tinasurfazavas


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂
Advertisements


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂


2 komentarja

Mala Franja 1.

Prva Franja je za mano in polna sem novih vtisov.

Večina me je prepričevala, da je Franja premasovna tekma in nevarna in bla bla bla, da sem bla valjda še ful bolj presrana kot prej…

IMG_2404

Letos so uvedli različne štarte z časovnimi zamiki po različnih letnikih. Tako sem bila sicer v skupini z miss Deha a ne z bratom. Vendar sem že na treningih ugotovila, da bom najverjetneje precej hitrejša od brata in sem se odločila za v svoj boks. Prvi štart je bil v BTC-ju in tako smo se peljali na pravi štart do Brezovice. Do tja sem se učila novih kolesarska  pravila. Roka gor in glas , če je ovira na cesti, bodi si bidon ali pa otoki, tudi velike luknje. Na Brezovci je šla večina dol s koles in lulat. Ja itak, da sami moški… 1,2,3, in pok.  Na kolesa pa štart. Malo so me živcirali gorski kolesarji in nekje se znajdem za dvema klepetavima kolesarjema, ki sta se mi po tempu zdela primerna hkrati pa še preizkušena. Ko jim je skupina ušla sta izvedla pobeg in jaz za njima,  da smo ujeli nazaj skupino. Kar močno sem mogla pritisnit na pedala in tako še nekajkrat in seveda sta se po nekem času odločila, da je ta skupina kjer je bilo še dosti gorskih kolesarjev za niju prepočasna in spet naprej. Tako sta tudi meni ušla. Malo sem iskala zavetrja, nekaj se nas je menjalo eni pa so se samo vlekli.  Do klanca se prišla že kr utrujena, predvsem pa je bilo zelo vroče. Niti približno nisem tako z lahkoto grizla klanca kot na treningu. Mislim, da se mi je malce poznala utrujenost prejšnega dneva,  ker sem bila cel dan na bazenu pri soorganizaciji tekme in preveč na soncu in nogah. Ampak, o tem nisem razmišljala. Bolj sem opazovala okoli sebe. Ujeli so nas najhitrejši iz kasnejšega boksa in od njih je dobesedno curljalo po kolesu. Nekateri so mirno klepetali in medtem še koga porivali v klanec. Tudi meni se je ponudil, da me lahko potisne,  pa sem se samo nasmejala. Na klanciu sem opazila nekaj deklet, ampak moram reči da jih je bilo sorazmerno malo v primerjavi z moško populacijo.  Na prvi okrepčevalnici sem pojedla 1/4 pomaranče in naprej. Vmes sem izmenično pila vodo in izotonično pijačo. Spust mi je šel precej dobro. V spodnji ravnini so me prehitevali težji kolesarji in dva sem celo uspela ujet in tako smo se podili od Gorenje vasi pa do Poljane, ko smo hoteli ujeti skupino pred nami. Čist smo se prekuril. Srb je bil blazno zagret še porinil me je,  ko sem prevzela prvo mesto. A trije smo bili premalo. Ujela nas je grupa od zadaj in prvič sem se peljala v gruči in občutila to skupinsko zavetrje. Super. Pridejo kot roj čebel in te vzamejo s seboj. Tu nekje izbrskam ploščico v žepu  in ugotovim, da se mi je čisto stopila.  Pol jo odrgiznem, pol pa vržem proč. V Poljani je bila huda nesreča, nekdo je ležal sredi ceste in kri okoli njega, pa seveda tudi ljudje, vendar je izgledalo, da se ga ne upajo premakniti. Kar cmok dobiš v grlo. V skupini je šlo do Škofje Loke,  potem se pa malo pot zoža in ovinki in spet so mi ušli. Z enim dekletom se meniva, da jih morava ujet, ker drugače bova crknile. Hitro nama uspe, a kasneje pri Zbiljah nama zopet uidejo. Tako se potem 4 je menjamo in pred Vodicami nas ujame nova grupa in gremo zopet varno v zaveterju do Broda čez klanec in po nemški, kjer pa skupina stopi na plin, jaz in sotekmovalka pa ostaneva bolj zadaj… Pomaham Manimejkerju na Ježici in v zadnji klanec in zadnjo ravnino. Čist sem se skurila. Sotekmovalka ma še malo juica in potegne naprej,  jaz pa se skrijem za pomoje 20 let starejšega tekmovalca, ki pobeg sotekmovalke komentira, če sva se šparali za na konc. Pa samo pokomentiram, da jaz nimam več moči. Njegov komentar: Važn da sva cela! In kako prav ima. Na koncu sem bila tako utrujena,  da manjša neprevidnost in bi šla v maline ;).

