tinasurfazavas


Julijski treningi

Julij se je sicer začel s Soča trailom, ampak nadaljevala sem zopet s hribi.

Tokrat sem s seboj vzela Manimejkerja. Budilko sva nastavila na 5.00 in seveda sem prejšni večer še odpridgala, da to pomeni da poješ, spiješ kavo, popakiraš in greš. Jaz rabim 30 minut in sem v avtu. Manimejker ponavadi v ta čas vključi še buljenje v ekran in počasno srebanje kave, pa še kak tuš in in gre ura in pol.

V avtu sva bila 5.45. Noro.

IMG_2522

6:36 je bil štart iz Kamniške Bistrice, smer Kamniško sedlo. Dogovor je bil, da gre Manimejker na sedlo jaz pa na Brano čez sedlo. Časovnica za Kamniško sedlo je 3:45 in potem še 1:15 na Brano, čeprav ponekod je za Brano tudi zapisano 3:45 iz Kamniške Bistrice…

IMG_2532

Veliko jih je štartalo pred nama, tako da sem ves čas prehitevala. Tudi na sedlu jih je bilo ob 8:20 že kar veliko, ampak sem pot nadaljevala kar proti Brani. Pot je sicer označena, a sem kljub tem vseeno zašla s poti. Še dobro, da sem imela “ta-nove” Salomonke. Na starih je ostalo toliko profila, da bi se iz Brane kar direkt dol odričala.

IMG_2534

IMG_2541

Pot vsekakor ni primerna za pse, kot je nekdo spraševal na forumu, ker je prestrma in preskalnata, če si ne porajsajo vseh tačk, pa zagotovo sprožijo kak plaz kamnov.

IMG_2540

IMG_2537

Ko pritečem nazaj na sedlo je Manimejker ravno prispel na razgled. Kakšen tajming! Odpraviva se v kočo, na okrepčilo. Tu sem rahlo razočarana, glede na ponudbo obiskanih vrhov prejšnega meseca. Izberem jabolčno pito in ob 10:00 jo že mahava nazaj v dolino, ravno, ko postaja vroče.

IMG_2543

Tura je bila za mene dolga malo manj kot 4 ure (samo premikanje), pavze so odštete. Tako, da me je zadnje pol ure kar pobiralo in so se mi noge kar zatikale.

Torej 1600 višincev, skor 14 km in 9 minut manj kot 4 ure. Super trening.

Drugi vikend sem izpustila hribe, sem bila preutrujena.

Tretji vikend pa je bilo DP v plavanju na Ravnah na Koroškem. Tja smo se odpravili v soboto popoldne. Zvečer sem na hitro pogledala koliko časa potrebujem za skok na Uršjo goro in se zbudila ob 5:00. Garminca me je malce zapeljala, ampak recimo, da sem bila malo pred 6:00 na izhodišču – Poštarski dom pod Plešivcem.

IMG_2639

Kave nisem nikjer dobila. Pojedla sem tri piškote, si oprtala ruzak in se pognala na pot.

IMG_2637

Hmmmm, grem na ta Dom na Uršjo goro, če verjameš… Pot je v bistvu cesta in slabo označena. Recimo, da sem nekje do polovice še nekako sledila skritim markacijam, itak, da nikjer niso bila označena razpotja. In posledice so logične.

Edinega planinca sem srečala, ko se je pripeljal za menoj na parkirišče in si obuval gojzarje. O.k. ta je v drugi ligi.

No pot je zavila in markacije so izginile, razgledi so ostali.

IMG_2642IMG_2640

V hosti je malce preveč šumelo. Prvič me je postalo malo strah. Vmes razmišlajam, da moram ob 7:00 obrnit, ker moram biti ob 9:00 na bazenu. Velika Lumpa plava prvo disciplino in vmes moram še do hotela, po ostala dva člana družine. Itak bi bilo fino še kaj jest, tuširam se pa lahko na bazenu. Brezpotje me pripelje do “Bedančeve koče”. Še dobr da ga ni, sam zajci pa srne, pa druge gozdne živali.

