tinasurfazavas


1 komentar

GIN – Madžarska vižla

Tole je en tak mali povzetek popoletnih dogodivščin.

Vse od leta 2004, ko se mi je rodila prva Lumpa sem imela željo po psičku. V otroštvu sem namreč vseskozi imela živali med drugim tudi dva Koker španjela. Mlajšo psičko sem rešila usode in dva dni staro psičko obdržala pri življenju s hranjenjem po steklenički. V knjižnici sem takrat našla le eno knjigo o psih in v lekarni si lahko kupil le mleko v prahu. Samo tako, za približno predstavljivost, kak podvig je bil to v tistih časih. Hodila sem v 7.razred osnovne šole.

Mlajša hči je prav tako ljubiteljica vseh živali in pomoje sva nekje 5 let nazaj začeli kovati plan in izbirali med pasjimi pasmami. Jaz sem imela najrazličnejše želje. Med drugim sem dolgo časa mislila, da bom imela Nemškega boksarja. Tudi Angleški buldogi so mi strašansko všeč. Potem sem se kar naenkrat zaljubila v Weimarskega ptičarja. Tu se je Manimejker prestrašil in rekel, da se mu zdi  pes “preinteligenten”.  😀 V resnici je tudi kar velik. Tako sem se zasmejala in iskala naprej in našla Madžarsko vižlo. Začela sem brati o pasmi, gledala slike in že sem iskala legla. Pri nas jih pred petimi leti res ni bilo veliko. Bolj ko sem se zanimala za pasmo, več sem jih videla. Navdušila sem celo familijo in potem so se začeli vedno večji pritiski. Kdaj bomo imeli psa? Vsako leto sem našla kak izgovor. Kot bivša lastnica sem se zavedala obveznosti. Naj vmes povem, da sem kot otrok živela v hiši, kjer si psa zjutraj le spustil na dvorišče. Nakup sem prestavljala, delno tudi zato ker pasma ni mala in moraš biti tudi fizično dovolj močan za obvladovanje takega psa. Mlajši hčeri sem rekla, da dokler ne bom imela resne ( redne) zaposlitve si psa ne moreva privoščiti. V mislih sem imela predvsem obisk veterine.  Tako me je mala Lumpa začela preganjati k pisanju prošenj. 🙂 Jasno mi je bilo da je čas. Vmes pa sem šla resnično šla v službo.

Začela sem z iskanjem legla in ker doma ( v Sloveniji) nisem naletela na nič pametnega sem se začela obračati na Madžarsko. Našla sem leglo, in se dogovarjati z lastnico. Cena je bila kar visoka in zato sem ji namignila koliko so plačale druga dekleta, ki  so prav tako kupile psičke na Madžarskem. Spustila mi je ceno in ko smo se začeli pogovarjat o rezervaciji sem ji povedla, da bi psičko dvignila 10 tednov staro, ker gremo mi prej še na dopust (mladiče se oddaja po 8 tednu) in pri 7 tednu  ne bo šlo, seveda pa ne bi mladiča vlekla v Grčijo z avtom. Tu pa se je zapletlo. Napisala mi je, da mi za vsak dan po 8. tednu  zaračuna 7€ za oskrbo in dve dodatni cepljenji … nekako 150  evrov več. Pa sva spet bili na višjem, kot je bila začetna cena. Meni se sicer ni zdel tako velik problem, le namignila sem, da v tem primeru plačam pač prvo ceno in je to, to. Vzrediteljica je bila tako užaljena, da je rekla, da bo psa raje prodala na Madžarskem, kot da se cenka z menoj. Manimejker bi ji seveda dodal še tistih 50 evrov, meni pa se je zdelo, da ji gre samo za denar in bi se mladičev rada čimprej znebila. Ni mi bil všeč ta odnos in iskala sem drugo leglo. Našla sem ga v roku parih ur. Rezervirala sem psičko. Za njo sva plačala rezevacijo 1/3 kupnine in se dogovorila, da jo dvignemo po dopustu. Nova vzrediteljica mi je poslal dve možnosti izbire psičke in odločili smo se za svetlejšo. Tako smo vsi komaj čakali konec dopusta. Dan pred odhodom me je prešinilo, da bi blo fajn imeti kaj opreme in z malo Lumpo sva odšle v Mr. Peta po nakupih. Med drugim sva kupili tudi boks. Manimejker je bil presenečen nad velikostjo boksa, zdel se mu je prevelik ;).

