Po trojkah sem ugotovila, da bo treba res treba “mal” potrenirat in ker sem s 1. junijem šla dejansko v službo, sem se začela ozirat po dodatnih možnostih, tako za motivacijo kot za trening. Motivacijo sem našla v zgodnjih pohodih na hrib.

Prvi vikend v juniju sem si izbrala Ratitovec. Brez budilke sem se zbudila, pojedla svoj kruhek z marmelado in hop v avto. Na pumpi sem si kupil kavo in odhitela proti Železnikom. Štartala sem iz Prtovča.

Opremljena sem bila z tekaškim ruzakom in anorakom in v kratkih hlačah. Že spodaj sem opazila tablo z napisom tek na Ratitovec, vendar se nisem pustila motit.

Časovnica na tabli in v knjigi je 2 uri. Na vrhu sem bila v manj kot uri in to ob 8:00. Nisem bila prva, vendar v koči je že dišalo po svežih flancatih in seveda sem si ga privoščila.

V dolino sem se podala tekajoč in sestopila v pol ure. Ko pridem do vasi pa otroci tekajo z številkami na prsih in se ogrevajo. Hmmm,  šele zdaj mi je jasno, da je tek danes.  Ko pridem do Železnikov pa opazim še starejše tekmovalce s številkami in ugotovim, da so štarti različni in da starejši tečejo iz Železnikov. N’č grem domov in si zapišem datum in drugo leto pridem, ker mi je hrib res ljub. Hitro vzpenjaoč s čudovitim razgledom iz vrha pa še flancati na vrhu, kaj češ lepšega. Doma sem bila, ko so se moji še vsi svaljkali po kavču in v pižamah in me nihče sploh ni pogrešil.

Za drugi vzpon in naslednjo nedeljo, sem si izbrala sorodni Blegoš. Podobno kot prejšno nedeljo se zbudim, tokrat skuham kavo in odpeljem proti Železnikom. Ko sem skoraj že tam,  se zavem, da sem v napačni dolini. O moj bog, pa še Franja (kolesarska tekma) je ta vikend! Koza! Če bom še mal kolovratila bom padla ravno v zaporo. Doma sem namreč obljubila, da bom doma dovolj zgodaj, še za skupni družinski izlet. Moški kolegi dobro poznajo to pritoževanje žena nad njihovimi treningi, pri nas je vloga zamenjana… Prebijem se do Črnega kala in v enaki opremi kot prejšni vikend, zakorakam v hrib. Časovnica je 1:30 in na vrhu sem v pol ure.

Spustim se še h koči in zopet nagrada. 🙂 Tokrat pehtranka.

Dol grem po drugi poti in pri avtu sem pol ure kasneje. Franjo zgrešim in tako doma predlagam le Rožnik, da ne bi v avtu kje obtičali. Obnese se za super rešitev  in s puncami se zviramo še po trim orodjih in ugotovim, da še vedno splezam na drog ;).

Razmišljam, da bo potrebno na kako daljšo turo in se kak vikend zbudit z budilko. Pa sej veste, navadno k vikendom sodijo še kake družinske obveznosti, tko da je res najbolje, da sem doma vsaj do 11h.

Odločim se za Stol. Nisem še bila. Ninja pravi, da bom rabila 5 – 6 ur od doma do doma. Tokrat se mi pridruži Running buddy.  Iz Ljubljane štartava ob 5:30. Pri Valvazorjevi koči štartava ob 6:45. Časovnica je 3:30. Oblečene sva v kratke hlače in opremljene z ruzaki z vodo in anoraki. Pot je hitro vzpenjajoča in pogled na Bled se hitro odpre, sploh na Julice je super razgled.

Na grebenu piha in navlečeva le dolge majice in grizeva. Piha tko, da mi hoče zanohtat.

Počakam Running buddya pri koči in predlagam, da stečeva še na vrh in se potem vrneva v kočo in oblečeva. Na vrhu tudi piha ampak niti približno ne tako hladno kot na grebenu. Na vrhu sva v uri in pol.

