tinasurfazavas


4 komentarji

Diši

Včeraj sva se z Manimejkerjom namenila plezat. Oddala sva dekleti, pobrala foto reporterko Ano in odšli smo v Raspadalico. To je plezališče nad Buzetom in naj bi bilo tudi znano po vzletanju zmajarjev.
Tole je čudoviti kamp v nastajanju.

Predvidevam,  da je tole vzletišče:

Zlezli smo bore malo, ampak dišalo je pa po vseh mogočih začimbah. Tule se celo vidi kako je vse cvetelo.

In ker je Ana strašen Messi fan, je vseskozi skrbela, da bomo pravočasno odrinili iz plezališča, da bomo lahko še kaj dobrega pojedli in si doma ogledali nogometno tekmo.:)
Vstavili smo se v prvi oštariji v Sočergi, kjer nam je “Nono” še preden smo se usedli, hotel prodati pol litra vina. Smo se zdilal za 2,5dc. 🙂 Odrecitiral je jedi in odfrčal. Kolebali smo med domačimi fuži in njoki, tartufi in golažem. Na sosednjo mizo je postregel zrezke, kar na ponvi. Seveda na največji ponvi, kar sem jih kdaj videla. Dišalo je!
No jaz sem se odločila za tartufe, pa je Nono rekel da so dragi. Hmmm. No prav pol pa golaž.
Prinesel je domač kruh! Mljaska!
Kasneje pa 2x fuže z golažem, in enkrat s tartufi, malo smo se spogledal. Naročili smo njoke + golaž, 2 fuže + golaž.  Sam jaz bi tartufe.
Itak je pa Nono car. Vseskozi nas tika in dodelil me je za dežurno, da razdelim beštek:). Porcije so bile velike in res sem se nabasala s fuži. Ker se je kuharica zmotila, tko je rekel Nono, nam je prinesel še velik kos potice in računal nekaj skonto, plus dodal štruco kruha za domov. Seveda smo pustili napitnino, ker je bilo dobro.  A stari nam je prodal vse kar je imel. Ne morš verjet kako znajo!
In da vonjavam ne bo konca, sta punci danes domov prinesli šop pehtrana. Joj, kako diši. In kako bo šele dišalo, ko bo potica pečena.
Baje, da je Pehtranka ljubljanska specialiteta. Torej, če se hočem imet za pravo Ljubljančanko, moram spečti vsaj eno pehtranko:).

Advertisements


3 komentarji

So far so…

Glede na to, da smo ostali doma, nam gre kar dobro.
V petek smo barvale.

V soboto pekle:

Nato smo še kolesarili in tekli. Mali kolesarček je bil utrujen,  saj smo prevozili tam okoli 10 km in je vseskozi na polno gonila.

V nedeljo smo skočili na Šmarno. Ja, lahko bi obiskali tudi kak drug hrib, vendar vsak drug hrib, ki ni Rožnik ali Šmarna, zahteva malo več priprav (itak smo pa vsak dan čakali, kdaj se bo uscal :)) in se mi po pravici, ni ljubilo. Popoldne so imele Lumpe spet polno energije in so šli malo kolesarit, oziroma na daljši sprehod z Manimejkerjem.
V ponedeljek smo odšli k eni babici na razvajanje s kosilom in sta punci uživali v zunanjih aktivnostih in dobili nove pričeske.
Nekje vmes so nastala tale oblačilca za veselo druščino. Sploh nisem vedela, da imata toliko barbik. Jaz sem kupila le dve!

No in danes so se napotili v muzej na razstavo Antični Grki na Hrvaškem in popoldne v kino gledat Rio. Lušna risanka. Smo pa videli reklamo za Kung Fu Pando 2 in smo že v pričakovanju.

Jutri skočita punci prespat k drugi babici, potem pa upam, da kak dan na izlet do morja ali pa vsaj malo poplezat. Ko se bo vreme stabiliziralo :). Ma res ne morem  verjet, kje je tisto slabo vreme, ki so ga napovedovali. 🙂

Aha, jaz se  trudim kar se da, redno tečt. Kar pomeni ene 3x na teden, pa še vedno sopiham kot lokomotiva :(.


9 komentarjev

Obljuba dela dolg

Obljubila sem, da nekoč pokažem še sedanjo kuhinjo. No, pa da ne bodo sam slikice kazala, povem še nekaj svojih “pametnih”.
Načeloma nisem minimalist. Vendar, ker je ta že leta prisoten tako v modi kot v arhitekturi, mi je počasi prirasel k srcu. Všeč so mi slike minimalistično urejenih ambientov ali pa izložb. Rada imam lokale, ki so minimalistično opremljeni in rada imam čiste linije, vendar se imam kljub temu za barvitega neminimalista. Torej glede na to, da sem sama po naravi kaotična (vn se vlečem, da sem lahko, ker sem kreativec, čeprav vem da niso vsi taki), si sama sebe v minimalističnem stanovanju težko predstavljam. S tem ne mislim, da imam rada nered, le da ga neprestano sama nenamerno ustvarjam in le v njem lahko ustvarjam. Vedno si pospravim mizo ali pa kotiček, preden začnem in v trenutku ko začnem, je spet vse še huje kot preden sem pospravila.
In ko sva začela s prenovo stanovanja in iskanjem opreme, sem se vse bolj navduševala nad minimalizmom in belinami. Tudi tla bi si želela imeti bela, taka skandinavska. Vendar sem na srečo malo posrfala in malo bolj razmislila, kaj si želim in kako bo to v realnosti izgledalo. Realnost je, da imam dva otroka, ki sta prav tako kaotična kot jaz. Ali pa kreativna :). Neprestano nekaj režeta, strižeta, ustvarjata in se seveda tako igrata. Vsi skupaj smo kar aktivni, kar pomeni veliko enih rekvizitov, pripomočkov in posledično, neprestano vlačimo stvari v stanovanje in iz njega, z njimi pa tudi nehote pride umazanija, listje, pesek, magnezij… Pa da ne dolgovezim: Niti slučajno, nismo družina za v minimalistično stanovanje. Vprašanje, če sploh kaka družina je?
Na koncu sem se pri opremi v večini odločila za belo barvo in za javor. Sem mnenja, da lahko s pisanimi dodatki (ki jih lahko po želji menjam) veliko več doprinesem prostoru, kot z barvnim pohištvom ali z barvanjem sten.

No in tole je kuhinja po montaži (kjer še ni čisto končana):

In takole zgleda REALNO, ko punci pospravljata posodo in se spravljamo peči potico:

V kuhinji mi še marsikaj manjka, ampak taka je realnost.
Sem pa zelo zadovoljna z izbiro;).


8 komentarjev

Rastlince

Pred dobrim mesecem sem v objavi spraševala, kako uspešno odrezati fikus. In poglejte kaj je nastalo:

Lotila sem se ga kar po domače, tako kot mi je svetovala Akvarij. In včeraj sem opazila, da je odgnal dva sveža lista. 🙂
V zagonu, pa smo se s puncami lotile še sajenja zelišč, jagod in pa nekaj rožič. Upam da čez 2 meseca zopet poročam o uspehih:).

Aja, sem pa tudi nekaj zasrala. Orhideja se  mi je  zasmilila in  sem jo presadila. Pač v navadno zemljo za rože. Šele kasneje sem posurfala o negi orhideje in izvedela, da to ne bo O.K.. Mogoče pa danes kupim substrat in jo rešim muke.