tinasurfazavas


2 komentarja

Paros ( zaključek)

Prve še odgovor na vedno enako vprašanje: “Zakaj vedno Grčija?”

Cena apartmaja v Grčiji je enaka kot pri naših bližnjih sosedih, s to razliko da v Grčiji za enak denar dobiš zraven še čistilko, ki ti apartma dnevno pospravi (postelje postelje, pomije kopalnico in pobriše tla). Tako mi tudi peščene plaže niso tako nadležne, ker me kljub pesku vsepovsod, vsak dan pričaka postelja in kopalnica brez peska. Drugi veliki razlog je vreme. V Grčiji ni druge napovedi kot sonce in sonce in veter, torej nihče ne razmišlja o sfiženem dopustu zaradi vremena. Poleg tega pa je hrana tako v trgovini kot v restavracijah super in okolje tako varno, da otroke lahko pošljem same v trgovino ali pa same na plažo, brez da bi me karkoli skrbelo. No včasih me skrbi, da se sami dve čofata ali pa kepata s peskom in da je zaradi njunih bojev ogroženo pol plaže, nikakor pa me ni strah da bi bile punce same ogrožene.

DSC_0502

Pa še malo zunanjega pogleda na počitnice. Res sem se pripravila na dopust in vse je potekalo bolj mirno. Pripravila v smislu, da sem puncama naročila, da napišeta spiske kaj potrebujeta za seboj in smo jih potem skupaj dopolnile. Odšle smo v knjižnico in nabrale za dve potovaljki knjig. Pa tudi že doma smo določile približne naloge deklet. Pomivanje posode, pripravljanje svoje torbe za na plažo, omejitev elektronike… Tako da so bila pravila igre nastavljena že v Ljubljani.

Z malo Lumpo je bilo veliko igre od balinanja s frnikulami, do lovlenja rib, pa sprehodov in iskanja privezanih kužkov, ki sva jih razveselejvali z domačimi polpeti. Izvedela sem ogromno zgodb iz knjige rekordov in nikakor ne morem prešteti  na koliko zakajev sem odgovorila ali pa sva skupaj iskali odgovor pri stricu googlu. Za malo Lumpo še velja tisti čas, ko je resnično še povsem navezana na starše in jih občudujejo na vsakem koraku. Poleg tega, pa je tako vesel in dinamičen otrok, da v vsem najde veselje. No, ribolov jo je sicer malce razjezil in jo spravil celo do solz, ampak takih hitrosušečih.

IMG_7985

Velika Lumpa je zgodba zase. Že tako je bila vedno bolj občutljiva in njena težnja po perfekciji nikakor ne zbledi. V času najstništva, ko pa so hormoni na delu,  pa je še bolj hecno, ker gre resnično v eni uri od enega ekstrema do drugega, vseskozi pa obstaja pitbull. V kar zagrize ne spusti. Ko je lovila valove je kar poplesavala in se smejala kako je srečna, najverjetneje pa nas pol ure pred tem prepričevala, da se njej nikamor ne da in bo kar v apartmaju. Seveda pa je v ospredju vsekakor boj in tekma z menoj. Vsak dan in pogajanja in pregovarjanja za vsako stvar. Zato potrebujem tek.

DSC_0334

Sredi dopusta nekje sem zastala in ugotovila, da je problem,  ker mislim da je taka kot je,  posledica moje vzgoje in si torej sama sebi očitam slabo opravljeno delo. Torej vedenje, ki mi ni pogodu, jemljem kot osebni poraz. Oh ja, koliko osebnih porazov si bom še pripisala,  preden bom zrasla. Otroci nas vsekakor spreminjajo in opominjajo na marsikaj, vsekakor si ob kakih takih vihravi menjavi razpoloženja velike Lumpe mislim, da sem vesela, da je ona na začetku pubertete in ne jaz :).

Drugače pa je prebrala vse svoje knjige,  še sestrine in potem celo začela brati eno mojo. Neverjetna je s to koncentracijo branja. Problem je ker navadno ne želi odložiti knjige niti med obroki in bere še na poti na plažo.

