tinasurfazavas


Spremembe in dogodki…

Lansko leto je dobesedno švignilo mimo, zdi se mi, da bo letošnje še hitreje minilo.

Vsekakor je bilo 2016 posebno. Praznovala sem svoj 10. pravi rojstni dan, se znebila velikega bremena, ko sem odkljukala dokončanje študija, si nabila ing. naziv na vrata in za konec zaprla s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer sem (tale je za Aleksandro) prvič v življenju namesto gimnazijski maturant izrekla dipl.ing… Se mi je sicer zataknilo, ker je res dolg naziv, in ker sem bila prepričana, da me nikoli in nikjer ne bodo več vprašali po končani izobrazbi.

Poleg tega je Manimejker šel “na svoje”, se naselil v dnevni sobi in smo postali ena taka pisarniško obrtniška družina. Na srečo se to obdobje zaključuje. Manimejker si je uredil pisarno, torej kadar ni čez lužo, je pa čez cesto (pisarna je tako blizu). Jaz sicer še nisem odnesla peta v novo zaposlitev in imam še nekaj domačih projektov za zašit, prebelit, izrisat, prebarvat, ampak stanje se izbolšuje in normalizira. Ni fino biti vse v enem.

Ni fino bit ata in mama hkrati, kot tudi ni fino biti v službi doma. Vsi, vključno s samimi s seboj smo zmedeni kdaj je služba in kdaj si doma. Jaz sem se tega najedla. Da ne govorim o otrocih, ki jim je to še manj po godu in jih z dneva v dan mede. Pomoje bi rabili semafor. Enako je z odhodi Manimejkerja v tujino. Super mi gre ta fejk samohranilska. Ampak od časa do časa, ko te doletijo nepredvidljive situacije, ko ni nobene odrasle osebe, da bi z njo prediskotirala in se odločila, takrat pa ni več tko fajn fejk samohranilska. Pa sej vem, da se vedno odločim jaz, samo rabim ta komunikacijski moment, da se odločim. Tako da v mojem primeru bi lahko rekla, da še dobr, da je samohranilska sam fejk in vsaka čast mamam samohranilkam.

Ugotovljam, da kljub temu, da iz leta v leto rastem, sem še vedno zelo popustljiva v smislu svojih prioritet. Ko je bil Manimejker doma (delalal od doma) je bilo vse podrejeno njegovemu urniku, kar je mene dobesedno zadušilo. Veliko bolj sem prilagodljiva, kot bi si sama zase želela. Najverjetneje je to del karakterja in del vzgoje. Pa da ne govorim o dekletih, ki sredi dneva prihitita domov iz šole, in mislita, da midva doma komaj čakava na šolske prigode. Poleg tega, da jima je samoumevno, da z veseljem kuham za 4, medtem ko za dve tako ali tako plačujeva kosila v šoli. Če pogledam količine hrane, ki gredo čez naše stanovanje, bi rekla, da živijo tu vsaj 4-je konkretni deci in ne družina z dvema piščancema. V resnici nočem vedet, kako je če imaš fante. Čeprav je za vzgojo bojda lažje. 13 letnica me vsakodnevno opominja, da se moram bolj postavit zase. Rada bi me izkoristila za vsako stvar, no če ne izkoristila, pa le naprtila krivdo, za neopravljanje svojih nalog. Tukaj sem v precepu, ker se mi zdi, da je ta generacija otrok že po defoltu bolj egoistična in da verjentno ni problem v moji vzgoji. Včasih me ima, da bi jo dobesedno stresla s hač, saj se do mene vede povsem nespoštljivo in se tega sploh ne zaveda. Nikoli, ampak res nikoli jo ni strah imeti zadnjo besedo. Prav tako je metoda, kjer starš določi kaj otrok naredi, sama pa določi kdaj, povsem neučinkovita v njenem primeru. Nikoli, ampak res nikoli, ne izpolni naloge do termina, ki si ga sama določi in imamo tako ali tako potem kreg in obtožbe letijo na vse in polno je izgovor in prelaganja krivde na vse okoli sebe. Jaz vseskozi maham z belo zastavico, pa me nihče ne pride rešit. Včasih se delam, da kličem policijo, da pridejo narediti red in da vsaj mene odpeljejo in me rešijo. Svoje mame raje ne sprašujem kako je preživela čas mojega najstništva, ker mi je kristalno jasno, da ji ni bilo z rožicami postlano. A da ni tako hudo? Najstnica je sposobna 14 minut držati plank, in ja ni nek mišičnjak. A si predstavljate koliko trme mora biti v takem malem telesu? Res da trenira plavanje, ampak v resnici ni fora v treningu, ampak v glavi in v volji. Res ima nenormalno železno voljo, ki jo najraje uveljavlja v boju za svoje pravice pri starših. Seveda ima pri zavrnitvi svojih dolžnosti  prav tako železno voljo. Kot starš se zavedam, da v bistvu to ni slaba lastnost, če jo bo le znala pravilno uporabiti, ampak trenutno sem utrujena od bitk in imam občutek, da mi je še belo zastavico odnesla.

