tinasurfazavas

#Projekt 2018 in prvi treningi

Komentiraj

“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.”  Moj citat po končanem projektu #2017

Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale.  A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton. 

Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.

Trojk žal letos nisem odtekla,  ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.

Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.

golica

V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v  smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”

Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :).  Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.

Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.

IMG_1374

IMG_1377

No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.

IMG_1382IMG_1385IMG_1387IMG_1389IMG_1395

V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit,  jaz jo včasih pustim ob poti,  pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi.  Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.

Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.

Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.

 

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s