tinasurfazavas


Paros (drugi del)

Letos smo si vzeli precej več časa in tudi Manimejker je zaradi narave dela vzel s seboj računalnik in kar nekaj ur predelal, medtem ko smo bile punce brezdeljne.  No niti ne brezdeljne, vzele smo dve potovalki knjig in malima Lumpama možgančki nikol ne mirujejo, tudi brez knjig smo kako ušpičile. 🙂

Temperature na Parosu so povsem drugačne od dosedanjih grških vročinskih razmer. Vseskozi pihlja in dnevna temperatura se giblje okoli 28 C,  ponoči pa se tako prijetno shladi,  da smo vsi predolgo spali. Predolgo le zato, ker če ob 11 zajtrkuješ se na plažo odpraviš v največji vročini. Ampak, ker se vedno lahko utaboriš pod borovci ni panike.

Punce pa se spomnijo kake lumparije.

Balinanje s frnikolami.

IMG_7809

IMG_7910

IMG_8108

Po treh polhastih nočeh se končno odločim da ob 7h odrinem na jutranji tek. Tek mi še vedno dela preglavice, nikakor mi ne steče, vendar rabim ta čas, ta mir in pogovor s seboj. Toliko imam za predelat in na plaži ob knjigi ne gre, če pa odložim knjigo me pa že katera od deklet potegne v svojo zgodbo. Kadar plavam ni časa za pogovor s seboj, torej resnično rabim, da mi steče. Ob 7h sploh še ni vroče, čeprav je sonce že kako uro zunaj in kljub temu da sem sprva mislila teči po ravnem, se kot pravi Slovenec  (za KBS: spet NE morem napisati Slovenka) podam na hrib in uživam v jutranjih razgledih. Res sem vesela da smo tu. Najstnica mi vsakodnevno nastavlja izzive in hodi po robu, tako da resnično potrebujem umiritve, da ostajam mirna in seveda da ne popuščam. Veliko razmišljam o svojem najstništvu, vendar se ne najdem v njeni zgodbi in mi je tako še večji izziv.

IMG_7792

IMG_7747

Manimejker se je zjutraj podajal na podvodni ribolov. Za okrogli rojstni dan so mu prijatelji kupili opremo za podvodni ribov. Naj samo še povem, da Manimejker res ni jutranji človek in da sem obupala, da bi ga kdaj zgodaj vlekla na kako aktivnost ker funkcionira in komunicira šele kako uro potem, ko odpre oči, do takrat pa lahko le je in pije in renči. Ribe pa so ga vseeno premamile, da se je zbujal po vzhodu in se odpravljal na potope. Ko se je vrnil, je bil povsem sestradan in utrujen.

DSC_0638

Takole pa je mala Lumpa dala sušit opremo misleč, da je foter neki zafrknil, ko jo je odložil na brisačo . 😀

IMG_7718

Po njegovih vrnitvah iz lova smo se občasno odpeljali na Molos beach ali pa smo ostajali na domači plaži. Drugi dan, ko se je ravno prav razpihalo, sem se nas surf zavihtela še sama. Po navodilih inštruktorja sem se vozila gor in dol in izvajal obrate po navodilih. Itak je povsem drugače, ko ti nekdo govori: prestavi noge, spusti levo roko, preprimi, odpri jadro…  Sej ne da se sama ne bi bla sposobna voziti gor in dol, samo obratov mi nikoli nihče ni razložil teoretično, ampak sem jih izvajala le z gledanjem drugih…

DSC_0828

DSC_0537

Po prvi uri surfa žal ni sledila druga,  ker se me je nekaj lotilo. Bolelo me je grlo in ponoči sem nabijala kot stari kadilec in čez dan sem se vlekla kot smrkel. Tako smo ritem zopet upočasnili in se bolj  držali  domače plaže Logaras beach. Po nekaj dneh pa smo se zopet odpeljali na Molos beach, kjer sta lumpi surfali, se igrali s kužki ali pa lovili valove z body boardom.

DSC_0542

DSC_0624

DSC_0836

DSC_0468 (1)

DSC_0471

Manimejker je že drugi dan lovlenja ujel ribo. To je bilo veselja. Sploh mala Lumpa je imela veliko ponosa in je kasneje posnela celo film o dogodku. Pri pripravi le te, pa nastopi problem. Namreč s seboj smo imeli plinski žar in apartma je imel kar dva balkona, vendar na obeh je pihalo. Manimejker se je peke lotil sam in še dobro, da smo imeli kombinacijo kosila, ker na koncu bi se vsi že pojedli medseboj, preden bi bila riba pečena. Veter je ogenj pridno ugašal, hitreje kot ga je Manimejker prižigal. Ampak na koncu se je riba le spekla in veselje je bilo popolno. Malo Lumpo je ribolov očeta tako navdušil, da smo ji kasneje iz trnka,  ki smo ga imeli s seboj in z bambusove palice napravili ribiško palico. Lovljenje z njo pa je že zopet zgodba zase :).