Hkrati pa opažam, da mlajša ne uporablja tega tona in teh besed in da sploh ni egoistična, no od časa do časa le posnema starejšo in takrat doživi tudi mojo reakcijo in se zaenkrat kar pokesa. Hkrati pa potrebuje več spodbude za vztrajnost in uspehe, ker po naravi ni toliko tekmovalna, je pa zagotovo veliko bolj odločna. Včasih se kaj odloči tudi namesto mene :).

Med drugim tudi komaj čakam konec šole. Ne vem, če sem kako leto že to izrekla, ampak dekleti nonstop nosita neko slabo voljo iz šole in popravici nisem najbolj navdušena nad metodami, ki jih izvajajo. Tako da potihem tudi jaz komaj čakam, da bo konec. Sploh pri mlajši, da zamenja učiteljico. Nisem si mislila, da bom morala z njima pregledovati teste in podobne stvari in ju prepričevat, da se mi zdi, da razumeta in znata in da ocena ni tako pomembna, vsaj pri mlajši. Pri starejši pa upam, da ker generacija ni tako močna, da bo lahko izbirala željeno šolo neglede na nepopopolnosti v spričevalu. Sicer jo čaka še dve leti zbiranja točk, ampak pritisk je čutiti že zdaj.

Včasih se mi zdi, da svet drvi v eno smer,  mi pa v drugo…

IMG_1398


2 komentarja

Glamping ali kako Tina pelje Manimejkerja na Triglav

Za okrogli rojstni dan sem letos dobila čudovita darila. Več njih nastopa v tem postu. Eden izmed njih je bil bon za dvodnevni  glamping za dve osebi. Darilo sem dobila od brata in svakinje. Da me ne bi čas prehitel in bi se mi bon iztekel, sva tik pred dopustom rezervirala še zadnji avgustovski vikend za koriščenje bona. Manimejker, pa si je zamislil da bi priložnost izkoristil, da ga popeljem na Triglav, ker on še nikoli ni bil.

Moja izkušnja s Triglavom je zgodba zase, pa še ta stara 20 let in polna manjših anekdot, ki so se mi pripetile z očetom po naših hribih. Vrhove sva izbirala bolj na ambam… in vse je bilo treba v  enem dnevu osvojit, kajti v kočah nisem hotela spati.

Tako je bil tudi tokrat plan, da v enem dnevu osvojiva velikana in se zvečer vrneva in spočijeva utrujene noge v vroči kopeli. To je bil bolj Manimejkerjev plan, jaz pa mu nisem želela ugovarjat in mu uničevati zanosa. Sem mu pa omenila, da pot navzgor ne bo problem, ampak dol.

V petek sva torej po delovniku odložila punci pri mojih starših, se na poti na Bled ustavila še v Lokateksu, kjer nakupujem bombaž za svoje izdelke. V bližnji trgovini nabavila nekaj energetskih pijač in sestavine za sendviče. Zvečer sva prispela na Bled. V kampu je kar gneča in tudi glamping hiške so bile polno zasedene in nad vse prikupne. V paketu sva dobila še vročo kopel in jutranjo piknik košaro z zajtrkom. To sva za prvo noč naročila zvečer, ker sva nameravala zjutraj ob 6-ih odriniti iz Bleda.