IMG_2643

Pridem na nek vrh, ampak spet nikjer markacij. Iščem pot, ura je 6:55… Vidim “pravi” vrh, ne pa poti. 😦

IMG_2644.JPG

Dol moram. To je meni najtežji del, obrnit brez vrha. Grem nazaj po istem “brezpotju”, ker nimam časa za iskanje poti, pa tudi do vrha ne bo šlo, žal :(.

Na poti navzdol srečam mnogo planincev. Meni se zdijo kar pozni, res pa da gora ni visoka in da tu na Koroškem ni tako vroče!

V hotel uletim direkt na zajtrk in uspe mi še pod tuš. Na bazenu smo še pred 9:00. Ugotovim, da sem naredila malce čez 550 višincev in 10 km v 1 uri in 40 minutah. Kar je za dano situacijo povsem o.k. Doma odkrijem, da sem bila na Črnem Vrh-u 1335m. Nič, Uršja gora pa za drugič, ko bo spet kaka plavalska tekma na koroškem…

Aja pa na poti nazaj mi na cesto uleti srna in na vsak način želi zbežati skozi ograjo in šolsko dvorišče, reva, se neumorno zaletava v ograjo … Ustavim avto, da se umiri in šele ko izstopim iz avta, steče ob ograji v gozd… Bošče malo.

Pa še zadnji vikend. Moji so se v četrtek podali na dolgo pot proti Parosu in ostala sem sama, a tudi brez avtomobila. Tako da je bilo treba malce naplanirat v naprej.

Že v petek sem dobila nespodobno povabilo Ninje. Žal se mi ob gužvi na avtocesti ni dalo v soboto zvečer v (sposojen) avto in v smeri gorenjske.  Sem se raje odločila za zgodnejše vstajanje iz domače postelje. Zjutraj ob 5:20 sem štartala iz Ljubljana. Ninja me je čakal v Kranjski gori. Rada se zmenim z njim. Pri njemu je vse zgodba. Najbolje je, ker tako rad naplanira pot in je srečen, ko nekdo ceni to njegovo delo. In jaz ga. 🙂 Ko mi je omenil Vitranc, sem doma le preverila višince, ker sem vedela, da sem malce preutrujena, in da imam še poln teden pred seboj in ne bi ravno pretiravala. Itak je korak z njim zmeraj na meji, komaj sem mu sledila. Res pa da sem tudi govorila. Proti koncu, pa sem le utihnila in rekla, da bom nadaljevala, ko se začneva spuščat. Pot se res ekstremno hitro vzpenja, ampak so bili pa razgledi toliko lepši.IMG_2737

IMG_2746

IMG_2740IMG_2748IMG_2749

Tale mi je kr ratala ;).

IMG_2754

IMG_2756

Za dol pa prav pridejo res močna kolena, me skrbi, kaj bo jutri.

1:35 za 750 višincev in 6,8 km. Lep krogec. Pol pa kavica in še mal klepetanja v kampu in Kranjski Gori. In nazaj v gužvo na avtocesto.

Za ta mesec je to, to. Zdej pa še mal delat in Grčija…

Komi čakam.

 

 

 

Advertisements


4 komentarji

Junijski treningi

Po trojkah sem ugotovila, da bo treba res treba “mal” potrenirat in ker sem s 1. junijem šla dejansko v službo, sem se začela ozirat po dodatnih možnostih, tako za motivacijo kot za trening. Motivacijo sem našla v zgodnjih pohodih na hrib.

Prvi vikend v juniju sem si izbrala Ratitovec. Brez budilke sem se zbudila, pojedla svoj kruhek z marmelado in hop v avto. Na pumpi sem si kupil kavo in odhitela proti Železnikom. Štartala sem iz Prtovča.

DCIM100GOPRO

Opremljena sem bila z tekaškim ruzakom in anorakom in v kratkih hlačah. Že spodaj sem opazila tablo z napisom tek na Ratitovec, vendar se nisem pustila motit.