IMG_7765

IMG_7985

Proti koncu se je stanje s kašljom umirilo in seveda me je grabila panika saj so za zadnje dneve napovedovali pravo neurje, ki pa je primerno le za profiče. Tako sem se končno zopet odpravila na surf in imela učno uro obtratov proti vetru (tack) in obrat z vetrom (jibe). In ja gre, če mi nekdo sproti govori navodila. Ko sem se drugi dan sama vozila ni šlo tko simp, res pa je, da se je ta drugi dan tudi veter precej mešal. Uglavnem še se bo treba učit!

DSC_0446

Pa vse tri na vodi 🙂

DSC_0473

Po surfanju smo s puncami izvajale tudi acroyogo na plaži in tudi v vodi, kjer je ob valovih še posebej zabavno. Vsekakor smo se nazabavale in dvomim, da jih bom drugo leto še lahko dvignila na ramenih :).

IMG_8113

DSC_0634

IMG_7909

Se nadaljuje…

 

 

Advertisements


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂


2 komentarja

Poletne počitnice 2015

Počitnice so v izteku,  jaz pa nobenga grškega posta. 🙂

Letos so se počitnice razdelile na več segmentov in v nobenega ni vključena Grčija.

Prve sta punci odšli na svoje aktivnost: starejša na plavalne priprave na Ravne na Koroškem, mlajša pa na Urban roof počitnice. Midva pa delovno.

Potem smo si vzeli teden dni za raziskovanje Dugega otoka.

DSC_0356

Otok je super.

Prvi večer, ko smo prispeli, so nas na najbolj opevani plaži Sakarun,  obiskali najljubši sosedi z jadrnico in nas takoj drugi dan odpeljali na izlet.  Ker so bili oni že povsem zrelaksirani, so nas v trenutku potegnili v počitniško vzdušje…  Tako smo prvi dan šnorkljali okoli potopljene ladje, jadrali, jedli na barki in užili vse radosti jadrnice. 3/4 moje  familije je bilo prvič na barki.

DSC_0419

DSC_0405

DSC_0433

IMG_2899

Nato smo dobivali različne informacije, kaj si je vredno ogledati na Dugem otoku in smo se drugi dan odpravili na plažo Veli žal. Čudovita plaža z belimi kamenčki. Plavali smo na otok. Ta ideja mogoče ni bila najboljša, ker se je tok s popoldnevom močno povečal. Na srečo smo vsi imeli plavutke in na srečo 3/4 familije redno plava, tako da smo malo Lumpo malo pošlepali in je šlo. Ni bil pa najboljši občutek. Tudi plavalka se je precej namatrala. 🙂

IMG_2906

Aja pa PK ILIRIJA je vedno z nami! 😉

IMG_2914

Brbinščica je tudi čudovit zaliv. Poleg pa je še lepša špilja Golubinka. Krasna izkušnja, čeprav sem skoraj umrla od strahu,  ko me je Manimejker vlekel vanjo. Še dobro da me je,  ker je čudovita! Ko plavaš notri je vse temno in grozno, vendar mi je zagotavljal, da bo ven-grede enostavnejše. In res je bilo tako. Tule pa posnetek kolega, za boljšo predstavljivost.

Narodni park Talašćica nas je malo razočarala. Jezero seveda ni tako zeleno kot na sliki in smo se potem raje odšli kopat v morje,  smo pa zato odkrili druge posebnosti. Tale sladoledar na čolnu, se nam je zdel huda poslovna ideja ;), če ne za drugega, pa za v Dumiće (Rab).

IMG_2948

DSC_0621

Bilo je še nekaj idej, pa smo se skupaj odločili, da mogoče res vsi skupaj potrebujemo dopust od celoletnih aktivnosti. Tako da se lahko pohvalim, da sem med temi počitnicami pridno jedla in pridobivala na kilaži, ker razen tistega plavanja do otoka nisem veliko mignila, kaj šele da bi si obula superge…

Aja, tole pa je plažno tihožitje! 🙂

IMG_2934

Vmes smo posneli kar nekaj čudovitih razgledov.

IMG_2921

DSC_0490

Se afnali.

DSC_0513

Meditirali in obiskali kar nekaj takih krasnih zalivov.

DSC_0543

IMG_2991

IMG_2925

DSC_0713

IMG_3046(1)

Hitro je minilo in ko smo se vrnili smo trije šihtali,  mala Lumpa pa ni hotela nikamor, kljub dolgčasu…

Se nadaljuje…


Polovica prvomajskih počitnic

Recimo, da me ni več strah počitnic. 🙂

Saj veste, od poletnih počitnic je minulo precej časa in sama sem pri sebi marsikaj razdelala, zakaj je do tega prišlo, pa še vedno nisem sigurna, da se ne bo ponovilo. Se pa bolj zavestno ukvarjam z odnosi v družini, sploh ker imamo 11-letnico, ki je bila že od malih nog trši oreh, pa mislim da mi bo počasi kaj jasno. Povdarek je na KAJ!