Košaro sem zvečer komaj čakala in ko sem pokukala vanjo, sem komaj čakala jutro. Manimejker, pa je kot kak otrok spraševal, če bo videl morje s Triglava. Tako sva kot dva mala otroka zaspala v pričakovanju jutrišnega dne. Komaj sem dočakala jutro. Nikoli nisem takoj zjutraj lačna. Ampak košara presenečenja mi je naredila apetit.

IMG_8392.JPGSpraznila sva košaro in napolnila ruzake. Manimejker, je vzel enega malega in tako sem bila jaz s svojim velikim prava mula in zakladnica hrane. Res pa je, da sem za rojstni dan dobila še eno čudovito darilo, zimske gojzarje, ki sem jih zaradi poletne sezone pospravila v ruzak. Večino poti navzgor sem prehodila v salomonkah, ker drugače bi me zagotovo pobralo od vročine. No pa Suunto in super multi-tul sta šla tudi z menoj na vrh. 😉

Mislim, da sva bila na Rudnem polju okoli 7.30 zjutraj, kar sicer ni zgodaj, ampak se mi je zdelo da bo šlo. Ruzak je bil malce pretežak, ampak nisem imela ravno veliko nepotrebnih stvari. Manimejker je nosil eno vodo (še grško) in fotoaparat 🙂 .  Jaz pa kape, naglavne lučke, pa sendviče,  pa prvo pomoč… Tako sva bila okoli 10.30 na Vodnikovi koči in seveda prezgodnja za Jeklene, katerih cilj niti še ni bil postavljen. Planincev je bilo dosti in mimoidoči so mi namignili, da se za na Triglav čaka v vrsti.

DSC_0305

Dan je bil čudovit. Vodnikova koča je bila sicer še v senci, ampak pot od nje navzgor pa vsa v soncu. Nadaljevala sva do Planike. Torej po smerokazih uro in pol. Mislim, da sva res prispela nekako okoli 12 ure in imela tu odmor. Malce sem bila že utrujena in ker sem pila samo vodo, izotonični napitki mi nikakor niso stekli, sem resnično rabila sol. S seboj sem imela sendviče, piškote, študentfuter, frutbele in nobene zares slane stvari. Sonce je pribijalo 100/h. Manimejker si je zaželel kave, meni pa prinesel ščepec soli. Od zdej naprej je sol moja stalna sopotnica! Na Planiki je polno planincev zbiralo moči za naskok na Triglav in iz njihovih pogovorov sem razbrala, da bodo naskok na vrh, izvedli čez Mali Triglav. Tako sem se  odločila, da greva midva čez Triglavsko škrbino gor in čez Mali Triglav dol.

DSC_0311

Prideva do prve zaplate snega in otrok ves srečen dela snežne kepe. Aja, Manimejker nosi ta velik fotič, da lahko jaz vse dokumentiram s telefonom ;). Pot čez škrbino je kar plezalska in ni zelo varovana. Manimejker zbrano v tišini premaguje meter po meter. Zelo je resen. IMG_8361IMG_8354

Pri stičišču poti iz Doliča malo posediva in prizna, da je ta del bil psihično zelo naporen. Vseskozi si v glavi mislim, da nima pojma kaj govori, ker najtežji del je vedno dol.

DSC_0322

IMG_8364

Uglavnem prideva na Tiglav. Ni razgleda do morja. A recimo, da je otrok kar srečen. Veselo punco, ki udriha po moških ritah, poprosi da krsti še njega.

DSC_0324

DSC_0328

Na vsaki sliki razen teli zgoraj, se bašem s piškoti. Sej bi se z napolitankami a za v ruzak res niso najbolj primerne :).