Nek dan pa se punci cufata v vodi, se smejita, tunkata in cvilita, nakar velika začne resno tulit. Načeloma nikoli ne odreagiram panično, ker se mi zdi, da je dostikrat le igra. Sprašujem z obale kaj je in tuli, da jo noga strašno boli. Mala jo zvleče do mene in na nogi so le tri pikice. Hm nisi se urezala. Lumpa tuli ko’ zverina. Odnesem jo v senco in na srečo pride šefica surf šole. Vprašam jo, če je možno da je stopila na tisto strupeno ribo, mislim da ji v Sloveniji rečemo morski zmaj. Pravi, da je sicer to pojav dveh žrtev letno in da šiba ona po toplo vodo, strup je namreč termolabilen. Medtem, ko je ona grela vodo je Lumpa huronsko tulila. To so meni najbolj grozni dnevi materinstva, ko otroka resnično boli, ti pa nič ne moreš. V trenutku, ko je prišla topla voda je bilo vidno bolje. Čez dve uri je že surfala, ker sem ji rekla, da če se ji ponovi (skok na ribo) gremo pa srečko za loto kupit. Pa je na ribo stopil njen učitelj! Uglavnem ni bilo hujšega je pa imela nek izpuščaj po telesu in sem ji zvečer vseeno dala eno tabletko antihistaminika.

Veliko pa je k mirnejši dinamiki prinesla tudi Manimejkerjeva neturistična nezainteresiranost. Sploh nas ni preganjal po plažah, zaradi velikosti otoka pa tudi ni bilo nobenih znamenitosti,  ki bi si jih bilo potrebno pogledat. Tako so dnevi minevali res ležerno, na trenutke že kar leno. Večere pa smo preživljali v igranju taroka ali pa iskanju lokala s TV prenosom OI, in slastnimi vafli :).

Tako smo se en večer odpeljali na Antiparos, da smo tam kupili nek fejk potapljaški nož in se sprehodili po lepo urejeni ulici s trgovinicami in restavracijami.

Zadnje dneve, ko je zelo pihalo pa smo odšli  na ogled surfaških plaž s profi surfači na res ogromnih valovih. Jaz bi jih lahko gledala ure in ure.

DSC_0681

DSC_0667

DSC_0670

Veter nas je tako pregnal še na ogled dveh mest Lefkesa in Alikija in ob čakanju na trajekt smo si dodobra ogledali še Parikio.

DSC_0515

DSC_0516

DSC_0730

DSC_0736

Naša mala fotografinja je občasno tudi Mr.Bean.

DSC_0304

DSC_0747

Medtem, ko Manimejker slika sončni zahod.

DSC_0385

Jaz slikam njega ;).

IMG_8251

Zelo hitro je minilo. Ob 19.15 smo se vkrcali na ladjo in mislim, da smo v Atene prispeli nekaj čez 23 uro. Manimejker se je usedel  za volan, dekleti pa sta se namestile v spalne poze. Tudi sama sem zaspala in se vmes prebudila na črpalki. Manimejker je rekel,  da je super in da bo vozil do Makedonije. In res je bila zopet moja izmena Makedonija. Avtoceste v Grčiji in Makedoniji niso take kot pri nas. Prevozim celo Makedonijo na šus in na meji s Srbijo vsi spijo. V Srbiji pa zopet prazna cesta in kar naenkrat vidim avto pred seboj, ki stoji. Sicer moraš biti v Srbiji predvsem pozoren na pešce, ki skačejo po avtocesti  (jo prečakajo). Nisem sigurna ali sem utrujena ali se mi dozdeva ali res stoji. Počasi leze na odstavni pas in mi z roko nakazuje naj upočasnim. Sprva pomislim, da ima kake težave, upočasnim a ga prehitim (BMW, mislim da s tujo najverjetneje švicarsko registracijo), gledam v vzratno ogledalo, blenda, hupa, nakazuje z roko naj ustavim. Nisem ustavila. Ponosna na sebe, da  je to zihr kaka bedna fora, da te oropajo. Razmišljam naprej, da so me zagotovo prehiteli in mislili, da sem sama v avtomobilu, ker pospalih čanov niso videli in so me zato hoteli zaustaviti. Nadaljujem vožnjo in iščem kako veselo pesem na radiu, ker je res dolgčas in nikjer nikogar. Potem pa zopet avto, na desnem pasu (brez kakih luči) in zopet mi kaže naj ustavim, z roko čez okno nakaže naj upočasnim. Tokrat mi ni nič več jasno, peljem naprej upočasnjeno in gledam v vzratno ogledalo vsa presrana. Dvakrat. To pa zdej ni več fora. Kaj pa če se je spredaj kaj zgodilo, kaj če je spredaj kaka štala, morda kaj gori ali pa so kje streljali. Itak v glavi kriminalka (ki jih nikoli ne gledam), zbudim Manimejkerja. Punci pa sta se ravno sami prebudili. Manimejker kot ponavadi povsem hladen, navije radio in se mi smeji. Kot da sem blazna! Jaz pa vsa presrana, rečem naj pogleda na net ali pa na radio kaj dogaja! Mirno dvigne naslonjalo in se nemeni za mojo nervozo. Čez par kilometrov je bila cestnina in ker vidi, da sem povsem iz sebe pravi naj vprašam na cestnini kaj bi to bilo. Gospa na cestnini me vpraša koliko km nazaj se mi je to pripetilo, da obvesti policijo in naj seveda nikoli ne ustavlajam takim avtomobilom in potrdi mojim videnjem, da se to običajno tuji avtomobili višjega razreda. O.k. odpeljem se naprej in že razmišlam, kako se bo zapis končal s “kriminalnim” zaključkom. Zapeljem na pumpo na kavo, da se malo pretegnemo in pozajtrkujemo.

