tinasurfazavas


Komentiraj

#Projekt 2018 in prvi treningi

“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.”  Moj citat po končanem projektu #2017

Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale.  A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton. 

Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.

Trojk žal letos nisem odtekla,  ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.

Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.

golica

V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v  smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”

Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :).  Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.

Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.

IMG_1374

IMG_1377

No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.

IMG_1382IMG_1385IMG_1387IMG_1389IMG_1395

V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit,  jaz jo včasih pustim ob poti,  pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi.  Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.

Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.

Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.

 

Advertisements


Avgustovski treningi in Jungfrau maraton

Tole dolgujem še od septembra….

Žal avgustovskih treningov ni bilo :(.

Drugi dan dopusta me je položilo in sem obležala. Nisem se prav hitro pobrala, sem pa veliko spala. Vedno bolj me je bolel hrbet, najverjetneje od poležavanja :). Ko sem se končno odpravila tečt, je bilo grozno. Vse me je bolelo. Povzpela sem se na bližnji grič in dolgrede sem komaj tekla, tako močno mi je nabijalo v križ :(. “Sej bo!”,  sem si govorila.

Ko sem prišla nazaj v Lj. sem se odpravila na ravninski, dopoldanski tek. Tudi tu mi ni steklo. V službi sem bila namreč do poznih večernih ur in tako je bilo treba tek odpraviti zjutraj. Vmes smo za vikend skočili na Madžarsko po čisto novo družinsko članico. Seveda so se tako moje noči dodatno skrajšale. Teden dni pred velikim dogodkom, nisem uspela niti enkrat tečt, le en dan sem na plavalnem treningu odplava Cooperja z zadovoljivim rezultatom.

Pred tem se v nedeljo (po delovni soboti) nikakor nisem mogla spravit na dopoldanski trening, tako sem si za popoldne prišparala tek do Šmarke in gor. Po 5 km teka sem bila že čisto zasopihana s pulzom v višavah in piskanjem v ušesih… itak, da sem gojila jezo do sebe, komaj sem čakala vzpon na goro, ko pa sem končno prispela do nje, pa ponovno razočaranje…kr ni šlo… Na vrhu sem se dobila z Manimejkerjem na čaju. Teden pred zadnjim dogodkem sem trening ponovila, bilo je bolje, ne pa bistveno. Počutila se nisem prav nič fit.

Zaplet ni bil samo pri meni. 10 dni pred odhodom je Running buddy padla s kolesom in si poškodovala ligamente v gležnju. Ajme! Zapleti so si kar sledili. Poln urnik v službi, nespanje zaradi psa, začetek šole, usklajevanje urnikov pa še kaj…

Komaj sem čakala, da opravim s projektom 2017 in začnem mirnejši del tega leta. 🙂

Tri dni pred odhodom, ko se privlečem iz službe mi nekdo zvoni. Domofon mi ne dela. Ne slišim kaj mi govori zvoneči, zato odidem na balkon. In vidim tole.

IMG_3329IMG_3330

Nore navijačice. Prvoten plan je bil, da gredo z nami in navijajo, pa so zaradi obveznosti vse skupaj odpovedale. Niso pa pozabile na transparente. Res super presenečenje, ki mi je končno dvignil adrenalin in šele takrat sem občutila veselje in ne več breme.

V petek ob 5.oo je bil štart iz Ljubljane. Poberem prve Moško gospodinjo in nato še Running buddya. Enegija je super, gleženj ni več otečen je pa “potejpan” in odpravimo se na 700km dolgo  pot do Interlakna. Vmes Moška gospodinja poskrbi še za italjansko glasbeno podlago in navdušenje raste.

IMG_3364

Ko prestopimo mejo, občudujemo gore in naravo. Vreme je čudovito. Napoved pa ne toliko! Vsi imamo vseskozi pomisleke kako se bomo oblekli. Popoldne prispemo do apartmaja, ki je dobrih 200m stran od štarta in od športnega šotora za izdajo številk. V avli pred izdajo številk so fotografije iz 25-ih tekem Jungfrau maratona in mislim, da je vseh zadnjih 6 let bilo sončne vreme. Verjetnost slabega vremena je toliko večja. Strah nas je edino snega. Po dvigu številk še malo pofirbcamo po sejmu in odidemo proti apartmaju na zadnji carboloading (filane paprike), od zdaj naprej bodo tradicija ;). Hvala mami. Tvoje so itak najboljše.

Vmes tečejo debate o prehrani in oblačilih in midve vseskozi strašiva Moško gospodinjo, ki je do zdaj pomoje pojedel največ dva gela na tekmo, da bo od 5-ih fasal drisko… sploh ker nima svojih. Tko da polovico vikenda se mi je zdelo, da se govori samo o driski. 🙂

Jaz imam svojo majčko ;). Spet moje navijačice!

IMG_3392

Napakiramo ruzak za oddajo. Tu je bilo prav tako veliko heca. Posebej je bilo povdarjeno, da ne sme biti težji od 5kg in jaz sem seveda to upoštevala in nisem dodala dodatnih superg. Sem imela pa idejo o oddaji cele steklenice gina ;). No to vseeno nisem storila, škoda gina, glede nato kako premetavajo torbe. Zaspali smo dokaj hitro.