IMG_8367

DSC_0329

IMG_8369

Odrineva proti Kredarci. Iz Triglava na Mali Triglav je manjši del poti odprt na obe strani. Manimejker kar zastane. Ne razmišljam prav veliko in samo vprašam, če kako pomagam? Pravi naj grem naprej. V resnici ni prijetno, je pa širok del in meni se ne zdi tako problematičen. Po nekaj metrih poti vidim, da je zmogel, ampak njegov obraz je zaskrbeljen. Naprej je pot varovana z jeklenicami in gužva taka, da se ti meša. Večina jih je samovarovana in privezana na jeklenico, vidi se da jih je pošteno strah. Včasih jih čakam, včasih pa jih malo preskočim, saj bom drugače šele ob temi na Kredarci. Manimejker zaostaja. Vmes ga malo počakam in vidim, da je utrujen in jezen. Njegovi komentarji so v smislu, da ga čudi, da se jih ne pobije vsaj 10 na dan. Bolj ko mu skušam razložiti, da so te poti včasih veljale le za alpiniste in da se mi zdi da 20 let nazaj ni blo pol toliko zajl kot zdaj, bolj je nejevoljen. Sama pa v tem času razmišljam, da dejansko več ko je varovane poti, bolj nas zmoti, ko pot ni varovana. Dejstvo pa je, da so vse varovane plezalne poti pri nas označene kot zahtevne in bi bile brez jeklenic primerne le za alpiniste. O tem, kako so trije navezani na enega vodnika, tudi raje ne bi. No, ko se prebijeva do Kredarice je tko kot na glavni avtobusni postaji. Spet predvidevam, saj že res dolgo nisem bila.

IMG_8375

Po manjšem prigrizku jo odrineva v smeri Vodnikove koče. Večinoma srečujeva hrvate, ki me sprašujejo po dolžini hoje do Kredarice, se spotikajo v moj napis na majici #gospodinje ali pa zgolj sopihajo in majejo z glavo v smislu, kaj mi je tega treba. Manimejker je točno v tej fazi. In vsaka nadaljna jeklenica ga znervira, ker ne ve kam bi s palcami… Vmes nas preletava helikopter in to čisto blizu.

IMG_8386

Ko mu nekje vmes nesem palice in mu jih pustim ob poti jih mirno obhodi in to opazim šele pri naslednjih jeklenicah, tako da morm še nazaj… Tu pa že meni malce zmankuje potrplenja. Pri Vodnikovi koča je ur 19.00 in jaz imam prazne baterije, pa ne od mobitela, ampak te,  ki se ne polnijo na vtilčnici. Tudi jaz ne morem. Natočim vodo in tiho hodim. Manimejker opazi in sprašuje če ne bi šlo hitreje. Seveda sem že sitna in si mislim, če bi se ti prej dve uri vsaj približno tok hitro premikal bi bla že dol. Po 12 urah sem dobesedno ugasnila. Sploh pa je ravnina, ko vidiš v daljavi Studorski preval, ubijalska. Raje imam strmine, tako za gor in za dol. Na Studorskom prevalu se srečava še z enim parom, ki nama zaupata, da sta tudi na enodnevni turi in da eneko, že kako uro stiskata zobe. Žal bo treba še kako. Kasneje, ko se mi v pokljuških gozovih resnično zdi, da sva falila pot ju vidim pred nama, mislim dve lučki v temi. Razmišljam, da če nama crknejo naglavne lučke se samo še uležem pod smreko, ker se dejansko ne vidi niti meter pred seboj. Mogoče si potihem tega želim, ker se res mukoma premikam. Ko po dolgi uri le prilezeva na cesto, nama ustavi avto predhodnih pohodnikov in naju zapeljeta do Rudnega polja. Res sva jima bila in sva jima še zmeraj iz vsega srca hvaležna. Kljub temu, da je bilo to zadnjih 10 minut hoda, se je meni zdelo kot bi mi prihranila zadnjo uro!

Do Bleda morava po avtocesti. Delava plan, kaj še potrebujeva iz črpalke in tik preden se ustaviva, se zaveva, da z nakupm piva ne bo nič, ker je ura že čez 21! Šit,  jaz sem tako utrujena, da še spat ne bom mogla in v takih primerih sta dva požirka hmeljovega napitka idealna. O.k. kupiva čips in v lokalu pri kampu Manimejker mašira v gostilno po pivo.

