Zasedba je bila enaka kot dve leti nazaj, #gospodinje in promotorji teka HOP NA GRAD.
Bližje ko seje bližala sobota, bolj me je stiskalo kako bom trpela. Sploh če bo deževalo. Cincala sem, da sploh ne bom šla, če bo scalo. zagotovo ne na 29 km, da me bo 3 ure pralo. Prestara sem za take neumnosti. Vsekakor pa pri trojkah, to ni odločitev posameznika.
In potem dobimo tole številko.
Motivacija je narasla. Vreme je bilo fantastično. Taktika je bila, preživeti. Vsaj moja.
Zajčica naju je po ravnini podila.
Jaz sem na 13 km ugasnila in si mislila: Zakaj smo šli na 29km!!!
Pa ne tako kot ponavadi. Noge so zablokirale. Kot bi imela uteži na nogah, povsem nabite mišice in boleči kolki. Itak vsi trije brez aspirina. Sprašujemo po Aspirinu, nihče ga nima. Reševalci na poti imajo Naprosyn. Vzamem. Vendar preden ta prime…
Brat in nečak prideta na spremstvo, s kolesi. Povesta, da so Ptičarji, Manimejker, ena Lumpa in druga Lumpa, od Runningbuddy mlajša hči, že v cilju z rezultatom 1:16.33. Hudo. Lumpi sta stari 12 let in to je njunih prvih 13km. Bravo punci. Bojda sta tekli kot gazelici. Tole je pa slikica s štarta, z dedkom.
Midva z moško gospodinjo sva celo nekaj klepetala, medtem ko je runningbudy vseskozi bila zajčica in je nikakor nisva mogla dohitevat. V cilj smo pritekli z boljšim rezultatom kot dve leti poprej.
Imam pa nenormalen musklfibr in spet sem dala vse od sebe. Klasična misel za konec: Nikoli več! Pa vsi vemo, da to ni res. Super prireditev kot vedno.
Se je pa poznalo, da je v istem terminu Vipava trail, saj nas je bilo na dolgi trojki bistveno manj kot prejšna leta. Le 139 trojk. Škoda.
V soboto zjutraj sva se odpeljali proti Misurini. Vmes sva tako klepetali, da sem prekmalu zavila na italjansko stran in sva se kljub vinjeti vozili po italjanskih vasicah do Misurine. Vmes sva si privoščili kavico in se smejali najinemu vijuganju. Nekaj km pred Misurino v kraju Auronzo sva opazile napis TRE CIME EXPERIENCE, instinktivno sem želela ustaviti, pa me je Running buddy opomnila, da greva do Misurine.
Pripeljeva se do Misurine. Poiščeva hotel in ugotoviva, da je prevzem številk v Auronzu, ali pa jutri zjutraj v Misurini. Vsedeva se v avto in nazaj na prevzem. Prevzem številk, spominja na prevzem številk za Pot ob žici, ko smo le te prevzemali še na Staničevi. Ko najdeva to “sobo”, nama zaupajo, da sva prezgodnji za pol ure. Sploh se nama ne sanja koliko je ura, prevzem je šele po14 uri. Malo se nasmejiva in odideva en krog in nato na prevzem. Vmes mine ravno toliko časa, da sem jaz postala lačna. Restavracije v Italiji pa so v tem času zaprte. Tudi trgovina je zaprta in odpre se ob 15.30. Tako nama preostane le toast v enem od bljižnih lokalov. Nato nakupiva še najnujnejše v trgovini: pršut, kruh, juice, čokolado in se vrneva do hotela. Na balkonu je čudovito, vendar hladno. Na sprehodu kupiva še karto Dolomitov, preveriva progo na zemljevidu in večerjava kar v hotelu. Letos greva v dolgih motivacijskih pajkicah.
Lani je Buddya kar zelo nazeblo.V hotelu povprašava še po zgodnjem zajtrku in bojda bo možen okoli 7 ure zjutraj.
