tinasurfazavas


Spremembe in dogodki…

Lansko leto je dobesedno švignilo mimo, zdi se mi, da bo letošnje še hitreje minilo.

Vsekakor je bilo 2016 posebno. Praznovala sem svoj 10. pravi rojstni dan, se znebila velikega bremena, ko sem odkljukala dokončanje študija, si nabila ing. naziv na vrata in za konec zaprla s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer sem (tale je za Aleksandro) prvič v življenju namesto gimnazijski maturant izrekla dipl.ing… Se mi je sicer zataknilo, ker je res dolg naziv, in ker sem bila prepričana, da me nikoli in nikjer ne bodo več vprašali po končani izobrazbi.

Poleg tega je Manimejker šel “na svoje”, se naselil v dnevni sobi in smo postali ena taka pisarniško obrtniška družina. Na srečo se to obdobje zaključuje. Manimejker si je uredil pisarno, torej kadar ni čez lužo, je pa čez cesto (pisarna je tako blizu). Jaz sicer še nisem odnesla peta v novo zaposlitev in imam še nekaj domačih projektov za zašit, prebelit, izrisat, prebarvat, ampak stanje se izbolšuje in normalizira. Ni fino biti vse v enem.

Ni fino bit ata in mama hkrati, kot tudi ni fino biti v službi doma. Vsi, vključno s samimi s seboj smo zmedeni kdaj je služba in kdaj si doma. Jaz sem se tega najedla. Da ne govorim o otrocih, ki jim je to še manj po godu in jih z dneva v dan mede. Pomoje bi rabili semafor. Enako je z odhodi Manimejkerja v tujino. Super mi gre ta fejk samohranilska. Ampak od časa do časa, ko te doletijo nepredvidljive situacije, ko ni nobene odrasle osebe, da bi z njo prediskotirala in se odločila, takrat pa ni več tko fajn fejk samohranilska. Pa sej vem, da se vedno odločim jaz, samo rabim ta komunikacijski moment, da se odločim. Tako da v mojem primeru bi lahko rekla, da še dobr, da je samohranilska sam fejk in vsaka čast mamam samohranilkam.

Ugotovljam, da kljub temu, da iz leta v leto rastem, sem še vedno zelo popustljiva v smislu svojih prioritet. Ko je bil Manimejker doma (delalal od doma) je bilo vse podrejeno njegovemu urniku, kar je mene dobesedno zadušilo. Veliko bolj sem prilagodljiva, kot bi si sama zase želela. Najverjetneje je to del karakterja in del vzgoje. Pa da ne govorim o dekletih, ki sredi dneva prihitita domov iz šole, in mislita, da midva doma komaj čakava na šolske prigode. Poleg tega, da jima je samoumevno, da z veseljem kuham za 4, medtem ko za dve tako ali tako plačujeva kosila v šoli. Če pogledam količine hrane, ki gredo čez naše stanovanje, bi rekla, da živijo tu vsaj 4-je konkretni deci in ne družina z dvema piščancema. V resnici nočem vedet, kako je če imaš fante. Čeprav je za vzgojo bojda lažje. 13 letnica me vsakodnevno opominja, da se moram bolj postavit zase. Rada bi me izkoristila za vsako stvar, no če ne izkoristila, pa le naprtila krivdo, za neopravljanje svojih nalog. Tukaj sem v precepu, ker se mi zdi, da je ta generacija otrok že po defoltu bolj egoistična in da verjentno ni problem v moji vzgoji. Včasih me ima, da bi jo dobesedno stresla s hač, saj se do mene vede povsem nespoštljivo in se tega sploh ne zaveda. Nikoli, ampak res nikoli jo ni strah imeti zadnjo besedo. Prav tako je metoda, kjer starš določi kaj otrok naredi, sama pa določi kdaj, povsem neučinkovita v njenem primeru. Nikoli, ampak res nikoli, ne izpolni naloge do termina, ki si ga sama določi in imamo tako ali tako potem kreg in obtožbe letijo na vse in polno je izgovor in prelaganja krivde na vse okoli sebe. Jaz vseskozi maham z belo zastavico, pa me nihče ne pride rešit. Včasih se delam, da kličem policijo, da pridejo narediti red in da vsaj mene odpeljejo in me rešijo. Svoje mame raje ne sprašujem kako je preživela čas mojega najstništva, ker mi je kristalno jasno, da ji ni bilo z rožicami postlano. A da ni tako hudo? Najstnica je sposobna 14 minut držati plank, in ja ni nek mišičnjak. A si predstavljate koliko trme mora biti v takem malem telesu? Res da trenira plavanje, ampak v resnici ni fora v treningu, ampak v glavi in v volji. Res ima nenormalno železno voljo, ki jo najraje uveljavlja v boju za svoje pravice pri starših. Seveda ima pri zavrnitvi svojih dolžnosti  prav tako železno voljo. Kot starš se zavedam, da v bistvu to ni slaba lastnost, če jo bo le znala pravilno uporabiti, ampak trenutno sem utrujena od bitk in imam občutek, da mi je še belo zastavico odnesla.