Jaz v avtu crkujem od smeha, ker do pulta vodi nekih 7 stopnic, ki jih Manimejker komaj zmore.  Sama imam zgodbo v glavi, kako ga natakar zaradi majave hoje oceni za preveč vinjenega in ga noče postrešti. Manimejker se vrača z dvema steklenicama in se ustavi, kot Kung- fu pand pred stopnicami navzdol. 🙂 Ena,  pa po eno! Meni pa solze na oči. V kampu naju čaka vroča kopel.

Premražena se najprej napotiva pod tuš, potem pa v kad. A voda je prevroča, jaz ne morem notri. Sedim nad kadjo in deluje kot savna. Manimejker odide v sosednjo hiško – savno,  po manjši lavorček, da bi iz kopalnice prinesel hladne vode. Vendar si z 2 ali 3 literskim čebričem ne moreva ravno pomagat. Malo še počakam, vseeno potopim izmučene noge, vendar celo telo ne bo šlo. Spijeva vsak ene kozarec piva, jaz pojem še cel čips in se odpravim spat. Manimejker med tem najde cev za polnenje, a sama sem odločena, da grem samo še v mižule.

IMG_8390

Zjutraj pa spet košara presenečenja. Tokrat je notri še kava in roglički. Nato bi se človek lahko navadil :). Manimejker prileze na zajtrk in hop nazaj. Jaz se razgledujem, berem novice in prav počasi srebam kavo. Zaradi velike odmaknjenosti glamping hišk od ostalega kampa, slišim sosednji štajerski par, ki razrešuje nek star konflikt pri sosednji hiški. Po pogovoru določim, da sta vsaj 10 let mlajša in verjetno brez otrok. V takih primerih si vedno mislim, da starejši si, lažje je. V smislu, da sem vesela, da sem tu kjer sem, z leti in z izkušnjami in da me sicer včasih iztiri kaka malenkost, ampak niti približno toliko, kot me je  v njunih letih. Tudi med samo hojo sem se veliko pogovarjala sama s seboj, no, malo tudi z Manimjkerjem. Npr., da vseskozi življenje sprejemamo odločitve in da se te ne delijo na pravilne in nepravilne. Vsaka je tam z namenom. Ali pa, da nima smisla da obžalujemo, da smo zavili levo in mislimo da bi blo vse drugače in bolje če bi zavili desno. Tudi pot v desno še pride in takrat jo lahko izberemo. No tole je sicer čisto preveč filozofsko, da bi znala ubesedit, ampak npr. nekaj v tem stilu. Nekje na poti na Triglav sta se dve planinki pred menoj menili, da če bi bili še enkrat mladi, bi naredili vse drugače. Jaz tega nikakor ne razumem in upam da nikoli ne bom.  Res ne. Pa nisem najboljzadovoljen človek na svetu in vseskozi opažam, da sem naredila kje kako napako, ampak prav zaradi njih sem taka kot sem in… brezveze…

Spokava in vztrajam, da greva še na kremšnito. Jasno mi je, da ne bom dol padla pri Blejski kremšniti, ker poznam preveč domačih ustvarjalcev kremšnit, ki naredijo take, da bi lahko še kake druge prste obliznil, ne samo svoje. Nameniva se kar v Promenado, kjer je ogromno turistov in kjer so cene resnično visoko turistične in seveda se nadejam, da pride kelnarca v borosankah. 🙂 Opazujem jezero, naveličane gostince in ogromne količine nemških turistov, kjer so glavna oprema sandali čez nogavice ali pa trebuh čez motoristične hlače, pri ženski populaciji, pa zaslediš vzorcev toliko kot ti srce poželi. Ni mi jasno, kje se je tu zataknilo in zakaj v turističnih krajih, ponudniki le tega ne uživajo v turizmu. Pri cenah, ki so na jedilniku si z lahkoto predstavljam, da oddelaš maksimalno 20 let in potem greš v zaslužen pokoj… Ampak ne bi o tem, ker ne želim polemike na to temo. Itak že dolgo ne obiskujem Bleda, raje imam Bohinj, kljub še bolj zagamanim Bohincem.  Za Bled se vztrajno izgovorjam, da je preturističen zame. Glamping pa je kljub vsemu super cute.