Zbudiva se v čudovito jutro. Natočiva bidone, spakirava kroglice, kape, rokavice, jaz si zataknem palice na ruzak, na Buddy-evega pa ne grejo. Odpraviva se proti štartu. Buddya naživcirajo vsi s palcami in odideva nazaj in nekako nama uspe namestitev tudi njenih palc na ruzak. Na štartu nas je okoli 200, mogoče 250. Meni vsi izgledajo kot iz Salomon reklame, samo še Kilian-a Jornet-a zagledam pa Ido Nilsson pa se bom kr v hotel pobrala.
Vklopijo se zvočniki in nagovor v italjanščini, bojda je po dveh letih končno zopet cela proga. Torej lani in predlani je ni bilo, dve leti pred tem pa sta jo odtekla Ninja in Simon. 3,2,1…
Tečemo. Mrzlo je, še dobro da sem v pajkicah. Zadihana sem. To je od nervoze. Nisem zelo nervozna ampak kljub vseemu me tišči v preponi. Prvi klanec, že hodimo.
Eni imajo že palice. Potečemo čez čudovite meglice, in počasni vzpon. Mrzle noge, roke, malce klepetava in tekava, malce prehitevava, malce naju prehitevajo. Ker klepetava naju pozdravi tudi slovenski sotekmovalec, tako izveva da nas je več. Končno nekje na 6 ali 7 km se ogrejem in sprostim.
Ujamejo naju “ta hitri” iz krajše proge, povsem zadihani. Prva okrepčevalnica, spijeva čaj in v hrib.
Spuščava naprej tekače in tekačice iz kratke proge, razgledi čudoviti. Spustimo se do ceste, tu pospraviva palce. Buddyu jih moram jaz, ker si jih sama težko. Vmes prepenjam številko na drugo majico, ker mi je vroče.
Loviva prvo limito na 12 km in ta gre dokaj v izi, urco prej. Pojeva pol banane spijeva čaj, se slikava in naprej. Meni se mudi, pa me Buddy miri, da 3 ure imava pa za 10 km res vrh glave. Ko mi to tko predstavi, se tudi meni zdi veliko časa. Vseeno se ne sprostim povsem, ampak pač nadaljujem v tempu in spuščam marsikaterega naprej, da se ne odaljiva preveč.
Running buddya je namreč strah, ker so napisali, da je tehnično zahtevna proga. Serpentine me pobirajo in za prvo je druga in potem še ena in še ena, pa tisti ta hitrejši gor, so počasnejši dol, sploh ker imajo zlizane superge in so brez palic. Moje On-ke so odlične, tudi enega žulčka nisem imela, ampak jaz ne prehitevam kar povprek, saj imam čas. Po koncu tega dela se tekači na kratki progi odcepijo levo, mi pa zavijemo desno v dolino.
Ostaneva skoraj sami čez čas naju dohitevajo še sotekači. Jaz postajam resnično lačna, Running buddy pa pravi, da težko teče navzdol. Moje noge so še kar sveže, samo lačna sem pa za sendvič. Pojedla pa sem skoraj vse kroglice… nimam pojma koliko višincev je za menoj, vem pa, da je kar še nekaj kilometrov do druge limite, ki je 5 ur na 22 km. Vmes skačeva čez potoke, srečava konje in pohodnike ampak tu ne slikam, ker ne morem. Mislim na hrano in počasi me skrbi. Running buddy pravi, da jo je pobralo in da dvomi, da bo zmogla. Kot bi naglas slišala svoje misli. Neželim poslušat tega glasu, prelep dan je. Odidem v svojem tempu malce naprej, kjer srečam izčrpanega italjana, ki pravi da niti oznak ne vidi več. Ko sem na poti 4 ure in 38 minut zagledam kočo. Bližje je kot vrh Šmarne gore, ampak jaz sem utrujena in lačna. Če stisnem bo šlo. Italjan vpraša pohodnico, če je možno da nama rata. Odgovori, da sta cca 2 km in skomigne z rameni. Ne morm se sprijazniti da bom končala. Kličem Running buddya po telefonu in rečem, da bom pomoje probala ujet limito in upam, da mi ne zameri. Itak da naju vmes prekinja in da me ne sliši ampak na koncu me sliši. Zaženem se v hrib in po dveh minutah imam občutek, da se bom sesedla. Hrane mi manjka! Kaj če na limiti ni hrane, kako bom grizla še 20 km? Počasi se mi misli bistrijo. Pomirim se z mislijo, da danes NE bo šlo. Res je bilo lepo, vse do sem. Težko mi je bilo zadnje pol ure, ne vem koliko višincev je še. Naredim fotko in se pomirim z idejo, da danes ne bom FINISHER.