IMG_1860

Časovnica na tabli in v knjigi je 2 uri. Na vrhu sem bila v manj kot uri in to ob 8:00. Nisem bila prva, vendar v koči je že dišalo po svežih flancatih in seveda sem si ga privoščila.

IMG_1864DCIM100GOPROIMG_1865

V dolino sem se podala tekajoč in sestopila v pol ure. Ko pridem do vasi pa otroci tekajo z številkami na prsih in se ogrevajo. Hmmm,  šele zdaj mi je jasno, da je tek danes.  Ko pridem do Železnikov pa opazim še starejše tekmovalce s številkami in ugotovim, da so štarti različni in da starejši tečejo iz Železnikov. N’č grem domov in si zapišem datum in drugo leto pridem, ker mi je hrib res ljub. Hitro vzpenjaoč s čudovitim razgledom iz vrha pa še flancati na vrhu, kaj češ lepšega. Doma sem bila, ko so se moji še vsi svaljkali po kavču in v pižamah in me nihče sploh ni pogrešil.

Za drugi vzpon in naslednjo nedeljo, sem si izbrala sorodni Blegoš. Podobno kot prejšno nedeljo se zbudim, tokrat skuham kavo in odpeljem proti Železnikom. Ko sem skoraj že tam,  se zavem, da sem v napačni dolini. O moj bog, pa še Franja (kolesarska tekma) je ta vikend! Koza! Če bom še mal kolovratila bom padla ravno v zaporo. Doma sem namreč obljubila, da bom doma dovolj zgodaj, še za skupni družinski izlet. Moški kolegi dobro poznajo to pritoževanje žena nad njihovimi treningi, pri nas je vloga zamenjana… Prebijem se do Črnega kala in v enaki opremi kot prejšni vikend, zakorakam v hrib. Časovnica je 1:30 in na vrhu sem v pol ure.

IMG_2006

Spustim se še h koči in zopet nagrada. 🙂 Tokrat pehtranka.

IMG_2007

Dol grem po drugi poti in pri avtu sem pol ure kasneje. Franjo zgrešim in tako doma predlagam le Rožnik, da ne bi v avtu kje obtičali. Obnese se za super rešitev  in s puncami se zviramo še po trim orodjih in ugotovim, da še vedno splezam na drog ;).

IMG_2022

Razmišljam, da bo potrebno na kako daljšo turo in se kak vikend zbudit z budilko. Pa sej veste, navadno k vikendom sodijo še kake družinske obveznosti, tko da je res najbolje, da sem doma vsaj do 11h.

Odločim se za Stol. Nisem še bila. Ninja pravi, da bom rabila 5 – 6 ur od doma do doma. Tokrat se mi pridruži Running buddy.  Iz Ljubljane štartava ob 5:30. Pri Valvazorjevi koči štartava ob 6:45. Časovnica je 3:30. Oblečene sva v kratke hlače in opremljene z ruzaki z vodo in anoraki. Pot je hitro vzpenjajoča in pogled na Bled se hitro odpre, sploh na Julice je super razgled.

IMG_2193IMG_2195

Na grebenu piha in navlečeva le dolge majice in grizeva. Piha tko, da mi hoče zanohtat.

IMG_2201

Počakam Running buddya pri koči in predlagam, da stečeva še na vrh in se potem vrneva v kočo in oblečeva. Na vrhu tudi piha ampak niti približno ne tako hladno kot na grebenu. Na vrhu sva v uri in pol.

IMG_2206

V koči se pogrejeva s čajom in posladkava s študlom. Sestopiva v 1 uri.  Od doma do doma je dejansko 5,5 ure, Ninja vse ve!

IMG_2210

Sploh ne morem verjet, da so bile tri nedelje zapovrstjo tako čudovite!!! Hvaležna sebi in naravi za sodelovanje.