Sem pa prav ta isti dan, zasledila na Fb  zanimiv komentar na Bled.

Vsekakor priporočam glamping hiške. Na Triglav pa, najbrž enkrat je treba. Je pa veliko hribov pri nas, ki so prav tako veliki in mogočni in iz katerih seže pogled ob lepem vremenu do morje, pa zato ni treba v vrsti stat.

 

 

 


Paros (drugi del)

Letos smo si vzeli precej več časa in tudi Manimejker je zaradi narave dela vzel s seboj računalnik in kar nekaj ur predelal, medtem ko smo bile punce brezdeljne.  No niti ne brezdeljne, vzele smo dve potovalki knjig in malima Lumpama možgančki nikol ne mirujejo, tudi brez knjig smo kako ušpičile. 🙂

Temperature na Parosu so povsem drugačne od dosedanjih grških vročinskih razmer. Vseskozi pihlja in dnevna temperatura se giblje okoli 28 C,  ponoči pa se tako prijetno shladi,  da smo vsi predolgo spali. Predolgo le zato, ker če ob 11 zajtrkuješ se na plažo odpraviš v največji vročini. Ampak, ker se vedno lahko utaboriš pod borovci ni panike.

Punce pa se spomnijo kake lumparije.

Balinanje s frnikolami.

IMG_7809

IMG_7910

IMG_8108

Po treh polhastih nočeh se končno odločim da ob 7h odrinem na jutranji tek. Tek mi še vedno dela preglavice, nikakor mi ne steče, vendar rabim ta čas, ta mir in pogovor s seboj. Toliko imam za predelat in na plaži ob knjigi ne gre, če pa odložim knjigo me pa že katera od deklet potegne v svojo zgodbo. Kadar plavam ni časa za pogovor s seboj, torej resnično rabim, da mi steče. Ob 7h sploh še ni vroče, čeprav je sonce že kako uro zunaj in kljub temu da sem sprva mislila teči po ravnem, se kot pravi Slovenec  (za KBS: spet NE morem napisati Slovenka) podam na hrib in uživam v jutranjih razgledih. Res sem vesela da smo tu. Najstnica mi vsakodnevno nastavlja izzive in hodi po robu, tako da resnično potrebujem umiritve, da ostajam mirna in seveda da ne popuščam. Veliko razmišljam o svojem najstništvu, vendar se ne najdem v njeni zgodbi in mi je tako še večji izziv.

IMG_7792

IMG_7747

Manimejker se je zjutraj podajal na podvodni ribolov. Za okrogli rojstni dan so mu prijatelji kupili opremo za podvodni ribov. Naj samo še povem, da Manimejker res ni jutranji človek in da sem obupala, da bi ga kdaj zgodaj vlekla na kako aktivnost ker funkcionira in komunicira šele kako uro potem, ko odpre oči, do takrat pa lahko le je in pije in renči. Ribe pa so ga vseeno premamile, da se je zbujal po vzhodu in se odpravljal na potope. Ko se je vrnil, je bil povsem sestradan in utrujen.

DSC_0638

Takole pa je mala Lumpa dala sušit opremo misleč, da je foter neki zafrknil, ko jo je odložil na brisačo . 😀

IMG_7718

Po njegovih vrnitvah iz lova smo se občasno odpeljali na Molos beach ali pa smo ostajali na domači plaži. Drugi dan, ko se je ravno prav razpihalo, sem se nas surf zavihtela še sama. Po navodilih inštruktorja sem se vozila gor in dol in izvajal obrate po navodilih. Itak je povsem drugače, ko ti nekdo govori: prestavi noge, spusti levo roko, preprimi, odpri jadro…  Sej ne da se sama ne bi bla sposobna voziti gor in dol, samo obratov mi nikoli nihče ni razložil teoretično, ampak sem jih izvajala le z gledanjem drugih…

DSC_0828

DSC_0537

Po prvi uri surfa žal ni sledila druga,  ker se me je nekaj lotilo. Bolelo me je grlo in ponoči sem nabijala kot stari kadilec in čez dan sem se vlekla kot smrkel. Tako smo ritem zopet upočasnili in se bolj  držali  domače plaže Logaras beach. Po nekaj dneh pa smo se zopet odpeljali na Molos beach, kjer sta lumpi surfali, se igrali s kužki ali pa lovili valove z body boardom.

