Spet je bil najin vikend. Ker je bila lani super izkušnja sva se letos zopet podali v Tolmin na Soča trail run.

Zgodba se je malce ponovila, enak Kamp, enaka zasedba,  vključno z migreno,  ampak super večerjo s solatko in ocvrtimi bučkami, svečkami… Namestitev in okoliščine s pozabljeno spalko in toaleto,  ter gužvo v kampu, naju je kljub vsemu spravila v dobro voljo… Sploh vabilo,  da spiva kar v Sašinem šotoru. Tale dvojna imena so me zmeraj spravljala v smeh.  Spali sva super,  z izjemo nočne hoje na WC , ki me vsakič znova opomne,  zakaj se mi ne da kampirat. 🙂

Po samopripravljenem zajtrku v kampu sva se odpravile na že znano prizorišče, dvignili številke in dobili še družbo Miss Dehinega kolega.  Štart je bil tokrat ob 10h in temperature so se že dvignile do nebes.

Pozdravila sem še nekaj znancev in hop, že smo štartali… Spet prehitro! Ko smo prišli do vznožja prvega vzpona je bilo že pomeni. Pulz na 173 in več, in nikakor ni padel. Ravnin nisem mogla poteči saj sem imela občutek, da me bo pobralo. Miss Deha me ni spustila, kljub bistveno nižjem pulzu… Sprva sem jo prosila, potem grozila, in spet podkupovala, da me pusti in odteče v svojem tempu… Kar nekaj časa se ni dala, malce je potekla in me počakala za ovinkom, kot zvesti kuža… Res sem se jo hotela znebit, ker mi je bilo jasno,  da sem končala s tekom in bo vse ena sama muka do cilja… NA koncu se je vdala in me pustila… Tako sem ostala s fantom iz Gorice, ki sva imela približno enak  tempo hoje in oba razočarana nad seboj, spuščala razne opazke in komentarje. Ena njegova, ko sem ga pri spustu prehitela in so skale precej drsela: “Pazi drsi! Ma je bolje da greš peš, boš isto hitra!  :)” Ko naju ujamejo najhitrejši tekači na krajši progi sem si tudi mislila svoje, ko je nek tekač ob vsakem koraku spuščal zvoke kot Seleševa pri vsakem udarcu z loparjem… Ni mi jasno,  kaj mu je tako prijalo ob teh peklenskih mukah…  Razgledi so bili pa super…

 

Ko sem bila sama sem se zopet ukvarjala sama s seboj in kaj mi je tega treba in zakaj ta dokazovanja sama sebi in mislim, da je to nekje globoko v moji podzavesti zasidrano. Nekateri rabimo vseskozi neke dokaze,  kaj zmeromo, da utišamo ta  mali notranji glasek,  ki nam govori: “Sej ne morš…” In pol ko nam rata, ga nekaj časa ne slišimo in se samozavest dvigne in vse stvari opravljamo lažje do prvega manjšega neuspeha, ko se glasek vrne in tako znova in znova…

Ampak pustmo zdej to …  Pulz se je končno umiril po kakih 50 minutah, a moči za tek ni bilo več…  Popolnoma izčrpana sem se ozirala po čudoviti pokrajini in si zadala male cilje,  še do naslednje senčke… Vmes sem malo slikala, pa še to je bilo zelo težko,  ker je dejansko teklo iz mene in z mokrimi prsti ni najlažje pritiskat po ekranu.  😉

Tule je sicer malo čudna panorama, ker so ljudje tekli in so potem dobesedno skočili v kader in iz njega, ampak za vtis bo. 🙂

Po 15 km sem zavila v cilj in se dobesedno odahnila,  da je zame konec. 2 uri sem potrebovala za 15 km odisejado. Miss Deha pa se je lotila 28 km in je bila na cilju tudi  izčrpana. Na sliki vse to prekriva. 🙂 Bojda so bili kritični zadnji 4 km in bojda je bila 100% vlažnost,  zaradi dežja prejšni večer, tako da je imel rešilec kar nekaj dela z povsem izčrpanimi tekači.  🙂

Ko se prihajli 1. tekači iz 28 km, sem jaz malce poležavala na plaži in se prav začudila ladijci.

Počakali smo še na podelitve, saj je Vaitapu zopet pobiral kolajne in se odpravile še na osvežujoče kopanje v kamp… in domov. Lušno je blo,  čeprav dvomim,  da se kdaj podam na teh 28 km. Nisem jaz za vročino.

Mašina komaj čaka teden odiha, ki ji ga bom privoščila v prihajajočih dneh!