Z aprilom smo zaključili sezonsko nedeljsko plavanje in sem mislila,  da bom malce predahnila in povprašala na Iliriji, če je možno, da se  pridružim veteranom ob večerinih plavanjih …

Potem pa neko sredo oddajam Lumpo na plavanju in  srečam trenerja plavanja. Omenim mu, da pogrešam plavanje in odhitim na tek okoli Rožnika. Kadar tečem  sama in imam srečo, mi glava odplava,  noge pa sledijo ritmu. Glavi se je tožilo po plavanju.  Mislim,  da sta minili le dve nedelji brez plavanja, pa se mi je že poznalo na hrbtu. Plavanje je namreč edini šport v mojem športnem naboru,  ki me ne zateguje, ampak me resnično razlahlja – sprosti.  Tako sem med tekom pomislila, da bi organizirala jutranje plavanje. Povprašala sem soplavalce, trenerja in potipala proste termine na Iliriji. Uskladili smo se in začeli s prvo vadbo v juniju. Imeli bomo enkrat na teden ob 7h zjutraj. Prvič je bilo kar malo nelagodno vstat,  saj je še ob 5ih močno deževalo. To so mi povedali, jaz sem spala. A vstati v razmočeno jutro ni najlažje.  Vendar, ko si enkrat na bazenu, se slečeš in skočiš. Voda je super topla in iz bazena se dvigujejo meglice, kar hudo. Trener nas je kar držal v tempu in mislim, da so se dvomi vsem razbinili. Jutranje plavanje je super.

Kmalu zatem sva se z Miss Deha namenile na ogled sončnega vzhoda  na Šmarno goro. Odhod je bil 4: 30 saj sva želeli na sončni vzhod ob 5.15. Uspelo nama je. In spet je bilo super, Jutra so pač najlepša. Vse se zbuja: sonce, trave, živali, ljude, telo, glava… Jutro se budi iz tišine, ravno obratno od večera. In to je meni pisano na kožo.

Fotke so s telefona.

No, pa sem se danes spet zbudila in odtekla svoje jutranje kilometrčke, še preden so se otroci prebudili!

Upam, da mi uspe kak podvig še na kak drug hrib, ker ni lepšeg kot čakati sonce nekje na vrhu.  Zamenjam za vse videne zahode!