tinasurfazavas


2 komentarja

Paros ( zaključek)

Prve še odgovor na vedno enako vprašanje: “Zakaj vedno Grčija?”

Cena apartmaja v Grčiji je enaka kot pri naših bližnjih sosedih, s to razliko da v Grčiji za enak denar dobiš zraven še čistilko, ki ti apartma dnevno pospravi (postelje postelje, pomije kopalnico in pobriše tla). Tako mi tudi peščene plaže niso tako nadležne, ker me kljub pesku vsepovsod, vsak dan pričaka postelja in kopalnica brez peska. Drugi veliki razlog je vreme. V Grčiji ni druge napovedi kot sonce in sonce in veter, torej nihče ne razmišlja o sfiženem dopustu zaradi vremena. Poleg tega pa je hrana tako v trgovini kot v restavracijah super in okolje tako varno, da otroke lahko pošljem same v trgovino ali pa same na plažo, brez da bi me karkoli skrbelo. No včasih me skrbi, da se sami dve čofata ali pa kepata s peskom in da je zaradi njunih bojev ogroženo pol plaže, nikakor pa me ni strah da bi bile punce same ogrožene.

DSC_0502

Pa še malo zunanjega pogleda na počitnice. Res sem se pripravila na dopust in vse je potekalo bolj mirno. Pripravila v smislu, da sem puncama naročila, da napišeta spiske kaj potrebujeta za seboj in smo jih potem skupaj dopolnile. Odšle smo v knjižnico in nabrale za dve potovaljki knjig. Pa tudi že doma smo določile približne naloge deklet. Pomivanje posode, pripravljanje svoje torbe za na plažo, omejitev elektronike… Tako da so bila pravila igre nastavljena že v Ljubljani.

Z malo Lumpo je bilo veliko igre od balinanja s frnikulami, do lovlenja rib, pa sprehodov in iskanja privezanih kužkov, ki sva jih razveselejvali z domačimi polpeti. Izvedela sem ogromno zgodb iz knjige rekordov in nikakor ne morem prešteti  na koliko zakajev sem odgovorila ali pa sva skupaj iskali odgovor pri stricu googlu. Za malo Lumpo še velja tisti čas, ko je resnično še povsem navezana na starše in jih občudujejo na vsakem koraku. Poleg tega, pa je tako vesel in dinamičen otrok, da v vsem najde veselje. No, ribolov jo je sicer malce razjezil in jo spravil celo do solz, ampak takih hitrosušečih.

IMG_7985

Velika Lumpa je zgodba zase. Že tako je bila vedno bolj občutljiva in njena težnja po perfekciji nikakor ne zbledi. V času najstništva, ko pa so hormoni na delu,  pa je še bolj hecno, ker gre resnično v eni uri od enega ekstrema do drugega, vseskozi pa obstaja pitbull. V kar zagrize ne spusti. Ko je lovila valove je kar poplesavala in se smejala kako je srečna, najverjetneje pa nas pol ure pred tem prepričevala, da se njej nikamor ne da in bo kar v apartmaju. Seveda pa je v ospredju vsekakor boj in tekma z menoj. Vsak dan in pogajanja in pregovarjanja za vsako stvar. Zato potrebujem tek.

DSC_0334

Sredi dopusta nekje sem zastala in ugotovila, da je problem,  ker mislim da je taka kot je,  posledica moje vzgoje in si torej sama sebi očitam slabo opravljeno delo. Torej vedenje, ki mi ni pogodu, jemljem kot osebni poraz. Oh ja, koliko osebnih porazov si bom še pripisala,  preden bom zrasla. Otroci nas vsekakor spreminjajo in opominjajo na marsikaj, vsekakor si ob kakih takih vihravi menjavi razpoloženja velike Lumpe mislim, da sem vesela, da je ona na začetku pubertete in ne jaz :).

Drugače pa je prebrala vse svoje knjige,  še sestrine in potem celo začela brati eno mojo. Neverjetna je s to koncentracijo branja. Problem je ker navadno ne želi odložiti knjige niti med obroki in bere še na poti na plažo.