No napoved za Soča trail pa ni bila rožnata. Par dni prej je bilo kar malo panike. Pa če bo res skos scal, kako bova šotorili. Pa kaj če bi šli v sobo, pa kaj če ne bi… Uglavnem ob 18h iz Ljubljane z dodatno sopotnico z dvema šotoroma in opreme za 2 tedna in ne le za en dan se odpeljemo proti Tolminu. V Ajdovščini dežuje na polno. V Tolminu se vse odpre in v campu Gabrje nas pričakata še dve koligici, ki sta letos prvič na Soča trailu in se podajata na srednjo razdaljo, 24 km.

Razgrnemo deke in začne se piknik ;). Pridruži se nam še kolega od Running buudy,  ki je prostovoljec na dogodku in edini moški na ženskem pikniku ;). Seveda se vsi delajo norca, ker imava sabo svečke, pa zelišča za v gin, pa roza tonik, pa klasiko – pohana bučke pa ni da ni… Seveda se midve zaskrbljene sprašujeva česa nimava (vsako leto brez česa). Ko se ravno najemo, se ulije… Pograbimo gin in stečemo pod streho v lokal v kampu. Ni nam hudega. Počasi bo treba spat. Zlezemo v šotore in pospimo. Z Running buddyem se smejiva, da drugo leto pozabiva šotore, da kupiva večjega, ker v temu ni dovolj prostora :). Zbudimo se pred sedmo uro.

IMG_2449

Novopečeni Soča- runnerki že pijeta kavo saj je njun štart pred 8.00, ko se jaz še veselo valjam po šotoru. Zjasnilo se je.  Vendar nekje za Tolminom tako zelo grmi in odmeva do nas, da nas malo zaskrbi. Na štartu je že sonček. Pozabila sem pas za tečt, da bi lahko vanj namestila telefon ali go-pro. Male žrtve so potrebne, (fotk od teka ni). Ob 9.00 štartamo. Running buddy je zajčica, komaj ji sledim do vznožja, noge so lesene, trde. V klancu se zabaše, saj so le male potke in se tempo prilagodi večini. Ko se odpre, malo potečeva, nato pa jaz preklopim v hitro hojo in Running buddy mi je tik za petami. Razmišlam, da bom na vrhu hriba izkoristila trening preteklega meseca in se spustila po klancu navzdol. Imam tudi čisto sveže superge kjer je svež profil in resnično prime v primerjavi s starimi, kjer profila ni več ;). Running buddy ostane zadaj. Zagotovo me ulovi na ravnini. Res je. Ravnina mi kljub drastično nižjim temperaturam od preteklih let, ubija in mi šopa pulz na polno. Ko gre čez 177 se kar shodim, da se spusti in tako me kmalu ujame. Vmes se prehitevam z eno italjanko in z neko drugo gospodično, ki se res sili čez limite (diha kot da je v zadnjih izdihlajih). Razmišljam, zopet, zakaj se podajamo v take stvari?  JAz predvsem zaradi borbe same s seboj in užitkov na poti. Če pa tišiš celo pot pa teh užitkov zagotovo ni. Running buddy-a držim dokler lahko, vendar me na koncu vseeno malo pobira in mi uide za dobrih 50m ali več, pa še čez vodo je ušla. Jaz pa zaradi novih superg, prvič oddidem čez most!

DCIM100GOPRO

Itak, da je bil rekord in da je bilo super. Prvič, da nisem res trpela in sem v bistvu bolj pritiskala na limite, kot se borila za preživetje. Vesela za ta vikend in vse kar paše zraven.

Upam, da bo vreme naklonjena še za kak gorski podvig.

 

 


2 komentarja

Glamping ali kako Tina pelje Manimejkerja na Triglav

Za okrogli rojstni dan sem letos dobila čudovita darila. Več njih nastopa v tem postu. Eden izmed njih je bil bon za dvodnevni  glamping za dve osebi. Darilo sem dobila od brata in svakinje. Da me ne bi čas prehitel in bi se mi bon iztekel, sva tik pred dopustom rezervirala še zadnji avgustovski vikend za koriščenje bona. Manimejker, pa si je zamislil da bi priložnost izkoristil, da ga popeljem na Triglav, ker on še nikoli ni bil.