Ko se zbudimo, moška gospodinja potarna, da je celo noč vizualiziral progo in da je utrujen od nočne tekme :D. Jaz se zbudim dokaj naspana, najbolj se mi zdi zaskrbljena poškodovanka. To je povsem razumljivo. Dvomim, da bi v njeni koži stala na štartu. Po zajtrku se kar hitro odločimo za tekaško opravo, Jaz si izberem 3/4 pajkice, majico brez rokav in anorak. Manjši problem smo imeli še s parkiranjem avtomobila, saj je ponoči parkiranje na ulici zastonj, potem pa je plačljivo in ne vemo koliko ur nas ne bo, pa tudi za cel dan se ne da zakupit v naprej. Zato naprosimo Landlorda za pomoč in ta se sam ponudi, da nam ob 10.00 uri avto prestavi na prosto parkirišče pred apartma. TOP! Ena skrb manj. Ko se že odpravim iz apartmaja se spomnim še na go-pro in odhitim nazaj. O.k. zdej pa glavo na pravo mesto, pa gremo. Running buddy je najbolj nervozna in pravi da se mora ogreti. Jaz se počutim super in temperature se mi zdijo superca, 17 stopinj celzija.  Štartamo v 3. skupini saj nas je moška gospodinja ambiciozno prijavila na cilju s časom cca 5:15. Seveda so naši cilji skromnejši. Vse kar bo pod 6 ur bo za nas top. Vzdušje je super. Talajo palarine, ker kaplja. Danes se žal ne vidi vrha kamor gremo.

IMG_3397IMG_3407

HOP! Štart prve skupine. Hop druga! In nato še mi. Stečemo… mene klasično tišči na wc. Tečemo mimo prvih zvoncev in na prvem kilometru moški že zavijejo na prvo travo odtočit. V drugem življenju bom moški… Mahamo navijačem in gledamo na uro, nočemo da nas odnese, ampak cela skupina sploh ne začne prehitro. Ideja je, da tečemo nekje 5.50 ravnino, da se ne skurimo in potem grizemo v hrib. Ideja je tudi, da tečemo vsak po svoje. Izredno tiho je. Navijači so glasni in na vsakem ovinku je druga muzika, ampak med samimi tekači pa ni klepetalcev. Hecno. Nekje na 3 km me prešine. Pozabila sem svoje energijske kroglice! ŠIT! Kaj bom jedla. Moška gospodinja me tolaži, da bom z njim pila juhe in jedla banane, pa gele in bova skup driskala:D. Ni mi smešno, stvar me je spravila za nekaj minut v stres. Na prvem štantu ugotovim, da imajo dve vrsti energiskih napitkov,  dve vrsti energiskih ploščic in seveda tudi gelov in vode je dovolj. Ker ni vroče in nismo zelo hitri, usta niso povsem suha in z lahkoto pojem koščke energiskih ploščic in nekaj banane.

Kilometri kar tečejo. Ne pomnim kdaj bi mi tako hitro minevali. Vmes je mnogo stvari, ki bi jih bilo vredno posneti, pa se mi zdi da včasih je bolje stvari vtisniti v spomin ali spremeniti v besedo, kot ohraniti živo sliko. Končno najdem primeren kraj za odtočitev in malce zaostanem za sotekmovalcoma. Počasi ju dohitevam, ampak se ne oziram na njuno hitrost. Oziram se po naravi, poslušam navijače, ki ponujajo najrazličnejše stvari, od domačih piškotov, do piva, zvonijo, igrajo kitaro, ali tolčejo po tolkalih in nas polnijo s svoje energijo. Na vsakem kilometru stoji oseba s kilometrsko zastavico v ruzaku in prav vsak izmed njih hrani posebne vzpodbudne besede za vse tekmovalce. Nekje na 10km se začne prvi manjši vzpon in valjda ga potečem, mislim da mi tu nekje uspe ujeti sotekača. Teren se menja od asvalta do kamnitih, travnatih poti, do teka ob železnici, ob vodi, čez most… Ogromno je tolkalnih orkestrov, bodi si v palerinah, pod garažnim nadstreškom ali pa kar v dežju in kostumih. V dolini je kljub rosenju prijetna temperatura, taka za rekorde postavljat. Veliko je zelo visokih ljudi (nizozemci po moji oceni) in polno res drobnih žensk, takih nedoraslih, z ožjimi boki od moje starejše hčere :). Ampak energija  je čudovita. Na 5 km mi je jasno, da mi kar gre, na 16 km pa sem prepričana, da bo šlo. Počutje je krasno in čutim neko radost, sproščenost, energijo (hvala mojim G&T navijačicam, vem da ste bile v mislih z menoj). Na 26 km zavijemo ostro v klanec in tu se mi zdi, da prešaltam v to “slovensko” razmišlanje: “Valjda da bom prehitevala, sej sem Slovenka- hribovc!”.  Grizem kot v tak hrib lahko. Nekaj malega me črviči v črevesju, nič čudnega, če pa na štantu pojem banano, energetski napitek, ploščico in še juho… v različnih zaporedjih. Aja za juho dolgo časa ne vem katera je. Ponujajo namreč isostar orange, pa frutmix in Boulion in prvič sploh ne dojamem, da je slednja juha. Nato začnemo še s Coca colo in tu se pojavijo vprašanja tudi po Pinacoladi… :). Vmes se srečam z mladoporočencema, ona teče v belem s tančico, on pa ima na majci just married, itak da ga žena že zdaj žene… Polno je najrazličnejših finisherjev (sodeč po majicah) in polno je raznih dogodkov ob progi, nekaj sem jih posnela, ampak ker sem toliko mencala z objavo, sem jih izgubila :). Ampak sej važno, da jih imam v glavi. Vmes so na nekaj kilometrov organizirane masaže, bodi si sede ali pa leže in itak da se mi butast zdi masirat, ker mi nič ni. Malo se dajem z balončkom (tempo tekačem),  na ravnini sem ga prihitela tu v klancu zdaj oni hodijo pa jaz tečem in obratno,  ampak tam nekako na 35 km se poženejo naprej in si mislim malo se nahodim in vas ujamem, za ovinkom pa šok. Stojimo v vrsti. Hmmm… blatno je in skale drsijo in en po en moramo po potki… ok malo postojimo, dokler se ne sprosti in spet malo potečemo navkreber. Megla je, nič se ne vidi… in v bistvu je kr hladno… Gledam na uro in zdi se mi da sem hitra. Valjda mi bo uspelo še hitreje kot smo planirali in takrat se zabaše. Iz dveh poti se združimo v eno in ni možnosti, da bi prehitevali. Približno tako kot septembra na Triglav. Mrzlo je. Trese nas. Nekateri so v kratkih hlačkah in brez rokavov. Jaz sem na srečo v anoraku pa me trese. Vmes se odprejo nekateri čudoviti razgledi, mislim da se jih na fotkah ni videlo, ampak saj je vseeno,  s sotekmovalci si kažemo razglede. Za teboj  in pred seboj se vlečejo kolone tekačev. Nori občutki, kaj bi šele bilo, če bi se razjasnilo.