Nek dan pa se punci cufata v vodi, se smejita, tunkata in cvilita, nakar velika začne resno tulit. Načeloma nikoli ne odreagiram panično, ker se mi zdi, da je dostikrat le igra. Sprašujem z obale kaj je in tuli, da jo noga strašno boli. Mala jo zvleče do mene in na nogi so le tri pikice. Hm nisi se urezala. Lumpa tuli ko’ zverina. Odnesem jo v senco in na srečo pride šefica surf šole. Vprašam jo, če je možno da je stopila na tisto strupeno ribo, mislim da ji v Sloveniji rečemo morski zmaj. Pravi, da je sicer to pojav dveh žrtev letno in da šiba ona po toplo vodo, strup je namreč termolabilen. Medtem, ko je ona grela vodo je Lumpa huronsko tulila. To so meni najbolj grozni dnevi materinstva, ko otroka resnično boli, ti pa nič ne moreš. V trenutku, ko je prišla topla voda je bilo vidno bolje. Čez dve uri je že surfala, ker sem ji rekla, da če se ji ponovi (skok na ribo) gremo pa srečko za loto kupit. Pa je na ribo stopil njen učitelj! Uglavnem ni bilo hujšega je pa imela nek izpuščaj po telesu in sem ji zvečer vseeno dala eno tabletko antihistaminika.

Veliko pa je k mirnejši dinamiki prinesla tudi Manimejkerjeva neturistična nezainteresiranost. Sploh nas ni preganjal po plažah, zaradi velikosti otoka pa tudi ni bilo nobenih znamenitosti,  ki bi si jih bilo potrebno pogledat. Tako so dnevi minevali res ležerno, na trenutke že kar leno. Večere pa smo preživljali v igranju taroka ali pa iskanju lokala s TV prenosom OI, in slastnimi vafli :).

Tako smo se en večer odpeljali na Antiparos, da smo tam kupili nek fejk potapljaški nož in se sprehodili po lepo urejeni ulici s trgovinicami in restavracijami.

Zadnje dneve, ko je zelo pihalo pa smo odšli  na ogled surfaških plaž s profi surfači na res ogromnih valovih. Jaz bi jih lahko gledala ure in ure.

DSC_0681

DSC_0667

DSC_0670

Veter nas je tako pregnal še na ogled dveh mest Lefkesa in Alikija in ob čakanju na trajekt smo si dodobra ogledali še Parikio.

DSC_0515

DSC_0516

DSC_0730

DSC_0736

Naša mala fotografinja je občasno tudi Mr.Bean.

DSC_0304

DSC_0747

Medtem, ko Manimejker slika sončni zahod.

DSC_0385

Jaz slikam njega ;).

IMG_8251

Zelo hitro je minilo. Ob 19.15 smo se vkrcali na ladjo in mislim, da smo v Atene prispeli nekaj čez 23 uro. Manimejker se je usedel  za volan, dekleti pa sta se namestile v spalne poze. Tudi sama sem zaspala in se vmes prebudila na črpalki. Manimejker je rekel,  da je super in da bo vozil do Makedonije. In res je bila zopet moja izmena Makedonija. Avtoceste v Grčiji in Makedoniji niso take kot pri nas. Prevozim celo Makedonijo na šus in na meji s Srbijo vsi spijo. V Srbiji pa zopet prazna cesta in kar naenkrat vidim avto pred seboj, ki stoji. Sicer moraš biti v Srbiji predvsem pozoren na pešce, ki skačejo po avtocesti  (jo prečakajo). Nisem sigurna ali sem utrujena ali se mi dozdeva ali res stoji. Počasi leze na odstavni pas in mi z roko nakazuje naj upočasnim. Sprva pomislim, da ima kake težave, upočasnim a ga prehitim (BMW, mislim da s tujo najverjetneje švicarsko registracijo), gledam v vzratno ogledalo, blenda, hupa, nakazuje z roko naj ustavim. Nisem ustavila. Ponosna na sebe, da  je to zihr kaka bedna fora, da te oropajo. Razmišljam naprej, da so me zagotovo prehiteli in mislili, da sem sama v avtomobilu, ker pospalih čanov niso videli in so me zato hoteli zaustaviti. Nadaljujem vožnjo in iščem kako veselo pesem na radiu, ker je res dolgčas in nikjer nikogar. Potem pa zopet avto, na desnem pasu (brez kakih luči) in zopet mi kaže naj ustavim, z roko čez okno nakaže naj upočasnim. Tokrat mi ni nič več jasno, peljem naprej upočasnjeno in gledam v vzratno ogledalo vsa presrana. Dvakrat. To pa zdej ni več fora. Kaj pa če se je spredaj kaj zgodilo, kaj če je spredaj kaka štala, morda kaj gori ali pa so kje streljali. Itak v glavi kriminalka (ki jih nikoli ne gledam), zbudim Manimejkerja. Punci pa sta se ravno sami prebudili. Manimejker kot ponavadi povsem hladen, navije radio in se mi smeji. Kot da sem blazna! Jaz pa vsa presrana, rečem naj pogleda na net ali pa na radio kaj dogaja! Mirno dvigne naslonjalo in se nemeni za mojo nervozo. Čez par kilometrov je bila cestnina in ker vidi, da sem povsem iz sebe pravi naj vprašam na cestnini kaj bi to bilo. Gospa na cestnini me vpraša koliko km nazaj se mi je to pripetilo, da obvesti policijo in naj seveda nikoli ne ustavlajam takim avtomobilom in potrdi mojim videnjem, da se to običajno tuji avtomobili višjega razreda. O.k. odpeljem se naprej in že razmišlam, kako se bo zapis končal s “kriminalnim” zaključkom. Zapeljem na pumpo na kavo, da se malo pretegnemo in pozajtrkujemo.