Moja izkušnja s Triglavom je zgodba zase, pa še ta stara 20 let in polna manjših anekdot, ki so se mi pripetile z očetom po naših hribih. Vrhove sva izbirala bolj na ambam… in vse je bilo treba v  enem dnevu osvojit, kajti v kočah nisem hotela spati.

Tako je bil tudi tokrat plan, da v enem dnevu osvojiva velikana in se zvečer vrneva in spočijeva utrujene noge v vroči kopeli. To je bil bolj Manimejkerjev plan, jaz pa mu nisem želela ugovarjat in mu uničevati zanosa. Sem mu pa omenila, da pot navzgor ne bo problem, ampak dol.

V petek sva torej po delovniku odložila punci pri mojih starših, se na poti na Bled ustavila še v Lokateksu, kjer nakupujem bombaž za svoje izdelke. V bližnji trgovini nabavila nekaj energetskih pijač in sestavine za sendviče. Zvečer sva prispela na Bled. V kampu je kar gneča in tudi glamping hiške so bile polno zasedene in nad vse prikupne. V paketu sva dobila še vročo kopel in jutranjo piknik košaro z zajtrkom. To sva za prvo noč naročila zvečer, ker sva nameravala zjutraj ob 6-ih odriniti iz Bleda.

Košaro sem zvečer komaj čakala in ko sem pokukala vanjo, sem komaj čakala jutro. Manimejker, pa je kot kak otrok spraševal, če bo videl morje s Triglava. Tako sva kot dva mala otroka zaspala v pričakovanju jutrišnega dne. Komaj sem dočakala jutro. Nikoli nisem takoj zjutraj lačna. Ampak košara presenečenja mi je naredila apetit.

IMG_8392.JPGSpraznila sva košaro in napolnila ruzake. Manimejker, je vzel enega malega in tako sem bila jaz s svojim velikim prava mula in zakladnica hrane. Res pa je, da sem za rojstni dan dobila še eno čudovito darilo, zimske gojzarje, ki sem jih zaradi poletne sezone pospravila v ruzak. Večino poti navzgor sem prehodila v salomonkah, ker drugače bi me zagotovo pobralo od vročine. No pa Suunto in super multi-tul sta šla tudi z menoj na vrh. 😉

Mislim, da sva bila na Rudnem polju okoli 7.30 zjutraj, kar sicer ni zgodaj, ampak se mi je zdelo da bo šlo. Ruzak je bil malce pretežak, ampak nisem imela ravno veliko nepotrebnih stvari. Manimejker je nosil eno vodo (še grško) in fotoaparat 🙂 .  Jaz pa kape, naglavne lučke, pa sendviče,  pa prvo pomoč… Tako sva bila okoli 10.30 na Vodnikovi koči in seveda prezgodnja za Jeklene, katerih cilj niti še ni bil postavljen. Planincev je bilo dosti in mimoidoči so mi namignili, da se za na Triglav čaka v vrsti.

DSC_0305

Dan je bil čudovit. Vodnikova koča je bila sicer še v senci, ampak pot od nje navzgor pa vsa v soncu. Nadaljevala sva do Planike. Torej po smerokazih uro in pol. Mislim, da sva res prispela nekako okoli 12 ure in imela tu odmor. Malce sem bila že utrujena in ker sem pila samo vodo, izotonični napitki mi nikakor niso stekli, sem resnično rabila sol. S seboj sem imela sendviče, piškote, študentfuter, frutbele in nobene zares slane stvari. Sonce je pribijalo 100/h. Manimejker si je zaželel kave, meni pa prinesel ščepec soli. Od zdej naprej je sol moja stalna sopotnica! Na Planiki je polno planincev zbiralo moči za naskok na Triglav in iz njihovih pogovorov sem razbrala, da bodo naskok na vrh, izvedli čez Mali Triglav. Tako sem se  odločila, da greva midva čez Triglavsko škrbino gor in čez Mali Triglav dol.