Pred večerom smo že doma. Ljubo doma. Do naslednjega popotovanja.

Advertisements


Paros (drugi del)

Letos smo si vzeli precej več časa in tudi Manimejker je zaradi narave dela vzel s seboj računalnik in kar nekaj ur predelal, medtem ko smo bile punce brezdeljne.  No niti ne brezdeljne, vzele smo dve potovalki knjig in malima Lumpama možgančki nikol ne mirujejo, tudi brez knjig smo kako ušpičile. 🙂

Temperature na Parosu so povsem drugačne od dosedanjih grških vročinskih razmer. Vseskozi pihlja in dnevna temperatura se giblje okoli 28 C,  ponoči pa se tako prijetno shladi,  da smo vsi predolgo spali. Predolgo le zato, ker če ob 11 zajtrkuješ se na plažo odpraviš v največji vročini. Ampak, ker se vedno lahko utaboriš pod borovci ni panike.

Punce pa se spomnijo kake lumparije.

Balinanje s frnikolami.

IMG_7809

IMG_7910

IMG_8108

Po treh polhastih nočeh se končno odločim da ob 7h odrinem na jutranji tek. Tek mi še vedno dela preglavice, nikakor mi ne steče, vendar rabim ta čas, ta mir in pogovor s seboj. Toliko imam za predelat in na plaži ob knjigi ne gre, če pa odložim knjigo me pa že katera od deklet potegne v svojo zgodbo. Kadar plavam ni časa za pogovor s seboj, torej resnično rabim, da mi steče. Ob 7h sploh še ni vroče, čeprav je sonce že kako uro zunaj in kljub temu da sem sprva mislila teči po ravnem, se kot pravi Slovenec  (za KBS: spet NE morem napisati Slovenka) podam na hrib in uživam v jutranjih razgledih. Res sem vesela da smo tu. Najstnica mi vsakodnevno nastavlja izzive in hodi po robu, tako da resnično potrebujem umiritve, da ostajam mirna in seveda da ne popuščam. Veliko razmišljam o svojem najstništvu, vendar se ne najdem v njeni zgodbi in mi je tako še večji izziv.

IMG_7792

IMG_7747

Manimejker se je zjutraj podajal na podvodni ribolov. Za okrogli rojstni dan so mu prijatelji kupili opremo za podvodni ribov. Naj samo še povem, da Manimejker res ni jutranji človek in da sem obupala, da bi ga kdaj zgodaj vlekla na kako aktivnost ker funkcionira in komunicira šele kako uro potem, ko odpre oči, do takrat pa lahko le je in pije in renči. Ribe pa so ga vseeno premamile, da se je zbujal po vzhodu in se odpravljal na potope. Ko se je vrnil, je bil povsem sestradan in utrujen.

DSC_0638

Takole pa je mala Lumpa dala sušit opremo misleč, da je foter neki zafrknil, ko jo je odložil na brisačo . 😀

IMG_7718

Po njegovih vrnitvah iz lova smo se občasno odpeljali na Molos beach ali pa smo ostajali na domači plaži. Drugi dan, ko se je ravno prav razpihalo, sem se nas surf zavihtela še sama. Po navodilih inštruktorja sem se vozila gor in dol in izvajal obrate po navodilih. Itak je povsem drugače, ko ti nekdo govori: prestavi noge, spusti levo roko, preprimi, odpri jadro…  Sej ne da se sama ne bi bla sposobna voziti gor in dol, samo obratov mi nikoli nihče ni razložil teoretično, ampak sem jih izvajala le z gledanjem drugih…

DSC_0828

DSC_0537

Po prvi uri surfa žal ni sledila druga,  ker se me je nekaj lotilo. Bolelo me je grlo in ponoči sem nabijala kot stari kadilec in čez dan sem se vlekla kot smrkel. Tako smo ritem zopet upočasnili in se bolj  držali  domače plaže Logaras beach. Po nekaj dneh pa smo se zopet odpeljali na Molos beach, kjer sta lumpi surfali, se igrali s kužki ali pa lovili valove z body boardom.