Pred večerom smo že doma. Ljubo doma. Do naslednjega popotovanja.

Advertisements


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


9 komentarjev

Po jutru se dan pozna!

Vedno sem bila bolj jutranja. Nasmejana že ob zgodnjih urah, nikoli nisem zamujala v šolo. Še zdaj se spomnim očetovih brkov in vonja kolonjske, ki sta me budila od kar pomnim…  V srednji šoli me je zbujal sredi noči, da sem se učila. Oče je bil tisti,  ki naju je z bratom budil in tisti, ki me je ob sobotah in nedeljah še sredi noči vozil na avtobus za na smučanje. Nikoli, ampak res nikoli mu ni bilo težko in vedno me je z nasmehom pospremil v dan. Mama pa je druga jutranja zgodba. Vsi smo bežali pred njo – zjutraj :).

Res pa je, da sem v času žurerskih časov vedno zjutraj normalno vstala, ne glede na to kdaj sem prilomastila domov. Zvečer ne spat in zjutraj  ne vstat! Je bil stavek, ki ga zagotovo nisi želel slišat od očeta. Tako sem vedno vstala in največkrat odšla mačka preganjat na bližnji hrib (Šmarno goro) in tako najbolje funcionirala cel dan vse do zgodnjega večera, kjer pa me je hitro zmanjkalo.

Manimejker je pravo nasprotje in  je nočni človek. Zjutraj ni sposoben nobenega nasmeha, kaj šele prijaznega bujenja. Tako je vloga bujenja avtomatsko padla na mene. Seveda pa je življenje z Manimejkerjem prineslo tudi bolj pozne ure odhoda v posteljo.  Saj se trudim biti pred polnočjo v postelji, ampak ko Manimejker  povsem buden še lomasti naokoli mi navadno ne znese in tako mi občasno primanjkuje kaka urca spanca…
Tako je bilo tudi ta vikend. V petek se je ena večerna pijača prelevila v tri in sem precej pozno odšla v posteljo. V soboto je bil Coder Dojo. In ker  sem jaz tista ki budim, sem vstala z vsemi tremi člani in se trudila, da bi jutro potekalo čim bolj normalno.

Zapletlo  pa se je  z nedeljskim jutrom. Vsi poznate vikende,  ko vas zbudijo otroci, no vsaj tisti z otroki. Bodi si da prilezejo k vam v posteljo ali pa se navsezgodaj igrajo s preglasnimi igračami, najhuje pa je, ko se navsezgodaj čofajo.  Slednje se je zgodilo pri nas! Groza! Seveda sem vstala in poslala vsako na svoj konec. Edino kar mi ni bilo jasno, da je bila mala v solzah (ta jutarnja) in ta velika (zaspanka) z nasmehom.  Torej velika je zbudila vedno zgodnjo malo Lumpo, ki je potem zbudila mene… in domine so se podrle. Res sem si žela tiste dodatne pol urce spanca…
Vremenska napove je bila krasna in namenili smo se  na Pokljuko. Mala je bila našpičena in ni sodelovala popolnoma nič.  V dobri uri je uspela obleči le smučarsko perilo. Velika pa je skrbela, da so mi živci pokali še bolj po šivih. Trenutno ima precej opravka s samopodobo in vedno manj sodoluje pri pakiranju, medtem ko jezik tako spretno vrti, da ji že zdaj nisem kos! Kaj šele bo?

Slaba volja je bila tako z nami na poti vse do Pokljuke, kjer je bila katastrofalna  gužva in kjer se je velika Lumpa odločila, da se ji ne danes pa ne da smučat. Manimejker je še pod jutranjim glasnim vtisom hotel kar obrnit proti Ljubljani. Tudi sama sem bila preveč našpičena, potem pa me je končno prešinilo. Zverinam je treba kdaj povedat, da se ves svet ne vrti samo okoli niju.

