tinasurfazavas


Komentiraj

Misurina Sky Maraton

Projekt 2018 je za mano, vendar ni  ✓.

V soboto zjutraj sva se odpeljali proti Misurini. Vmes sva tako klepetali, da sem prekmalu zavila na italjansko stran in sva se kljub vinjeti vozili po italjanskih vasicah do Misurine. Vmes sva si privoščili kavico in se smejali najinemu vijuganju. Nekaj km pred Misurino v kraju Auronzo sva opazile napis TRE CIME EXPERIENCE, instinktivno sem  želela ustaviti, pa me je Running buddy opomnila, da greva do Misurine.

Pripeljeva se do Misurine. Poiščeva hotel in ugotoviva, da je prevzem številk v Auronzu, ali pa jutri zjutraj v Misurini. Vsedeva se v avto in nazaj na prevzem. Prevzem številk, spominja na prevzem številk za Pot ob žici, ko smo le te prevzemali še na Staničevi.  Ko najdeva to “sobo”, nama zaupajo, da sva prezgodnji za pol ure. Sploh se nama ne sanja koliko je ura, prevzem je šele po14 uri. Malo se nasmejiva in odideva en krog in nato na prevzem. Vmes mine ravno toliko časa, da sem jaz postala lačna. Restavracije v Italiji pa so v tem času zaprte. Tudi trgovina je zaprta in odpre se ob 15.30. Tako nama preostane le toast v enem od bljižnih lokalov. Nato nakupiva še najnujnejše v trgovini: pršut, kruh, juice, čokolado in se vrneva do hotela. Na balkonu je čudovito, vendar hladno. Na sprehodu kupiva še karto Dolomitov, preveriva progo na zemljevidu in večerjava kar v hotelu. Letos greva v dolgih motivacijskih pajkicah.

IMG_3227.jpg

Lani je Buddya kar zelo nazeblo.V hotelu povprašava še po zgodnjem zajtrku in bojda bo možen okoli 7 ure zjutraj.

IMG_3275

Zbudiva se v čudovito jutro. Natočiva bidone, spakirava kroglice, kape, rokavice, jaz si zataknem palice na ruzak, na Buddy-evega pa ne grejo. Odpraviva se proti štartu. Buddya naživcirajo vsi s palcami in odideva nazaj in nekako nama uspe namestitev tudi njenih palc na ruzak. Na štartu nas je okoli 200, mogoče 250. Meni vsi izgledajo kot iz Salomon reklame, samo še Kilian-a Jornet-a zagledam pa Ido Nilsson pa se bom kr v hotel pobrala.

IMG_3279

IMG_3280.jpeg

Vklopijo se zvočniki in nagovor v italjanščini, bojda je po dveh letih končno zopet cela proga. Torej lani in predlani je ni bilo, dve leti pred tem pa sta jo odtekla Ninja in Simon. 3,2,1…

Tečemo. Mrzlo je, še dobro da sem v pajkicah. Zadihana sem. To je od nervoze. Nisem zelo nervozna ampak kljub vseemu me tišči v preponi. Prvi klanec, že hodimo.

IMG_3288

Eni imajo že palice. Potečemo čez čudovite meglice, in počasni vzpon. Mrzle noge, roke, malce klepetava in tekava, malce prehitevava, malce naju prehitevajo. Ker klepetava naju pozdravi tudi  slovenski sotekmovalec, tako izveva da nas je več. Končno nekje na 6 ali 7 km se ogrejem in sprostim.

IMG_3295IMG_3296IMG_3297

Ujamejo naju “ta hitri” iz krajše proge, povsem zadihani. Prva okrepčevalnica, spijeva čaj in v hrib.

IMG_3301

Spuščava naprej tekače in tekačice iz kratke proge, razgledi čudoviti. Spustimo se do ceste, tu pospraviva palce. Buddyu jih moram jaz, ker si jih sama težko. Vmes prepenjam številko na drugo majico, ker mi je vroče.

