tinasurfazavas


3 komentarji

Veliki vrh

Mi je obljubil Storžič. Pa sem vprašala, če gre Vižli lahko z nama. Ni bil prepričan, ampak niti slučajno ni ostal brez idej. Ponujal in ponujal, mi je različne nepoznane ture. Dogovorila sva se, da bi bila oba rada zgodaj nazaj. Štart 5.00. 5 minut sem zamudila. 😉

Štart v smeri Gorenjske. Klepetava in klepetava in zavijem mimo pumpe. Hmmm, najverjetneje sva tako ostala brez kave in roglička. Peljem v smeri Tržiča. Greva na Veliki vrh. Zavijem v Dolžanovo sotesko in peljem po cesti.  Nekje se sparkirava, dvomim da sem si zapomnila in res je gozdna potka čisto ob cesti. Zagrizeva v breg in po gozni poti se odpre pašnik in kmalu zatem je tu že koča na Kofcah. Švigneva mimo v smeri Kofce gore (1976m), oblaki se premikajo in za njimi se kaže sonce.  Tik pred vrhom Ninja opazi gamse. Vižla jih ne vidi :). Ko doseževa Košutin greben so na avstrijski strani oblaki, pri nas pa čez oblake prodirajo sončni žarki. Magično. Po grebenu potečeva in uživava v meglicah in svetlikanju žarkov. Kdo najbolj uživa v tekanju je pa tako ali tako jasno.  Dosežemo Veliki vrh 2088m.

Spustimo se nazaj proti koči in na spustu opaziva kolesnice koles. Keri norci se pa tu spuščajo s kolesi? Tudi prve planince srečujeva. Na Kofcah smo ob 8.00 in za zajtrk pojeva ričet in čez še štrukeljčke. Moram rečt, da tek od tu dalje ni bil več mogoč, beri prepolne riti :).  Tokrat kar kratki video.

Potrebovala sva nekako uro in 23 minut do vrha.  Za 790m višincev in cca 8km sva rabila 2.10 čistega gibanja. Vmes pa sva seveda sedela in vse pojedla 🙂

Advertisements


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂


Energijske kroglice

Še en pomaratonski post. Za tiste, ki smo vam, zdaj že maratonci, vzbudili tek po maratonu.

Na spletu obstaja miljon nasvetov in programov za trening na 42 km. Jaz sem si izbrala garminovega na pulz. Tedensko je bil sestavljen  iz enega nizkopulznega, enega hitro intervalnega in enega dolgega teka. Povprečno sem tekla 3 x na teden in na koncu je bilo to vseeno več 40 km na teden. Izredno priporočam, da zraven krepite še mišice, na kak drug način. Pri meni je bila to Šmarka pa yoga in plavanje.

In ker me je kar nekaj ljudi prosilo za recept za energjiske kroglice, ga bom zapisala tule, da ga tudi sama lažje najdem.

Potrebuješ:

pol skodelice dateljnov

3 velike žlice pirinih kosmičev

1 veliko žlico rozin

1 veliko žlico brusnic

1 veliko žlico chia semen

Vse sestavine namočimo v kokosovo vodo (ki jo ne odlijemo) za kaki dve uri.

Dodamo

3 velike  žlice mletih  mandeljnov

1 veliko žlico organskega kakava

1 veliko žlico guarane v prahu

pol žlice kokosovega masla

in vse skupaj zblendaš ali pa v mojem primeru, zmiksaš s paličnim mešalnikom.

Dobiš kar gosto zmes, iz katerih sem jaz izdelovala kroglice in jih za zaljuček povaljala v kokosovi moki in postavila v hladilnik.

Tik pred uporabo pa sem jih zavila še v živiljsko folijo in v pas.

Aja,

pa enkrat sem jin naredila tudi brez pirinih kosmičov in so tako še brezglutenski in pomoje enako super, samo še malo bolj pastozni.

 


1 komentar

Rožičevo pecivo

Sem ga včeraj pozabila slikat in zdaj je taka bolj simbolna fotografija, pri kavi.

DSC_0181

Pecivo je včeraj po plavalnem treningu, poželo veliko občudovanje deklet in seveda zahtevo po receptu. Na spletu najdete veliko različic. Moj je malce prirejen s sestavinami.

Merica – skodelica je večja, kot ta na fotografiji, taka za čaj!

Sestavine:

4 jajca

1 skodelica pirine moke

1/2 skodelice sladkorja

1 skodelica rožičeve moke

1 skodelico riževega mleka

1/2 skodelice kokosove masti

1/2 vinskega kamna

4 jabolka (lahko tudi kak več)

Vse sestavine zmiksamo in vlijemo v pekač (obložen s peki papirjem). Pečemo cca 30 minut pri 200 C.

Še toplega prelijemo z jedilno čokolado, ki smo jo stopili z dodatkom kokosove masti.

Zelo enostavno in odlično.


Novoletne zaobljube

Nimam jih! 🙂

Res ne verjamem v njih in tudi ne vem kaj bi si zaobljubila. Da bom več tekla! Pa sej to bom tako ali tako, če mi bo zdravje služilo. Da bom bolj zdravo jedla. Tudi to bom, ne glede na zaobljubo, bolj je odvisno od finančnega stanja in časa.  Morda bi si le zaobljubila, da se bom dnevno bolj uredila, da si morda uredim make-up, ker trenirka hlače ostajajo. 🙂

Rada pa ob koncu leta pogledam nazaj in naredim ponavadi filmček v smislu novoletne čestitke, kjer nanizam pomembnejše dogodke, kraje in dogodivščine tistega leta. Ponavadi tudi pogledam statistiko pretečenih km in ker se ta vsako leto povečuje sem zadovoljna. Letos sem bojda 64 ur posvetila teku (605 km), 20 ur smučanju, 30 ur plavanju, 28 ur plezanju in 10 ur za pohajanje- planinarjenje. Vsega je bilo zagotovo več, ker vsega nisem vnesla v endomondo koledar, ali pa je ta računal po svoje.  Kakorkoli je ta statistika zame povsem zadovoljiva.

Zadnje dva meseca sta se mi zdela tako peklenska, da sem si zaobljubila že marsikaj in se tega mislim držat ne glede na letno prelomnico.

Namesto zaobljube pa obljuba recepta za Ninjo.

Tale Pirin kruhek je pri nas vsaj pol leta že redno v pečici in kjub njegovi enostavnosti bojda marsikomu ne uspe.

450 – 550 g pirine moke

3 dcl riževega mleka ali jogurta

1.5 dcl vode

2 čajni žlički vinskega kamna

žlica olivnega olja

Takole ga potem  “vlijemo”  v pekač obložen s peki papirjem.

DSC_0002In pečemo dobro uro pri 180 stopinjah C.

DSC_0005

Na fotografiji je iz polnozrnate pirine moke. Otrokom pa gre iz navadne pire bolj v slast.