tinasurfazavas

Julijski treningi

Komentiraj

Julij se je sicer začel s Soča trailom, ampak nadaljevala sem zopet s hribi.

Tokrat sem s seboj vzela Manimejkerja. Budilko sva nastavila na 5.00 in seveda sem prejšni večer še odpridgala, da to pomeni da poješ, spiješ kavo, popakiraš in greš. Jaz rabim 30 minut in sem v avtu. Manimejker ponavadi v ta čas vključi še buljenje v ekran in počasno srebanje kave, pa še kak tuš in in gre ura in pol.

V avtu sva bila 5.45. Noro.

IMG_2522

6:36 je bil štart iz Kamniške Bistrice, smer Kamniško sedlo. Dogovor je bil, da gre Manimejker na sedlo jaz pa na Brano čez sedlo. Časovnica za Kamniško sedlo je 3:45 in potem še 1:15 na Brano, čeprav ponekod je za Brano tudi zapisano 3:45 iz Kamniške Bistrice…

IMG_2532

Veliko jih je štartalo pred nama, tako da sem ves čas prehitevala. Tudi na sedlu jih je bilo ob 8:20 že kar veliko, ampak sem pot nadaljevala kar proti Brani. Pot je sicer označena, a sem kljub tem vseeno zašla s poti. Še dobro, da sem imela “ta-nove” Salomonke. Na starih je ostalo toliko profila, da bi se iz Brane kar direkt dol odričala.

IMG_2534

IMG_2541

Pot vsekakor ni primerna za pse, kot je nekdo spraševal na forumu, ker je prestrma in preskalnata, če si ne porajsajo vseh tačk, pa zagotovo sprožijo kak plaz kamnov.

IMG_2540

IMG_2537

Ko pritečem nazaj na sedlo je Manimejker ravno prispel na razgled. Kakšen tajming! Odpraviva se v kočo, na okrepčilo. Tu sem rahlo razočarana, glede na ponudbo obiskanih vrhov prejšnega meseca. Izberem jabolčno pito in ob 10:00 jo že mahava nazaj v dolino, ravno, ko postaja vroče.

IMG_2543

Tura je bila za mene dolga malo manj kot 4 ure (samo premikanje), pavze so odštete. Tako, da me je zadnje pol ure kar pobiralo in so se mi noge kar zatikale.

Torej 1600 višincev, skor 14 km in 9 minut manj kot 4 ure. Super trening.

Drugi vikend sem izpustila hribe, sem bila preutrujena.

Tretji vikend pa je bilo DP v plavanju na Ravnah na Koroškem. Tja smo se odpravili v soboto popoldne. Zvečer sem na hitro pogledala koliko časa potrebujem za skok na Uršjo goro in se zbudila ob 5:00. Garminca me je malce zapeljala, ampak recimo, da sem bila malo pred 6:00 na izhodišču – Poštarski dom pod Plešivcem.

IMG_2639

Kave nisem nikjer dobila. Pojedla sem tri piškote, si oprtala ruzak in se pognala na pot.

IMG_2637

Hmmmm, grem na ta Dom na Uršjo goro, če verjameš… Pot je v bistvu cesta in slabo označena. Recimo, da sem nekje do polovice še nekako sledila skritim markacijam, itak, da nikjer niso bila označena razpotja. In posledice so logične.

Edinega planinca sem srečala, ko se je pripeljal za menoj na parkirišče in si obuval gojzarje. O.k. ta je v drugi ligi.

No pot je zavila in markacije so izginile, razgledi so ostali.

IMG_2642IMG_2640

V hosti je malce preveč šumelo. Prvič me je postalo malo strah. Vmes razmišlajam, da moram ob 7:00 obrnit, ker moram biti ob 9:00 na bazenu. Velika Lumpa plava prvo disciplino in vmes moram še do hotela, po ostala dva člana družine. Itak bi bilo fino še kaj jest, tuširam se pa lahko na bazenu. Brezpotje me pripelje do “Bedančeve koče”. Še dobr da ga ni, sam zajci pa srne, pa druge gozdne živali.

IMG_2643

Pridem na nek vrh, ampak spet nikjer markacij. Iščem pot, ura je 6:55… Vidim “pravi” vrh, ne pa poti. 😦

IMG_2644.JPG

Dol moram. To je meni najtežji del, obrnit brez vrha. Grem nazaj po istem “brezpotju”, ker nimam časa za iskanje poti, pa tudi do vrha ne bo šlo, žal :(.

Na poti navzdol srečam mnogo planincev. Meni se zdijo kar pozni, res pa da gora ni visoka in da tu na Koroškem ni tako vroče!

V hotel uletim direkt na zajtrk in uspe mi še pod tuš. Na bazenu smo še pred 9:00. Ugotovim, da sem naredila malce čez 550 višincev in 10 km v 1 uri in 40 minutah. Kar je za dano situacijo povsem o.k. Doma odkrijem, da sem bila na Črnem Vrh-u 1335m. Nič, Uršja gora pa za drugič, ko bo spet kaka plavalska tekma na koroškem…

Aja pa na poti nazaj mi na cesto uleti srna in na vsak način želi zbežati skozi ograjo in šolsko dvorišče, reva, se neumorno zaletava v ograjo … Ustavim avto, da se umiri in šele ko izstopim iz avta, steče ob ograji v gozd… Bošče malo.

Pa še zadnji vikend. Moji so se v četrtek podali na dolgo pot proti Parosu in ostala sem sama, a tudi brez avtomobila. Tako da je bilo treba malce naplanirat v naprej.

Že v petek sem dobila nespodobno povabilo Ninje. Žal se mi ob gužvi na avtocesti ni dalo v soboto zvečer v (sposojen) avto in v smeri gorenjske.  Sem se raje odločila za zgodnejše vstajanje iz domače postelje. Zjutraj ob 5:20 sem štartala iz Ljubljana. Ninja me je čakal v Kranjski gori. Rada se zmenim z njim. Pri njemu je vse zgodba. Najbolje je, ker tako rad naplanira pot in je srečen, ko nekdo ceni to njegovo delo. In jaz ga. 🙂 Ko mi je omenil Vitranc, sem doma le preverila višince, ker sem vedela, da sem malce preutrujena, in da imam še poln teden pred seboj in ne bi ravno pretiravala. Itak je korak z njim zmeraj na meji, komaj sem mu sledila. Res pa da sem tudi govorila. Proti koncu, pa sem le utihnila in rekla, da bom nadaljevala, ko se začneva spuščat. Pot se res ekstremno hitro vzpenja, ampak so bili pa razgledi toliko lepši.IMG_2737

IMG_2746

IMG_2740IMG_2748IMG_2749

Tale mi je kr ratala ;).

IMG_2754

IMG_2756

Za dol pa prav pridejo res močna kolena, me skrbi, kaj bo jutri.

1:35 za 750 višincev in 6,8 km. Lep krogec. Pol pa kavica in še mal klepetanja v kampu in Kranjski Gori. In nazaj v gužvo na avtocesto.

Za ta mesec je to, to. Zdej pa še mal delat in Grčija…

Komi čakam.

 

 

 

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s