Gremo na Rudno polje in bosta punci tam izvajali pozdrav soncu, kuhali mulo ali karkoli se jima slučajno ljubi.  Midva pa bova preluftala glave na smučeh.  Manimejker je sicer še nekaj kompliciral ( kar mu ni podobno) in ostal z njima, jaz pa sem se podala po klancu navzdol,  dobila dodatni bok (padla),  ampak prišla do krasnega razgleda in spuhala večino jeze, ki se je delno pretopila v lauf energijo, delno pa v pot, ki mi je povzel po čelu. Razgled je bil čudovit in pogovori same s seboj so vedno zelo plodni! 😉

2014-01-12 12.27.58
2014-01-12 12.28.04Na srečo, mi je v zadnjem trenutku uspelo, dan obrniti sebi v prid.  😉


4 komentarji

7 Flora

Malo nostalgije nikoli ne škoduje.  Naša najmlajša Lumpa je praznovala 7. rojstni dan in že nekaj let ji obljubljam tak čisto tapravi foto album. Starejša ima vsaj tri, mlajši pa sem zmontirala kar nekaj filmčkov, evo tale je star že 6 let, a do sedaj ni imela  nobenega foto albuma.

Tako je končno dobila svojo prvo Foto knjigo. DSC_0087

Vmes smo obudili marsikateri spomin, tudi tiste najbolj boleče. Kako so ji na živo šivali jezik, kako so ji trije Grki gledali v močno vneto uho in je tulila ko jesihar. Kako smo jo na smučišču tlačili v aki, ko si je spahnila nogo in nenazadnje sva bili pretekli teden na ispiranju vnetega ušesa in končno dobile navodila specialista, kako se najbolje izognemo morebitnim bodočim vnetejem. Ob vseh teh dogodovščinah mi na misel ne pride, da otrok ne bi več smučal, plaval ali pa bil drugače prikrajšan za male poškodbe, ki zagotove še pridejo, čeprav moram priznati, da bolj bolijo  kot moje poškodbe.

Tako si je za rojstnodnevno darilo izbrala rolko in ne vem kdo je bolj navdušen, jaz ali ona. Škoda le da gre jesen notri ampak sej snega še nekaj časa ne bo. 😉
DSC_0078
DSC_0030
DSC_0037
DSC_0043
KLanci so zakon!
skejtarka 1
Pa sonce in jesen tudi.
DSC_0095


4 komentarji

Skopelos 3. del

Ker sem imela res željo po gibanju in  v vodi sem težko več kot urco, ker me zebe, pa še potapljam se ne, ker me je strah. Če se mi uspe potopit na 3m, že tipam tla z nogami, da se odrinem proti gladini, ker me grabi panika da bom ostala brez sape… Tako sem si obula tekaške superge ob 6.30 in zagrizla v klanec, ker drugega ni bilo. So se pa odprli čudoviti razgledi.

2013-08-05 07.13.42
2013-08-05 07.14.14
2013-08-05 07.35.03

Tekla sem mimo puranov, kur, ovac, koz in starih čičotov… Le muhe so me na teku tako obletavale, kot da komaj čakajo da se bom stegnila. In ker sem nek dan brala na internetu, da na otoku ni večjega kriminala le nekaj poskusov posilstva beležijo, mi je drugi dan na teku dogajala divja domišlija… Predvsem, ko sem opazila nek pic-up track pripravljen da nekaj naloži (spuščena zadnja vratca). Med glasnimi ovcami opazim čičota, ko spušča neke zvoke in vleče pas iz hlač… A kaj je bilo potem? Nimam pojma, meni je v glavi toliko dogajalo, da se mi je zdela pot pol krajša kot prvič! Pa tekat nisem več šla. Ampak ne zarad čičota, ampak zaradi lenobe!
Po teku pa obvezno v morje. Kuhar, ki je srkal svojo kavico v čudovito praznem zalivu si je sigurno mislil svoje, ko me je videl vso prešvicano s plavalnimi očali in telefonom.

2013-08-05 08.05.02

Je pa Manimejker  našel Kayaking in Scopelos in nas prijavil na sunset kayaking trip in ker so imeli dvojne kajake zasedene, sta punci dobili vsaka svoj kajak. Mislim, da sta bili presrečni. Zapeljali smo se čez dve ali tri ožine, parkirali na mali plaži kjer smo pojedli super sadno malico, ki so nam jo pripravili. Malo smo pošnorkljali, se poslikali z vodnimi kamerami in odveslali v sončni zahod. Punce pa so občasno pripeli, da nista vsega sami preveslali. Super je bilo.

IMG_3145_zpsa87a88f9
IMG_3148_zpsd3f9d7f5
IMG_3923_zps86edb162
IMG_3926_zps620dad31
IMG_3928_zpsb42841ea
IMG_3940_zpse634fc87
IMG_3945_zpsfa195cf7

Na otoku je tudi nacionalni park in bojda te z ladjo odpeljejo na sosedni otok Alonissos, kjer naj bi se večkrat pojavljali delfini in mediteranskei tjulni, ampak ta del turizma (ladja za cel dan s kosilom vred) niso za nas.