tinasurfazavas


Izvenšolske dejavnosti

Miljonkrat sem že začela pisat tale post,  pa sem ga zbrisala, pa spet napisala pa…

Uglavnem tale mnenja staršev o izvenšolskih dejavnostih se vsekozi krešejo in razumem ene, kot druge. Moje mnenje pa seveda sledi v postu.

Do lanskega leta sta obe Lumpi obiskovali neko aktivnost približno 2x na teden, vikende in počitnice,  pa smo se trudili več ali manj aktivno preživeti.

9 letna zdaj 10 letnica pa je bila z vstopom v 4. razred sprejeta v glasbeno šolo na prečno flavto. Prav tako pa je pri plavanju  prestopila v selekcijo (punce plavajo z 2 leti starejšimi fanti).  Tako je bil urnik hitro poln. Na začetku sem bila kar sama preplašena,  kako bo zmogla in če si le ni naložila preveč. Njena želja je bila tako flavta, kot plavanje v selekciji, seveda s podporo naju obeh. Povdarek je ostal na šoli in če tam ne štima, prepoveva eno od dejavnosti in seveda, ni hujšega. Na začetku je bil tempo kar ubijalski, ampak proti koncu se je vse več ali manj ujelo v rutino in si nikakor ne predstavljam, da bi bilo drugače.

10 letnica, si je namreč našla družbo, tako v glasbeni kjer 1x na teden preigravajo flavto 3 dekleta skupaj in nato poslušajo še teorijo, nato pa del poti domov čeblajo. Enako je na plavanju, kjer med treningi ne morejo čebljat, imajo pa zato veliko več časa na vikend tekmah in da ne govorim o pripravah, ki so bile za mojo Lumpo letos dogodek leta! Hkrati pridobiva z vsakim nastopom na samozavesti in s tekmovalnim izkušnjami, se spopada tako s tremo, neuspehi  kot uspehi in moram reči, da v tem oziru kar raste, čeprav je včasih prava čustvena nevihta. Pridobiva tudi na samostojnosti in organizaciji, ko si mora dnevno pakirat več torb.  Seveda vpleta v to tudi ostale člane družine, predvsem ko gre za vikend tekme. Zato smo domenjeni, da ni vsaka tekma tako pomembna,  da bi prisostovala cela familija in jo večinoma spremljam le jaz, in imava tako tudi samo najin čas. Če pa je tekma v Lj,  jo včasih le odpeljem na tekmo in pridem zadnjo disciplino pogledat in potem odpeljem.

Meni osebno je zelo všeč, da se tkejo mala prijateljstva. Na tekmi se vije nek timski duh in navijajo eden za drugega. Ena izmed deklet ima tudi 2 leti starejšega brata v isti selekciji in tako je tudi manj zadržanosti do fantov, ki je v teh letih že kar prisotna. Seveda kdaj tudi kako ušpičijo. Na vikend tekmi sem jo opazovala, kako med glavnim odmorom, ko je čas za kosilo in potem za ogrevanje  sledi dvema dekletoma in kako hitro sprejme vsako pobudo za igro. Ko bi se morale razplavat, so se minimalno razplavale, nato pa skakale, delale stoje, se lovile po vodi, torej vse tisto, kar ni spadalo tja, nasmehi pa do ušes…  Res so še male in prav je, da povsod vidijo igro, seveda sem vmes želel prekinit igro in sem se komaj zadržala.