Tule, uradni posnetek iz maratona:

Ko gledam uro in kilometre mi sicer ni jasno, ampak za zadnje 4 kilometra sem porabila 1 uro ali zadnja dva 40 minut. Ampak, ko tečem v blatu proti cilju, mi polzijo solze po licih. Ne znam opisat kaka sreča in radost te obdata ob koncu.

V cilju si oblečem palarino in postavim ob rob in čakam sotekača. Trese me. Res je mraz, tam okoli 4 stopinje celzija. Sama odidem na lov za ruzaki. Vmes dvignem še majico, pa čokolado, pa bidon in končno pridem v sobo z ruzaki in iščem svojega. Razporejeni so po številkah na tleh. Ko ga najdem ga ne morem odpret, roke imam otrple od mraza. Sotekači me tolažijo, da bo čez 15 minut bolje in res je. Roke se ogrejejo in ne da se mi do druge hale, pod tople tuše. Želim si le preobleči v suha oblačila. Medtem pogledam na telefon in tam so že čestitke od zvestih navijačic, za vse tri in tako predpostavljam, da sta sotekača pravtako v cilju. Ko se preoblačim, pride Moška gospodinja in že od daleč vpije. Ker smo na celi tekmi 4 je Slovenci nas itak noben ne razume ;). Zanj je to 1. maraton in čisto je iz sebe, navdušen. Minuto zatem pride še Running buddy, premražena, seveda zadovoljna ampak se vidi, da ji ni bilo v tak užitek kot nama, je pa seveda glede na poškodbo res konkretna zmagovalka! Preoblečemo se in se odpravimo na najhujšo preizkušnjo. Kako se ugužvati v vlak in dol. Groza! 4 000 tekačev in vsaj še enkrat toliko navijačev in vsi bi kar najhitreje v dolino.

IMG_3409

To je bil najtežji del maratona, treslo nas je in vsi so se rinili na vlake. Tukaj je švicarska organizacija zatajila.  Če je bilo prej vse več kot BP, bi tu le lahko imeli prednost tekači. Tako smo se drenali z navijači in sotekači vmes je kdo tudi omedlel. Ko nam uspe, smo presrečni. Mislim, da smo potrebovali še enkrat toliko časa kot za maraton, da smo prispeli do apartmaja.

IMG_3413

Če smo prej sanjali o restavraciji, smo pri prihodu v apartma razmišljali le o čim daljšem toplem tušu in pojedli vse zaloge hrane. Najprej pa se ogreli z govejo juho.

Drugi dan pa nas je pričakalo sonce.

IMG_3424IMG_3427IMG_3442

Čudovita izkušnja, super projekt, najboljša družba.

Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi. Nujno moram poiskati projekt 2018.

Gospodinji, če sta za, je lahko tudi skupen?

 


Spremembe in dogodki…

Lansko leto je dobesedno švignilo mimo, zdi se mi, da bo letošnje še hitreje minilo.

Vsekakor je bilo 2016 posebno. Praznovala sem svoj 10. pravi rojstni dan, se znebila velikega bremena, ko sem odkljukala dokončanje študija, si nabila ing. naziv na vrata in za konec zaprla s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje, kjer sem (tale je za Aleksandro) prvič v življenju namesto gimnazijski maturant izrekla dipl.ing… Se mi je sicer zataknilo, ker je res dolg naziv, in ker sem bila prepričana, da me nikoli in nikjer ne bodo več vprašali po končani izobrazbi.

