tinasurfazavas


V Črni Kal

smo jo mahnili danes. Puncam ni kaj preveč za v hribe, prihajata v tista leta, jaz pa nisem imela energije za bodrenje vseh in res se mi je šlo v skale. Ta velika je že spet nos vihala, pa sem rekla naj ostane doma, pa dobi navodila kaj mora opravit med tem časom… Seveda je šla raje z nami. Pridemo v Kal, kjer je vse drugače po požaru, in ta velika ugotovi, da se je vrhunsko obula. Visoke superge z ravnim podplatom. Seveda nimamo otroških plezalk. Nisva znorela, le ponovila vedno se ponavljaloči stavek: Kaj se vprašaš na vratih?  Kam grem in kaj za to stvar potrebujem? Seveda je imela preveč dela z živciranjem ostalih, da bi se to vprašala…

Ni važno. Plezala nisem od začetka poletja in ja, nisem v nobeni formi… Prvo smer sem se hudo tresla, v drugi tko navila da sem se vsedla, tretja je bla pa itak sem za tamale štrik potegnit… Ampak bilo je pa super. Toplo, mirno tko za martinčkat se. Ta velika je na koncu prosila, če bomo šli jutri tudi?  V sosednjem “taboru” je zasledila 4 letnico, ki je plezala vse smeri do vrha in je dobila hud iziv. 😉

No jutri ne gremo, ker imamo britof – obveznosti, ampak če se bo jesen takole nadaljevala, pa upam da gremo še kaj skalo potipat…

Naša sveža 7 letnica, pa je zlezla pol smeri. Nato pa točila bridke solze, ko se ni upala vsesti v pas, da bi jo spustili dol. Pa smo našli rešitev! Še rikverc jo je preplezala! 🙂

DSC_0141
DSC_0168
DSC_0175
DSC_0176
DSC_0180
DSC_0189
DSC_0173
DSC_0190

Advertisements


10 komentarjev

Odstopila

Sem šla neki preštevat in ugotovila, nisem 100% ampak naj bi bila to moja 8. polovička in vsaj 20. organiziran tek in moj prvi odstop.

DSC_0111

Seveda nisem bila srečna, ampak sem prevečkrat trpela tistih 16 ali 17 km, da bi si to spet privoščila.

Zjutraj me je sicer bolelo grlo, pa sem mislila, da je morda le malo trema in mesečni padec odpornosti.  Ko sem se našemila (oblekla krilo) 🙂 me je pa itak začel adrenalin šopat in nestrpnost in sem komaj čakala štart. Urco prej sem šla od doma in sem bila že na štartu žejna. Kljub temu, da sem se prejšni dan nalivala, nisem nikoli pravilno hidrirana na štartu. To morm resnično naštudirat.
2013-10-27 10.28.43
Screenshot 2013-10-27 19.54.08
Oblekla sem se v kratke hlače in kratko majico, dolgo pa sem po 2 km odvrgla. Vodo bi rabila že na 2 km sej sem imela že čisto izsušena usta. Tempo ni bil sicer prehud saj sem vseskozi gledala na uro in je bil okoli 5.2 in 5.3 min/km in ne bi smel bit problem ampak mene je na Brdu že čisto pobralo. Zatlačila sem si bombon v usta in se ustavila na vodi, kjer sem spila vodo in še enervit pa hop naprej. Sem pa že razmišljala o odstopu. Bilo mi je neznosno vroče in sploh se nisem začela potit.  Klasični problem.