IMG_3303IMG_3305IMG_3308

Loviva prvo limito na 12 km in ta gre dokaj v izi, urco prej. Pojeva pol banane spijeva čaj, se slikava in naprej. Meni se mudi, pa me Buddy miri, da 3 ure imava pa za 10 km res vrh glave. Ko mi to tko predstavi, se tudi meni zdi veliko časa. Vseeno se ne sprostim povsem, ampak pač nadaljujem v tempu in spuščam marsikaterega naprej, da se ne odaljiva preveč.

IMG_3315IMG_3317

tina

Running buddya je namreč strah, ker so napisali, da je tehnično zahtevna proga.  Serpentine me pobirajo in za prvo je druga in potem še ena in še ena, pa tisti ta hitrejši gor, so počasnejši dol, sploh ker imajo zlizane superge in so brez palic. Moje On-ke so odlične, tudi enega žulčka nisem imela, ampak jaz ne prehitevam kar povprek, saj imam čas. Po koncu tega dela se tekači na kratki progi odcepijo levo, mi pa zavijemo desno v dolino.

IMG_3319IMG_3321

Ostaneva skoraj sami čez čas naju dohitevajo še sotekači. Jaz postajam resnično lačna, Running buddy pa pravi, da težko teče navzdol. Moje noge so še kar sveže, samo lačna sem pa za sendvič. Pojedla pa sem skoraj vse kroglice… nimam pojma koliko višincev je za menoj, vem pa, da je kar še nekaj kilometrov do druge limite, ki je 5 ur na 22 km. Vmes skačeva čez potoke, srečava konje in pohodnike ampak tu ne slikam, ker ne morem. Mislim na hrano in počasi me skrbi. Running buddy pravi, da jo je pobralo in da dvomi, da bo zmogla. Kot bi naglas slišala svoje misli. Neželim poslušat tega glasu, prelep dan je. Odidem v svojem tempu malce naprej, kjer srečam izčrpanega italjana, ki pravi da niti oznak ne vidi več. Ko sem na poti 4 ure in 38 minut zagledam kočo. Bližje je kot vrh Šmarne gore, ampak jaz sem utrujena in lačna. Če stisnem bo šlo. Italjan vpraša pohodnico, če je možno da nama rata. Odgovori, da sta cca 2 km in skomigne z rameni. Ne morm se sprijazniti da bom končala. Kličem Running buddya po telefonu in rečem, da bom pomoje probala ujet limito in upam, da mi ne zameri. Itak da naju vmes prekinja in da me ne sliši ampak na koncu me sliši. Zaženem se v hrib in po dveh minutah imam občutek, da se bom sesedla. Hrane mi manjka! Kaj če na limiti ni hrane, kako bom grizla še 20 km? Počasi se mi misli bistrijo. Pomirim se z mislijo, da danes NE bo šlo. Res je bilo lepo, vse do sem. Težko mi je bilo zadnje pol ure, ne vem koliko višincev je še. Naredim fotko in se pomirim z idejo, da danes ne bom FINISHER.

IMG_3322

Ko pridem nekaj minut čez limito do postojanke ni nobene prave hrane. Suh kruh, rozine in mineralna voda. Prav sem naredila. Ne bi šlo. Runing buddy je bila tudi pobrana, zrihtala mi je coca colo in prisedeva v skupino “odstopajočih”. Italjan s poti pravi, če sem za las zgrešila? Povem mu, da sem se kar prej odločila, da ne bo šlo. Ko izve, da sva iz Ljubljane se mu zdi še bolj škoda, da nam ni uspelo. Potolažim ga, da se tudi midve z lahkoto pripeljeva drugo leto, zdej ko veva,  kje je ta, najtežji del. V drugem delu je namreč 10 km 900 višincev gor in 750 dol in ja, rabili sva 3 ure za ta del.