Ko smo prispeli do čudovite hiške in se sprehodili do pesjakov,  pa mi je potrdil, da boks nikakor ni prevelik. Samica (mama) je bila kar velika, samec poleg pa še večji( vendar ta ni bil oče).  V drugem delu je bila malenkost manjša psička in trije mali psički. Vzrediteljica nam je predstavila našo novo članico. Starejša Lumpa do sedaj NE ljubiteljica psov,  se je v trenutku zaljubila.  Mala Lumpa pa pomoje sploh ni prišla do sape :). Okoli pol ure smo sedeli na vrtu in se pogovarjali o vzgoji, negi in podobnih stvareh. Povedala mi je,  da psički niso bili še izven tega okolja, ker je bojda tudi veterinar prišel vedno na dom cepit psičke. Pokazala mi je, da ima neke pikice na nosku in odrgnine na komolcih (naj mi veterinar da kako mazilo ), da je to najverjetneje od betona. Naročila mi je, da potrebuje z novim tednom še zadnje cepljenje in potem še cepljenje stekline. Dala mi je pogodbo in cepilno knjižico in mi obljubila, da mi rodovnik pošlje kasneje. Pa da naj ji javim, kako smo potovali domov.  Torej vse zelo normalno in gladko. Vsedli smo se v avto in jo mahnili proti domu. Sprva je reva cvilila, ko pa se je uspela umiriti je zaspala in spala skoraj celo pot.

DSC_0588

DSC_0626

Doma sem klicala veterinarja in ta mi je svetoval ceplenje čez kak teden, da se psička malo stabilizira. Doma so bile pestre noči, saj sem si zamislila, da bo spala v boksu v dnevni sobi. Tako da sem prvih nekaj dni spala jaz poleg boksa v dnevni sobi. Beri zaspala na tleh poleg boksa. Bila sem tako neprespana kot novopečena mama z novorojenčkom. V bistvu še huje saj sem imela še priprave na maraton in poln delovnik! Na srečo je bilo to zadnijh 14 dni pred šolo in sta bili punci prvih 14 dni vsaj čez dan kar aktivni z njo, morda celo preveč (crklanja) 😉 . Ko sem prišla 1. do vetrinarja pa se je stvar zapletla. Nisem imela potnega lista. Razložila sem situacijo in rekla, da bom prosila vzrediteljico, da mi ga čimprej pošlje. Vetrinar me je opozoril, da je njegova dolžnost, da me vpiše v sistem z nepopolno dokumentacijo in da me mora prijaviti inšpektorju. Vzrediteljica mi je napisala, da morajo biti na Madžarskem psi cepljeni za steklino, da dobijo potni list in naj zavlečem kak teden, ko bo možnost da jo cepimo za steklino in mi ga bo takrat poslala… hmmm čudno. Začnem spraševat okoli in vsi so dobili 8. ali 10. tednov stare mladiče iz Madžarske s potnimi listi in seveda niso bili še cepljeni proti steklini… O.k. nekaj ni O.k. Kličem na vse konce in vlečem vse možne vezi, da bi mi kdo znal povedat kaj naj naredim, na koga naj se obrnem, kdo je bil v podobni situaciji? Doma imam malo ilegalko. Manimejker je jezen name. Pravi, da se nisem dobro pozanimala in priznam, res je bila moja napaka, čisto preveč naivno sem zaupala vzrediteljici. Mislila sem, da ona ve kaj pes potrebuje saj pse redno prodaja (bojda tudi v tujino),  jaz pa 1. kupujem psa in da me bo že usmerila. Zmotila sem se big time. Vmes grem še na tekmo tega leta “Jungfrau maraton”( ta zapis tudi nastaja že dva mesca). Utrujena sem in zelo razočarana, najbolj nad seboj.

