Ta vikend je bil zaključek plezalne vadbe na Steni in organiziran izlet v Trento na balvane, podobno kot lani.  Z Manimejkerjem sva planirala zgodnji odhod v petek,  pa nama nikakor ni zneslo. Tako sva se zjutraj odpravila čez Vršič.  Najprej k izviru Soče, kjer je imel turist veliko dela s fotoaparatom. Mu gre že kar dobro, sam traja pa. Jaz sem bila na izviru že dvakrat prej in moram priznat, da je lepši, ko je manj vode, a mogoče malo manj impresiven.

 

Po poziranju, pa na balvane. Lušno je bilo, čeprav nisem k’r vsega zlezla, sej mi je po 5 bolderjih prste čist pobral. Pa itak, da sem mislila, da bom ostanke od lani kr po-plezala iz prve. Vmes sem se šla, v eno smer kao tolažit, pa je blo sam še huj. Oblaki so bli fajn izgovor za malico in kasneje premik na druge balvane. Po daljšem počitku sem zlezla še nekaj boldrčkov in bila kar fejst utrujena. Vmes smo se nasmejali in zabavali s požrešnim oslom Rajkotom, spogledovali ob hodečih hormoskih vrelčkih in imeli pravi šov, ko se je pes odločil loviti ovce. Večerjali smo v Bovcu, kjer sem nič hudega sluteč takoj po hrani omenila, da vidim samo še pade (blazina za varovanje), saj se na njih odlično spi. Mislim, da se je nadaljno uro pogovor odvijal samo o tem, kdo bo kje spal in koliko je padov! 🙂

Hvala meni za Quechuo. Samo odpreš in položiš notri dva pada in zlezeš v spalko. CARSKO. Zeblo me ni. Vse do jutra, ko sem stopila, na 8 stopinj :(. Pa še Manimejker se je zbudil pred menoj (mogoče se je to zgodilo 5 x do sedaj) in je bil valjda lačen. Restavracija v bližini, pa se je odprla šele ob 10h. Ura pa je bila malo čez 8:00. Uglavnem cela drama. Sva morala do Trente v tgovino, po sendvič. Nato nazaj v camp in še na kavo z ekipo. Ker je bila napoved slaba, sva se odločila, da odrineva proti Vipavi.
Ko sva prispela do Bovca, je posvetilo sonce in odšla sva do slapa Boka. Čist mi je bila odveč hoja navzgor, za curk vode. Ampak razgled v drugo smer je pa neverjeten.

Glede na uro, sva se odločila, da greva v plezališče v Kobaridu, Pod Kopitcem.

V plezališču sva bila v družbi še enega para. Sicer zame precej čuden par, ker je plezal le fant. Plezališče ima take navijaške smeri in neprijetno navrtane.  Na vrhu 20 m skale, pa je gugalnica. Jaz se nisem upala vsesti vanjo. Manimejker pa  se je opogumil, ampak je rekel, da ne pomni, kdaj ga je bilo nazadnje v življenju toliko strah.

Po dolgem času vikend v naravi in brez otrok, kar velik odklop, moram priznat.