Polovica zapisa je nastala en teden pred trojkami. 😉

Nekaj let let nazaj sem videla čudovit posnetek gorskega maratona in si mislila, tole bom pa tud jaz enkrat odtekla. Ko sem ga pokazala Running buddy je bila seveda takoj za. Lani je bilo malce gužve in se mi je zdelo, da se nikakor ne bo sestavilo, tako da sva lani samo pridobile še enega kandidata za dogodek. Letos smo čakali na otvoritev prijav in se prijavili. V treh dneh je bil razprodan. Vmes dve leti nisem kaj dosti tekla, ker nisem imela nobenih ciljev in ker sem imela po maratonu kar nekaj težav s hrbtom.

Seveda pa ne gre tako zlahka. Zdaj en mesec mal potečt in si kar notri. Letos sem natekla 140 km pa še zdej ne morem odtečt  10km, brez da bi me stiskalo v pljučih, v preponi, v vranici in na koncu so noge tako ali tako čisto fuč. Seveda se sprašujem, kako bom odtekla ta dolge trojke s klanci, kot smo si jih zadali za prvo skupno tekmo. Razumem edino to, da bom morala prepričat glavo, da zmorem, ker noge niso ready.

To, da sem si šla merit zaloge železa mesec nazaj in da so spet čisto pobrane, mi seveda pri glavi tudi ne pomaga prav veliko. Sem pa že od takrat na terapiji in jem tablete in upam da kaj pomagajo, ker občutka da mi, žal še nimam.

Takoj v četrtek sva z Running buddy dvignili čudovito številko, dvomim da bo še kdaj taka. V petek smo se #gospodinje (ekipa) dobile na drinku in se zmenile, da cilj je, da pretečemo in da jaz ostanem živa (slednje sem si zamislila jaz).

Na štartu.

Odločila sem se, da bom malce pazila na začetku, da ne bomo tekli 5 minut na km, ker me bo pobralo na prvem km. Nisem glih ful pazila, ko sem gledala na uro se je vrtelo okol 5.30 na km. In zdaj ko gledam statistiko ure, me je pobralo na 3km, ko mi je šel pulz v maximum. #gospodinja št.3 se me je na začetku držal, potem pa je ugotovil, da to ne bo dobro, ker bo govoril in je pospešil 2 koraka. Na začetku je seveda živahno, ker srečuješ znance, se objemaš, rokuješ, izmenaš par besed in seveda hitro izgubiš filing, oziroma te kar nese. Navijačev je bistveno manj, saj je tekačev prav tako bistveno manj. Očeta, brata in mojo pasjo nečakinjo sem ugledala na 4km. Brat je mislil, da bomo počasnejši, tako da nas je ujel ravno po naklučju.

Energijske kroglice sem jedla na vsakih 5km in pila… se kr držala nekega ritma, ampak tam na 10. oziroma na 12. km sem pa čutila, da ne bo šlo več dolgo. Takole nekako sva se midve z moško gospodinjo po potrebi družili.

Running buddy- zajčica, v najbolši kodicija je bila vseskozi spredaj. Če ne 20 korakov pa še kaj več.

Mimo Lipoglav table, kjer sem se spomnila na moje Gin punce in kako bomo kmalu pekle rebrca 😉 sem še potekla, potem pa prvič preklopila v hojo. #gospodinje sta mi ušli naprej. Na prvem klancu so bili policisti s čudovitimi konji in trojke so se ustavljale ob njih in se celo slikale. Jaz sem bila zopet žejna in brez vode. Zajčica me tolaži, da zdej bo pa teren zame (hosta, senca, korenine). Ja, ampak jaz sem ugasnjena. Nobenega klanca nisem zmogla potečt. Na ravninah sem stiskala zobe, tekla sem samo in izključno klance navzdol. Noge so pač po dveh urah tako utujene, da se mi je enkrat zvrnil gleženj, ene dvakrat pa sem se zataknila ob korenino, ampak vsakič sem se ujela. Ena gospa za menoj se je kar dobro prekucnila. Moška gospodinja je 5 km do konca dojel, da če malo stisnemo, bomo pod 3.15 in da bi blo pa to res super. Itak je po 21km vriskal, ker dlje še ni tekel. Jaz pa sem se vseskozi pregovorjala sama s seboj v stilu: “Če tečeš bo hitreje konc!”  Pa notranji glas obupa: “Pa če ne morm!” “Pa stisni še malo, sej veš vse je v glavi!” grozno.

Takole je bilo pri tabli še 2km. Pa seveda nisem zmogla odtečti do konca. Telo je bilo do konca izčrpano, enkrat se mi je podobno zgodilo, ko sem hotela odteči 21 km in na7 km odstopila, enostavno ni šlo.

Pred štartom sem prebrala, da če medicinsko osebje pravi, da je treba odstopit, da je potrebno ubogat. Pa sem Running buddy hecala, če me bo zvlekla iz te godlje, ko me bodo na polovici s proge vn vlekli. V cilj sem pošprintala, se nagnala do slabosti in se ustavila pri ograji, pa je medicinsko osebje povprašalo Running buddy, če sem ok. Sem vedla! 😀  Ampak zdej sem tako ali tako že v cilju. Srečna!

Za 1. bo. Dragi moji gospodinji hvala za potrplenje, se potrudim do naslednjič da bo šlo bolj gladko in bolj zabavno. In iskrena hvala dragi Running buddy za majčke in za odličen štrudel, moški gospodinji pa za družbo in potrplenje in zabavne teme na progi.

Dejansko je moja glava močna. Dvomim, da je možno na tako visokem pulzu vztrajat 3 ure, brez trme. Prepričana sem, da če bi šlo samo zame, da bi odstopila. Ampak to je ta skupinski duh, ko si pripravljen malce dlje stiskat zobe.

Treba bo zrihtat telo, ker do septembra ni več tako daleč…