DSC_0542

DSC_0624

DSC_0836

DSC_0468 (1)

DSC_0471

Manimejker je že drugi dan lovlenja ujel ribo. To je bilo veselja. Sploh mala Lumpa je imela veliko ponosa in je kasneje posnela celo film o dogodku. Pri pripravi le te, pa nastopi problem. Namreč s seboj smo imeli plinski žar in apartma je imel kar dva balkona, vendar na obeh je pihalo. Manimejker se je peke lotil sam in še dobro, da smo imeli kombinacijo kosila, ker na koncu bi se vsi že pojedli medseboj, preden bi bila riba pečena. Veter je ogenj pridno ugašal, hitreje kot ga je Manimejker prižigal. Ampak na koncu se je riba le spekla in veselje je bilo popolno. Malo Lumpo je ribolov očeta tako navdušil, da smo ji kasneje iz trnka,  ki smo ga imeli s seboj in z bambusove palice napravili ribiško palico. Lovljenje z njo pa je že zopet zgodba zase :).

IMG_7765

IMG_7985

Proti koncu se je stanje s kašljom umirilo in seveda me je grabila panika saj so za zadnje dneve napovedovali pravo neurje, ki pa je primerno le za profiče. Tako sem se končno zopet odpravila na surf in imela učno uro obtratov proti vetru (tack) in obrat z vetrom (jibe). In ja gre, če mi nekdo sproti govori navodila. Ko sem se drugi dan sama vozila ni šlo tko simp, res pa je, da se je ta drugi dan tudi veter precej mešal. Uglavnem še se bo treba učit!

DSC_0446

Pa vse tri na vodi 🙂

DSC_0473

Po surfanju smo s puncami izvajale tudi acroyogo na plaži in tudi v vodi, kjer je ob valovih še posebej zabavno. Vsekakor smo se nazabavale in dvomim, da jih bom drugo leto še lahko dvignila na ramenih :).

IMG_8113

DSC_0634

IMG_7909

Se nadaljuje…

 

 


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…


6 komentarjev

Kreta 3. (zadnji) del

Uff, zmanjkuje mi časa, ampak stvari je pač treba dokončat. 🙂

O tem, da bo tak odziv na naš “katastrofalen” dopust si nisem niti v sanjah predstavljala in tako me je kar nekaj poznanih sledilcev vprašalo, od kje mi “jajca”,  da kaj takega sploh napišem. Odgovora resnično ne poznam, vem pa da mi je bil cel dopust v poduk in verjamem, da sem z njim zrasla.  Ampak gremo kar k  nadaljevanju…

16 dni dopusta je pomenilo le 10 dni Krete. V teh 10 dneh smo spali na 5 različnih krajih. Vse skupaj je bilo mnogo preveč premikanja in obdelali smo cel zahodni del, oziroma Canio.

Lotila sem se tudi knjig. 2014-08-16 19.17.11

Nabor, odraža moje “duhovno” stanje. Ultraman, ker sem razmišljala o maratonu. Preseganje vedenjskih vzorcev, ker se mi zdi,  da imamo velike komunikacijske težave v družini in Murakami, ker je pač treba prebrati vsaj enega Murikamija na dopust.

Nadaljevali smo pot proti Matali.

Ustavili smo se v samostanu Preveli.

Na drugi sliki vpraša mala Lumpa: “Kaj delata Lame?”

Jaz : “Parita se!”

Lumpa: “Aha!” 🙂

Na tretji pa se pripravljam za na pot v Chile, Bolivijo, pač neko J ameriško državo.

Kreta2014-275

Kreta2014-277

Kreta2014-280

Kreta2014-282  Kreta2014-285

Kreta2014-288

Kreta2014-295

Po brvi smo se podali na bananin nasad, kjer nam je prava hippijevska družina postregla z doma iztisnjenimi sokovi  in domačim oljčnim oljem, ki smo ga kasneje tudi kupili.