Starši bi se morali bolj zavedati, da gre tu za otroka in ne za lastne ambicije, da je fino, da mu gibanje postane del življenja in predvem veselje. Sem 100% prepričana, da je najboljša motivacija otroka za katerokoli dejavnost z zgledom. Prav tako sem prepričana, da se otroci dandanes čisto premalo gibljejo. Jaz športu namenim kake 3-5ur tedensko in bi jih več, če bi mi čas to dopuščal. Tako se mi zdi,  da ima otrok 3x na teden trening po 1.5 ure + še kak vikend izlet ali tekma in če ima srečo še telesna vzgoja v šoli,  približno enako aktiven teden kot jaz. Nekaterim se bo to zdelo veliko, vendar če preračunate koliko ur namenite sedenju, vam bo hitro jasno, da se za normalni telesni razvoj otroci čisto premalo giblejo. Nikakor si ne morem izbiti iz glave slike pevskega zbora, na zaključku šole,  kjer so se pokončno držali le 4-je otroci, vsi ostali so bili  sključeni, tako kar malo grbasti.  Enostavno so vsi premehki, brez osnovne mišične mase, kar šokantno.  Seveda se mi toži po brezskrbnem otroštvu,  ko sem torbo zalučala v sobo in celo popoldne  preživela na kolesu, kotalkah ali drevesu, v vseh mogočih igrah, ampak tega žal ni več. V okolici živi le malo otrok in je vse to praktično nemogoče.

Se mi zdi pa super, da velika Lumpa vsak dan zaključi z dejavnostmi že ob 17h, tako s plavanjem ali glasbeno in imamo tako še vedno skupne popoldneve. Včasih je seveda še kaka naloga za napisat ali pa flavta za odvadit, ampak to je pa to. Medtem ko veliko otrok,  ob tej uri  starši šele poberejo iz šole.

Je pa to daleč od vrhunskega športa, o katerem imam pa povsem drugo mnenje. 🙂

 

 

DSC_0561

 

 

Advertisements


Paradižnik 3.

Prvič je bil omenjen tule. Potem sem objavila slikice tule in zdaj je že prava džungla.

DSC_0016

Zdaj me pa skrbi, da sem jih preblizu posadila in da bodo staknili kako bolezen. Druga stvar, ki me skrbi,  da se bodo sorte pomešela med seboj. Torej, ko poberem semena ni nujno, da bodo enaka vrsta. Je moja skrb odveč?DSC_0012

DSC_0017

Drugače je pa nadoknadil na rasti in malo že cveti. Za slamnato zastirko se moram zahvalit eni izmed soplavalk, tašča pa mi redno nosi eko-bio gnojilo (namočene koprive).  Pa teta mi je zrihtala res lepe kangle!

DSC_0018Tako da mislim, da mu je lušten. 🙂

 

 


Jutro je lahko tudi takšno

Z aprilom smo zaključili sezonsko nedeljsko plavanje in sem mislila,  da bom malce predahnila in povprašala na Iliriji, če je možno, da se  pridružim veteranom ob večerinih plavanjih …

Potem pa neko sredo oddajam Lumpo na plavanju in  srečam trenerja plavanja. Omenim mu, da pogrešam plavanje in odhitim na tek okoli Rožnika. Kadar tečem  sama in imam srečo, mi glava odplava,  noge pa sledijo ritmu. Glavi se je tožilo po plavanju.  Mislim,  da sta minili le dve nedelji brez plavanja, pa se mi je že poznalo na hrbtu. Plavanje je namreč edini šport v mojem športnem naboru,  ki me ne zateguje, ampak me resnično razlahlja – sprosti.  Tako sem med tekom pomislila, da bi organizirala jutranje plavanje. Povprašala sem soplavalce, trenerja in potipala proste termine na Iliriji. Uskladili smo se in začeli s prvo vadbo v juniju. Imeli bomo enkrat na teden ob 7h zjutraj. Prvič je bilo kar malo nelagodno vstat,  saj je še ob 5ih močno deževalo. To so mi povedali, jaz sem spala. A vstati v razmočeno jutro ni najlažje.  Vendar, ko si enkrat na bazenu, se slečeš in skočiš. Voda je super topla in iz bazena se dvigujejo meglice, kar hudo. Trener nas je kar držal v tempu in mislim, da so se dvomi vsem razbinili. Jutranje plavanje je super.