V cilju sežem sotekmovalki in spodbujevalki iz zadnjih kilometrov v roke in poberem kolajno, vrnem čip in gledam na uro in mi ni jasno , da je šele 13h. Odpravim se proti domu, ko zagledam Miss Deha v ciljni ravnini. Obrnem nazaj. Skupaj čakava še na moške, ki sva jih tokrat ugnale, ona moža, jaz brata.  Vmes dava še en intervju in se malce nasmejiva. Drugič upam, da bova skupaj kolesarili. Tokrat se mi zdi,  da sva se obe podali previdno na pot. Čeprav mene je množica potegnila in če sem se bratu večkrat pritoževala,  da mi je najvišjaprestava pretežka za vozit, tega na tekmi nisem opazila.  😉

IMG_2410

Mal pa sva utrujene. 🙂

Rezultat :Screen Shot 2015-06-15 at 10.37.30

Je pomoje za tistih 6 al’ kolk treningov, nad pričakovanji. ŠE bom kolesarila!

Sam mal bolj se morm pripravit, ker popoldne sem bila kr fejst utujena in sem šele z aspirinom zaspala. Danes pa sem relativno o.k. sam ko se usedem na kolo,  se pa takoj spomnim, kje sem bila včeraj.  🙂


4 komentarji

Športno poročilo

Po lanskem maratonu sem bila prepričana,  da bo naslednji izziv nek daljši trail run in tako sva z Running buddyem nekako tiho ciljale na Istra trail.

Tihi cilj se ni uresničil, ker nekako nisva uspeli trenirat. Sprva me je po maratonu pestila bolečila v ritnici, ki kar ni izginila in nekako mi je začel nagajati hrbet in vse skupaj je pripomoglo k netreniranju in tako so cilji padli v vodo.

Vmes sem,  upam da za vedno,  uspelo zrihtat železo. Na pregledu želodca so ugotovili okužbo  z bakterijo Helicobacter Pylori, ki je bojda eden izmed vzrokov za slabo absorbcujo železa in sem jo uničevala s kombinacijo antibiotikov. Po kuri pa sem nadeljevala z železovimi tabletami Terra nova ( na rastlinski osnovi) in si zares prvič v življenju brez težav (tablete nimajo stranskih učinkov) dvignila železove zaloge na res solidni nivo.

Da pa ne bi bilo vse rožnato so mi začeli nagajati kolki in hrbet…  Tu mi ni še povsem jasno, ali sem samo toliko zategnjena od teka, ali gre za kaj hujšega. Vse kar vem je, da mi počitek ne dene dobro, sem samo še bolj trda in negibna…  Jutranja Yoga je najboljše zdravilo, le da jo včasih ne uspem uriniti v urnik in se mi seveda to tudi pozna. Vmes namreč tudi plavala nisem in je bilo samo še huje. Tako da plavanje je zame koristno, razen delfina, ki ni primeren za težave s križem…

Ko sem dobila kolo sem začela s cestnim kolesarstvom. Tule so moji klaverni začetki. Včeraj pa sem bila 6-ič na kolesu in počasi mislim, da začenjam uživat! Spusti so že za vriskat! Nisem sicer divjak, ampak bremzam uglavnem samo pred ovinki . 🙂  So mi pa klanci predvsem bolj zabavni kot ravnine. Na teh najbolj obupujem, čeprav tu je res prednost, da z bratom kolesariva v paru in se menjava. Včasih ti vse dol pade, ko rineš ko budala v tist veter,  pa ne gre nikamor, tako da zavetrje še kako pride prav. Včeraj sva se tako podala na Katarino in po 200m klanca slišim brata nekje zadaj,  kako se z nekom pogovarja. Pripravim se, da me bo ujel kolesar. Tiho se mi približa in kar dolgo vozi tik za menoj. Seveda sem gonila v rdeči, ampak ker res nimam pojma kako mi gre na kolesu, se rada malo preizkusim. Po nekaj 100 metrih me le ogovori in takrat vidim, da je kolesarka. Še huje! Vendar je bila njena frekvenca vrtljajev precej večja od moje in gladko mi je ušla,  pomoje za več kot 100m…  Brata sicer uženem v klanec navzgor, ampak to pripisujem tudi njegovi prekomerni kilaži… Seveda pa me še vedno najbolj skrbi vožnja v množici kolesarjev. Ta me čaka 14.6. 2015, ko se bom prvič pereizkusila na malem maratonu Franja.