V mislih sem si rekla, da je tako čudovit dan in tako čudoviti razgledi, da bi sfiniširali bi bilo kar prelepo. Ni vsak dan popolen in prav je tako. V avtobusu navzdol sem bila zopet super lačna in valjda smo do hotela prispeli malo do treh. Spet ne bo hrane! Še dobro da imava pršut in G&T. Na balkonu jeva in navijava za finišerje, ki nama tečejo pod balkonom. Prvi pa je bil v cilju še preden sva midve prišli do druge limite. Norc.

4d4422_644cb2e8f7994a32a349b5b0b507fd07~mv2_d_3508_2480_s_4_2

Izračunala sem, da sva naredili cca 22km 1611 višincev gor in 1096 dol, ostalo nama je še 20km 879 višincev za gor in 1300 za dol.

IMG_3326

In ja super vikend je bil. Jaz sem pripravljena, na ponvni napad!

 


#Projekt 2018 in prvi treningi

“Ne želim si teči vedno daljših tekov, ne želim trpeti. Želim si vsako leto zastaviti en tak projekt, ki me bo celo leto opominjal, kako fino je biti v kondiciji in uživati v treningih in posledično tudi na tekmi.”  Moj citat po končanem projektu #2017

Dolgo sem izbirala projekt #2018. Nisem se dala prepričat v triatlon, čeprav je ta na mojem spisku že od otroštva. Tudi ponudbe v smislu bližnjih domačih trailov, mi niso dišale.  A zakaj ne? Moj delovnik zaobjema tudi vikende in se mi zdi, da veliko časa preživim “doma”. Tako sem se odločila, da si izberem dogodek izven domovine, da bo kot malo popotovanje, zgolj zame. Tako kot je bila lani Švica in Jungfrau maraton , bo letos Italija in Misurina Sky maraton. 

Gospodinji sta se ustrašili višincev in me skušali prepričati za kaj drugega, pa sem vztrajala. Moška gospodinja ima to jesen kar nekaj dogodkov, tako da nismo našli skupnega termina, mene pa so res mikali in me še zmeraj mikajo Dolomiti. Kolega Ninja in Simon sta ga že odtekla in že takrat sem bila prevzeta z razgledi, ki sta jih je posnela na progi. Running buddy sem kar malce prelisičila in izkoristila trenutek slabosti, za trenutek je privolila in že sem ji poslala potrdilo o plačilu štartnine. Tako sva zdaj prijavljeni na gorski maraton z 3000 višinci :D.

Trojk žal letos nisem odtekla,  ker smo se na dan le teh, vračali z dopusta. Sem pa potekla nekaj krajših tekov in en vikend skočila na Grmado zadnji vikend pa celo na Golico.

Od otroštva hranim izredno lep spomin na pohod na Golico. Sama sebi tako vsako pomljad obljubljam, da grem pokledat narcise pa potem zmeraj zamudim in prestavim za celo leto.

golica

V soboto sem imela dolgo delovno soboto in tako nisem bila prepričana, da bom lahko zjutraj vstala. Budilko sem navila na 5.30 in jo seveda kar lepo poklopila. Vsaj dvakrat. Vmes sem pogledala napoved na hribi. net in kazalo je sončno dopoldne. Končno sem vstala in se začela pakirat, pol stvari nisem našla. Vižla me je samo z enim učom opazovala in si mislila svoje. Nekaj v  smislu, če me misliš zdele za lulat bezat se bom nardila, da spim, to sem razbrala iz njenega vedenja. Ko sem se končno napakirala, ne pomnim kdaj sem bila tako počasna, sem pograbila oprsnico. Takrat pa jo je izstrelilo iz postelje! Če bi govorila bi bilo nekako takole: ” A teka, teka greva? Jaaaaa, to mi deli! Teeeekatttt!”

Zdelo se mi je, da mam še mreno čez uči. Napokava se v avto in na pumpo po kavo in rogliček. Tok sem zalimana, da stisnem kapučino na avtomatu, čeprav ne pijem mleka, sploh. Gospe zraven mene podarim kapučin in stisnem še en espresso. No saj enmu sem polepšala dan, gospa ni mogla verjet, da ji kavo kar podarim. Itak! Če bi jo spila jaz, ne bi bilo nič od hribov danes :).  Uglavnem peljem v smeri Jesenic in potem na Planino pod Golico in v smeri Savskih jam. Vendar, ker vidim, da večina parkira pred makedamom, se tudi jaz odločim, da bom štartala od tu.