Vmes se prepiram z vzrediteljico. Nekje je zamočila, napiše mi, da se lahko dobiva na meji, kjer bo prevzela psa, ga peljala cepit in mi ga čez tri tedne vrne. Ali pa ji vrnem psa in ona meni kupnino! Halo? Psa naj po 3 tednih pri nas peljem spet nazaj in potem ga mogoče dobim nazaj!

IMG_3112

Nekaj ni o.k. Pes je zdej naš. Noben doma si ne predstavlja, da ga za tri tedne vrnemo. Komaj smo ujeli nek mali ritem. Jaz sem si seveda postfestum prebrala, da more biti pes tri tedne po cepljenju še na istem ozemlju in lahko potuje šele 3 tedne po ceplenju.  Uglavnem z živci sem bila bolj proti koncu, vmes pri tašči pes nekontrolirano divja in pade, zacvili in sploh ne more stopit na taco… Super ilegalni pes, s spahnjeno taco. Malce sem bila obupana. Po 15 minutah ležanja je vse v redu z njo (tak mali fuzbalerček 😉 ), sam prestarašila nas je pa ful.

Sprehodim se do inšpektorata in izvem, da je inšpektor trenutno na dopustu in da je najbolje, da se vrnem do vetrinarja, da me ta vpiše v sistem in bom tako dobila poziv inšpektorja za obrazložitev situacije. Itak ma čedalje večje razjedice na nosku in morva k pasji dermatologinji. Vmes pa dobim na dom rodovnik od svoje vzrediteljice. Pazi to: Črnogorski. Nič mi ni jasn. Pri veterinarki razložim situacijo in seveda nisem več prepričana, da je kuža sploh Madžarski. Vetrinarka mi glede na situacijo svetuje še testiranje blata na parazite in pravi, da se bova ob prisotnosti teh dogovorile za kasnejše ceplenje stekline. Itak je pozitiven in zapleti se nadaljujejo.

Vmes napišem obrazložitev inšpektorju, zagrozim vzrediteljici in napišem pritožbo madžarskemu inšpektorju.

Res sem jezna.

Od inšpektorja super hitro dobim odločbo in pes ima končno slovenski potni list. Od madžarskega inšpektorja dobim nek slab odgovor, da je pač nelegalno imeti vzrediteljstvo iz druge države in da bi se pač morali prej dogovorit o potnem listu. Kaj se tam odvija, me v bistvu ne zanima več. Z vzrediteljico pa tudi ne komuniciram več. Večkrat sem prebrala njene maile in res je da mi je napisala da uradno bi morala biti še cepljena  proti steklini, vendar ker ni meje načeloma ni problema. Naivno sem ji verjela, sploh nisem pomislila na potni list. Res ne!

Psička je naša ne glede na okoliščene saj nam je ukradla srce v prvem trenutku.

DSC_0788IMG_3858

Torej v vednost in ravnanje: POZANIMAJTE  se o potnem listu pred nakupom, in ne vzemite psa brez njega! 🙂

Pa še en odstavek  v vednost in ravnanje.

Vmes sem dobivala miljon navodil kako ravnati, pa kako s hrano,  pa o pasji vzgojni, nasveti eni,  pa drugi, pa tretji, pa zahtevna pasma, pa ne. Pa vprašanja: A so te otroc prepričal! Pa tko velik pes ni za v blok!

Moje mnenje, Vižla je zelo aktiven pes,  zelo rada ima družbo in nora je na otroke in igro. Ne predstavljam si jo 8 ur same. Brez problema pa je 8 ur v stanovanju, če smo mi doma. Seveda  rabi en velik sprehod prej in po tem,  pa veliko igre. Trenutno ima 5 mesecev in čez noč sploh ni problemov, zjutraj sploh ne bi šla lulat, sam ko je pa enkrat zunaj je pa druga pesem.