IMG_1762

IMG_1763

Mojca, teka nisem opustila, le cilja trenutno nimam in motivacije za tek mi manjka…


2 komentarja

Kolo-Peugeot

Polno na pol spisanih objav,  ampak danes je končno napočil čas za nov post.

Zgodba je zapletena,  ampak važno je bistvo. Brat je uvoznik za Peugeot kolesa in jaz voznica novega kolesa. Takega res lepega.

kolopeugeot

Sama nimam pojma kdaj bi se odločila za specialko, ker sem pomoje bolj človek za kakega gorca. Po drugi strani, me pa zanimajo razni izivi povezani s cestnimi kolesi in nekje je treba začeti. V začetku meseca je prispela prva pošiljka koles in dotičnega kolesa sploh nisem odprla dokler nismo imeli izobraževanja o servisiranju in sestavljanju koles na KD Rog-u, kjer so mi kolo sestavili.  Itak da ni šel na balkon, kot je bilo predvideno. Pridobil si je mesto v hodniku, če bi imela kako primerno steno, bi bil zagotovo na steni. Na sliki pa je v kuhinji 🙂

Zjutraj sem veliko Lumpo peljala na tekmo v Kranj in končno prišla do A2U trgovine, kjer sem si izbrala čevlje in pedala. Nestrpno sem čakala prvo vožnjo. Manimejker se je podal s kamero pred blok, da ovekoveči ta trenutek, ko bom prvič sedla na svojo specialko. Strah je bil ogromen in v treh sekundah sem bila na tleh, pred lastnim blokom… Odpela sem desno nogo ampak nagnila sem se pa v levo in ta noga se ni izpela in ker je kolo peresno lahko je bilo v zraku jaz pa na tleh… Ja kdo bo pa krila nosil, s takimi pobitimi koleni?

IMG_0692

DSC_0021

Po fotošutingu sem se odpravila na Ježico po družbo, brata. Celo pot sem bila povsem “posrana” vsak semafor levo nogo dol, pa spet nazaj, pa dol pa nazaj… JOJ, zakaj nisem vzela navadnih pedal! Ko sem prišla na Ježico, najverjetneje vsa zelena so mi prve zakrpali koleno, in me potolažili s kozarcem vode 🙂 Privila sva pedala in se podala na pot čez Gameljne. Vmes sem imela še inštrukcije prestavljanja, saj do Ježice nisem čisto nič prestavljala, ker sem imela toliko opravka z nogami in pedali… Pa se je začel spust in spet panika, ko gre malce hitreje, pa ovinek in jaz bi za vsak slučaj raje imela prosto nogo, ne pa na pedalih. Po glavi pa misliv stilu, kaj pa če ne bom mogla noge ven potegnit, pa kaj če… Enkrat sem mal nahitro pobremzala na zadnjo bremzo in mi je rit kar odneslo.  Tolažba, da je asfalt še mrzel me ni pomirila… Cesta od Šmartnega do Vodic je na odsekih tako razrita, da je sam za traktor in niti slučajno za specialko. Sva se pa tolažila s krasnimi razgledi na prečudovite Kamiško-Savinjske alpe. Na poljih sva ugledala celo krokarja. Kolesarjev je bilo tudi kar nekaj.  Veter nama je malo nagajal in  sva se izmenjevala v rinjenju v veter, pa ne vem če je prav pomagalo, ker je pihal bolj od strani. Na poti nazaj sem bila že bistveno bolj sproščena, še kak ovinek navzdol sem zvozila brez bremz,  tko da počas bo šlo.  Rabim še kar nekaj opreme, ki sem jo včeraj pogrešala (stojalo za bidone, očala, kolesarske hlače), pa zihr se bo še kaj našlo. 🙂  Tako da prvo vožnjo sem preživela, zdej bo pa treba trenirat. In ja,  ni tko grozno kot se sliši, grozno je to,  da če bi bilo to 10 let nazaj ne bi bilo nobenega strahu :).

cerlje

Če pa vas zanima nakup kolesa se mi pa javite, pa ne pozabite pogledati spletne strani in polajkat FB strani, kjer bova objavljala kolesa iz zaloge,  pa sigurno še kako posebno akcijo!