Vižli je presrečna in vse okoli avtomobila bi rada pozdravila. Odpraviva se po poti in slediva markacijam, zemljevida sploh ne vlečem ven. Pot se razdeli na zahtevno zimsko in lahko, večina gre po desni lažji in midve zavijeva na težjo. Vmes me prešine, da morda ima kline, ampak se tolažim da je včeraj na vseh poteh pisalo nezahtevna, ali delno zahtevna pot. Tako da pomoje nama ne bo hudega, čene bova pa obrnili. Nekje na sredini sva res naleteli na strmo pobočje in dva klina, kjer sem vižlo prenesla. Tu sem res zadovoljna z izbiro pasme saj jo enostavno dvignem, ker drugače mi ni jasno kako bi jo spravila čez. Tu se nama že odpre pogled na Golico pa tudi na Julice se čudovito vidi. Na poti sva prehitele neke tri skupine in večino poti sva zdaj sami. Mimo koče jo ucvreva še na vrh in tukaj je res razgled na vse konce.

IMG_1374

IMG_1377

No to je ta trenutek, ko sem res vesela, da sem vstala. Malce pokletam, Vižli uspe planincu izmaknit napolitanko in odpraviva se nazaj do koče na prigrizek.

IMG_1382IMG_1385IMG_1387IMG_1389IMG_1395

V koči še ni velike gneče, vzamem zavitek in čaj. Vse mi postrežejo na plastičnih krožnikih in kozarčkih. Ta del mi ni všeč. Pomoje najbolj, da si nabavim kar svoj komplet za v hribe. Svoj lonček pa krožnik, ker res nisem ravno rada ta, ki ustvarja dodatne smeti v planinah. Še ena stvar, ki me je zmotila, ker je bilo veliko psov, na poti navzdol kar veliko pasjih drekov na poti. Grem stavit, da je pol folka mislilo, da sem jaz pustila za svojim psom. Če se pes userje sred poti, boš pa ja pospravil za njim. Sej ni treba vrečke z drekom celo pot nosit,  jaz jo včasih pustim ob poti,  pa jo nazaj grede odnesem (to velja za Šmarko), če pa sem v resnejših hribih se mi zdi pa logično, da uporabim mal domišlije in pospravin za svojim psom, v skladu z naravo vsaj s poti. No malce sem zašla, kot vedno ;)…Pri koči sem srečala bivšo sosmučarko, sedanjo soplavalko in njenega prijatelja in smo kar prijetno kramljali. Tako se je v koči začelo nabirati vedno več ljudi.  Ker sem puncama naročila, da bom do 12h doma in da bom tudi skuhala kosilo, se mi je počasi začelo mudit. Ugotovili smo, da bi morala po pobočju v smeri Sedla Suha, saj so Narcise na tistem koncu in potem naokoli dol. Vendar jaz z Vižlo ne bi šla dol po cesti in časovno sem bila malce že v stiski. Tako se navzdol odpravim po tej lažji poti in bom do polj narcis skočila kdaj drugič. Mogoč pa skočim kako dopoldne.

Gor grede sem rabila dobro uro in 20 minut, dol pa najverjetneje še manj vendar sem pozabila vklopit uro :D.

Drugače pa je super pot nadvse primerna tudi za manjše planince.

 


Julijski treningi

Julij se je sicer začel s Soča trailom, ampak nadaljevala sem zopet s hribi.

Tokrat sem s seboj vzela Manimejkerja. Budilko sva nastavila na 5.00 in seveda sem prejšni večer še odpridgala, da to pomeni da poješ, spiješ kavo, popakiraš in greš. Jaz rabim 30 minut in sem v avtu. Manimejker ponavadi v ta čas vključi še buljenje v ekran in počasno srebanje kave, pa še kak tuš in in gre ura in pol.