Poleg tega je Manimejker šel “na svoje”, se naselil v dnevni sobi in smo postali ena taka pisarniško obrtniška družina. Na srečo se to obdobje zaključuje. Manimejker si je uredil pisarno, torej kadar ni čez lužo, je pa čez cesto (pisarna je tako blizu). Jaz sicer še nisem odnesla peta v novo zaposlitev in imam še nekaj domačih projektov za zašit, prebelit, izrisat, prebarvat, ampak stanje se izbolšuje in normalizira. Ni fino biti vse v enem.

Ni fino bit ata in mama hkrati, kot tudi ni fino biti v službi doma. Vsi, vključno s samimi s seboj smo zmedeni kdaj je služba in kdaj si doma. Jaz sem se tega najedla. Da ne govorim o otrocih, ki jim je to še manj po godu in jih z dneva v dan mede. Pomoje bi rabili semafor. Enako je z odhodi Manimejkerja v tujino. Super mi gre ta fejk samohranilska. Ampak od časa do časa, ko te doletijo nepredvidljive situacije, ko ni nobene odrasle osebe, da bi z njo prediskotirala in se odločila, takrat pa ni več tko fajn fejk samohranilska. Pa sej vem, da se vedno odločim jaz, samo rabim ta komunikacijski moment, da se odločim. Tako da v mojem primeru bi lahko rekla, da še dobr, da je samohranilska sam fejk in vsaka čast mamam samohranilkam.

Ugotovljam, da kljub temu, da iz leta v leto rastem, sem še vedno zelo popustljiva v smislu svojih prioritet. Ko je bil Manimejker doma (delalal od doma) je bilo vse podrejeno njegovemu urniku, kar je mene dobesedno zadušilo. Veliko bolj sem prilagodljiva, kot bi si sama zase želela. Najverjetneje je to del karakterja in del vzgoje. Pa da ne govorim o dekletih, ki sredi dneva prihitita domov iz šole, in mislita, da midva doma komaj čakava na šolske prigode. Poleg tega, da jima je samoumevno, da z veseljem kuham za 4, medtem ko za dve tako ali tako plačujeva kosila v šoli. Če pogledam količine hrane, ki gredo čez naše stanovanje, bi rekla, da živijo tu vsaj 4-je konkretni deci in ne družina z dvema piščancema. V resnici nočem vedet, kako je če imaš fante. Čeprav je za vzgojo bojda lažje. 13 letnica me vsakodnevno opominja, da se moram bolj postavit zase. Rada bi me izkoristila za vsako stvar, no če ne izkoristila, pa le naprtila krivdo, za neopravljanje svojih nalog. Tukaj sem v precepu, ker se mi zdi, da je ta generacija otrok že po defoltu bolj egoistična in da verjentno ni problem v moji vzgoji. Včasih me ima, da bi jo dobesedno stresla s hač, saj se do mene vede povsem nespoštljivo in se tega sploh ne zaveda. Nikoli, ampak res nikoli jo ni strah imeti zadnjo besedo. Prav tako je metoda, kjer starš določi kaj otrok naredi, sama pa določi kdaj, povsem neučinkovita v njenem primeru. Nikoli, ampak res nikoli, ne izpolni naloge do termina, ki si ga sama določi in imamo tako ali tako potem kreg in obtožbe letijo na vse in polno je izgovor in prelaganja krivde na vse okoli sebe. Jaz vseskozi maham z belo zastavico, pa me nihče ne pride rešit. Včasih se delam, da kličem policijo, da pridejo narediti red in da vsaj mene odpeljejo in me rešijo. Svoje mame raje ne sprašujem kako je preživela čas mojega najstništva, ker mi je kristalno jasno, da ji ni bilo z rožicami postlano. A da ni tako hudo? Najstnica je sposobna 14 minut držati plank, in ja ni nek mišičnjak. A si predstavljate koliko trme mora biti v takem malem telesu? Res da trenira plavanje, ampak v resnici ni fora v treningu, ampak v glavi in v volji. Res ima nenormalno železno voljo, ki jo najraje uveljavlja v boju za svoje pravice pri starših. Seveda ima pri zavrnitvi svojih dolžnosti  prav tako železno voljo. Kot starš se zavedam, da v bistvu to ni slaba lastnost, če jo bo le znala pravilno uporabiti, ampak trenutno sem utrujena od bitk in imam občutek, da mi je še belo zastavico odnesla.

Hkrati pa opažam, da mlajša ne uporablja tega tona in teh besed in da sploh ni egoistična, no od časa do časa le posnema starejšo in takrat doživi tudi mojo reakcijo in se zaenkrat kar pokesa. Hkrati pa potrebuje več spodbude za vztrajnost in uspehe, ker po naravi ni toliko tekmovalna, je pa zagotovo veliko bolj odločna. Včasih se kaj odloči tudi namesto mene :).

