tinasurfazavas


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂

Advertisements


2 komentarja

Trenta – Bovec – Kobarid

Ta vikend je bil zaključek plezalne vadbe na Steni in organiziran izlet v Trento na balvane, podobno kot lani.  Z Manimejkerjem sva planirala zgodnji odhod v petek,  pa nama nikakor ni zneslo. Tako sva se zjutraj odpravila čez Vršič.  Najprej k izviru Soče, kjer je imel turist veliko dela s fotoaparatom. Mu gre že kar dobro, sam traja pa. Jaz sem bila na izviru že dvakrat prej in moram priznat, da je lepši, ko je manj vode, a mogoče malo manj impresiven.

DSC_0016

DSC_0050

DSC_0042

 

Po poziranju, pa na balvane. Lušno je bilo, čeprav nisem k’r vsega zlezla, sej mi je po 5 bolderjih prste čist pobral. Pa itak, da sem mislila, da bom ostanke od lani kr po-plezala iz prve. Vmes sem se šla, v eno smer kao tolažit, pa je blo sam še huj. Oblaki so bli fajn izgovor za malico in kasneje premik na druge balvane. Po daljšem počitku sem zlezla še nekaj boldrčkov in bila kar fejst utrujena. Vmes smo se nasmejali in zabavali s požrešnim oslom Rajkotom, spogledovali ob hodečih hormoskih vrelčkih in imeli pravi šov, ko se je pes odločil loviti ovce. Večerjali smo v Bovcu, kjer sem nič hudega sluteč takoj po hrani omenila, da vidim samo še pade (blazina za varovanje), saj se na njih odlično spi. Mislim, da se je nadaljno uro pogovor odvijal samo o tem, kdo bo kje spal in koliko je padov! 🙂
DSC_0067

DSC_0073

DSC_0103

Hvala meni za Quechuo. Samo odpreš in položiš notri dva pada in zlezeš v spalko. CARSKO. Zeblo me ni. Vse do jutra, ko sem stopila, na 8 stopinj :(. Pa še Manimejker se je zbudil pred menoj (mogoče se je to zgodilo 5 x do sedaj) in je bil valjda lačen. Restavracija v bližini, pa se je odprla šele ob 10h. Ura pa je bila malo čez 8:00. Uglavnem cela drama. Sva morala do Trente v tgovino, po sendvič. Nato nazaj v camp in še na kavo z ekipo. Ker je bila napoved slaba, sva se odločila, da odrineva proti Vipavi.
Ko sva prispela do Bovca, je posvetilo sonce in odšla sva do slapa Boka. Čist mi je bila odveč hoja navzgor, za curk vode. Ampak razgled v drugo smer je pa neverjeten.

DSC_0193

DSC_0202Glede na uro, sva se odločila, da greva v plezališče v Kobaridu, Pod Kopitcem.

V plezališču sva bila v družbi še enega para. Sicer zame precej čuden par, ker je plezal le fant. Plezališče ima take navijaške smeri in neprijetno navrtane.  Na vrhu 20 m skale, pa je gugalnica. Jaz se nisem upala vsesti vanjo. Manimejker pa  se je opogumil, ampak je rekel, da ne pomni, kdaj ga je bilo nazadnje v življenju toliko strah.

DSC_0295

Po dolgem času vikend v naravi in brez otrok, kar velik odklop, moram priznat.


2 komentarja

1. v Mišji

DSC_0225Ker je bila za nedeljo lepa napoved, doma pa že vse oprano ;), sva punce poslala za en dan k babici, šotor sušit. Sama sva jo mahnila v Mišjo. Jaz sem sicer bolj navijala za Osp, ampak Manimejker si je želel v Mišjo, saj tam sploh še nisva bila. Itak, da ni blo nikjer za parkirat, ampak recimo, da sva avto sparkirala in se namenila v Harry Potter sektor.