DSC_0311

Prideva do prve zaplate snega in otrok ves srečen dela snežne kepe. Aja, Manimejker nosi ta velik fotič, da lahko jaz vse dokumentiram s telefonom ;). Pot čez škrbino je kar plezalska in ni zelo varovana. Manimejker zbrano v tišini premaguje meter po meter. Zelo je resen. IMG_8361IMG_8354

Pri stičišču poti iz Doliča malo posediva in prizna, da je ta del bil psihično zelo naporen. Vseskozi si v glavi mislim, da nima pojma kaj govori, ker najtežji del je vedno dol.

DSC_0322

IMG_8364

Uglavnem prideva na Tiglav. Ni razgleda do morja. A recimo, da je otrok kar srečen. Veselo punco, ki udriha po moških ritah, poprosi da krsti še njega.

DSC_0324

DSC_0328

Na vsaki sliki razen teli zgoraj, se bašem s piškoti. Sej bi se z napolitankami a za v ruzak res niso najbolj primerne :).

IMG_8367

DSC_0329

IMG_8369

Odrineva proti Kredarci. Iz Triglava na Mali Triglav je manjši del poti odprt na obe strani. Manimejker kar zastane. Ne razmišljam prav veliko in samo vprašam, če kako pomagam? Pravi naj grem naprej. V resnici ni prijetno, je pa širok del in meni se ne zdi tako problematičen. Po nekaj metrih poti vidim, da je zmogel, ampak njegov obraz je zaskrbeljen. Naprej je pot varovana z jeklenicami in gužva taka, da se ti meša. Večina jih je samovarovana in privezana na jeklenico, vidi se da jih je pošteno strah. Včasih jih čakam, včasih pa jih malo preskočim, saj bom drugače šele ob temi na Kredarci. Manimejker zaostaja. Vmes ga malo počakam in vidim, da je utrujen in jezen. Njegovi komentarji so v smislu, da ga čudi, da se jih ne pobije vsaj 10 na dan. Bolj ko mu skušam razložiti, da so te poti včasih veljale le za alpiniste in da se mi zdi da 20 let nazaj ni blo pol toliko zajl kot zdaj, bolj je nejevoljen. Sama pa v tem času razmišljam, da dejansko več ko je varovane poti, bolj nas zmoti, ko pot ni varovana. Dejstvo pa je, da so vse varovane plezalne poti pri nas označene kot zahtevne in bi bile brez jeklenic primerne le za alpiniste. O tem, kako so trije navezani na enega vodnika, tudi raje ne bi. No, ko se prebijeva do Kredarice je tko kot na glavni avtobusni postaji. Spet predvidevam, saj že res dolgo nisem bila.

IMG_8375

Po manjšem prigrizku jo odrineva v smeri Vodnikove koče. Večinoma srečujeva hrvate, ki me sprašujejo po dolžini hoje do Kredarice, se spotikajo v moj napis na majici #gospodinje ali pa zgolj sopihajo in majejo z glavo v smislu, kaj mi je tega treba. Manimejker je točno v tej fazi. In vsaka nadaljna jeklenica ga znervira, ker ne ve kam bi s palcami… Vmes nas preletava helikopter in to čisto blizu.