Ko pridem nekaj minut čez limito do postojanke ni nobene prave hrane. Suh kruh, rozine in mineralna voda. Prav sem naredila. Ne bi šlo. Runing buddy je bila tudi pobrana, zrihtala mi je coca colo in prisedeva v skupino “odstopajočih”. Italjan s poti pravi, če sem za las zgrešila? Povem mu, da sem se kar prej odločila, da ne bo šlo. Ko izve, da sva iz Ljubljane se mu zdi še bolj škoda, da nam ni uspelo. Potolažim ga, da se tudi midve z lahkoto pripeljeva drugo leto, zdej ko veva, kje je ta, najtežji del. V drugem delu je namreč 10 km 900 višincev gor in 750 dol in ja, rabili sva 3 ure za ta del.
V mislih sem si rekla, da je tako čudovit dan in tako čudoviti razgledi, da bi sfiniširali bi bilo kar prelepo. Ni vsak dan popolen in prav je tako. V avtobusu navzdol sem bila zopet super lačna in valjda smo do hotela prispeli malo do treh. Spet ne bo hrane! Še dobro da imava pršut in G&T. Na balkonu jeva in navijava za finišerje, ki nama tečejo pod balkonom. Prvi pa je bil v cilju še preden sva midve prišli do druge limite. Norc.
Izračunala sem, da sva naredili cca 22km 1611 višincev gor in 1096 dol, ostalo nama je še 20km 879 višincev za gor in 1300 za dol.
In ja super vikend je bil. Jaz sem pripravljena, na ponvni napad!
Teden nazaj sem dobila potrdilo o prijavi na Misurina Sky run in moram priznati, da me je kar močno stisnilo, saj nisem še v kaki pravi kondiciji. Premalo časa za treninge. Vendar, če se ne bi zadala tako visokega cilja, bi bilo treningov zagotovo še manj.
Runing buddy sem komaj ulovila za en skupni trening. Planirana je bila Begunjščica, ampak na koncu sva končale na Kamniškem sedlu. Obe sva bile večer pred treningom zunaj in ker sva pozno legli v posteljo, sva že zvečer malo prestavili odhod, ki je bil sprva mišljen za ob 5.00. Buddy, pa je morala biti doma do 12h. Zjutraj je še malo zamaknila odhod in tako nisem upala na Begunjščico, ker tam še nisem bila, časovnice pa so bile predolge.
Zato sem jo odpeljala na Kamniško sedlo. Vižli sva vzeli s seboj. Sonce se je vseskozi skrivalo za oblaki in ni bilo kake pretirane vročine. Razgledi pa so bli kljub temu čudoviti.
Midve pa sva končno uspele malo poklepetat. V koči sva si obetale kake dobrote in ostale le ob čaju in suhih slivah, ki sem jih slučajno vzela s seboj. Štrudelj in ričet prideta v koča šele po 12 uri. Mi je skoraj čeljust padla po tleh. Nič ne de, si bom pač zapomnila tako kočo, kot to, da je za vsak slučaj pametno poleg denarja vzeti še kako ploščico s seboj. Lačne sva se po spustu ustavile v koči v Kamniški Bistrici, kjer sva si privoščili pehtranko in odličen štrudelj. Zdaj veva, da se ne splača matrat, ker je vse že v dolini :).
Junij je tako minil bolj ob obiskovanju Šmarne gore in Šmarnogorske Grmade, kak tek, S hribi je bilo bolj slabo, tudi počutje je bilo bolj klaverno. Na dan Državnosti je imela velika Lumpa tekmo v Novi Gorici. Zjutraj sem jo zaupala soplavalkinim staršem, da so mi jo peljali na bazen. Tako sem imela sama čas, še za skok na na Nanos. Čeprav ni izgledalo zelo obetavno, se je k sreči oblak odločil, da se bo dvigal z menoj. Tako je bilo naravnost čudovito.
Vižli si je na enem diranju iz Šmarke odruvala krempelj in ker se je hkrati še gonila, me žal ni pospremila na tem vzponu.