Kreta2014-302

Kreta2014-303

Kreta2014-310

Kreta2014-316

In končno Matala. Jaz sem z napol zaprtimi očmi odkorakala na plažo, poiskati maserja. Našla sem ga. Imel je malce gneče, ker je bil ravno ta vikend beach volley turnir.  Ampak če trpim že 3 dni ali več, bom pa še kako urco. Povedala sem mu da imam migreno že več dni in se je prve usmeril na moj vrat. Tako me je namatral in mi ga uspešno zmehčal, da me še dans ne zateguje, tako kot me ima navado. Po masaži vratu me je povprašal še po drugih bolečinah.  Omenila sem mu, da me navadno sočasno zateguje tudi v križu. Pa mi je začel še kolke premetavat in prijavil par takih, ki mi še danes odmevajo: “Runnning, it’s good for yor heart,  but not for your back.” In kasneje mi je kot že dva pred njim še rekel,  da imam problem z  blokado energije v predelu trebuha in da me od tu boli križ in naj z njim vdihujem in izdihujem. Za ta dogodek, si je celo snel sončna očala in majkemi, da je izgledal kot Sean Connery pri 50 ih ;). Masiral me je dosti dlje kot pol ure, kot ima postavko in me po masaži poslal še na en sprehod. Naročil mi je, da moram še na kako masažo,  ker takole v pol ure se ne da vsega tega zrihtat…

Na srečo je bila to zadnja migrena na dopustu, ampak jaz sem se na tej točki predala. V smislu, da otrokom nisem več težila za posodo, s hrano, brisačami, perilom, vse sem postorila sama, ker  sem si  želela,  le da vse čimprej mine…

Matala je načeloma krasna. Sploh mestece z malim trgom, kjer je zvečer prav prijetno posedat ob hrani in pijači. Ogledali smo si še Minojsko palačo Festos. Pa mala Lumpa si je želela namočit nogice pri ribicah.

Kreta2014-328

 

Kreta2014-343

Kreta2014-349

Kreta2014-359

Kreta2014-361

Kreta2014-376

Kreta2014-380

Kreta2014-384

Kreta2014-394

 

Kreta2014-395

Kreta2014-399

Kreta2014-400

Kreta2014-336

Za konec pa smo si pustili še Knosos in Arheološki muzej v Iraklionu . Tu me je presenetila gneča. Ampak absolutno sem prepričana, da bi od kulturno zgodoviskega turizma, grki lahko precej več iztržili, če bi se le malo zgledovali po drugih “naprednejših “državah.

Kreta2014-409

Kreta2014-406

Kreta2014-407

Kreta2014-417

Kreta2014-427 Kreta2014-428

Kreta2014-450

Na poti domov,  pa postanek na makedonski tržnici in  nakup paprik in paradižnika za babi.  Pri 40 stopinjah celzija! Ni blo najlažje!

 

Kreta2014-486Kreta2014-489

Z Grčijo defenitivno še nismo zaključili, za avtodom pa bo potrebna drugačna organizacija.


2 komentarja

Kreta 2. del

Stanje v avtodomu se je stopnjevalo, mali dve sta se bockali in več ali manj sta nama nastavljali ogledala. Velika z egoizmom in mala s kričanjem. Pa sej veste, dolgo faco za vsako stvar, ki jo je bilo treba premaknit. Pa ko rečeš, da se gre za na plažo, zlaufa dol in se potem na tvojo brisačo rine, ker si svoje niti slučajno ni vzela. Pa Jestne je bil bojda tudi na Kreti.  Da ne govorim o tem, da se 10 minut pregovarjam z njima, da gresta posodo pomit do korit. Po 2o sekundah je tavelika nazaj, z celo zgodbo, kako tamala neki noče, da ona je pa včer…  Ma da bi ji lavor vode na glavo zlil!  Pa itak ji nikoli ne zmanjka in nikoli ampak res nikoli, ne utihne…

Premaknili smo se na čudovito plažo Falasarna- Phalasarna ob Libijskem morju.  Vmes smo imeli še nekaj težav z avtodomom, med drugim je mali zletel Rush Hour direkt na glavo. Predalnik se je odprl sam od sebe. Itak, da sem p… zakaj ne zapirata in kasneje  ugotovila, da se je zapiralo polomilo. Na srečo sem imela nekaj orodja s seboj, da sem izgubljeni štift zamenjala, kar z šivalno iglo.  Vseh prigod niti ne bom opisovala, ampak lahko le povem, da je bila plaža čudovita in da sem dobila že drugi napad migrene na dopustu in da so se trenja samo še stopnjevala. Bili smo že na polovici dopusta in vedno bolj skregani. Na plaži so tudi sposojali surfe,  ampak v mojem stanju je bilo to povsem nedosegljivo in letošnji plan ni zajemal surfaških aktivnosti. Dan je bil zelo vetroven, valovi pa visoki in morje kar hladno in smo se odpravili do bližnjega  piratskega pristanišča. Seveda je posijalo sonce in nas neusmiljeno grelo.