IMG_8386

Ko mu nekje vmes nesem palice in mu jih pustim ob poti jih mirno obhodi in to opazim šele pri naslednjih jeklenicah, tako da morm še nazaj… Tu pa že meni malce zmankuje potrplenja. Pri Vodnikovi koča je ur 19.00 in jaz imam prazne baterije, pa ne od mobitela, ampak te,  ki se ne polnijo na vtilčnici. Tudi jaz ne morem. Natočim vodo in tiho hodim. Manimejker opazi in sprašuje če ne bi šlo hitreje. Seveda sem že sitna in si mislim, če bi se ti prej dve uri vsaj približno tok hitro premikal bi bla že dol. Po 12 urah sem dobesedno ugasnila. Sploh pa je ravnina, ko vidiš v daljavi Studorski preval, ubijalska. Raje imam strmine, tako za gor in za dol. Na Studorskom prevalu se srečava še z enim parom, ki nama zaupata, da sta tudi na enodnevni turi in da eneko, že kako uro stiskata zobe. Žal bo treba še kako. Kasneje, ko se mi v pokljuških gozovih resnično zdi, da sva falila pot ju vidim pred nama, mislim dve lučki v temi. Razmišljam, da če nama crknejo naglavne lučke se samo še uležem pod smreko, ker se dejansko ne vidi niti meter pred seboj. Mogoče si potihem tega želim, ker se res mukoma premikam. Ko po dolgi uri le prilezeva na cesto, nama ustavi avto predhodnih pohodnikov in naju zapeljeta do Rudnega polja. Res sva jima bila in sva jima še zmeraj iz vsega srca hvaležna. Kljub temu, da je bilo to zadnjih 10 minut hoda, se je meni zdelo kot bi mi prihranila zadnjo uro!

Do Bleda morava po avtocesti. Delava plan, kaj še potrebujeva iz črpalke in tik preden se ustaviva, se zaveva, da z nakupm piva ne bo nič, ker je ura že čez 21! Šit,  jaz sem tako utrujena, da še spat ne bom mogla in v takih primerih sta dva požirka hmeljovega napitka idealna. O.k. kupiva čips in v lokalu pri kampu Manimejker mašira v gostilno po pivo.

Jaz v avtu crkujem od smeha, ker do pulta vodi nekih 7 stopnic, ki jih Manimejker komaj zmore.  Sama imam zgodbo v glavi, kako ga natakar zaradi majave hoje oceni za preveč vinjenega in ga noče postrešti. Manimejker se vrača z dvema steklenicama in se ustavi, kot Kung- fu pand pred stopnicami navzdol. 🙂 Ena,  pa po eno! Meni pa solze na oči. V kampu naju čaka vroča kopel.

Premražena se najprej napotiva pod tuš, potem pa v kad. A voda je prevroča, jaz ne morem notri. Sedim nad kadjo in deluje kot savna. Manimejker odide v sosednjo hiško – savno,  po manjši lavorček, da bi iz kopalnice prinesel hladne vode. Vendar si z 2 ali 3 literskim čebričem ne moreva ravno pomagat. Malo še počakam, vseeno potopim izmučene noge, vendar celo telo ne bo šlo. Spijeva vsak ene kozarec piva, jaz pojem še cel čips in se odpravim spat. Manimejker med tem najde cev za polnenje, a sama sem odločena, da grem samo še v mižule.

IMG_8390

Zjutraj pa spet košara presenečenja. Tokrat je notri še kava in roglički. Nato bi se človek lahko navadil :). Manimejker prileze na zajtrk in hop nazaj. Jaz se razgledujem, berem novice in prav počasi srebam kavo. Zaradi velike odmaknjenosti glamping hišk od ostalega kampa, slišim sosednji štajerski par, ki razrešuje nek star konflikt pri sosednji hiški. Po pogovoru določim, da sta vsaj 10 let mlajša in verjetno brez otrok. V takih primerih si vedno mislim, da starejši si, lažje je. V smislu, da sem vesela, da sem tu kjer sem, z leti in z izkušnjami in da me sicer včasih iztiri kaka malenkost, ampak niti približno toliko, kot me je  v njunih letih. Tudi med samo hojo sem se veliko pogovarjala sama s seboj, no, malo tudi z Manimjkerjem. Npr., da vseskozi življenje sprejemamo odločitve in da se te ne delijo na pravilne in nepravilne. Vsaka je tam z namenom. Ali pa, da nima smisla da obžalujemo, da smo zavili levo in mislimo da bi blo vse drugače in bolje če bi zavili desno. Tudi pot v desno še pride in takrat jo lahko izberemo. No tole je sicer čisto preveč filozofsko, da bi znala ubesedit, ampak npr. nekaj v tem stilu. Nekje na poti na Triglav sta se dve planinki pred menoj menili, da če bi bili še enkrat mladi, bi naredili vse drugače. Jaz tega nikakor ne razumem in upam da nikoli ne bom.  Res ne. Pa nisem najboljzadovoljen človek na svetu in vseskozi opažam, da sem naredila kje kako napako, ampak prav zaradi njih sem taka kot sem in… brezveze…