Vikend potem pa je sledil že 5. soča trail z running buddy-em.
Nikamor se nama ni mudilo. Prav počasi sva ga potekli in pohodili… Moram pa rečt, da me je dejansko postalo malce strah , da si nisva zadali prevelikega cilja.
No in ker mi je že babica govorila, da je strah znotraj votel in da ga okoli pa nič ni, sem si budilko za nedeljo nastavila za 5.00.
Seveda sem imela večer pred tem delovno soboto in kar nekaj slabo prespanih noči in sem uro samo poklopila. A dobro uro kasneje, sem se le zvalila iz postelje, se oblekla, napakirala, vzela zemljevid in se odpeljala proti Zelenici. Zamislila sem si krožno pot. Čez Preval gor in okoli navzdol. Pot čez Preval je čudovita. Proti vrhu je res res strma, kaj takega nisem pričakovala. Tudi Vižli je bilo malce naporno, sploh zaradi mesečnega počitka, je pa zato toliko mirneje hodila za menoj in me ni neprestano prehitevala, da bi me skrbelo kdaj mi bo kam omahnila. Na vrhu sem zopet uživala. Vižli pa ni bila prepričana, kaj naj si misli o pozdravlanju ovac :).
Dol sva jo mahnili proti Koči na Zelenici, in ta del poti je kar zelo kamnit in ima več melišč. Na enem sem si vižlo kar oprtala kot srno, saj se mi je zdelo, da revo že pošteno bolijo blazinice. Tudi malo se ni zganila samo počivala je na vratu. Ni bilo nikogar, da bi me slikal, pomoje sem zgledala mal prtegnjeno :D. Nč hudga sej mogoče je v tem tudi malo resnice ;).
Pot je super, jo bom letos ponovila. Vendar jo bom podaljšala čez Roblekov dom, ker ta meliščni del, ni ne lep in ne prijazen, sploh za Vižline tačke. Pa itak bo treba trening podaljšat, ampak tokrat ga nisva bli sposobni podaljšat. 12km, mal čez 1000 višincev in slabe 3 ure in pol. Da ne govorim kako mi je zategnilo piriformise.
Ja, pred počitnicami imam pomoje čas ravno za dva hriba, pol grem pa v Grčijo ovce podit, pa Vižli tud. 🙂
“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.” Moj citat po končanem projektu #2017
Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale. A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton.
Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.
Trojk žal letos nisem odtekla, ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.
Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.
V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”
Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :). Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.
Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.
No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.
V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit, jaz jo včasih pustim ob poti, pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi. Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.
Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.
Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.
Drugi dan dopusta me je položilo in sem obležala. Nisem se prav hitro pobrala, sem pa veliko spala. Vedno bolj me je bolel hrbet, najverjetneje od poležavanja :). Ko sem se končno odpravila tečt, je bilo grozno. Vse me je bolelo. Povzpela sem se na bližnji grič in dolgrede sem komaj tekla, tako močno mi je nabijalo v križ :(. “Sej bo!”, sem si govorila.
Ko sem prišla nazaj v Lj. sem se odpravila na ravninski, dopoldanski tek. Tudi tu mi ni steklo. V službi sem bila namreč do poznih večernih ur in tako je bilo treba tek odpraviti zjutraj. Vmes smo za vikend skočili na Madžarsko po čisto novo družinsko članico. Seveda so se tako moje noči dodatno skrajšale. Teden dni pred velikim dogodkom, nisem uspela niti enkrat tečt, le en dan sem na plavalnem treningu odplava Cooperja z zadovoljivim rezultatom.
Pred tem se v nedeljo (po delovni soboti) nikakor nisem mogla spravit na dopoldanski trening, tako sem si za popoldne prišparala tek do Šmarke in gor. Po 5 km teka sem bila že čisto zasopihana s pulzom v višavah in piskanjem v ušesih… itak, da sem gojila jezo do sebe, komaj sem čakala vzpon na goro, ko pa sem končno prispela do nje, pa ponovno razočaranje…kr ni šlo… Na vrhu sem se dobila z Manimejkerjem na čaju. Teden pred zadnjim dogodkem sem trening ponovila, bilo je bolje, ne pa bistveno. Počutila se nisem prav nič fit.