NIKOLI se ne bi odločila za takega psa, ker bi otroci to hoteli. Pes ima življensko dobo 15 let. Otroka nikakor ne moraš v teh letih vezat na tako obveznost. Za tak primer nabaviš hrčka. Pes je uradno moj, neuradno pa od mlajše hčere, ki se res zelo trudi z njo in jo velikokrat zjutraj kar v pižami pelje lulat. Takrat sta obe najbolj kjut. Za veliko Lumpo pa je to en tak zaupni polhek, res se veliko crkljata. Jaz pa sem tista, ki jo peljem na daljše sprehode, včasih tudi mlajša Lumpa. Če nima veliko obveznosti, ali pa zdaj ko je tako zgodaj tema, to opraviva skupaj. Poleg tega je pri 5. mesecih že kar precej močna in jo v nepredvidenih situacijah 11 letnica težko obvlada. Od kar imamo njo, sem tekaške superge postavila v kot. No niso v takem kotu, saj jih vsak dan večkrat sprehajam, le na tek jih ne peljem… Enostavno ni časa za tek. Če želim imeti vsaj približno vzgojenega psa, da bo hodil z nami okoli in ne bo v nadlogo, pomeni da se vsakodnevno na sprehodih ukvarjam z njo in z vzgojo. Pa glede na to, da hitro raste imam zdej 3 pubertetnice, 13 letno, 11 letno in 5 mesečno… Sam kadar so pridne so pa res lušne ;).

IMG_4305

Tko da če sem kdaj mislila,  da se meni kaj ne more zgodit, zdaj niti približno ne verjamem več v to.

Tud slednja priča o tem. Vedno sem bila proti oblačenju psov, ampak našo vižlo v dežju včasih prov trese. Tako sem ji včeraj zašila prototip plaščka za zimske dni. Sneg obožuje! Včasih se mi zdi, da je jaz v pasji obliki.;)

DSC_0690.jpg

 

 

 

 

Advertisements


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…


2 komentarja

Poletne počitnice 2015

Počitnice so v izteku,  jaz pa nobenga grškega posta. 🙂

Letos so se počitnice razdelile na več segmentov in v nobenega ni vključena Grčija.

Prve sta punci odšli na svoje aktivnost: starejša na plavalne priprave na Ravne na Koroškem, mlajša pa na Urban roof počitnice. Midva pa delovno.

Potem smo si vzeli teden dni za raziskovanje Dugega otoka.

DSC_0356

Otok je super.

Prvi večer, ko smo prispeli, so nas na najbolj opevani plaži Sakarun,  obiskali najljubši sosedi z jadrnico in nas takoj drugi dan odpeljali na izlet.  Ker so bili oni že povsem zrelaksirani, so nas v trenutku potegnili v počitniško vzdušje…  Tako smo prvi dan šnorkljali okoli potopljene ladje, jadrali, jedli na barki in užili vse radosti jadrnice. 3/4 moje  familije je bilo prvič na barki.

DSC_0419

DSC_0405

DSC_0433

IMG_2899

Nato smo dobivali različne informacije, kaj si je vredno ogledati na Dugem otoku in smo se drugi dan odpravili na plažo Veli žal. Čudovita plaža z belimi kamenčki. Plavali smo na otok. Ta ideja mogoče ni bila najboljša, ker se je tok s popoldnevom močno povečal. Na srečo smo vsi imeli plavutke in na srečo 3/4 familije redno plava, tako da smo malo Lumpo malo pošlepali in je šlo. Ni bil pa najboljši občutek. Tudi plavalka se je precej namatrala. 🙂

IMG_2906

Aja pa PK ILIRIJA je vedno z nami! 😉

IMG_2914

Brbinščica je tudi čudovit zaliv. Poleg pa je še lepša špilja Golubinka. Krasna izkušnja, čeprav sem skoraj umrla od strahu,  ko me je Manimejker vlekel vanjo. Še dobro da me je,  ker je čudovita! Ko plavaš notri je vse temno in grozno, vendar mi je zagotavljal, da bo ven-grede enostavnejše. In res je bilo tako. Tule pa posnetek kolega, za boljšo predstavljivost.

Narodni park Talašćica nas je malo razočarala. Jezero seveda ni tako zeleno kot na sliki in smo se potem raje odšli kopat v morje,  smo pa zato odkrili druge posebnosti. Tale sladoledar na čolnu, se nam je zdel huda poslovna ideja ;), če ne za drugega, pa za v Dumiće (Rab).