Hkrati pa opažam, da mlajša ne uporablja tega tona in teh besed in da sploh ni egoistična, no od časa do časa le posnema starejšo in takrat doživi tudi mojo reakcijo in se zaenkrat kar pokesa. Hkrati pa potrebuje več spodbude za vztrajnost in uspehe, ker po naravi ni toliko tekmovalna, je pa zagotovo veliko bolj odločna. Včasih se kaj odloči tudi namesto mene :).

Med drugim tudi komaj čakam konec šole. Ne vem, če sem kako leto že to izrekla, ampak dekleti nonstop nosita neko slabo voljo iz šole in popravici nisem najbolj navdušena nad metodami, ki jih izvajajo. Tako da potihem tudi jaz komaj čakam, da bo konec. Sploh pri mlajši, da zamenja učiteljico. Nisem si mislila, da bom morala z njima pregledovati teste in podobne stvari in ju prepričevat, da se mi zdi, da razumeta in znata in da ocena ni tako pomembna, vsaj pri mlajši. Pri starejši pa upam, da ker generacija ni tako močna, da bo lahko izbirala željeno šolo neglede na nepopopolnosti v spričevalu. Sicer jo čaka še dve leti zbiranja točk, ampak pritisk je čutiti že zdaj.

Včasih se mi zdi, da svet drvi v eno smer,  mi pa v drugo…

IMG_1398

Advertisements


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…


Moji izdelki

Kar nekaj se vas oglasi, tako preko bloga ali Fb-ja,  da vam je všeč kak izdelek, ki pride izpod mojih rok, pa ne veste kako bi do njega. Obljubim, da se bom bolj potrudila v tej smeri in naredila nek portfolijo narejenih stvari ali pa morda zopet odprla Etsy trgovinico, do takrat pa vam tule malce olajšam vpogled do izdelkov,  ki se večinoma nahajajo na FB strani.

Izdelki ki so na voljo, so v albumu NA VOljo.

siva snežinka

Ostale izdelane in oddane stvari,  pa so v albumih tematsko:

Jopice, Tunike in oblekice, Kape, Otroške oblekice, Hlače, Dekice, Brisače, Krila...

Seveda pa me lahko po mailu kontaktirate za kak podoben izdelek in naredim tudi po naročilu.


15 komentarjev

Kreta 1.del

Spet Grčija. Tokrat z avtodomom.

Ko sem objavila  fotke na FB, sem ugotovila da izgleda, da smo se imeli krasno, a v naših glavah ni bilo tako krasno  kot zgleda na fotografijah :). Sem rabila kar nekaj dni, da sem predelala dopust v glavi in se odločila, da vseeno napišem post ali dva. Mogoče tudi zato,  da ne boste vsi mislili, da smo perfektna familija in da boste vedeli, da se tudi mi  spopadamo tako z vzgojnimi kot komunikacijskimi problemi. Tokratni dopust je bil zelo naporen in niti malo sproščujoč, pa sem vseeno vesela, da se je tako odvil. Mogoče sem nora, ampak požrlo mi je ogromno energije, ampak misim, da se stvari dogajajo  z nekim namenom in da nas vse  to pripelje na višji nivo, če seveda to tako vzamemo. Evo zdej pa avantura Kreta.

Letos sem “dopust” vzela zelo svobodomiselno, delala do zadnjega trenutka in se popolnoma nič pripravila na dopust. No, šle smo v knjižnico in vse oprale in spakirale, samo tisto v glavi pa ni bilo o.k.  Tako smo se v petek ob 10h odpravili po avtodom in veselje pri dekletih je bilo neizmerljivo. Pripeljali smo ga pred blok in začeli s pakiranjem. Robe je bilo itak ogromno. Pa plavutke, masko,  pa plezalno opremo, pa hrano, pa igrače, pa šivalni program, pa ustvarjalni … Lumpi sta hoteli,  da vzamem še šivalno mašino, pa sem ju komaj pregovorila,  da to ni potrebno. Uglavnem nekako po 13 uri smo se odpravili, še napolnit vodo v avtodom k mojim staršem in na pot.

Kreta2014-002

Prvi dan smo prispeli do avtokampa v Srbiji, kjer smo prespali. Punci sta preklopili na dopust in nikakor jima ni bilo jasno, zakaj bi oni pomili posodo, zakaj bi se morali podvizati, zakaj se ne moreta zdaj zunaj igrat in zakaj zaboga ju spet siliva v avtodom.