Med drugim tudi komaj čakam konec šole. Ne vem, če sem kako leto že to izrekla, ampak dekleti nonstop nosita neko slabo voljo iz šole in popravici nisem najbolj navdušena nad metodami, ki jih izvajajo. Tako da potihem tudi jaz komaj čakam, da bo konec. Sploh pri mlajši, da zamenja učiteljico. Nisem si mislila, da bom morala z njima pregledovati teste in podobne stvari in ju prepričevat, da se mi zdi, da razumeta in znata in da ocena ni tako pomembna, vsaj pri mlajši. Pri starejši pa upam, da ker generacija ni tako močna, da bo lahko izbirala željeno šolo neglede na nepopopolnosti v spričevalu. Sicer jo čaka še dve leti zbiranja točk, ampak pritisk je čutiti že zdaj.

Včasih se mi zdi, da svet drvi v eno smer,  mi pa v drugo…

IMG_1398


2 komentarja

Glamping ali kako Tina pelje Manimejkerja na Triglav

Za okrogli rojstni dan sem letos dobila čudovita darila. Več njih nastopa v tem postu. Eden izmed njih je bil bon za dvodnevni  glamping za dve osebi. Darilo sem dobila od brata in svakinje. Da me ne bi čas prehitel in bi se mi bon iztekel, sva tik pred dopustom rezervirala še zadnji avgustovski vikend za koriščenje bona. Manimejker, pa si je zamislil da bi priložnost izkoristil, da ga popeljem na Triglav, ker on še nikoli ni bil.

Moja izkušnja s Triglavom je zgodba zase, pa še ta stara 20 let in polna manjših anekdot, ki so se mi pripetile z očetom po naših hribih. Vrhove sva izbirala bolj na ambam… in vse je bilo treba v  enem dnevu osvojit, kajti v kočah nisem hotela spati.

Tako je bil tudi tokrat plan, da v enem dnevu osvojiva velikana in se zvečer vrneva in spočijeva utrujene noge v vroči kopeli. To je bil bolj Manimejkerjev plan, jaz pa mu nisem želela ugovarjat in mu uničevati zanosa. Sem mu pa omenila, da pot navzgor ne bo problem, ampak dol.

V petek sva torej po delovniku odložila punci pri mojih starših, se na poti na Bled ustavila še v Lokateksu, kjer nakupujem bombaž za svoje izdelke. V bližnji trgovini nabavila nekaj energetskih pijač in sestavine za sendviče. Zvečer sva prispela na Bled. V kampu je kar gneča in tudi glamping hiške so bile polno zasedene in nad vse prikupne. V paketu sva dobila še vročo kopel in jutranjo piknik košaro z zajtrkom. To sva za prvo noč naročila zvečer, ker sva nameravala zjutraj ob 6-ih odriniti iz Bleda.

Košaro sem zvečer komaj čakala in ko sem pokukala vanjo, sem komaj čakala jutro. Manimejker, pa je kot kak otrok spraševal, če bo videl morje s Triglava. Tako sva kot dva mala otroka zaspala v pričakovanju jutrišnega dne. Komaj sem dočakala jutro. Nikoli nisem takoj zjutraj lačna. Ampak košara presenečenja mi je naredila apetit.

IMG_8392.JPGSpraznila sva košaro in napolnila ruzake. Manimejker, je vzel enega malega in tako sem bila jaz s svojim velikim prava mula in zakladnica hrane. Res pa je, da sem za rojstni dan dobila še eno čudovito darilo, zimske gojzarje, ki sem jih zaradi poletne sezone pospravila v ruzak. Večino poti navzgor sem prehodila v salomonkah, ker drugače bi me zagotovo pobralo od vročine. No pa Suunto in super multi-tul sta šla tudi z menoj na vrh. 😉

Mislim, da sva bila na Rudnem polju okoli 7.30 zjutraj, kar sicer ni zgodaj, ampak se mi je zdelo da bo šlo. Ruzak je bil malce pretežak, ampak nisem imela ravno veliko nepotrebnih stvari. Manimejker je nosil eno vodo (še grško) in fotoaparat 🙂 .  Jaz pa kape, naglavne lučke, pa sendviče,  pa prvo pomoč… Tako sva bila okoli 10.30 na Vodnikovi koči in seveda prezgodnja za Jeklene, katerih cilj niti še ni bil postavljen. Planincev je bilo dosti in mimoidoči so mi namignili, da se za na Triglav čaka v vrsti.

DSC_0305

Dan je bil čudovit. Vodnikova koča je bila sicer še v senci, ampak pot od nje navzgor pa vsa v soncu. Nadaljevala sva do Planike. Torej po smerokazih uro in pol. Mislim, da sva res prispela nekako okoli 12 ure in imela tu odmor. Malce sem bila že utrujena in ker sem pila samo vodo, izotonični napitki mi nikakor niso stekli, sem resnično rabila sol. S seboj sem imela sendviče, piškote, študentfuter, frutbele in nobene zares slane stvari. Sonce je pribijalo 100/h. Manimejker si je zaželel kave, meni pa prinesel ščepec soli. Od zdej naprej je sol moja stalna sopotnica! Na Planiki je polno planincev zbiralo moči za naskok na Triglav in iz njihovih pogovorov sem razbrala, da bodo naskok na vrh, izvedli čez Mali Triglav. Tako sem se  odločila, da greva midva čez Triglavsko škrbino gor in čez Mali Triglav dol.