Zaplet ni bil samo pri meni. 10 dni pred odhodom je Running buddy padla s kolesom in si poškodovala ligamente v gležnju. Ajme! Zapleti so si kar sledili. Poln urnik v službi, nespanje zaradi psa, začetek šole, usklajevanje urnikov pa še kaj…
Komaj sem čakala, da opravim s projektom 2017 in začnem mirnejši del tega leta. 🙂
Tri dni pred odhodom, ko se privlečem iz službe mi nekdo zvoni. Domofon mi ne dela. Ne slišim kaj mi govori zvoneči, zato odidem na balkon. In vidim tole.
Nore navijačice. Prvoten plan je bil, da gredo z nami in navijajo, pa so zaradi obveznosti vse skupaj odpovedale. Niso pa pozabile na transparente. Res super presenečenje, ki mi je končno dvignil adrenalin in šele takrat sem občutila veselje in ne več breme.
V petek ob 5.oo je bil štart iz Ljubljane. Poberem prve Moško gospodinjo in nato še Running buddya. Enegija je super, gleženj ni več otečen je pa “potejpan” in odpravimo se na 700km dolgo pot do Interlakna. Vmes Moška gospodinja poskrbi še za italjansko glasbeno podlago in navdušenje raste.
Ko prestopimo mejo, občudujemo gore in naravo. Vreme je čudovito. Napoved pa ne toliko! Vsi imamo vseskozi pomisleke kako se bomo oblekli. Popoldne prispemo do apartmaja, ki je dobrih 200m stran od štarta in od športnega šotora za izdajo številk. V avli pred izdajo številk so fotografije iz 25-ih tekem Jungfrau maratona in mislim, da je vseh zadnjih 6 let bilo sončne vreme. Verjetnost slabega vremena je toliko večja. Strah nas je edino snega. Po dvigu številk še malo pofirbcamo po sejmu in odidemo proti apartmaju na zadnji carboloading (filane paprike), od zdaj naprej bodo tradicija ;). Hvala mami. Tvoje so itak najboljše.
Vmes tečejo debate o prehrani in oblačilih in midve vseskozi strašiva Moško gospodinjo, ki je do zdaj pomoje pojedel največ dva gela na tekmo, da bo od 5-ih fasal drisko… sploh ker nima svojih. Tko da polovico vikenda se mi je zdelo, da se govori samo o driski. 🙂
Jaz imam svojo majčko ;). Spet moje navijačice!
Napakiramo ruzak za oddajo. Tu je bilo prav tako veliko heca. Posebej je bilo povdarjeno, da ne sme biti težji od 5kg in jaz sem seveda to upoštevala in nisem dodala dodatnih superg. Sem imela pa idejo o oddaji cele steklenice gina ;). No to vseeno nisem storila, škoda gina, glede nato kako premetavajo torbe. Zaspali smo dokaj hitro.
Ko se zbudimo, moška gospodinja potarna, da je celo noč vizualiziral progo in da je utrujen od nočne tekme :D. Jaz se zbudim dokaj naspana, najbolj se mi zdi zaskrbljena poškodovanka. To je povsem razumljivo. Dvomim, da bi v njeni koži stala na štartu. Po zajtrku se kar hitro odločimo za tekaško opravo, Jaz si izberem 3/4 pajkice, majico brez rokav in anorak. Manjši problem smo imeli še s parkiranjem avtomobila, saj je ponoči parkiranje na ulici zastonj, potem pa je plačljivo in ne vemo koliko ur nas ne bo, pa tudi za cel dan se ne da zakupit v naprej. Zato naprosimo Landlorda za pomoč in ta se sam ponudi, da nam ob 10.00 uri avto prestavi na prosto parkirišče pred apartma. TOP! Ena skrb manj. Ko se že odpravim iz apartmaja se spomnim še na go-pro in odhitim nazaj. O.k. zdej pa glavo na pravo mesto, pa gremo. Running buddy je najbolj nervozna in pravi da se mora ogreti. Jaz se počutim super in temperature se mi zdijo superca, 17 stopinj celzija. Štartamo v 3. skupini saj nas je moška gospodinja ambiciozno prijavila na cilju s časom cca 5:15. Seveda so naši cilji skromnejši. Vse kar bo pod 6 ur bo za nas top. Vzdušje je super. Talajo palarine, ker kaplja. Danes se žal ne vidi vrha kamor gremo.
