tinasurfazavas


2 komentarja

Paros ( zaključek)

Prve še odgovor na vedno enako vprašanje: “Zakaj vedno Grčija?”

Cena apartmaja v Grčiji je enaka kot pri naših bližnjih sosedih, s to razliko da v Grčiji za enak denar dobiš zraven še čistilko, ki ti apartma dnevno pospravi (postelje postelje, pomije kopalnico in pobriše tla). Tako mi tudi peščene plaže niso tako nadležne, ker me kljub pesku vsepovsod, vsak dan pričaka postelja in kopalnica brez peska. Drugi veliki razlog je vreme. V Grčiji ni druge napovedi kot sonce in sonce in veter, torej nihče ne razmišlja o sfiženem dopustu zaradi vremena. Poleg tega pa je hrana tako v trgovini kot v restavracijah super in okolje tako varno, da otroke lahko pošljem same v trgovino ali pa same na plažo, brez da bi me karkoli skrbelo. No včasih me skrbi, da se sami dve čofata ali pa kepata s peskom in da je zaradi njunih bojev ogroženo pol plaže, nikakor pa me ni strah da bi bile punce same ogrožene.

DSC_0502

Pa še malo zunanjega pogleda na počitnice. Res sem se pripravila na dopust in vse je potekalo bolj mirno. Pripravila v smislu, da sem puncama naročila, da napišeta spiske kaj potrebujeta za seboj in smo jih potem skupaj dopolnile. Odšle smo v knjižnico in nabrale za dve potovaljki knjig. Pa tudi že doma smo določile približne naloge deklet. Pomivanje posode, pripravljanje svoje torbe za na plažo, omejitev elektronike… Tako da so bila pravila igre nastavljena že v Ljubljani.

Z malo Lumpo je bilo veliko igre od balinanja s frnikulami, do lovlenja rib, pa sprehodov in iskanja privezanih kužkov, ki sva jih razveselejvali z domačimi polpeti. Izvedela sem ogromno zgodb iz knjige rekordov in nikakor ne morem prešteti  na koliko zakajev sem odgovorila ali pa sva skupaj iskali odgovor pri stricu googlu. Za malo Lumpo še velja tisti čas, ko je resnično še povsem navezana na starše in jih občudujejo na vsakem koraku. Poleg tega, pa je tako vesel in dinamičen otrok, da v vsem najde veselje. No, ribolov jo je sicer malce razjezil in jo spravil celo do solz, ampak takih hitrosušečih.

IMG_7985

Velika Lumpa je zgodba zase. Že tako je bila vedno bolj občutljiva in njena težnja po perfekciji nikakor ne zbledi. V času najstništva, ko pa so hormoni na delu,  pa je še bolj hecno, ker gre resnično v eni uri od enega ekstrema do drugega, vseskozi pa obstaja pitbull. V kar zagrize ne spusti. Ko je lovila valove je kar poplesavala in se smejala kako je srečna, najverjetneje pa nas pol ure pred tem prepričevala, da se njej nikamor ne da in bo kar v apartmaju. Seveda pa je v ospredju vsekakor boj in tekma z menoj. Vsak dan in pogajanja in pregovarjanja za vsako stvar. Zato potrebujem tek.

DSC_0334

Sredi dopusta nekje sem zastala in ugotovila, da je problem,  ker mislim da je taka kot je,  posledica moje vzgoje in si torej sama sebi očitam slabo opravljeno delo. Torej vedenje, ki mi ni pogodu, jemljem kot osebni poraz. Oh ja, koliko osebnih porazov si bom še pripisala,  preden bom zrasla. Otroci nas vsekakor spreminjajo in opominjajo na marsikaj, vsekakor si ob kakih takih vihravi menjavi razpoloženja velike Lumpe mislim, da sem vesela, da je ona na začetku pubertete in ne jaz :).

Drugače pa je prebrala vse svoje knjige,  še sestrine in potem celo začela brati eno mojo. Neverjetna je s to koncentracijo branja. Problem je ker navadno ne želi odložiti knjige niti med obroki in bere še na poti na plažo.