DSC_0542

DSC_0624

DSC_0836

DSC_0468 (1)

DSC_0471

Manimejker je že drugi dan lovlenja ujel ribo. To je bilo veselja. Sploh mala Lumpa je imela veliko ponosa in je kasneje posnela celo film o dogodku. Pri pripravi le te, pa nastopi problem. Namreč s seboj smo imeli plinski žar in apartma je imel kar dva balkona, vendar na obeh je pihalo. Manimejker se je peke lotil sam in še dobro, da smo imeli kombinacijo kosila, ker na koncu bi se vsi že pojedli medseboj, preden bi bila riba pečena. Veter je ogenj pridno ugašal, hitreje kot ga je Manimejker prižigal. Ampak na koncu se je riba le spekla in veselje je bilo popolno. Malo Lumpo je ribolov očeta tako navdušil, da smo ji kasneje iz trnka,  ki smo ga imeli s seboj in z bambusove palice napravili ribiško palico. Lovljenje z njo pa je že zopet zgodba zase :).

IMG_7765

IMG_7985

Proti koncu se je stanje s kašljom umirilo in seveda me je grabila panika saj so za zadnje dneve napovedovali pravo neurje, ki pa je primerno le za profiče. Tako sem se končno zopet odpravila na surf in imela učno uro obtratov proti vetru (tack) in obrat z vetrom (jibe). In ja gre, če mi nekdo sproti govori navodila. Ko sem se drugi dan sama vozila ni šlo tko simp, res pa je, da se je ta drugi dan tudi veter precej mešal. Uglavnem še se bo treba učit!

DSC_0446

Pa vse tri na vodi 🙂

DSC_0473

Po surfanju smo s puncami izvajale tudi acroyogo na plaži in tudi v vodi, kjer je ob valovih še posebej zabavno. Vsekakor smo se nazabavale in dvomim, da jih bom drugo leto še lahko dvignila na ramenih :).

IMG_8113

DSC_0634

IMG_7909

Se nadaljuje…

 

 


Paros (začetek)

Zgodba o Parosu se se začne že mnogo prej, preden smo prispeli tja.

Letos pozimi namreč nismo odšli na klasične zimske počitnice, saj se je meni zdelo, da bo  vsega preveč. Manimejker je imel namen poslovno obiskati Berlin in London in je želel, da se mu pridružim. Sprva sem verjela, da se mu bom pridružila. V Berlin naj bi odšla tri dni za njim, vmes pa sem sklenila, da si moram resnično zastaviti prioritete za dosego željenega cilja. Tako sem v zadnjem trenutku odpovedala Berlin. Manimejker,  ki se je tja namenil z avtomobilom, pa je na spletnem portalu ponudil prosti sedež v avtomobilu v smeri Berlina. Javil se mu je 77 letni baptistični duhovnik in dogovorila sta se, da ga vzame za sopotnika. Ta je odšel na obisk mlajši hčeri v Berlin. Ker je bila pot dolga in ker sta bila sopotnika v obe smeri,  sta si izmenjala mnoge teme. Med drugim mu je sopotnik omenil, da ima starejša hči skupaj z grškim partnerjem na Parosu windsurf šolo. 

Manimejker je nastanitve na lokaciji poletnega dopusta začel iskati aprila. Vse kar sem takrat vedela je, da sem stara že 40 let in da če že sanjam o surfanju, je zadnji čas zame. Čez 5 let se najverjetneje ne bom več lotevala novih športov, bom pa vsekakor srečna, če bom lahko negovala osvojene…  Jasno mi je, da surfanje na Baliju trenutno ni opcija za nas 4, medtem, ko je windsurfanje v Grčiji veliko bolj realno in izvedljivo, predvsem pa ponovljivo. Manimejker mi je omenil Paros in novo navezo, pa sem samo pokimala,  da naj najde neko nastanitev in možnost windsurfanja za vse, ne le zame. Dekleti, se vedno želita preizkusiti v vsem, česar se lotim sama. Sama pa sem se v času izbire lokacije še vedno fokosirala le na diplomsko-izpitni del.

