Petek okoli 12h, pospravljam, hitim, ker moram biti ob 13h nekje na obrobju Lj. Pri vratih zvoni. Neznana ženska. Odprem. Prvič jo vidim. Razlaga kot strgan doktor neko zgodbo, brez repa in glave, kako se je zaklenila ven in da ne ve kako naj mi razloži… Razlaga kot da je soseda, pa sem jo res prvič videla. Res pa je,  da smo 2 leti tu in da tiste, ki so nad nami skoraj nikoli ne vidim. Saj se več ali manj vozijo z dvigalom. Pa še na vrhu so taka mala stanovanja, ki so bila prvotno namenjena služinčadi, zdaj pa se tu, kar pogosto menjajo stanovalci. Uglavnem mi razlaga kako bi nekaj rabila in da mi bo vrnila čez 20 minut, pa dela se, kot da ji je nerodno, pa če imam 20 minut časa, pa da je že klicala moža in tralala hopsasa in na koncu le izdavi, da bi rabila 2x po 8€  za neko plačilo…  Seveda jo ves ta čas opazujem, malce je razcapana, nima vonja po alkoholu, čeprav jo sumim po govorjenju, da je vinjena… Uglavnem, bi se je rada znebila, ker sem zmenjena s Švicarjem in verjemite, ti nikdar ne zamujajo. In ker ne znam zapreti človeku vrat pred nosom se odločim, da ji ponudim polovico. Zelo neprevidno stopim do torbice (pustim odprta vhodna vrata in odidem v kuhinjo) in ji ponudim 8€. Malce razočarana vzame in pravi, da če me čez 20 minut ne bo doma, mi bo denar pustila v kaselcu. No vsaj to mi je bilo takoj jasno, da jih pač ne bom več videla. Kakorkoli, odhitim od doma  in povsem pozabim na dogodek.

Pa ne zavedno, le do trenutka, ko se pripeljem nazaj domov in pred blokom zasledim enega izmed džankijev. Nisem ga še videla. Zraven bloka imamo namreč zavetišče za odvisnike.

V tem trenutku me prešine. Gospodična je odvisnica in me je direktno prosila za dva fiksa. Najverjetneje za sebe in za prijatelja pred blokom.

Hecno! Nisem si niti predstavljala koliko stane en šus, fiks, ali karkoli že. Zdaj vem!