Kmalu zatem sva se z Miss Deha namenile na ogled sončnega vzhoda  na Šmarno goro. Odhod je bil 4: 30 saj sva želeli na sončni vzhod ob 5.15. Uspelo nama je. In spet je bilo super, Jutra so pač najlepša. Vse se zbuja: sonce, trave, živali, ljude, telo, glava… Jutro se budi iz tišine, ravno obratno od večera. In to je meni pisano na kožo.

Fotke so s telefona.

2014-06-06 05.23.02

No, pa sem se danes spet zbudila in odtekla svoje jutranje kilometrčke, še preden so se otroci prebudili!

2014-06-11 06.25.13

Upam, da mi uspe kak podvig še na kak drug hrib, ker ni lepšeg kot čakati sonce nekje na vrhu.  Zamenjam za vse videne zahode!


2 komentarja

Trenta – Bovec – Kobarid

Ta vikend je bil zaključek plezalne vadbe na Steni in organiziran izlet v Trento na balvane, podobno kot lani.  Z Manimejkerjem sva planirala zgodnji odhod v petek,  pa nama nikakor ni zneslo. Tako sva se zjutraj odpravila čez Vršič.  Najprej k izviru Soče, kjer je imel turist veliko dela s fotoaparatom. Mu gre že kar dobro, sam traja pa. Jaz sem bila na izviru že dvakrat prej in moram priznat, da je lepši, ko je manj vode, a mogoče malo manj impresiven.

DSC_0016

DSC_0050

DSC_0042

 

Po poziranju, pa na balvane. Lušno je bilo, čeprav nisem k’r vsega zlezla, sej mi je po 5 bolderjih prste čist pobral. Pa itak, da sem mislila, da bom ostanke od lani kr po-plezala iz prve. Vmes sem se šla, v eno smer kao tolažit, pa je blo sam še huj. Oblaki so bli fajn izgovor za malico in kasneje premik na druge balvane. Po daljšem počitku sem zlezla še nekaj boldrčkov in bila kar fejst utrujena. Vmes smo se nasmejali in zabavali s požrešnim oslom Rajkotom, spogledovali ob hodečih hormoskih vrelčkih in imeli pravi šov, ko se je pes odločil loviti ovce. Večerjali smo v Bovcu, kjer sem nič hudega sluteč takoj po hrani omenila, da vidim samo še pade (blazina za varovanje), saj se na njih odlično spi. Mislim, da se je nadaljno uro pogovor odvijal samo o tem, kdo bo kje spal in koliko je padov! 🙂
DSC_0067

DSC_0073

DSC_0103

Hvala meni za Quechuo. Samo odpreš in položiš notri dva pada in zlezeš v spalko. CARSKO. Zeblo me ni. Vse do jutra, ko sem stopila, na 8 stopinj :(. Pa še Manimejker se je zbudil pred menoj (mogoče se je to zgodilo 5 x do sedaj) in je bil valjda lačen. Restavracija v bližini, pa se je odprla šele ob 10h. Ura pa je bila malo čez 8:00. Uglavnem cela drama. Sva morala do Trente v tgovino, po sendvič. Nato nazaj v camp in še na kavo z ekipo. Ker je bila napoved slaba, sva se odločila, da odrineva proti Vipavi.
Ko sva prispela do Bovca, je posvetilo sonce in odšla sva do slapa Boka. Čist mi je bila odveč hoja navzgor, za curk vode. Ampak razgled v drugo smer je pa neverjeten.

DSC_0193

DSC_0202Glede na uro, sva se odločila, da greva v plezališče v Kobaridu, Pod Kopitcem.

V plezališču sva bila v družbi še enega para. Sicer zame precej čuden par, ker je plezal le fant. Plezališče ima take navijaške smeri in neprijetno navrtane.  Na vrhu 20 m skale, pa je gugalnica. Jaz se nisem upala vsesti vanjo. Manimejker pa  se je opogumil, ampak je rekel, da ne pomni, kdaj ga je bilo nazadnje v življenju toliko strah.

DSC_0295

Po dolgem času vikend v naravi in brez otrok, kar velik odklop, moram priznat.