Kreta2014-069

Kreta2014-071

Kreta2014-104

Kreta2014-114

Kreta2014-127

Kreta2014-126

Piratski prestol

Piratski prestol

Kreta2014-137

Kreta2014-143

Pod nami bivše pristanišče.

Kreta2014-149Nadaljevali smo pot proti jugu in moram reči, da je Kreta zelo hribovita in na teh vzponih so se temperature spustile iz 35 na dobrih 24.  Kreta2014-151

Kreta2014-154

Kreta2014-159

Kreta2014-157Živalski vrtovi so se ponujali na vsakem koraku, tako smo božali koze, pa občudovali kanarčke, purane, srne in se ustavili v taverni, kjer moram reči, da smo si navlekli jopice. Grška hrana je odlična, povsod dobite svežo ribo in musako pa gyros, pa meso na žaru in na Kreti je vse še posebej poceni. Hrana ima sicer malce specifičen okus, vsaj za take nose kot jih imata moji Lumpi in človek bi mislil, da sta v vseh letih Grčije že navadile. Vendar sta v restavraciji hrano le premetavali in spet smo imeli cel šov. Manimejker je pri nas velik gurman, ampak tudi ni posebno izbirčen. Punce pa so zelo neješče, ampak to že od nekdaj in po pravici se ne trudim zelo razširiti jedilnika, raje kuham tiste stvari, ki jih jesta, saj sem bila sama zelo podoben otrok in sem kasneje jedilnik, kar precej razširila. Priznam pa, da ima vsa ta neješčost velike korenine v moji družini. Seveda je bil spet ogenj v strehi. Taka tipična, ko fotr reče da so otroc scrklani in nevzgojeni, mama pa vzame to osebno. Otroci jokajo,  mama posledično tudi ne more jest,  ker če je nervozna ne je, fotr pa vse pomlat, ker on je pa nervozen samo še bolj lačen… Spet Štala. Mislim, da smo se po tem dogodku končno usedli za mizo v avtodomu in je vsak povedal kaj si misli in kaj bi lahko naredili, da bi se dopust le obrnil na bolje. Razen tavelike, ta pri nas vedno samo vali krivdo in seveda je bil tokrat fotr tečen, včer mama, prejšni dan sestra… uglavnem smo raje nadeljevali pot do Elafonisi-ja.

Kreta2014-184

Kreta2014-198

Kreta2014-216

Kreta2014-241

Mala Lumpa se je odločila, da bo zaradi ljubega miru raje spala v Qeuchi. To je pomenilo malce več vstajanja za naju, saj sva jo preverjala, da ni kam odvandrala, ampak je bil pa večer res miren v avtodomu…

Prednost visoke Krete in zahoda je bila tudi ta da, da ni bilo nujno vstati zelo zgodaj, ker je tudi ob 7 h zjutraj bila zahodna polovica otoka v senci in sem se lahko podala po kozji stezicah, brez da bi me vročina uničevala.2014-08-08 07.34.13

Čez dan je plaža postala ena tistih zelo polnih, kjer je še za ležalnik vrsta in smo se odpravili naprej,  oziroma nazaj v Chanio.  Kreta2014-248

Kreta2014-251

Kreta2014-255

Kreta2014-262

O tem,  kako nas je garminca vsakič hotela speljat na kozje stezice, bi lahko napisala cel post. Ko pa smo jo izključili, se je vsake toliko sama priklopila in javila koliko je do njenega izbranega cilja. Nas je vsaj malo nasmejala.  Zvečer sem imela zopet migreno. Katastrofa. Velik problem je bil tudi,  da je bila obala na zahodu pač taka, da ni omogočala plavanja, saj se morje nikakor ne umiri, da bi se mogoče lahko malo razplavala in bi mi vratne mišice popustile. Imela sem svojo škatlico migrenskih tablet (4 tablete) in vse sem porabila :(.

Tole pa je bila večerja zunaj, kjer dekleta niso imela nikakršnega problema kaj izbrat!           Kreta2014-272

Se še nadaljuje…