V koči se pogrejeva s čajom in posladkava s študlom. Sestopiva v 1 uri.  Od doma do doma je dejansko 5,5 ure, Ninja vse ve!

Sploh ne morem verjet, da so bile tri nedelje zapovrstjo tako čudovite!!! Hvaležna sebi in naravi za sodelovanje.

No napoved za Soča trail pa ni bila rožnata. Par dni prej je bilo kar malo panike. Pa če bo res skos scal, kako bova šotorili. Pa kaj če bi šli v sobo, pa kaj če ne bi… Uglavnem ob 18h iz Ljubljane z dodatno sopotnico z dvema šotoroma in opreme za 2 tedna in ne le za en dan se odpeljemo proti Tolminu. V Ajdovščini dežuje na polno. V Tolminu se vse odpre in v campu Gabrje nas pričakata še dve koligici, ki sta letos prvič na Soča trailu in se podajata na srednjo razdaljo, 24 km.

Razgrnemo deke in začne se piknik ;). Pridruži se nam še kolega od Running buudy,  ki je prostovoljec na dogodku in edini moški na ženskem pikniku ;). Seveda se vsi delajo norca, ker imava sabo svečke, pa zelišča za v gin, pa roza tonik, pa klasiko – pohana bučke pa ni da ni… Seveda se midve zaskrbljene sprašujeva česa nimava (vsako leto brez česa). Ko se ravno najemo, se ulije… Pograbimo gin in stečemo pod streho v lokal v kampu. Ni nam hudega. Počasi bo treba spat. Zlezemo v šotore in pospimo. Z Running buddyem se smejiva, da drugo leto pozabiva šotore, da kupiva večjega, ker v temu ni dovolj prostora :). Zbudimo se pred sedmo uro.

Novopečeni Soča- runnerki že pijeta kavo saj je njun štart pred 8.00, ko se jaz še veselo valjam po šotoru. Zjasnilo se je.  Vendar nekje za Tolminom tako zelo grmi in odmeva do nas, da nas malo zaskrbi. Na štartu je že sonček. Pozabila sem pas za tečt, da bi lahko vanj namestila telefon ali go-pro. Male žrtve so potrebne, (fotk od teka ni). Ob 9.00 štartamo. Running buddy je zajčica, komaj ji sledim do vznožja, noge so lesene, trde. V klancu se zabaše, saj so le male potke in se tempo prilagodi večini. Ko se odpre, malo potečeva, nato pa jaz preklopim v hitro hojo in Running buddy mi je tik za petami. Razmišlam, da bom na vrhu hriba izkoristila trening preteklega meseca in se spustila po klancu navzdol. Imam tudi čisto sveže superge kjer je svež profil in resnično prime v primerjavi s starimi, kjer profila ni več ;). Running buddy ostane zadaj. Zagotovo me ulovi na ravnini. Res je. Ravnina mi kljub drastično nižjim temperaturam od preteklih let, ubija in mi šopa pulz na polno. Ko gre čez 177 se kar shodim, da se spusti in tako me kmalu ujame. Vmes se prehitevam z eno italjanko in z neko drugo gospodično, ki se res sili čez limite (diha kot da je v zadnjih izdihlajih). Razmišljam, zopet, zakaj se podajamo v take stvari?  JAz predvsem zaradi borbe same s seboj in užitkov na poti. Če pa tišiš celo pot pa teh užitkov zagotovo ni. Running buddy-a držim dokler lahko, vendar me na koncu vseeno malo pobira in mi uide za dobrih 50m ali več, pa še čez vodo je ušla. Jaz pa zaradi novih superg, prvič oddidem čez most!

Itak, da je bil rekord in da je bilo super. Prvič, da nisem res trpela in sem v bistvu bolj pritiskala na limite, kot se borila za preživetje. Vesela za ta vikend in vse kar paše zraven.

Upam, da bo vreme naklonjena še za kak gorski podvig.