Dolga je bila ta življenska doba brez kavča! Tule sem že pisala nekaj mislim o kavču :).  Lumpi sta si ga res želeli in to željo vztrajno ponavljali babici. Ta je potem drezala naju in na koncu smo se odločili,  da nam ga prinese božiček.

Novembra sva ga naročila. Našla sem ga preko spleta in se dogovorila za ogled v živo (sem morala počakat, da je prišel v salon). Ob ogledu  sva ga v pol ure izbrala (elemente, tekstil in barvo). Neprimerljivo gladko je šlo vse do božiča, ko kavča sploh ni bilo. Pa se tokrat ni noben preveč sekiral. Mogoče sta bili Lumpi malce razočarani. Midva pa sva po pravici ostala kar mirna. No in tako me Manimejker pokliče prejšni petek in napove prihod kavča. Res najbolj bedn plundrast dan in mi dobimo svoj Divan. Še sreča, da je v takih malih kosih, da je šel u izi v lift.  In “res u izi” sem ga v manj kot pol ure sestavila. Tadam!

Tole je bila prva fotografija. Tale pa še isti večer iz gsm-ja.

Ni ravno največji, je pa naš.

Manimejker, pa se bo preimenoval v Kavčarja. 😉