Ko smo se vrnili z dopusta,  že dobr teden nazaj, me je na balkonu pričakal ponoreli paradižnik za katerega je pridno skrbela moja mama.

Privezan kar z ostanki blaga, ker je to edino, kar je našla pri nas uporabnega. 🙂 Njene besede seveda 🙂

Tole pa sem danes nabrala. Čudovito barvito.

Tale rumeni češnjevec je tako sladek, da ga včasih jem kar samega na balkonu, kar se meni nikoli prej ni dogajalo. Pojedli smo tudi že en tartuf in je bil odličen. Zdaj pa čakam še na rumeno volovsko srce in seveda na zeleno zebro. Paradižnika ni za izvoz je pa čudovit občutek, ko ustvariš nekaj iz majcenega semena.

Nekaj dni nazaj  sem opazila, da tisti ki se je pognal najbolj čez balkon nekam rjavi. Pa nisem takoj ukrepala. Danes sem ga žrtvovala, ker je okužil že drugegega. Upam da mi uspe ostale rešiti.

Kakšen predlog?

Prvič je bil omenjen tule. Potem sem objavila slikice tule in zdaj je že prava džungla.

Zdaj me pa skrbi, da sem jih preblizu posadila in da bodo staknili kako bolezen. Druga stvar, ki me skrbi,  da se bodo sorte pomešela med seboj. Torej, ko poberem semena ni nujno, da bodo enaka vrsta. Je moja skrb odveč?

Drugače je pa nadoknadil na rasti in malo že cveti. Za slamnato zastirko se moram zahvalit eni izmed soplavalk, tašča pa mi redno nosi eko-bio gnojilo (namočene koprive).  Pa teta mi je zrihtala res lepe kangle!

Tako da mislim, da mu je lušten. 🙂