IMG_2948

DSC_0621

Bilo je še nekaj idej, pa smo se skupaj odločili, da mogoče res vsi skupaj potrebujemo dopust od celoletnih aktivnosti. Tako da se lahko pohvalim, da sem med temi počitnicami pridno jedla in pridobivala na kilaži, ker razen tistega plavanja do otoka nisem veliko mignila, kaj šele da bi si obula superge…

Aja, tole pa je plažno tihožitje! 🙂

IMG_2934

Vmes smo posneli kar nekaj čudovitih razgledov.

IMG_2921

DSC_0490

Se afnali.

DSC_0513

Meditirali in obiskali kar nekaj takih krasnih zalivov.

DSC_0543

IMG_2991

IMG_2925

DSC_0713

IMG_3046(1)

Hitro je minilo in ko smo se vrnili smo trije šihtali,  mala Lumpa pa ni hotela nikamor, kljub dolgčasu…

Se nadaljuje…


Jezersko

Lepa nedeljska napoved. Manimejker je nekaj sanjal o hribih. Sama sem imela v planu le en daljši tek od urce,  pa pomožnosti čez kak kucelj.  Kasneje pa nadoknadit domače in nedomače delo…

Hrib sem mu hitro izbila iz glave.

Strah me je bilo, da bo sam mlajšo Lumpo vlekel na 2000 tisočaka,  po njegovi metodi in se bodo otroku hribi zamerli za vse večne čase…

Tako je zjutraj predlagal Jezersko. Lumpa je spakirala kolo, jaz oblačila za tek, manimejker pa čelado.  Pri Stari pošti si je isposodil kolo. Sicer takega bi sigurno našli še  v kleti, ampak vsaj peljat nam ga ni bilo treba. In smo šli eno krožno pot. Bilo je kar hladno.

IMG_2639

Lumpi so bili klanci navzgor kar zalogaj, malo sem ji skušala razložiti prestave in jo motivirat. Ampak klanci so bili tako strmi, da jih je raje pretekla brez kolesa, jaz pa sem tekla ob kolesu. Morm priznat, da je tudi malo jamrala, ker ni bilo ta velike (je na plavalnih pripravah),  in je prevzela še vlogo nergača.:) Ampak je zmogla.

IMG_2645

IMG_2653

IMG_2652

Bilo je kar nekaj razgledov, ampak na “razgledališču” pa žal nobenega ali pa sem jaz kaj falila.

Smo pa našli gozdne jagode in na koncu še gostilno z dunajcem pri jezeru, ki pa ni bil tako dober kot moji žganci… 😉

IMG_2657

IMG_2669

 

Krožna pot je bojda dolga 7 km, jaz sem tekla več kot urco, vendar sem se nekega klanca lotila dvakrat, ampak garmin se je odločil,  da bo meril le zadnji kilometer, tako da natančnega podatka o poti nimam,

je pa vsekakor, kaj podobnega za ponovit.

IMG_2666

Na koncu pa še slika z motorjem. 🙂

IMG_2660


Polovica prvomajskih počitnic

Recimo, da me ni več strah počitnic. 🙂

Saj veste, od poletnih počitnic je minulo precej časa in sama sem pri sebi marsikaj razdelala, zakaj je do tega prišlo, pa še vedno nisem sigurna, da se ne bo ponovilo. Se pa bolj zavestno ukvarjam z odnosi v družini, sploh ker imamo 11-letnico, ki je bila že od malih nog trši oreh, pa mislim da mi bo počasi kaj jasno. Povdarek je na KAJ!

