tinasurfazavas


3 komentarji

Zakaj klobuček

Evo še malo samo-reklame. Ponavadi je treba napisati neko prednost svojega izdelka pred drugimi ali nekaj v tem stilu, vsaj mislim, da so nas tako učil pri tistih parih uricah ekonomije, ki so bile zame res mučne. 🙂
Klasično vprašanje je : Zakaj izbrati moj klobuček?
Moji klobučki so izdelani iz več ali manj 100% tankega  bombaža, takega srajčnega, za lažjo predstavljivost. Krajci so podloženi, pri večjih modelih so trši, da bolje držijo obliko in senco. Pri najmanjših so mehki, da lahko malček v njem tudi zaspi in ga krajčki pri tem nič ne ovirajo.  So tudi pralni. Lahko ga operete tudi v stroju na 40 stopinj C, krajci se bodo morda malo zmehčali, a jih vedno lahko utrdite s škrobom, ki se uporablja tudi za utrjevanje moških ovratnikov. Po novem so tudi  nastavljivi tam od 5 do 7 cm. Ko piha veter ga pritrdite zelo na tesno, ko pa pripeka sonček in nič ne pihlja, ga namestite na bolj ohlapno in položite na glavo. Po pomožnosti še z malo zraka spodaj, da ne ogreva glavice. Pa še luknjica je primerna za dolgolaske, da ven spustijo čopko.
Vse te prednosti so prišle iz izkušenj, saj sem prvi otroški klobuček zašila pred 5 leti, ko je imela moja mlajša hči pol leta. Torej v 5-ih leti sem prišla do takega proizvoda, ki se mi zdi najbolj optimalen.

 Za nas, ki hodimo na morje na res vroče, je pomembno, da je klobuček res tanek in da ni povsem prilepljen ob glavo. Tisti iz jeansa ali pa iz platna z dodatno zaščito so bili za nas vedno prevroči. Da ne govorim o dvostranskih klobučkih, ki so seveda super lušni, vendar za moje pojme veliko bolj primerni za severnjake, kjer se temperature redko dvignejo nad 20 stopinj C.  Jaz sem si nekoč zašila takega dvostranskega iz jeansa, pa je bil v Grčiji uporaben le tako, da sem ga namočila v morje in da sem ga imela mokrega na glavi. Pomoje, da je bil moker le kako uro. 🙂
No tisti, od lani so prišli po letošnje, ampak najverjetneje jih drugo leto ne bo, ker jim bodo letošnji še prav. 🙂

Advertisements


8 komentarjev

Phhhh

Zadnjič nekaj tarnam Manimejkerju v zvezi z nekim naročilom in kje jaz najdem take ljudi. Pa me gladko malo zavrne : “Taki so vsi naročniki!” Malo sem se zamislila in potem me je prešinilo:”Res je!”.
Ljudje, ki imajo zelo slabo predstavljivost si najemajo oblikovalce, arhitekte, stiliste ali pač neke svetovalce in jim hkrati tako solijo pamet, da na koncu, ko le ti popustijo naročnikom, z zmazkom ni nihče zadovoljen.
Res se mi je že zgodilo. Pa ne samo enkrat. Ljudje mislijo, da imajo nore ideje in se jim zdi (v mojem primeru) čist preprosto, da če znaš šivat, uletiš v trgovino z blagom, kupiš blago, ukrojiš in ulalal imaš fantastično obleko – Noup.  Tem istim ljudem,  bi se zagotovo že zataknilo pri skici. Pa tudi iz dvo-dimenzionalnega prostora v tri  ni najlažje. Sploh pa se zaplete pri blagu,  ponavadi ni take barve v takem materialu kot bi hoteli. Pa tudi povprečen človek nima manekenske postave in ima sigurno kako pomankljivost, ki jo želi skriti.
 Sej vem da Berni zdaj misli, da je ona na paleti, ampak pišem čist zaradi nekih drugih naročil. Hotela sem povedat, da če grem k zobozdravniku, mu najverjetneje ne pametujem kako naj mi zaplombira zob in mu zaupam, da bo naredil tako, da bo zame in za moje zobe najbolje. Enako pričakujem tudi od ostalega zdravstvenega osebja in od mehanika, ki mi popravlja avto,  od odvetnika, ki mi piše tožbo, od učiteljic, ki mi učijo otroke,  mogoče sem kdaj pametna na treningu plezanja, ampak večinoma, če nekoga prosim za nek nasvet, ga skušam poslušati in ga ne silim, da dela tako kot jaz želim, le zato ker sem jaz plačnik.
No, pa sem se malo spihala. Meni je lažje, vam pa najbrž n’č jasno.
Pa naj vas sonce greje tudi čez teden.


3 komentarji

Dežek kar paše,

kadar ima človek delo. Sam tale mraz mi je šel pa do kosti. Zelo sem vesela današnjega sončka in malo mi je žal, ker smo zaključno prireditev v vrtcu iz danes prestavili na drugi teden. Danes pa tak lušen sonček.
In spet predpasniki. Niso še dokončani. Bojda jih bodo otroci še potiskali s svojimi rokami. Ni namreč za naše učiteljice, darilo je v organizaciji ene druge kreativne mama, ki bojda  nima šiviljskih sposobnosti.

Kaj pa pri vas podarjate?


1 komentar

Vikend ustvarjanje

Napet vikend, ni kaj. 🙂
V soboto je praznovala moja mama. Piknik vedno prav pride. Že zjutraj sem se jezila, ko so po otroški sobi ležale odprte tempere, pa papirčki, škarje, lepila…ni da ni! A kasneje je 8 letnica prinesla iz tistega kaosa takle makec za babico.

Jp, sem kar utihnila!

Slikice samorogov od male lumpe nisem slikala, smo pa babici naredile tudi tak makec za na čopko.

Preostanek vikenda pa sem šivala. Medtem ugotovila, da je luknjica pri klobučku tudi super uporabna za dekleta z dolgimi lasmi. 🙂

 Pa celo dva fantovska klobučka sem dokončala, več jih je še v delu:).


6 komentarjev

Novi copatki

 Izbrat si moram nove superge. Odkar sem bila na tečaju pri Urbanu Praprotniku pa od tega je vsaj dve leti, če ne več, se navdušujem nad bosim tekom. A hkrati se ga bojim, ker bojda imam zelo ošvohnele gležnje in se mi ti kar zibajo v obe smeri. Pravijo da  sem  pronator…  Sej to ni kaka skrivnost pri takem “platfusarju”. Uglavnem prvič sem zelo mehke copate (bolelo me je koleno) po Urbanovem  predlogu, zamenjala za pronatorske in je bilo res takoj o.k. Zdaj so te čisto fuč in rabim nove.  Najverjetneje bom šla ta 13-ič  gledat Fivefingerske in na koncu kupila pronatorske Nikeice. Bojda se na bosi tek privajaš počasi in je fajn nosit za dolge teke še copate z blažilci … Sam to je pa čist prevelik zalogaj zame!
Uglavnem prebrala sem tudi Rojeni za tek in sem čist zmedena, kaj naj nabavim? Ima kdo kak predlog?