2013-10-27 11.10.58 Na 6 km sem se ustavila in se pogovarjala sama s seboj, mimo je priletela znanka Anka in me hotela povleči, pa ni šlo. Piskalo mi je v ušesih in sililo me je na bruhanje. Halo, pa sploh še do gela nisem prišla! Malo sem še potekla in se spet ustavila, mimo je švignil balonček 3:45. Pa se mi je spet zavrtelo v glavi. Prehitro si štartala sej bo… Gremo še mal! Pa je šlo do odcepa za Mostec, kjer sem spet kolebala. Odloči se! Ne morš pol pr’ Merkatorju nehat, k boš najdle od doma! Nč, končala sem na Vodnikovi cesti. Nisem zavila v levo proti Kosezam ampak po Vodnikovi c. proti Tivoliju. Kr tko! Zavila sem. In pol še malo tekla in malo hodila in razmišljala, če ne grem še nazaj in …

Ne tempo mi je padel na 6 minut na km in res sem se slabo počutila in vem kako je še 14 km preteč na trmo in se pol 1 mesec pobirat. Nekaj ni bilo o.k. Telo se je odločlo že pred 14 dnevi, ko sem tekla 21km z Miss Deha za trening, da je bilo to to in ne sodeluje več.

Superge bom postavila v kot za kak mesec. Pravzaprav so za v smeti – uničene. Preverila bom krvno sliko in v miru plavala in plezala.

Doma sem se stuširala, oblekla in odhitela fotografirat znance. Manimejker je bil najbolši, ko mi je pomahal z izrazom s 5 vprašanji. Kako me je lahko toliko prehitela in se še preoblekla vmes? Tudi ostali so mi vračali poglede z vprašaji. DSC_0151
Srečala sem še Polono in nekaj sotekačic in nobenemu ni bilo ravno lahko letos. Ampak sej če bi bilo, pol pa ne bi bil iziv.

Manimejker me je tako premagal. In mislim da je zdaj 1:1 in seveda sem mu skuhala kosilo, drugo leto bo pa spet borba. 🙂

Lumpi pa sta odlično tekali na šolskih tekih. Upam, da ju veselje nikoli ne mine!

DSC_0047
DSC_0072


Prvo soočenje

Mogoče bi moglo pisat, kar se Janezek nauči, more vseeno preverit v teoriji.

Dolgi tek se mi je iz prejšnjega vikenda zavlekel  vse do petka, ko sva z Miss Deha odtekli tako malo vijugasto, klepetavo, raziskovalno (iskale Pst pri Livadi), predvsem pa sproščeno  21-ko. No verjetno še kaj več…   Ko sva tekali, sem brez da bi pogledala na uro vedela kje je 13-14 km, saj so noge postale težje. Nekako so moji teki dolgi od 7 do 13 km.  Tako sem  pri 18 km čutila, da  so mi pošle še zadnje zaloge (v nogah) in sem si želela, da obrneva proti domu. Pri 20 km pa sem rekla, da rabim cilj in sva si zadali, da po Miss Deha uri ustaviva na 21.100 km. In sva.

2013-10-11 20.10.16

V soboto so me malce bolela stegna, ampak kaj hujšega pa ni bilo. V nedeljo (danes) zjutraj, pa moram priznati, da so bile noge na štartu kar težke. Prehitro smo začeli in nečak (8let)) mi je ubežal že na samem začetku, Manimejker pa za njim. Miss Deha je prišla iz dežurstva, pa se je kljub temu odločila, da gre na 21km. Nameravala sem ji slediti. Vmes naju je dohitela še Tashky in skupaj smo malo poklepetale. Miss Deha je prva potegnila, kasneje tam okoli 4 km je mene že zmanjkalo in sem zaostala še za Tashky. Voda je bila pomoje šele na 7 km in  sem jo že krepko potrebovala, saj sem tokrat imela gel (čeprav je gel sponzor tekal po Munchnu). Gel res dela. Čeprav meni je vseeno vedno malo slabo po njemu, ampak recimo da je na 8-9 km bilo lažje. Tu nekje pa sem ujela enega stopiclajčka. Vsakič, ko sem ga hotela prehiteti, je povečal tempo. A veš tist, k si v eni Fiat Pandi pa dohitiš en Golf, ki mu grejo ovinki blazno počas in pol ko je končno ravnina, pa bi ga lah’, pa un po gasu. Tko da ga tud z gasom do podna ne moreš….  in pol spet v vsak ovinek 30 … No tako nekak, sva se driblala ene 2 km s tem tempom, dokler nisem na drugi vodi dobesedno počakala, da gre naprej. Zadnja 2 km pa sem ga spet ujela. In nato me ogovori in pravi, da ko jaz pridem, tempo iz 6 poskoči na 5 minut na km. Ja jasno, če sem ga hotela prehitet!  Kar mu seveda tudi povem, da moj namen je bil da ga prehitim, pa njegov ego ni hotel spustit. Do cilja sva potem klepetala in ugotovila, da sva hodila na isto osnovno šolo, le da sva tako v različnih letih rojena, da ni možnosti, da bi se kdaj srečala :).

