Ob 11h dopoldne  smo se podali v Plezalni center. Že ob vstopu me je malo stisnilo, da je spet prevelika gužva. V  mali plezalni smo našli lušne smerce tudi za punce, ki sta se tako prvič preizkusili v visoki smeri na umetni steni. Ta veliki je šlo prav super. Sploh, ko sem jo iz balkona zbodla, da itak ne upa naprej. Nekateri otroci pač delujejo ravno obratno. Ko smo potegnili štrik ven je nujno hotela ponoviti smer in pokazati mlajši sestri, ki jo prvič ni videla na vrhu, da zmore prav do vrha. Tako se je odločila, da bo šla kar sama naprej in prvič sama vpenjala.

Sledila sem jo z balkona in jo sproti opozarjala, da mora vpenjat. Ta strah je res hecn in valjda, da otrok neplezalec ne loči razlike med plezanjem naprej in plezanje na top. Ker sva oba starša mislila, da bo na vrhu zaradi močne vponke imela preveč težav, sva ji svetovala naj konča smer tik pod vrhom. Pa ji trma ni dala miru in je hotela do vrha. Tako je  vskočil sosedni plezalec  in pomagal stisniti vponko, da je lahko vpela svojo prvo smer.

Mlajša Lumpa, ki je drugače res močna, pa je na sredini smeri tulila, da ne upa naprej in smo jo vsakič spustili, ker sva se toliko že naučila, da pri določenih letih nič ne pomaga. 🙂 Kasneje sta se punci zvirali na bolderci, ki je bila  prazna, medtem ko sva si midva izborila dve smerci v veliki plezalni dvorani.

Plezalni center je super in Ljubljana bi zapolnila vsaj še enega takega, idealno bi bilo, da bi bil ta bližje centra. 😉

Aja, pa družinska vsopnica je bila 25, 5 € za 3 ure zviranja. Je npr. povsem primerljivo s kino obiskom, le da plezanje deluje bolj sproščujoče na vse člane družine, kar za kino ne bi trdila. Tako da toplo priporočam.