Nek dan pa se punci cufata v vodi, se smejita, tunkata in cvilita, nakar velika začne resno tulit. Načeloma nikoli ne odreagiram panično, ker se mi zdi, da je dostikrat le igra. Sprašujem z obale kaj je in tuli, da jo noga strašno boli. Mala jo zvleče do mene in na nogi so le tri pikice. Hm nisi se urezala. Lumpa tuli ko’ zverina. Odnesem jo v senco in na srečo pride šefica surf šole. Vprašam jo, če je možno da je stopila na tisto strupeno ribo, mislim da ji v Sloveniji rečemo morski zmaj. Pravi, da je sicer to pojav dveh žrtev letno in da šiba ona po toplo vodo, strup je namreč termolabilen. Medtem, ko je ona grela vodo je Lumpa huronsko tulila. To so meni najbolj grozni dnevi materinstva, ko otroka resnično boli, ti pa nič ne moreš. V trenutku, ko je prišla topla voda je bilo vidno bolje. Čez dve uri je že surfala, ker sem ji rekla, da če se ji ponovi (skok na ribo) gremo pa srečko za loto kupit. Pa je na ribo stopil njen učitelj! Uglavnem ni bilo hujšega je pa imela nek izpuščaj po telesu in sem ji zvečer vseeno dala eno tabletko antihistaminika.

Veliko pa je k mirnejši dinamiki prinesla tudi Manimejkerjeva neturistična nezainteresiranost. Sploh nas ni preganjal po plažah, zaradi velikosti otoka pa tudi ni bilo nobenih znamenitosti,  ki bi si jih bilo potrebno pogledat. Tako so dnevi minevali res ležerno, na trenutke že kar leno. Večere pa smo preživljali v igranju taroka ali pa iskanju lokala s TV prenosom OI, in slastnimi vafli :).

Tako smo se en večer odpeljali na Antiparos, da smo tam kupili nek fejk potapljaški nož in se sprehodili po lepo urejeni ulici s trgovinicami in restavracijami.

Zadnje dneve, ko je zelo pihalo pa smo odšli  na ogled surfaških plaž s profi surfači na res ogromnih valovih. Jaz bi jih lahko gledala ure in ure.

DSC_0681

DSC_0667

DSC_0670

Veter nas je tako pregnal še na ogled dveh mest Lefkesa in Alikija in ob čakanju na trajekt smo si dodobra ogledali še Parikio.

DSC_0515

DSC_0516

DSC_0730

DSC_0736

Naša mala fotografinja je občasno tudi Mr.Bean.

DSC_0304

DSC_0747

Medtem, ko Manimejker slika sončni zahod.

DSC_0385

Jaz slikam njega ;).

IMG_8251

Zelo hitro je minilo. Ob 19.15 smo se vkrcali na ladjo in mislim, da smo v Atene prispeli nekaj čez 23 uro. Manimejker se je usedel  za volan, dekleti pa sta se namestile v spalne poze. Tudi sama sem zaspala in se vmes prebudila na črpalki. Manimejker je rekel,  da je super in da bo vozil do Makedonije. In res je bila zopet moja izmena Makedonija. Avtoceste v Grčiji in Makedoniji niso take kot pri nas. Prevozim celo Makedonijo na šus in na meji s Srbijo vsi spijo. V Srbiji pa zopet prazna cesta in kar naenkrat vidim avto pred seboj, ki stoji. Sicer moraš biti v Srbiji predvsem pozoren na pešce, ki skačejo po avtocesti  (jo prečakajo). Nisem sigurna ali sem utrujena ali se mi dozdeva ali res stoji. Počasi leze na odstavni pas in mi z roko nakazuje naj upočasnim. Sprva pomislim, da ima kake težave, upočasnim a ga prehitim (BMW, mislim da s tujo najverjetneje švicarsko registracijo), gledam v vzratno ogledalo, blenda, hupa, nakazuje z roko naj ustavim. Nisem ustavila. Ponosna na sebe, da  je to zihr kaka bedna fora, da te oropajo. Razmišljam naprej, da so me zagotovo prehiteli in mislili, da sem sama v avtomobilu, ker pospalih čanov niso videli in so me zato hoteli zaustaviti. Nadaljujem vožnjo in iščem kako veselo pesem na radiu, ker je res dolgčas in nikjer nikogar. Potem pa zopet avto, na desnem pasu (brez kakih luči) in zopet mi kaže naj ustavim, z roko čez okno nakaže naj upočasnim. Tokrat mi ni nič več jasno, peljem naprej upočasnjeno in gledam v vzratno ogledalo vsa presrana. Dvakrat. To pa zdej ni več fora. Kaj pa če se je spredaj kaj zgodilo, kaj če je spredaj kaka štala, morda kaj gori ali pa so kje streljali. Itak v glavi kriminalka (ki jih nikoli ne gledam), zbudim Manimejkerja. Punci pa sta se ravno sami prebudili. Manimejker kot ponavadi povsem hladen, navije radio in se mi smeji. Kot da sem blazna! Jaz pa vsa presrana, rečem naj pogleda na net ali pa na radio kaj dogaja! Mirno dvigne naslonjalo in se nemeni za mojo nervozo. Čez par kilometrov je bila cestnina in ker vidi, da sem povsem iz sebe pravi naj vprašam na cestnini kaj bi to bilo. Gospa na cestnini me vpraša koliko km nazaj se mi je to pripetilo, da obvesti policijo in naj seveda nikoli ne ustavlajam takim avtomobilom in potrdi mojim videnjem, da se to običajno tuji avtomobili višjega razreda. O.k. odpeljem se naprej in že razmišlam, kako se bo zapis končal s “kriminalnim” zaključkom. Zapeljem na pumpo na kavo, da se malo pretegnemo in pozajtrkujemo.