Ko je bil ta del za menoj, pa sem se resnično začela veseliti dopusta. Od tistega dopust na Nadiži je bilo skoraj že leto naokoli in resnično sem si želela prediha. Seveda smo počakali še na državno prvenstvo v plavanju in dva dni po njem odrinili. Zopet z avtom, tokrat do Aten.

Ob 8.30 smo bili že v avtu kar je za nas res zgodaj in tudi ne spomnim se,  da bi se pred odhodom skregali,  z najstnico sigurno kaj, ampak to sem se navadila, da ne šteje. ;). Štart je bil na torek zjutraj in ceste so bile večinoma prazne. Z vožnjo vedno začne Manimejker. Malo pred srbsko mejo pa naš avto začne čudno brneti. ”Zavij na odstavnega, sigurno je guma!”.  Ker je šla zadnja guma, se najverjetneje ni čutilo na volanu in ker se je spraznila ni bilo hujšega. Punci pošljeva v senco pod drevo in jaz ponovim avto-tetris. Prtljago v’n in gumo dol, pa dvigalko v’n in avto gor in potem mi ne rata! Ne morem odviti gume, stopim na ključ kot vedno (imela sem vsaj 8 gumi-defektov in vedno sem sama menjala gumo), prosim še Manimejkerja naj poizkusi in ključ se povsem zvije. Vijaki so tako zarustani, da se ne premaknej v nobeno smer. Sicer ducktape imam, Wd-ja pa žal ne! Nič, Manimejker kliče hrvaški Amzs in na odstavnem pasu jih čakamo skoraj dve uri. Pa če verjamete ali ne, sploh me ni  spravilo v slabo voljo. Dekleti sta pograbili elektroniko, midva pa sva mirno čakala in se čudila čemu se obirajo in preračunavala ure do ladje.

Avtovleka nas je odpeljala direktno do vulkanizerja, kupili smo dve novi gumi  in hop cop v Srbijo. Vse skupaj se je zavleklo za 3-4  ure in seveda se nam je tako zmanjšal tisti “luft čas” do ladje. Del Srbije in Makedonije je navadno v moji domeni vožnje in vsi so se nabasali na zadnje sedeže in gledali Gospodarja prstanov. Prespali smo v Makedoniji v hotelu kot že 3 leta poprej in zgodaj nadeljevali do Aten.

Ladjo smo ujeli. Vozila je  5 ur in se vmes ustavi še na Syrosu. Namestili smo se v pojstelje v apartmaju in spali kot polhi vsaj do 9ih.

Plaža je za vogalom in na njej so krasni borovci in ni jo boljše sence. Kadar ne piha zelo močno, so pa še škržati pržgani na polno. Cela plaža je ob 17 uri popoldne v senci  in je kot nalašč za branje knjige ob spremljavi šumenja valov. Ali pa za pozno kosilo v senci borovcev in s stopali v pesku.

DSC_0298

IMG_7674IMG_7669

Punci sta senco večinoma izkoriščali za grajenje najrazličnejših umetnij iz peska. Motivacije so bile različne. Enkrat zgolj grad. Drugič poligon za spuščanje frnikol ali pa umetnija za fotografiranje prizorov za postanje na instagramu, saj imata vsaka svoj instagram profil in sta huda lovca (za K.B.S, lovkinje me ni prepričal 😉 ) na like.

IMG_7725IMG_7840

Po treh dneh smo se naspali in končno odpravili na drugo plažo, Molos beach, kjer je surf šola Surfnchill.

DSC_0417DSC_0410IMG_7940

Rahel veter je punci takoj prepričal na prvo uro windsurfa. Vsaka s svojim inštruktorjem. Kar hitro sta osvojili osnove, sploh mlajša, mislim da ima skejtanje tu veliko vlogo prednosti lovlenja ravnotežja na deski. Inštruktorja sta jima dajala navodila v angleščini, jaz pa sem bila glavna prevajalka.

DSC_0531DSC_0659

 Se nadaljuje…


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!