Z Manimejkerjem sva imela v planu plezalne počitnice na Krku in to čisto sama. 🙂 Punci naj bi za 5 dni odšli, vsaka na svoj konec na priprave. Mala Lumpa je odšla, velika pa je zaradi infekcijske mononukleoze, ostala doma. Tako je doma zopet zavladala manjša drama. Velika Lumpa je bila bolna že kak teden nazaj, vendar ker se mi ni zdela povsem o.k. je odšla še na pregled krvi, kjer so postavili diagnozo in seveda odstvetovali fizične napore za vsaj 14 dni ali 3 tedne. Resnično se ji je podrl svet. Otroci v klubu čakajo priprave praktično celo sezono… Druga panika pa je zavladala pri Manimejkerju, ki si je tudi rezerviral dopust in ker doma ne zna dopustovati. Po malem razmisleku, se je pomiril in padla je ideja, da se odpravimo na Plitvička jezera.

Rezervirali smo hotel (navadno je to vedno apartma ) in se v ponedeljek odpravili na pot.  Kot zanimivost naj omenim, da smo 3 tedne nazaj pospremili veliko Lumpo na tekmo v Sarajevo. Ona je potovala  z avtobuso in klubom, mi trije pa smo se odpravili z avtom in 2 noči spali v Airbnb nastanitvi.  Na poti domov, pa se nam je priključila še velika Lumpa.

Tokrat se je na pot podal obraten troječek.

Podali smo se čez Metliko in se kmalu čez mejo ustavili v Turanj (Karlovac), vojaškem muzeju v nastajanju.

DSC_0037

DSC_0041

Nato smo se 2-ič v tem mesecu odpravili v Bosno in sicer v Bihač. Tu so nas na poti nazabavale pisane fasade in stili hiš. Ne bom vseh lepila, ker so posnetki zelo arhivski,  iz avtomobila, le najslavnejšo.

hiša

Sprehodili smo se čez reko Uno in čez mostove in pomoje je poleti tu kar živahno, saj je urejeno kot mestno kopališče in imajo tudi kajakaško stezo. Res lepo. Smeti pa so tiste, ki kazijo vse te lepote narave.

DSC_0099

DSC_0109

Ker smo jedli že nekje na poti smo se hoteli tu le posladkati. Vam povem, da tali srnin hrbet nisem spravila dol pa če… Sladkor ti kar škripa med zobmi… Kok smo se odvadili, to je res neverjetno…

 

srna

 

Na poti proti Plitvičkim jezerom smo zavili še v vas Željava, kjer je bojda hodil k vojakom Manimejkerjev oče. Tu naj bi bilo zapuščeno podzemno letališče. Do tja pa je bila pot kar strašljiva. No prišli smo do piste in vhoda vendar zaradi določenih opozoril, nismo šarili bliže, čeprav me je zelo mikalo.

pista

Torek je bil rezerviran za Plitvička jezera. Sprva je malce rosilo vendar hujšega ni bilo. Vmes sej je pokazalo tudi sonce in pa seveda smo poslikali 50 odtenkov zelene. Čudovita jezera. Še najstnica je bila navdušena, tisti ki jih imate, veste kaj mislim.

canvas slap

dežnik

poziralnik

modra

DSC_0450

DSC_0430

Japoncev in Kitajcev s selfi stickom ni manjkalo…

DSC_0343

Ko smo prispeli do ladjice, ki pelje nazaj v hotel,  pa se ulilo kot iz škafa. Tako smo se odpravili v sobo h knjigam.

DSC_0503

V sredo pa še v muzej Nikole Tesle v Liki – Gospić in čez gorski prelaz v Karlobag.

tesla 2x

DSC_0508

karlo

Tu seveda na kosilo in iz Jablanca na sprehod v Zavratnico, čudovito uvalo s potopljeno ladijo iz 2. svetovne vojne.

uvala2

DSC_0579

 

Tako smo si ogledali kar precejšni del hrvaških naravnih zakladov in res so lepi. Mene je predvsem očarala ta pot iz Plitvičkih pa do Karlobaga, taka gorska pokrajina polna ovac in zelo redko poseljena. Pa seveda razgledi.

Tudi morje ma tisto pravo barvo. 😉

morje

Zanimivo je takole biti samo z enim otrokom,  s tem da pri nas zahtevata vsaka povsem druge prijeme. Vsekakor je 10 x manj šundra z eno, kot z dvema. Opazna razlika je, da velika resnično pogreša malo, kar bi obratno težko trdila.