tinasurfazavas


Nedelja ob 19h, bo ponedeljek ob 20h

Za mano je prvi skos v vodo na tekmovanju.

Na Iliriji je bil prejšni vikend organiziran aquatlon. Sprva sem mislila tekmovati, vendar ker imam resnično ogromno stvari na glavi sem se prestrašila plavanja in sodelovala le pri organizaciji. Seveda mi je bilo med samim dogodkom žal. Sem se pa zato ta vikend prijavila na 3 discipline plavanja na Poletnem Vetreranskem prvenstvu v plavanju.

Dan prej sem se dopoldne s soplavalko odpravila na Ilirijo preizkusit kaka je kaj moja plavalna kondicija.  Kar  nekaj plavalnih treningov sem špricala zaradi težav s hrbtom, ta mesec pa tako ali tako ni treningov… Vse kar sem ugotovila dan pred tekom je, da 50 hrbtno ne bom zmogla. Bodisi zaradi štarta, bodisi zaradi vijuganja in posledično zaletavanja v progo… tako da sta mi ostala dva šprinta, prsno in prosto.

Prvi je bil na vrsti 50 prosto. Ker je bilo tekmovanje na domačem terenu je tik pred nastopom z mikrofona odzvanjalo: Dejmo Mami! Zmeda je bila še toliko večja. Ko so se začeli pozivi z žvižgi na kamen, sem pogledala soplavalke, te pa so mislile,  da sem jaz bolj izkušena in gledale mene… Zlezla sem pač na kamen, se postavila v položaj in čakala na žvižg za start.  Skok! Noge so brcale, roke so se vrtele, dihala sem pomoje na štiri ali še manj… okoli mene čista tišina- vakum! Levo ni bilo hitrejše tekmovalke, to sem uspela videt, čeprav diham na desno in sem bila čisto na desni progi… Bazen je dolg, in modre končne črte kar ni in ni bilo,  zmanjkovalo mi je moči in končno črta. Stop. Diham kot astmatik. Nikakor se ne morem na-dihat. Po stopnicah grem iz bazena in hitro se zavem,  da ne čutim nog,  se oprimem drugega starša plavalca, da ne padem. Celo telo je kislo. Ne čutim telesa, noge so povsem okorne in počasi prihaja telo k sebi… Noro.  Ker nikoli nisem počela nobenih šprinterskih stvari, razen 60m šprinta za šolo, mi je tole povsem tuje!

V popoldansekem delu je sledil še šprint prsno in zadeva je bila podobna, le da so bile tokrat desno od mene same plavalke, ki so mi ušle že pri skoku in me psihirale celo dolžino. Tik pred koncem sem zajela vodo in ne zrak in za nameček še pozabila na pravilo, da se z obem rokama dotaknem stene in sledila je diskvalifikacija… Ostalo pa enako. Dihanje kot astmatik, noge lesene in še voda na nepravem mestu…

Priznam da mi je žal,  da se nisem prijavila na daljše discipline, bolj prijazne. Ampak sem nekako imela v glavi, da potrebujem salto obrat tudi za npr.  400 prosto, kar pa seveda ni res… Tako da drugič pa kako daljšo disciplino.

Komaj čakam jutrišni večer,  ko začnemo s poletnimi plavalnimi treningi na Iliriji ob 20h.  To kar je pozimi nedelja ob 19h bo zdaj ponedeljek ob 20h. IMG_2120(1)

Advertisements


4 komentarji

Športno poročilo

Po lanskem maratonu sem bila prepričana,  da bo naslednji izziv nek daljši trail run in tako sva z Running buddyem nekako tiho ciljale na Istra trail.

Tihi cilj se ni uresničil, ker nekako nisva uspeli trenirat. Sprva me je po maratonu pestila bolečila v ritnici, ki kar ni izginila in nekako mi je začel nagajati hrbet in vse skupaj je pripomoglo k netreniranju in tako so cilji padli v vodo.

Vmes sem,  upam da za vedno,  uspelo zrihtat železo. Na pregledu želodca so ugotovili okužbo  z bakterijo Helicobacter Pylori, ki je bojda eden izmed vzrokov za slabo absorbcujo železa in sem jo uničevala s kombinacijo antibiotikov. Po kuri pa sem nadeljevala z železovimi tabletami Terra nova ( na rastlinski osnovi) in si zares prvič v življenju brez težav (tablete nimajo stranskih učinkov) dvignila železove zaloge na res solidni nivo.

Da pa ne bi bilo vse rožnato so mi začeli nagajati kolki in hrbet…  Tu mi ni še povsem jasno, ali sem samo toliko zategnjena od teka, ali gre za kaj hujšega. Vse kar vem je, da mi počitek ne dene dobro, sem samo še bolj trda in negibna…  Jutranja Yoga je najboljše zdravilo, le da jo včasih ne uspem uriniti v urnik in se mi seveda to tudi pozna. Vmes namreč tudi plavala nisem in je bilo samo še huje. Tako da plavanje je zame koristno, razen delfina, ki ni primeren za težave s križem…

Ko sem dobila kolo sem začela s cestnim kolesarstvom. Tule so moji klaverni začetki. Včeraj pa sem bila 6-ič na kolesu in počasi mislim, da začenjam uživat! Spusti so že za vriskat! Nisem sicer divjak, ampak bremzam uglavnem samo pred ovinki . 🙂  So mi pa klanci predvsem bolj zabavni kot ravnine. Na teh najbolj obupujem, čeprav tu je res prednost, da z bratom kolesariva v paru in se menjava. Včasih ti vse dol pade, ko rineš ko budala v tist veter,  pa ne gre nikamor, tako da zavetrje še kako pride prav. Včeraj sva se tako podala na Katarino in po 200m klanca slišim brata nekje zadaj,  kako se z nekom pogovarja. Pripravim se, da me bo ujel kolesar. Tiho se mi približa in kar dolgo vozi tik za menoj. Seveda sem gonila v rdeči, ampak ker res nimam pojma kako mi gre na kolesu, se rada malo preizkusim. Po nekaj 100 metrih me le ogovori in takrat vidim, da je kolesarka. Še huje! Vendar je bila njena frekvenca vrtljajev precej večja od moje in gladko mi je ušla,  pomoje za več kot 100m…  Brata sicer uženem v klanec navzgor, ampak to pripisujem tudi njegovi prekomerni kilaži… Seveda pa me še vedno najbolj skrbi vožnja v množici kolesarjev. Ta me čaka 14.6. 2015, ko se bom prvič pereizkusila na malem maratonu Franja.

IMG_1762

IMG_1763

Mojca, teka nisem opustila, le cilja trenutno nimam in motivacije za tek mi manjka…