Spokava in vztrajam, da greva še na kremšnito. Jasno mi je, da ne bom dol padla pri Blejski kremšniti, ker poznam preveč domačih ustvarjalcev kremšnit, ki naredijo take, da bi lahko še kake druge prste obliznil, ne samo svoje. Nameniva se kar v Promenado, kjer je ogromno turistov in kjer so cene resnično visoko turistične in seveda se nadejam, da pride kelnarca v borosankah. 🙂 Opazujem jezero, naveličane gostince in ogromne količine nemških turistov, kjer so glavna oprema sandali čez nogavice ali pa trebuh čez motoristične hlače, pri ženski populaciji, pa zaslediš vzorcev toliko kot ti srce poželi. Ni mi jasno, kje se je tu zataknilo in zakaj v turističnih krajih, ponudniki le tega ne uživajo v turizmu. Pri cenah, ki so na jedilniku si z lahkoto predstavljam, da oddelaš maksimalno 20 let in potem greš v zaslužen pokoj… Ampak ne bi o tem, ker ne želim polemike na to temo. Itak že dolgo ne obiskujem Bleda, raje imam Bohinj, kljub še bolj zagamanim Bohincem.  Za Bled se vztrajno izgovorjam, da je preturističen zame. Glamping pa je kljub vsemu super cute.

Sem pa prav ta isti dan, zasledila na Fb  zanimiv komentar na Bled.

Vsekakor priporočam glamping hiške. Na Triglav pa, najbrž enkrat je treba. Je pa veliko hribov pri nas, ki so prav tako veliki in mogočni in iz katerih seže pogled ob lepem vremenu do morje, pa zato ni treba v vrsti stat.

 

 

 


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


Jezersko

Lepa nedeljska napoved. Manimejker je nekaj sanjal o hribih. Sama sem imela v planu le en daljši tek od urce,  pa pomožnosti čez kak kucelj.  Kasneje pa nadoknadit domače in nedomače delo…

Hrib sem mu hitro izbila iz glave.

Strah me je bilo, da bo sam mlajšo Lumpo vlekel na 2000 tisočaka,  po njegovi metodi in se bodo otroku hribi zamerli za vse večne čase…

Tako je zjutraj predlagal Jezersko. Lumpa je spakirala kolo, jaz oblačila za tek, manimejker pa čelado.  Pri Stari pošti si je isposodil kolo. Sicer takega bi sigurno našli še  v kleti, ampak vsaj peljat nam ga ni bilo treba. In smo šli eno krožno pot. Bilo je kar hladno.

IMG_2639

Lumpi so bili klanci navzgor kar zalogaj, malo sem ji skušala razložiti prestave in jo motivirat. Ampak klanci so bili tako strmi, da jih je raje pretekla brez kolesa, jaz pa sem tekla ob kolesu. Morm priznat, da je tudi malo jamrala, ker ni bilo ta velike (je na plavalnih pripravah),  in je prevzela še vlogo nergača.:) Ampak je zmogla.

IMG_2645

IMG_2653

IMG_2652

Bilo je kar nekaj razgledov, ampak na “razgledališču” pa žal nobenega ali pa sem jaz kaj falila.

Smo pa našli gozdne jagode in na koncu še gostilno z dunajcem pri jezeru, ki pa ni bil tako dober kot moji žganci… 😉

IMG_2657

IMG_2669

 

Krožna pot je bojda dolga 7 km, jaz sem tekla več kot urco, vendar sem se nekega klanca lotila dvakrat, ampak garmin se je odločil,  da bo meril le zadnji kilometer, tako da natančnega podatka o poti nimam,

je pa vsekakor, kaj podobnega za ponovit.

IMG_2666

Na koncu pa še slika z motorjem. 🙂

IMG_2660