Z Manimejkerjem sva imela v planu plezalne počitnice na Krku in to čisto sama. 🙂 Punci naj bi za 5 dni odšli, vsaka na svoj konec na priprave. Mala Lumpa je odšla, velika pa je zaradi infekcijske mononukleoze, ostala doma. Tako je doma zopet zavladala manjša drama. Velika Lumpa je bila bolna že kak teden nazaj, vendar ker se mi ni zdela povsem o.k. je odšla še na pregled krvi, kjer so postavili diagnozo in seveda odstvetovali fizične napore za vsaj 14 dni ali 3 tedne. Resnično se ji je podrl svet. Otroci v klubu čakajo priprave praktično celo sezono… Druga panika pa je zavladala pri Manimejkerju, ki si je tudi rezerviral dopust in ker doma ne zna dopustovati. Po malem razmisleku, se je pomiril in padla je ideja, da se odpravimo na Plitvička jezera.

Rezervirali smo hotel (navadno je to vedno apartma ) in se v ponedeljek odpravili na pot.  Kot zanimivost naj omenim, da smo 3 tedne nazaj pospremili veliko Lumpo na tekmo v Sarajevo. Ona je potovala  z avtobuso in klubom, mi trije pa smo se odpravili z avtom in 2 noči spali v Airbnb nastanitvi.  Na poti domov, pa se nam je priključila še velika Lumpa.

Tokrat se je na pot podal obraten troječek.

Podali smo se čez Metliko in se kmalu čez mejo ustavili v Turanj (Karlovac), vojaškem muzeju v nastajanju.

DSC_0037

DSC_0041

Nato smo se 2-ič v tem mesecu odpravili v Bosno in sicer v Bihač. Tu so nas na poti nazabavale pisane fasade in stili hiš. Ne bom vseh lepila, ker so posnetki zelo arhivski,  iz avtomobila, le najslavnejšo.

hiša

Sprehodili smo se čez reko Uno in čez mostove in pomoje je poleti tu kar živahno, saj je urejeno kot mestno kopališče in imajo tudi kajakaško stezo. Res lepo. Smeti pa so tiste, ki kazijo vse te lepote narave.

DSC_0099

DSC_0109

Ker smo jedli že nekje na poti smo se hoteli tu le posladkati. Vam povem, da tali srnin hrbet nisem spravila dol pa če… Sladkor ti kar škripa med zobmi… Kok smo se odvadili, to je res neverjetno…

 

srna

 

Na poti proti Plitvičkim jezerom smo zavili še v vas Željava, kjer je bojda hodil k vojakom Manimejkerjev oče. Tu naj bi bilo zapuščeno podzemno letališče. Do tja pa je bila pot kar strašljiva. No prišli smo do piste in vhoda vendar zaradi določenih opozoril, nismo šarili bliže, čeprav me je zelo mikalo.

pista

Torek je bil rezerviran za Plitvička jezera. Sprva je malce rosilo vendar hujšega ni bilo. Vmes sej je pokazalo tudi sonce in pa seveda smo poslikali 50 odtenkov zelene. Čudovita jezera. Še najstnica je bila navdušena, tisti ki jih imate, veste kaj mislim.

canvas slap

dežnik

poziralnik

modra

DSC_0450

DSC_0430

Japoncev in Kitajcev s selfi stickom ni manjkalo…

DSC_0343

Ko smo prispeli do ladjice, ki pelje nazaj v hotel,  pa se ulilo kot iz škafa. Tako smo se odpravili v sobo h knjigam.

DSC_0503

V sredo pa še v muzej Nikole Tesle v Liki – Gospić in čez gorski prelaz v Karlobag.

tesla 2x

DSC_0508

karlo

Tu seveda na kosilo in iz Jablanca na sprehod v Zavratnico, čudovito uvalo s potopljeno ladijo iz 2. svetovne vojne.

uvala2

DSC_0579

 

Tako smo si ogledali kar precejšni del hrvaških naravnih zakladov in res so lepi. Mene je predvsem očarala ta pot iz Plitvičkih pa do Karlobaga, taka gorska pokrajina polna ovac in zelo redko poseljena. Pa seveda razgledi.

Tudi morje ma tisto pravo barvo. 😉

morje

Zanimivo je takole biti samo z enim otrokom,  s tem da pri nas zahtevata vsaka povsem druge prijeme. Vsekakor je 10 x manj šundra z eno, kot z dvema. Opazna razlika je, da velika resnično pogreša malo, kar bi obratno težko trdila.