V avtu sva bila 5.45. Noro.

IMG_2522

6:36 je bil štart iz Kamniške Bistrice, smer Kamniško sedlo. Dogovor je bil, da gre Manimejker na sedlo jaz pa na Brano čez sedlo. Časovnica za Kamniško sedlo je 3:45 in potem še 1:15 na Brano, čeprav ponekod je za Brano tudi zapisano 3:45 iz Kamniške Bistrice…

IMG_2532

Veliko jih je štartalo pred nama, tako da sem ves čas prehitevala. Tudi na sedlu jih je bilo ob 8:20 že kar veliko, ampak sem pot nadaljevala kar proti Brani. Pot je sicer označena, a sem kljub tem vseeno zašla s poti. Še dobro, da sem imela “ta-nove” Salomonke. Na starih je ostalo toliko profila, da bi se iz Brane kar direkt dol odričala.

IMG_2534

IMG_2541

Pot vsekakor ni primerna za pse, kot je nekdo spraševal na forumu, ker je prestrma in preskalnata, če si ne porajsajo vseh tačk, pa zagotovo sprožijo kak plaz kamnov.

IMG_2540

IMG_2537

Ko pritečem nazaj na sedlo je Manimejker ravno prispel na razgled. Kakšen tajming! Odpraviva se v kočo, na okrepčilo. Tu sem rahlo razočarana, glede na ponudbo obiskanih vrhov prejšnega meseca. Izberem jabolčno pito in ob 10:00 jo že mahava nazaj v dolino, ravno, ko postaja vroče.

IMG_2543

Tura je bila za mene dolga malo manj kot 4 ure (samo premikanje), pavze so odštete. Tako, da me je zadnje pol ure kar pobiralo in so se mi noge kar zatikale.

Torej 1600 višincev, skor 14 km in 9 minut manj kot 4 ure. Super trening.

Drugi vikend sem izpustila hribe, sem bila preutrujena.

Tretji vikend pa je bilo DP v plavanju na Ravnah na Koroškem. Tja smo se odpravili v soboto popoldne. Zvečer sem na hitro pogledala koliko časa potrebujem za skok na Uršjo goro in se zbudila ob 5:00. Garminca me je malce zapeljala, ampak recimo, da sem bila malo pred 6:00 na izhodišču – Poštarski dom pod Plešivcem.

IMG_2639

Kave nisem nikjer dobila. Pojedla sem tri piškote, si oprtala ruzak in se pognala na pot.

IMG_2637

Hmmmm, grem na ta Dom na Uršjo goro, če verjameš… Pot je v bistvu cesta in slabo označena. Recimo, da sem nekje do polovice še nekako sledila skritim markacijam, itak, da nikjer niso bila označena razpotja. In posledice so logične.

Edinega planinca sem srečala, ko se je pripeljal za menoj na parkirišče in si obuval gojzarje. O.k. ta je v drugi ligi.

No pot je zavila in markacije so izginile, razgledi so ostali.

IMG_2642IMG_2640

V hosti je malce preveč šumelo. Prvič me je postalo malo strah. Vmes razmišlajam, da moram ob 7:00 obrnit, ker moram biti ob 9:00 na bazenu. Velika Lumpa plava prvo disciplino in vmes moram še do hotela, po ostala dva člana družine. Itak bi bilo fino še kaj jest, tuširam se pa lahko na bazenu. Brezpotje me pripelje do “Bedančeve koče”. Še dobr da ga ni, sam zajci pa srne, pa druge gozdne živali.

IMG_2643

Pridem na nek vrh, ampak spet nikjer markacij. Iščem pot, ura je 6:55… Vidim “pravi” vrh, ne pa poti. 😦

IMG_2644.JPG

Dol moram. To je meni najtežji del, obrnit brez vrha. Grem nazaj po istem “brezpotju”, ker nimam časa za iskanje poti, pa tudi do vrha ne bo šlo, žal :(.

Na poti navzdol srečam mnogo planincev. Meni se zdijo kar pozni, res pa da gora ni visoka in da tu na Koroškem ni tako vroče!