Pred večerom smo že doma. Ljubo doma. Do naslednjega popotovanja.

Advertisements


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


5 komentarjev

Tek trojk, spet

Trenutno nima časa pisat svojih misli in razmišlanj, čeprav jih je res veliko. Pišem navadno zaradi sebe in spominov, ki se tako ustvarjajo. Zato res ne smem zamuditi in ne zapisati tega legendarnega dogodka.

Tokrat je bila še vedno Pogumna družinska trojka, vendar je najsterejšega člana (brata), zamenjal njegov sin, moj najljubši 11 letni nečak. IMG_6396

Ker že več kot leto in pol jamram in ne morem tekat, sem imela pulz povišan že pred samim štartom. Nečak je bil malce nervozen, predvsem pa neučakan. Ko smo štartali (druga cona na koncu) ga je skrbelo, če bomo sploh lahko tekli. Takoj po štartu je  začutil ta flow množice in dobil usta do ušes. Res je bila velika gneča in v tej smo tekli celo pot. Vseskozi sem ju bremzala. Pot do klanca je bila vroča in žal mi je bilo da nisem vzela vode s seboj, saj sem pozabila, da je le ena vodna postaja in še ta je na vrhu Golovca. Ko smo prišli do klanca mi je pulz narasel na maximum in sem zaostala za fantoma. Nečaka je vseskozi skrbelo. Tekel je zraven Manimejkerja  in me vseskozi preverjal.  Skrben je 100/h, sploh za 11 let. Pomoje je pretekel vsaj 5 km več od ostalih, ko je tekal še malo naokoli, od Manimejkeraja do mene in naju preverjal :). Trudila sem se teči tudi navkreber, vendar ker je bil pulz res visok, sem se vsake toliko časa le spravila k hoji in zniževanju pulza… Ko smo se na vrhu napili, sem mislila, da bodo noge po klancu navzdol lažje stekle, pa je bilo telo tako utrujeno, da sem le steška nadzorovala noge. Skušala sem loviti fanta, v resnici pa sem ju bremzala. Ko pritečemo na Prule ugotovim, da fanta diktirata tempo 5.1, in da jaz preostale kilometre v tem tempu ne bom zmogla. Same klančine za umirjanje prometa, me povsem vržejo iz tempa in me skoraj da vsakič spotaknejo.  Malce ju uspem upočasniti ampak ne povsem… V cilj me seveda povlečeta in ker vidim super rezultat, stisnem zobe, čeprav prisežem, da bi skoraj bruhala.

IMG_8131

Obljubim, da do drugega leta malo več potečem. Postavili smo rekord Pogumnih 1:15:53. Kjub temu, da mi ni bilo najlažje, ostaja to moj najljubši tek in se že veselim drugega leta, ko bomo postavljali nov rekord.


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