Polno na pol spisanih objav,  ampak danes je končno napočil čas za nov post.

Zgodba je zapletena,  ampak važno je bistvo. Brat je uvoznik za Peugeot kolesa in jaz voznica novega kolesa. Takega res lepega.

Sama nimam pojma kdaj bi se odločila za specialko, ker sem pomoje bolj človek za kakega gorca. Po drugi strani, me pa zanimajo razni izivi povezani s cestnimi kolesi in nekje je treba začeti. V začetku meseca je prispela prva pošiljka koles in dotičnega kolesa sploh nisem odprla dokler nismo imeli izobraževanja o servisiranju in sestavljanju koles na KD Rog-u, kjer so mi kolo sestavili.  Itak da ni šel na balkon, kot je bilo predvideno. Pridobil si je mesto v hodniku, če bi imela kako primerno steno, bi bil zagotovo na steni. Na sliki pa je v kuhinji 🙂

Zjutraj sem veliko Lumpo peljala na tekmo v Kranj in končno prišla do A2U trgovine, kjer sem si izbrala čevlje in pedala. Nestrpno sem čakala prvo vožnjo. Manimejker se je podal s kamero pred blok, da ovekoveči ta trenutek, ko bom prvič sedla na svojo specialko. Strah je bil ogromen in v treh sekundah sem bila na tleh, pred lastnim blokom… Odpela sem desno nogo ampak nagnila sem se pa v levo in ta noga se ni izpela in ker je kolo peresno lahko je bilo v zraku jaz pa na tleh… Ja kdo bo pa krila nosil, s takimi pobitimi koleni?

Po fotošutingu sem se odpravila na Ježico po družbo, brata. Celo pot sem bila povsem “posrana” vsak semafor levo nogo dol, pa spet nazaj, pa dol pa nazaj… JOJ, zakaj nisem vzela navadnih pedal! Ko sem prišla na Ježico, najverjetneje vsa zelena so mi prve zakrpali koleno, in me potolažili s kozarcem vode 🙂 Privila sva pedala in se podala na pot čez Gameljne. Vmes sem imela še inštrukcije prestavljanja, saj do Ježice nisem čisto nič prestavljala, ker sem imela toliko opravka z nogami in pedali… Pa se je začel spust in spet panika, ko gre malce hitreje, pa ovinek in jaz bi za vsak slučaj raje imela prosto nogo, ne pa na pedalih. Po glavi pa misliv stilu, kaj pa če ne bom mogla noge ven potegnit, pa kaj če… Enkrat sem mal nahitro pobremzala na zadnjo bremzo in mi je rit kar odneslo.  Tolažba, da je asfalt še mrzel me ni pomirila… Cesta od Šmartnega do Vodic je na odsekih tako razrita, da je sam za traktor in niti slučajno za specialko. Sva se pa tolažila s krasnimi razgledi na prečudovite Kamiško-Savinjske alpe. Na poljih sva ugledala celo krokarja. Kolesarjev je bilo tudi kar nekaj.  Veter nama je malo nagajal in  sva se izmenjevala v rinjenju v veter, pa ne vem če je prav pomagalo, ker je pihal bolj od strani. Na poti nazaj sem bila že bistveno bolj sproščena, še kak ovinek navzdol sem zvozila brez bremz,  tko da počas bo šlo.  Rabim še kar nekaj opreme, ki sem jo včeraj pogrešala (stojalo za bidone, očala, kolesarske hlače), pa zihr se bo še kaj našlo. 🙂  Tako da prvo vožnjo sem preživela, zdej bo pa treba trenirat. In ja,  ni tko grozno kot se sliši, grozno je to,  da če bi bilo to 10 let nazaj ne bi bilo nobenega strahu :).

Če pa vas zanima nakup kolesa se mi pa javite, pa ne pozabite pogledati spletne strani in polajkat FB strani, kjer bova objavljala kolesa iz zaloge,  pa sigurno še kako posebno akcijo!