z Running buddy dvignili čudovito številko, dvomim da bo še kdaj taka. V petek smo se #gospodinje (ekipa) dobile na drinku in se zmenile, da cilj je, da pretečemo in da jaz ostanem živa (slednje sem si zamislila jaz).

IMG_1491

Na štartu.

IMG_1497

Odločila sem se, da bom malce pazila na začetku, da ne bomo tekli 5 minut na km, ker me bo pobralo na prvem km. Nisem glih ful pazila, ko sem gledala na uro se je vrtelo okol 5.30 na km. In zdaj ko gledam statistiko ure, me je pobralo na 3km, ko mi je šel pulz v maximum. #gospodinja št.3 se me je na začetku držal, potem pa je ugotovil, da to ne bo dobro, ker bo govoril in je pospešil 2 koraka. Na začetku je seveda živahno, ker srečuješ znance, se objemaš, rokuješ, izmenaš par besed in seveda hitro izgubiš filing, oziroma te kar nese. Navijačev je bistveno manj, saj je tekačev prav tako bistveno manj. Očeta, brata in mojo pasjo nečakinjo sem ugledala na 4km. Brat je mislil, da bomo počasnejši, tako da nas je ujel ravno po naklučju.

Energijske kroglice sem jedla na vsakih 5km in pila… se kr držala nekega ritma, ampak tam na 10. oziroma na 12. km sem pa čutila, da ne bo šlo več dolgo. Takole nekako sva se midve z moško gospodinjo po potrebi družili.

IMG_1499

Running buddy- zajčica, v najbolši kodicija je bila vseskozi spredaj. Če ne 20 korakov pa še kaj več.

IMG_1500

Mimo Lipoglav table, kjer sem se spomnila na moje Gin punce in kako bomo kmalu pekle rebrca 😉 sem še potekla, potem pa prvič preklopila v hojo. #gospodinje sta mi ušli naprej. Na prvem klancu so bili policisti s čudovitimi konji in trojke so se ustavljale ob njih in se celo slikale. Jaz sem bila zopet žejna in brez vode. Zajčica me tolaži, da zdej bo pa teren zame (hosta, senca, korenine). Ja, ampak jaz sem ugasnjena. Nobenega klanca nisem zmogla potečt. Na ravninah sem stiskala zobe, tekla sem samo in izključno klance navzdol. Noge so pač po dveh urah tako utujene, da se mi je enkrat zvrnil gleženj, ene dvakrat pa sem se zataknila ob korenino, ampak vsakič sem se ujela. Ena gospa za menoj se je kar dobro prekucnila. Moška gospodinja je 5 km do konca dojel, da če malo stisnemo, bomo pod 3.15 in da bi blo pa to res super. Itak je po 21km vriskal, ker dlje še ni tekel. Jaz pa sem se vseskozi pregovorjala sama s seboj v stilu: “Če tečeš bo hitreje konc!”  Pa notranji glas obupa: “Pa če ne morm!” “Pa stisni še malo, sej veš vse je v glavi!” grozno.

Takole je bilo pri tabli še 2km. Pa seveda nisem zmogla odtečti do konca. Telo je bilo do konca izčrpano, enkrat se mi je podobno zgodilo, ko sem hotela odteči 21 km in na7 km odstopila, enostavno ni šlo.

IMG_1502

Pred štartom sem prebrala, da če medicinsko osebje pravi, da je treba odstopit, da je potrebno ubogat. Pa sem Running buddy hecala, če me bo zvlekla iz te godlje, ko me bodo na polovici s proge vn vlekli. V cilj sem pošprintala, se nagnala do slabosti in se ustavila pri ograji, pa je medicinsko osebje povprašalo Running buddy, če sem ok. Sem vedla! 😀  Ampak zdej sem tako ali tako že v cilju. Srečna!

IMG_1504

Za 1. bo. Dragi moji gospodinji hvala za potrplenje, se potrudim do naslednjič da bo šlo bolj gladko in bolj zabavno. In iskrena hvala dragi Running buddy za majčke in za odličen štrudel, moški gospodinji pa za družbo in potrplenje in zabavne teme na progi.

IMG_1516

Dejansko je moja glava močna. Dvomim, da je možno na tako visokem pulzu vztrajat 3 ure, brez trme. Prepričana sem, da če bi šlo samo zame, da bi odstopila. Ampak to je ta skupinski duh, ko si pripravljen malce dlje stiskat zobe.

Treba bo zrihtat telo, ker do septembra ni več tako daleč…