DSC_0311

Prideva do prve zaplate snega in otrok ves srečen dela snežne kepe. Aja, Manimejker nosi ta velik fotič, da lahko jaz vse dokumentiram s telefonom ;). Pot čez škrbino je kar plezalska in ni zelo varovana. Manimejker zbrano v tišini premaguje meter po meter. Zelo je resen. IMG_8361IMG_8354

Pri stičišču poti iz Doliča malo posediva in prizna, da je ta del bil psihično zelo naporen. Vseskozi si v glavi mislim, da nima pojma kaj govori, ker najtežji del je vedno dol.

DSC_0322

IMG_8364

Uglavnem prideva na Tiglav. Ni razgleda do morja. A recimo, da je otrok kar srečen. Veselo punco, ki udriha po moških ritah, poprosi da krsti še njega.

DSC_0324

DSC_0328

Na vsaki sliki razen teli zgoraj, se bašem s piškoti. Sej bi se z napolitankami a za v ruzak res niso najbolj primerne :).

IMG_8367

DSC_0329

IMG_8369

Odrineva proti Kredarci. Iz Triglava na Mali Triglav je manjši del poti odprt na obe strani. Manimejker kar zastane. Ne razmišljam prav veliko in samo vprašam, če kako pomagam? Pravi naj grem naprej. V resnici ni prijetno, je pa širok del in meni se ne zdi tako problematičen. Po nekaj metrih poti vidim, da je zmogel, ampak njegov obraz je zaskrbeljen. Naprej je pot varovana z jeklenicami in gužva taka, da se ti meša. Večina jih je samovarovana in privezana na jeklenico, vidi se da jih je pošteno strah. Včasih jih čakam, včasih pa jih malo preskočim, saj bom drugače šele ob temi na Kredarci. Manimejker zaostaja. Vmes ga malo počakam in vidim, da je utrujen in jezen. Njegovi komentarji so v smislu, da ga čudi, da se jih ne pobije vsaj 10 na dan. Bolj ko mu skušam razložiti, da so te poti včasih veljale le za alpiniste in da se mi zdi da 20 let nazaj ni blo pol toliko zajl kot zdaj, bolj je nejevoljen. Sama pa v tem času razmišljam, da dejansko več ko je varovane poti, bolj nas zmoti, ko pot ni varovana. Dejstvo pa je, da so vse varovane plezalne poti pri nas označene kot zahtevne in bi bile brez jeklenic primerne le za alpiniste. O tem, kako so trije navezani na enega vodnika, tudi raje ne bi. No, ko se prebijeva do Kredarice je tko kot na glavni avtobusni postaji. Spet predvidevam, saj že res dolgo nisem bila.

IMG_8375

Po manjšem prigrizku jo odrineva v smeri Vodnikove koče. Večinoma srečujeva hrvate, ki me sprašujejo po dolžini hoje do Kredarice, se spotikajo v moj napis na majici #gospodinje ali pa zgolj sopihajo in majejo z glavo v smislu, kaj mi je tega treba. Manimejker je točno v tej fazi. In vsaka nadaljna jeklenica ga znervira, ker ne ve kam bi s palcami… Vmes nas preletava helikopter in to čisto blizu.

IMG_8386

Ko mu nekje vmes nesem palice in mu jih pustim ob poti jih mirno obhodi in to opazim šele pri naslednjih jeklenicah, tako da morm še nazaj… Tu pa že meni malce zmankuje potrplenja. Pri Vodnikovi koča je ur 19.00 in jaz imam prazne baterije, pa ne od mobitela, ampak te,  ki se ne polnijo na vtilčnici. Tudi jaz ne morem. Natočim vodo in tiho hodim. Manimejker opazi in sprašuje če ne bi šlo hitreje. Seveda sem že sitna in si mislim, če bi se ti prej dve uri vsaj približno tok hitro premikal bi bla že dol. Po 12 urah sem dobesedno ugasnila. Sploh pa je ravnina, ko vidiš v daljavi Studorski preval, ubijalska. Raje imam strmine, tako za gor in za dol. Na Studorskom prevalu se srečava še z enim parom, ki nama zaupata, da sta tudi na enodnevni turi in da eneko, že kako uro stiskata zobe. Žal bo treba še kako. Kasneje, ko se mi v pokljuških gozovih resnično zdi, da sva falila pot ju vidim pred nama, mislim dve lučki v temi. Razmišljam, da če nama crknejo naglavne lučke se samo še uležem pod smreko, ker se dejansko ne vidi niti meter pred seboj. Mogoče si potihem tega želim, ker se res mukoma premikam. Ko po dolgi uri le prilezeva na cesto, nama ustavi avto predhodnih pohodnikov in naju zapeljeta do Rudnega polja. Res sva jima bila in sva jima še zmeraj iz vsega srca hvaležna. Kljub temu, da je bilo to zadnjih 10 minut hoda, se je meni zdelo kot bi mi prihranila zadnjo uro!

Do Bleda morava po avtocesti. Delava plan, kaj še potrebujeva iz črpalke in tik preden se ustaviva, se zaveva, da z nakupm piva ne bo nič, ker je ura že čez 21! Šit,  jaz sem tako utrujena, da še spat ne bom mogla in v takih primerih sta dva požirka hmeljovega napitka idealna. O.k. kupiva čips in v lokalu pri kampu Manimejker mašira v gostilno po pivo.