Na cilju pa sta že bila Manimejker in nečak, slednji je bil absolutni zmagovalec v svoji kategoriji, pa še v družini! Žal ga atletika ne zanima, pravi da bo košarkar, čeprav trenutno bolj kaže da bo smukač. Manimejker je tako srečen, da bo no lovorikah počival vse do Lj. maratona, kjer dragi moj ne bo izgovorov. Saj petkov dolgi tek ni izgovor, ampak zgolj dejstvo, da se moje (malce v letih) telo ne zmore tako hitro regenerirat. Tako da zagotovo tri dni pred Ljubljanskim maratonom ne bom tekla daljšega teka. Še plavat ne bom šla v petek, samo da te prehitim in ko te, tudi kosila ne bom kuhala! 🙂

Takole pa se je Miss Dehe razveselila njena najmlajša. Hitra je bila kot blisk!

2013-10-13 11.47.39

Organizatorji 21. teka ob Savi pa so bili drugi kot doslej in moram reči da brez Timinga to ni isto. Pa ne gre toliko za čipe. Gre za to, da rezultatov od 12 km in 21km še ob 13h ni bilo in se nam ni dalo čakat. Razen brat je z nečakom počakal, da je prinesel domov svojo zlato kolajno. Ostali pa smo medtem že srebali juhico na Ježici pri babici.


21. tek ob Savi

Sej pišem! Tko v mislih, med tekom. Samo noben si ni spomnu še tega vmesnika, ki bi misli pretvoril v zapis. Pa po možnosti, slovnično pravilno. 🙂

Prejšni  teden je bil v znamenju spominov. Kolega je praznoval okroglo in dekleta smo mu pripravila tak mali spominski zakladek. Pobrskale po karticah, fotografijah, pismih in mailih in vse nalepile na večni koledar, kot smo ga kasneje poimenovale. Med temi pismi, pišem da redno tečem, ker bi šla rada na Lj. polovičko. Mislim da je bilo l.97. Ajajaj! Potem sem vsako leto tik pred tem zbolela. Po domače, se podelala v hlače. Pogum sem zbrala 10 let kasneje, ko sem bila že mati dveh deklet.

No pa sej ni važno! Tekam kar o.k., čeprav mi redno primankuje časa za rekreacijo, poguma in volje za daljše teke. Podobno je tudi s kuhanjem, kjer me mama vztrajno rešuje, saj pridno pripravlja ozimnico. Bojda ima že vse skrinje polne dobrot, zmrznjenega sadja, nakuhanih omak in raznih jedi na žlico. Jaz pa sem vmes nagruntala še “domačo infuzijo”. Tašča me je namreč močno založila s peso za sočenje. Ker je vse ne morem sproti posočit, sem si jo zapakirala v kocke, ki jih potem dodam v blender in si na hitro pripravim smoothie. Priporočam.2013-10-02 12.40.51

Vsako leto je teden pred Ljubljanskim maratonom Tek na Ježici, ki je super za en tak tempo trening. Letos je 14 dni prej, torej v nedeljo. Midva z Manimejkerjem greva preverit formo. On namreč meni, da me bo letos prehitel. Jaz pa mislim, da tako kot lani, nima šans. Torej prvo soočenje bo v nedeljo. Pridi še ti. Gužve ni nikakršne, teren pa je meni domač, brez asfalta. 🙂