V hotel uletim direkt na zajtrk in uspe mi še pod tuš. Na bazenu smo še pred 9:00. Ugotovim, da sem naredila malce čez 550 višincev in 10 km v 1 uri in 40 minutah. Kar je za dano situacijo povsem o.k. Doma odkrijem, da sem bila na Črnem Vrh-u 1335m. Nič, Uršja gora pa za drugič, ko bo spet kaka plavalska tekma na koroškem…

Aja pa na poti nazaj mi na cesto uleti srna in na vsak način želi zbežati skozi ograjo in šolsko dvorišče, reva, se neumorno zaletava v ograjo … Ustavim avto, da se umiri in šele ko izstopim iz avta, steče ob ograji v gozd… Bošče malo.

Pa še zadnji vikend. Moji so se v četrtek podali na dolgo pot proti Parosu in ostala sem sama, a tudi brez avtomobila. Tako da je bilo treba malce naplanirat v naprej.

Že v petek sem dobila nespodobno povabilo Ninje. Žal se mi ob gužvi na avtocesti ni dalo v soboto zvečer v (sposojen) avto in v smeri gorenjske.  Sem se raje odločila za zgodnejše vstajanje iz domače postelje. Zjutraj ob 5:20 sem štartala iz Ljubljana. Ninja me je čakal v Kranjski gori. Rada se zmenim z njim. Pri njemu je vse zgodba. Najbolje je, ker tako rad naplanira pot in je srečen, ko nekdo ceni to njegovo delo. In jaz ga. 🙂 Ko mi je omenil Vitranc, sem doma le preverila višince, ker sem vedela, da sem malce preutrujena, in da imam še poln teden pred seboj in ne bi ravno pretiravala. Itak je korak z njim zmeraj na meji, komaj sem mu sledila. Res pa da sem tudi govorila. Proti koncu, pa sem le utihnila in rekla, da bom nadaljevala, ko se začneva spuščat. Pot se res ekstremno hitro vzpenja, ampak so bili pa razgledi toliko lepši.IMG_2737

IMG_2746

IMG_2740IMG_2748IMG_2749

Tale mi je kr ratala ;).

IMG_2754

IMG_2756

Za dol pa prav pridejo res močna kolena, me skrbi, kaj bo jutri.

1:35 za 750 višincev in 6,8 km. Lep krogec. Pol pa kavica in še mal klepetanja v kampu in Kranjski Gori. In nazaj v gužvo na avtocesto.

Za ta mesec je to, to. Zdej pa še mal delat in Grčija…

Komi čakam.

 

 

 


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


4 komentarji

100 likov na sliko

Evo za mano je! Oddala sem jo v referat.

IMG_6896

Lani konec leta me je spreletelo, da se 2016 približuje hitreje kot sem si mislila. 2016 je namreč datum, ko vsem, ki smo študirali pred novim bolonjskim sistemom, poteče program in ga ne bo več moč dokončati.

Tako sem se enkrat novembra odpravila na fax, kjer sem bila na sestanku za zaključek študija edina. Profesorica me je prepoznala in posedla kar za kateder in mi naprintala vse potrebne listine ter me poslala domov na izpolnjevanje vse te  birokracije. Čez nekaj dni sem dobila položnice. Eno za vnovično podalšanje študija, tri za izpite in eno za diplomo.