Jaz v avtu crkujem od smeha, ker do pulta vodi nekih 7 stopnic, ki jih Manimejker komaj zmore.  Sama imam zgodbo v glavi, kako ga natakar zaradi majave hoje oceni za preveč vinjenega in ga noče postrešti. Manimejker se vrača z dvema steklenicama in se ustavi, kot Kung- fu pand pred stopnicami navzdol. 🙂 Ena,  pa po eno! Meni pa solze na oči. V kampu naju čaka vroča kopel.

Premražena se najprej napotiva pod tuš, potem pa v kad. A voda je prevroča, jaz ne morem notri. Sedim nad kadjo in deluje kot savna. Manimejker odide v sosednjo hiško – savno,  po manjši lavorček, da bi iz kopalnice prinesel hladne vode. Vendar si z 2 ali 3 literskim čebričem ne moreva ravno pomagat. Malo še počakam, vseeno potopim izmučene noge, vendar celo telo ne bo šlo. Spijeva vsak ene kozarec piva, jaz pojem še cel čips in se odpravim spat. Manimejker med tem najde cev za polnenje, a sama sem odločena, da grem samo še v mižule.

IMG_8390

Zjutraj pa spet košara presenečenja. Tokrat je notri še kava in roglički. Nato bi se človek lahko navadil :). Manimejker prileze na zajtrk in hop nazaj. Jaz se razgledujem, berem novice in prav počasi srebam kavo. Zaradi velike odmaknjenosti glamping hišk od ostalega kampa, slišim sosednji štajerski par, ki razrešuje nek star konflikt pri sosednji hiški. Po pogovoru določim, da sta vsaj 10 let mlajša in verjetno brez otrok. V takih primerih si vedno mislim, da starejši si, lažje je. V smislu, da sem vesela, da sem tu kjer sem, z leti in z izkušnjami in da me sicer včasih iztiri kaka malenkost, ampak niti približno toliko, kot me je  v njunih letih. Tudi med samo hojo sem se veliko pogovarjala sama s seboj, no, malo tudi z Manimjkerjem. Npr., da vseskozi življenje sprejemamo odločitve in da se te ne delijo na pravilne in nepravilne. Vsaka je tam z namenom. Ali pa, da nima smisla da obžalujemo, da smo zavili levo in mislimo da bi blo vse drugače in bolje če bi zavili desno. Tudi pot v desno še pride in takrat jo lahko izberemo. No tole je sicer čisto preveč filozofsko, da bi znala ubesedit, ampak npr. nekaj v tem stilu. Nekje na poti na Triglav sta se dve planinki pred menoj menili, da če bi bili še enkrat mladi, bi naredili vse drugače. Jaz tega nikakor ne razumem in upam da nikoli ne bom.  Res ne. Pa nisem najboljzadovoljen človek na svetu in vseskozi opažam, da sem naredila kje kako napako, ampak prav zaradi njih sem taka kot sem in… brezveze…

Spokava in vztrajam, da greva še na kremšnito. Jasno mi je, da ne bom dol padla pri Blejski kremšniti, ker poznam preveč domačih ustvarjalcev kremšnit, ki naredijo take, da bi lahko še kake druge prste obliznil, ne samo svoje. Nameniva se kar v Promenado, kjer je ogromno turistov in kjer so cene resnično visoko turistične in seveda se nadejam, da pride kelnarca v borosankah. 🙂 Opazujem jezero, naveličane gostince in ogromne količine nemških turistov, kjer so glavna oprema sandali čez nogavice ali pa trebuh čez motoristične hlače, pri ženski populaciji, pa zaslediš vzorcev toliko kot ti srce poželi. Ni mi jasno, kje se je tu zataknilo in zakaj v turističnih krajih, ponudniki le tega ne uživajo v turizmu. Pri cenah, ki so na jedilniku si z lahkoto predstavljam, da oddelaš maksimalno 20 let in potem greš v zaslužen pokoj… Ampak ne bi o tem, ker ne želim polemike na to temo. Itak že dolgo ne obiskujem Bleda, raje imam Bohinj, kljub še bolj zagamanim Bohincem.  Za Bled se vztrajno izgovorjam, da je preturističen zame. Glamping pa je kljub vsemu super cute.

Sem pa prav ta isti dan, zasledila na Fb  zanimiv komentar na Bled.

Vsekakor priporočam glamping hiške. Na Triglav pa, najbrž enkrat je treba. Je pa veliko hribov pri nas, ki so prav tako veliki in mogočni in iz katerih seže pogled ob lepem vremenu do morje, pa zato ni treba v vrsti stat.

 

 

 


Paros (drugi del)

Letos smo si vzeli precej več časa in tudi Manimejker je zaradi narave dela vzel s seboj računalnik in kar nekaj ur predelal, medtem ko smo bile punce brezdeljne.  No niti ne brezdeljne, vzele smo dve potovalki knjig in malima Lumpama možgančki nikol ne mirujejo, tudi brez knjig smo kako ušpičile. 🙂

Temperature na Parosu so povsem drugačne od dosedanjih grških vročinskih razmer. Vseskozi pihlja in dnevna temperatura se giblje okoli 28 C,  ponoči pa se tako prijetno shladi,  da smo vsi predolgo spali. Predolgo le zato, ker če ob 11 zajtrkuješ se na plažo odpraviš v največji vročini. Ampak, ker se vedno lahko utaboriš pod borovci ni panike.