HOP! Štart prve skupine. Hop druga! In nato še mi. Stečemo… mene klasično tišči na wc. Tečemo mimo prvih zvoncev in na prvem kilometru moški že zavijejo na prvo travo odtočit. V drugem življenju bom moški… Mahamo navijačem in gledamo na uro, nočemo da nas odnese, ampak cela skupina sploh ne začne prehitro. Ideja je, da tečemo nekje 5.50 ravnino, da se ne skurimo in potem grizemo v hrib. Ideja je tudi, da tečemo vsak po svoje. Izredno tiho je. Navijači so glasni in na vsakem ovinku je druga muzika, ampak med samimi tekači pa ni klepetalcev. Hecno. Nekje na 3 km me prešine. Pozabila sem svoje energijske kroglice! ŠIT! Kaj bom jedla. Moška gospodinja me tolaži, da bom z njim pila juhe in jedla banane, pa gele in bova skup driskala:D. Ni mi smešno, stvar me je spravila za nekaj minut v stres. Na prvem štantu ugotovim, da imajo dve vrsti energiskih napitkov, dve vrsti energiskih ploščic in seveda tudi gelov in vode je dovolj. Ker ni vroče in nismo zelo hitri, usta niso povsem suha in z lahkoto pojem koščke energiskih ploščic in nekaj banane.
Kilometri kar tečejo. Ne pomnim kdaj bi mi tako hitro minevali. Vmes je mnogo stvari, ki bi jih bilo vredno posneti, pa se mi zdi da včasih je bolje stvari vtisniti v spomin ali spremeniti v besedo, kot ohraniti živo sliko. Končno najdem primeren kraj za odtočitev in malce zaostanem za sotekmovalcoma. Počasi ju dohitevam, ampak se ne oziram na njuno hitrost. Oziram se po naravi, poslušam navijače, ki ponujajo najrazličnejše stvari, od domačih piškotov, do piva, zvonijo, igrajo kitaro, ali tolčejo po tolkalih in nas polnijo s svoje energijo. Na vsakem kilometru stoji oseba s kilometrsko zastavico v ruzaku in prav vsak izmed njih hrani posebne vzpodbudne besede za vse tekmovalce. Nekje na 10km se začne prvi manjši vzpon in valjda ga potečem, mislim da mi tu nekje uspe ujeti sotekača. Teren se menja od asvalta do kamnitih, travnatih poti, do teka ob železnici, ob vodi, čez most… Ogromno je tolkalnih orkestrov, bodi si v palerinah, pod garažnim nadstreškom ali pa kar v dežju in kostumih. V dolini je kljub rosenju prijetna temperatura, taka za rekorde postavljat. Veliko je zelo visokih ljudi (nizozemci po moji oceni) in polno res drobnih žensk, takih nedoraslih, z ožjimi boki od moje starejše hčere :). Ampak energija je čudovita. Na 5 km mi je jasno, da mi kar gre, na 16 km pa sem prepričana, da bo šlo. Počutje je krasno in čutim neko radost, sproščenost, energijo (hvala mojim G&T navijačicam, vem da ste bile v mislih z menoj). Na 26 km zavijemo ostro v klanec in tu se mi zdi, da prešaltam v to “slovensko” razmišlanje: “Valjda da bom prehitevala, sej sem Slovenka- hribovc!”. Grizem kot v tak hrib lahko. Nekaj malega me črviči v črevesju, nič čudnega, če pa na štantu pojem banano, energetski napitek, ploščico in še juho… v različnih zaporedjih. Aja za juho dolgo časa ne vem katera je. Ponujajo namreč isostar orange, pa frutmix in Boulion in prvič sploh ne dojamem, da je slednja juha. Nato začnemo še s Coca colo in tu se pojavijo vprašanja tudi po Pinacoladi… :). Vmes se srečam z mladoporočencema, ona teče v belem s tančico, on pa ima na majci just married, itak da ga žena že zdaj žene… Polno je najrazličnejših finisherjev (sodeč po majicah) in polno je raznih dogodkov ob progi, nekaj sem jih posnela, ampak ker sem toliko mencala z objavo, sem jih izgubila :). Ampak sej važno, da jih imam