Kreta2014-009

Na poti smo imeli vse možne vremenske razmere, z izjemo snega :), imeli pa smo eno epizodo kriminalke,  ko je krava pomolila nogo iz tovornjaka in smo vsako srečanje z avtobusom ali tovornjakom cvilile, ker smo mislile, da ji bo nogo odsekalo. Na srečo, jo je na nekem precej razrukanem ovinku, s pomočjo tresenja uspela zvleči nazaj, da smo se pomirile.

Kreta2014-013Kreta2014-018

Vozili smo se več ali manj cel dan, dokler nismo prispeli do kampa ob morju v Grčiji.  Lumpe sva speči samo prekotalila v posteljo. Zjutraj so punce precej dolgo spale in ker smo imeli še precej km do Aten, se nista uspeli kopati v morju (klub temu, da je Manimejker včeraj to obljubljal), tako da je bila mera že več kot polna…

Naš namen je bil, da si ogledamo še Atene, a smo bili precej pozni in smo se le zapeljali mimo Akropole in hop na ladijo. Tu smo bili vsi že precej znervirani, ampak recimo, da sta se punci pomirili z risanko v Qechui in jaz s tem, da se zbudimo na Kreti in da so prvi trije dnevi dopusta vedno precej stresni.

Kreta2014-026

Kreta2014-039

Kreta2014-040

Za nameček nam je nagajala lučka za olje in smo morali na Kreti poiskati servis (to nam je že brat poiskal doma), ampak glede na situacijo: usb pretvornik nama ni delal in tistega usb vhoda na radiu, do takrat še nisva odkrila in sva takole polnila gsm pred trgovino. Vgrajena garminca pa ni imela o.k. kretskih zemljevidov in je bilo vse skupaj kar nočna mora. Na koncu je zmagala zdrava pamet. Zapeljala sva na Peugot servis in vprašala kje je Citroen servis.

 

Kreta2014-042

Kreta2014-044

No pet minut je bilo več kot 55 minut,  ampak na koncu so vse zrihtali in odpeljali smo se na zahod. Vsi že željni kopanja, smo se ustavili na neki plaži in se končno malo sprostili. No jaz sem mislila da se bomo, saj sem z lumpama skakala s skal, pa na glavo, pa na bombico pa…, dokler me ni lačni Manimejker prekinil in sem odšla kuhat kosilo, proti svoji volji. Nato, pa se nam je zopet mudilo. Pravzaprav ne vem kam, ampak spet je bilo polno nekega preganjanja,  dokler ni pred kampom počilo. Prvič res na veliko. Najmlajša je začela jokat,  da se skos samo vozimo, vozimo in vozimo in meni se je prav tako trgalo od tega steverdesa biznisa in vožnje in želela sem si,  da bi se dopust začel mirno odvijat in se drla na Manimejkerja, da nismo kokoši, da nas bo imel cel dan zaprte v avtodomu in nas vozil od točke A do točke B, kot si je on zamislil.

Kamp je bil mali, a žal ni imel plaže, je pa imel zelo globok bazen, kar je lumpam povsem ustrezalo. Tako sta se z Manimejkerjem učili različnih skokov in celo salt.  Jaz pa sem končno začela malce brati in se odpravila na jutranji tek. Drugo jutro sem pri koritih opazila grški par, malce močnejše postave, ko sta poskušala zložiti Qechua šotor. Fantu je teklo po obrazu in po hrbto (pot), dekle pa ga je le ljubeče opazovalo in med njima je bilo čutiti povsem umirjeno energijo, kljub jasni zagati. Šotor se ni in ni zložil. Po kakih 8 minutah neuspelega pospravlanja, sem jima pristopila in fanta rešila nadloge in mu zložila šotor. Res sta mi bila hvaležna, jaz pa si nikakor nisem mogla izbrisati iz spomina njune medsebojne mirnosti pri nastali situaciji, midva bi se pobila.

Kreta2014-045

Kreta2014-056

Kreta2014-057

Kreta2014-062

2014-08-06 07.34.28 Se nadaljuje….


2 komentarja

Vrečka za magnezij 2.

To zgodbo kako sem si 15 let nazaj sešila vrečko za plezanje in še dvema izjemama, ne bom pogrevala. Moja je zdržala vse do souporabe Manimejkerja, ki je tako končno sprovociral izdelavo novih vrečk.  Eno veliko sem zašila kaki dve leti nazaj .

Tokrat pa sem iz starih Manimejkerjevih hlač zašila eno zame in eno za Manimejkerja.

Manimejker jo je včeraj že preizkusil in pravi da dela ;).  Moja pa bo morala počakati še kak teden na test.

dule
tina