Punce pa se spomnijo kake lumparije.

Balinanje s frnikolami.

IMG_7809

IMG_7910

IMG_8108

Po treh polhastih nočeh se končno odločim da ob 7h odrinem na jutranji tek. Tek mi še vedno dela preglavice, nikakor mi ne steče, vendar rabim ta čas, ta mir in pogovor s seboj. Toliko imam za predelat in na plaži ob knjigi ne gre, če pa odložim knjigo me pa že katera od deklet potegne v svojo zgodbo. Kadar plavam ni časa za pogovor s seboj, torej resnično rabim, da mi steče. Ob 7h sploh še ni vroče, čeprav je sonce že kako uro zunaj in kljub temu da sem sprva mislila teči po ravnem, se kot pravi Slovenec  (za KBS: spet NE morem napisati Slovenka) podam na hrib in uživam v jutranjih razgledih. Res sem vesela da smo tu. Najstnica mi vsakodnevno nastavlja izzive in hodi po robu, tako da resnično potrebujem umiritve, da ostajam mirna in seveda da ne popuščam. Veliko razmišljam o svojem najstništvu, vendar se ne najdem v njeni zgodbi in mi je tako še večji izziv.

IMG_7792

IMG_7747

Manimejker se je zjutraj podajal na podvodni ribolov. Za okrogli rojstni dan so mu prijatelji kupili opremo za podvodni ribov. Naj samo še povem, da Manimejker res ni jutranji človek in da sem obupala, da bi ga kdaj zgodaj vlekla na kako aktivnost ker funkcionira in komunicira šele kako uro potem, ko odpre oči, do takrat pa lahko le je in pije in renči. Ribe pa so ga vseeno premamile, da se je zbujal po vzhodu in se odpravljal na potope. Ko se je vrnil, je bil povsem sestradan in utrujen.

DSC_0638

Takole pa je mala Lumpa dala sušit opremo misleč, da je foter neki zafrknil, ko jo je odložil na brisačo . 😀

IMG_7718

Po njegovih vrnitvah iz lova smo se občasno odpeljali na Molos beach ali pa smo ostajali na domači plaži. Drugi dan, ko se je ravno prav razpihalo, sem se nas surf zavihtela še sama. Po navodilih inštruktorja sem se vozila gor in dol in izvajal obrate po navodilih. Itak je povsem drugače, ko ti nekdo govori: prestavi noge, spusti levo roko, preprimi, odpri jadro…  Sej ne da se sama ne bi bla sposobna voziti gor in dol, samo obratov mi nikoli nihče ni razložil teoretično, ampak sem jih izvajala le z gledanjem drugih…

DSC_0828

DSC_0537

Po prvi uri surfa žal ni sledila druga,  ker se me je nekaj lotilo. Bolelo me je grlo in ponoči sem nabijala kot stari kadilec in čez dan sem se vlekla kot smrkel. Tako smo ritem zopet upočasnili in se bolj  držali  domače plaže Logaras beach. Po nekaj dneh pa smo se zopet odpeljali na Molos beach, kjer sta lumpi surfali, se igrali s kužki ali pa lovili valove z body boardom.

DSC_0542

DSC_0624

DSC_0836

DSC_0468 (1)

DSC_0471

Manimejker je že drugi dan lovlenja ujel ribo. To je bilo veselja. Sploh mala Lumpa je imela veliko ponosa in je kasneje posnela celo film o dogodku. Pri pripravi le te, pa nastopi problem. Namreč s seboj smo imeli plinski žar in apartma je imel kar dva balkona, vendar na obeh je pihalo. Manimejker se je peke lotil sam in še dobro, da smo imeli kombinacijo kosila, ker na koncu bi se vsi že pojedli medseboj, preden bi bila riba pečena. Veter je ogenj pridno ugašal, hitreje kot ga je Manimejker prižigal. Ampak na koncu se je riba le spekla in veselje je bilo popolno. Malo Lumpo je ribolov očeta tako navdušil, da smo ji kasneje iz trnka,  ki smo ga imeli s seboj in z bambusove palice napravili ribiško palico. Lovljenje z njo pa je že zopet zgodba zase :).

IMG_7765

IMG_7985

Proti koncu se je stanje s kašljom umirilo in seveda me je grabila panika saj so za zadnje dneve napovedovali pravo neurje, ki pa je primerno le za profiče. Tako sem se končno zopet odpravila na surf in imela učno uro obtratov proti vetru (tack) in obrat z vetrom (jibe). In ja gre, če mi nekdo sproti govori navodila. Ko sem se drugi dan sama vozila ni šlo tko simp, res pa je, da se je ta drugi dan tudi veter precej mešal. Uglavnem še se bo treba učit!

DSC_0446

Pa vse tri na vodi 🙂

DSC_0473

Po surfanju smo s puncami izvajale tudi acroyogo na plaži in tudi v vodi, kjer je ob valovih še posebej zabavno. Vsekakor smo se nazabavale in dvomim, da jih bom drugo leto še lahko dvignila na ramenih :).

IMG_8113

DSC_0634

IMG_7909

Se nadaljuje…