v glavi. Vmes so na nekaj kilometrov organizirane masaže, bodi si sede ali pa leže in itak da se mi butast zdi masirat, ker mi nič ni. Malo se dajem z balončkom (tempo tekačem), na ravnini sem ga prihitela tu v klancu zdaj oni hodijo pa jaz tečem in obratno, ampak tam nekako na 35 km se poženejo naprej in si mislim malo se nahodim in vas ujamem, za ovinkom pa šok. Stojimo v vrsti. Hmmm… blatno je in skale drsijo in en po en moramo po potki… ok malo postojimo, dokler se ne sprosti in spet malo potečemo navkreber. Megla je, nič se ne vidi… in v bistvu je kr hladno… Gledam na uro in zdi se mi da sem hitra. Valjda mi bo uspelo še hitreje kot smo planirali in takrat se zabaše. Iz dveh poti se združimo v eno in ni možnosti, da bi prehitevali. Približno tako kot septembra na Triglav. Mrzlo je. Trese nas. Nekateri so v kratkih hlačkah in brez rokavov. Jaz sem na srečo v anoraku pa me trese. Vmes se odprejo nekateri čudoviti razgledi, mislim da se jih na fotkah ni videlo, ampak saj je vseeno, s sotekmovalci si kažemo razglede. Za teboj in pred seboj se vlečejo kolone tekačev. Nori občutki, kaj bi šele bilo, če bi se razjasnilo.
Tule, uradni posnetek iz maratona:
Ko gledam uro in kilometre mi sicer ni jasno, ampak za zadnje 4 kilometra sem porabila 1 uro ali zadnja dva 40 minut. Ampak, ko tečem v blatu proti cilju, mi polzijo solze po licih. Ne znam opisat kaka sreča in radost te obdata ob koncu.
V cilju si oblečem palarino in postavim ob rob in čakam sotekača. Trese me. Res je mraz, tam okoli 4 stopinje celzija. Sama odidem na lov za ruzaki. Vmes dvignem še majico, pa čokolado, pa bidon in končno pridem v sobo z ruzaki in iščem svojega. Razporejeni so po številkah na tleh. Ko ga najdem ga ne morem odpret, roke imam otrple od mraza. Sotekači me tolažijo, da bo čez 15 minut bolje in res je. Roke se ogrejejo in ne da se mi do druge hale, pod tople tuše. Želim si le preobleči v suha oblačila. Medtem pogledam na telefon in tam so že čestitke od zvestih navijačic, za vse tri in tako predpostavljam, da sta sotekača pravtako v cilju. Ko se preoblačim, pride Moška gospodinja in že od daleč vpije. Ker smo na celi tekmi 4 je Slovenci nas itak noben ne razume ;). Zanj je to 1. maraton in čisto je iz sebe, navdušen. Minuto zatem pride še Running buddy, premražena, seveda zadovoljna ampak se vidi, da ji ni bilo v tak užitek kot nama, je pa seveda glede na poškodbo res konkretna zmagovalka! Preoblečemo se in se odpravimo na najhujšo preizkušnjo. Kako se ugužvati v vlak in dol. Groza! 4 000 tekačev in vsaj še enkrat toliko navijačev in vsi bi kar najhitreje v dolino.
To je bil najtežji del maratona, treslo nas je in vsi so se rinili na vlake. Tukaj je švicarska organizacija zatajila. Če je bilo prej vse več kot BP, bi tu le lahko imeli prednost tekači. Tako smo se drenali z navijači in sotekači vmes je kdo tudi omedlel. Ko nam uspe, smo presrečni. Mislim, da smo potrebovali še enkrat toliko časa kot za maraton, da smo prispeli do apartmaja.
Če smo prej sanjali o restavraciji, smo pri prihodu v apartma razmišljali le o čim daljšem toplem tušu in pojedli vse zaloge hrane. Najprej pa se ogreli z govejo juho.
Drugi dan pa nas je pričakalo sonce.
Čudovita izkušnja, super projekt, najboljša družba.
Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi. Nujno moram poiskati projekt 2018.
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.