Meni  že 1. pogled ni bil všeč. Smeri so že na 1. uč zgledale navijaške, moške. Šalce, sam vse mal visi… O.k. jaz se preoblačim, Manimejker pa gleda knjigo in izbere smer. Navesi se s kompleti, da gre te “lažje” on prvi vpenjat. O.k. Visel je na prvem kompletu k makaron in kmalu obupal, nato pa pa poslal mene v boj. O.k. Grem jaz in se usedem na 1. komplet, mal pogledam kam se postavit in zlezem. Pridem dol čist navita, z dvema buteljkama. Vprašam Manimejkerja, kok nej bi bila ocenjena, saj menim, da so mi bile vse 5c na Hvaru lažje. Manimejker prav,  da je 5a in jo zleze za menoj (toprop), strinja se, da je težka. Nakar grem gledat vodnička in vidim, da sem za ogrevanje vpenjala 6a+. Super, sem se vsaj potolažila,  ker sem drugače že skor cepetala, da hočem v Osp.  Nato sva lezla vse sosednje 5-ke eno za drugo in vse so imele velike šalce, tko za fante, sam ne za Manimejkerja. Navrtan ni prav prijazno, pa še na vsake toliko časa mal visi. Sem pa po prvi smeri, zlezla vse na pogled, vključno z 6a. Kar ni slabo, samo za 6b, bo treba pa kam drugam ;).

Pa Čehi imajo zmer kako hudo robo sabo. Prvič vidla!DSC_0191

Manimejker, se mi je za začetni spodrsljaj, odkupil s kosilom 😉
2014-05-04 17.29.14


1. majske

1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.

Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).

parka

Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.2014-04-28 11.01.23

V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala.  Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.

Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih,  se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da  sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata  stvari.  Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine,  jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.

DSC_0034

2014-05-01 08.49.02

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!DSC_0040

DSC_0041

DSC_0044Pod steno pa sta se super utaborili in  bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.

Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri  in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.

DSC_0106 Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.DSC_0074

Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se  pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .”  Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!

DSC_0161

Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan.  Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat  pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa,  vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij,  ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca.  Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali,  da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko.  V sosednji smeri  so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.DSC_0142

DSC_0174

Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.

Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!

 


2 komentarja

1. vsi štirje…

Ob 11h dopoldne  smo se podali v Plezalni center. Že ob vstopu me je malo stisnilo, da je spet prevelika gužva. V  mali plezalni smo našli lušne smerce tudi za punce, ki sta se tako prvič preizkusili v visoki smeri na umetni steni. Ta veliki je šlo prav super. Sploh, ko sem jo iz balkona zbodla, da itak ne upa naprej. Nekateri otroci pač delujejo ravno obratno. Ko smo potegnili štrik ven je nujno hotela ponoviti smer in pokazati mlajši sestri, ki jo prvič ni videla na vrhu, da zmore prav do vrha. Tako se je odločila, da bo šla kar sama naprej in prvič sama vpenjala.

2014-01-05 12.38.10

Sledila sem jo z balkona in jo sproti opozarjala, da mora vpenjat. Ta strah je res hecn in valjda, da otrok neplezalec ne loči razlike med plezanjem naprej in plezanje na top. Ker sva oba starša mislila, da bo na vrhu zaradi močne vponke imela preveč težav, sva ji svetovala naj konča smer tik pod vrhom. Pa ji trma ni dala miru in je hotela do vrha. Tako je  vskočil sosedni plezalec  in pomagal stisniti vponko, da je lahko vpela svojo prvo smer.2014-01-05 12.41.18

Mlajša Lumpa, ki je drugače res močna, pa je na sredini smeri tulila, da ne upa naprej in smo jo vsakič spustili, ker sva se toliko že naučila, da pri določenih letih nič ne pomaga. 🙂 Kasneje sta se punci zvirali na bolderci, ki je bila  prazna, medtem ko sva si midva izborila dve smerci v veliki plezalni dvorani.2014-01-05 12.46.15

Plezalni center je super in Ljubljana bi zapolnila vsaj še enega takega, idealno bi bilo, da bi bil ta bližje centra. 😉

Aja, pa družinska vsopnica je bila 25, 5 € za 3 ure zviranja. Je npr. povsem primerljivo s kino obiskom, le da plezanje deluje bolj sproščujoče na vse člane družine, kar za kino ne bi trdila. Tako da toplo priporočam.