Kot študent oblikovanja tekstilij in oblačil, sem imela za opravit samo izpite iz oblikovalskih predmetov. Torej ni bilo nič učenja in rokov, le osebni dogovor, kaj prinesem in kdaj. Tako sem se januarja odpravila k meni neznani profesorici, saj se je prejšna upokojila. Ko čakam pred vrati me ogovori druga profesorica. Odvrnem ji, da ne čakam nje, da pa imam še neke stare grehe in diplomo in me je groza, ker ne vem kje naj se lotim zadeve! Povabi me na pogovor v času govorilnih ur in mi predlaga, da o temi razmisli, kot o nečem kar me resnično  veseli, pa ne vem dovolj in sem pripravljena raziskovat. Tako se naslednji teden že oglasim na njenih vratih. Z okvirnimi idejami in z nekaj predlogi literature me napoti domov v razmislek. Razmišljam, tuhtam in že se bliža zadnji rok za prijavo teme. Napišem  krajši opis teme in ga nesem mentorici. Všeč ji je tema, vendar ni zadovoljna z opisom, napoti me k drugi profesorici, ki mi spremeni naslov in malce namigne kaj naj še dopišem. Zadnji dan oddam prošnjo za odobritvo teme. Čez dobrih 14 dni odkrijem, da je tema oddobrena, časa pa ne prav veliko… Začnem nabirat teme in sestavljat okvire… Mudi se mi. Literatura je skoraj vsa angleška… Počasi mi gre. Probam pisat in sem obupna… Kot kak googel translate. Manimejker me potrpežljivo rešuje, čeprav mu kdaj tudi popustijo živci in me strašno užali. Vem da je nenamenoma, vendar sem ekstremno občutljiva, če mi kdo kaže ogledalo sploh, kadar sama vem, kaj bom videla v odsevu. Vmes me doleti še 10. rojstni dan, torej okrogla in velika številka in me za kak teden odtrga od mize in računalnika. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila, da si bom izbrala teoretično nalogo. Večinoma pri nas narediš neko izvedbeno nalogo, redke so teoretične naloge na moji smeri. Za mene pa še toliko bolj čudno, saj sem res praktik. Vendar  mi je bilo vseeno jasno,  da v teh 3 mesecih nikakor ne bom zmogla izvesti izvedbene naloge, in sem se lotila teoretične. Lovijo me roki in končno oddam prvo verzijo v branje, z zamudo seveda. Mentorica ima ogromno diplom in veliko nas zamuja, diploma se bere kar nekaj časa, vmes ko se bere, sem kot zombi, nič pametnega ne naredim. Ko jo dobim v popravo,  je zopet kak teden naokoli in oddam jo drugič. Lovim še ostale člane komisije za podpise. O.k. kaj pa izpiti? Ko diplomi vsaj približno kaže o.k. Se odpravim na dva izpita in ju opravim, le tisti od januarja mi je še ostal. Tako zadnje 14 dni pred končnim rokom oddam diplomo v lekturo in čakam na izpit in podpis. 14 dni mine kot 14 ur in že je tu zadnji dan za oddajo. Zberem vso dokumentacijo, plačam vse račune in oddam diplomo. Odnesem en izvod še mentorici, kateri se resnično želim zahvalit, tudi za tisti začetni nagovor, saj mi je šele sedaj jasno, da sem se diplome res lotila v zadnjem hipu. Tu pa me oblijejo solze, sploh ne spravim besed iz sebe, le solze… Težko je razložit. Kaj mi bo diploma? Ni službe, ki bi me čakala, ni večje plače ali dodatka na izobrazbo ni nobenega resničnega plusa, ki bi se mi kjerkoli poznal. Je pa strašansko olajšanje! Končno sem jo zaključila, vem, da je tu še zagovor, ampak s tem, da sem jo spisala in oddala so se mi odprle stare zgodbe. Zgodbe, ki so mi govorile ali pa šepetale zgodbe o neuspehu, o razočaranju sebe, ki so me rušile in rušile. To ni le zgodba o diplomi, v svoji 40 letih se je nabralo več nedokončanih zgodb. Enostavno jih pomedeš pod preprogo ali pa zapreš vrata in jih ne odpreš več, ampak enkrat, ti zmanjka vrat, ali pa preproga ne zmore več prekrivati  stvari, ali pa si pač želiš spremeniti vzorec… Torej čistilna akcija na osebno, duhovnem področju…

Pol leta je minilo kot bi mignil. Zdaj je zopet čas, da zalaufam svoj mašino in začnem tekat… Pa tudi šivalno mašino bi lahko zalaufala, saj me čaka kar nekaj nedokončanih zgodb…